Jedro

Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 21. 10. 2013 in št. ... z dne 8. 4. 2013 in ugotovitev, da je imela pravico do izplačila predčasne pokojnine od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje pravico do izplačila starostne pokojnine.

V II. točki izreka odločbe je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati zaostalo starostno pokojnino za obdobje od 1. 4. 2013 do dne izdaje te sodbe v znesku 22.192,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnega zneska starostne pokojnine 853,55 EUR od zapadlosti vsakega prvega dne v mesecu do plačila.

V III. točki izreka odločbe je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca z dne 21. 10. 2013 in vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje.

V IV. točki izreka odločbe je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 8. 4. 2013 spremeni tako, da se izplačilo starostne pokojnine ustavi od 1. 1. 2013 dalje.

S sklepom v V. točki izreka odločbe je zavrglo tožbo v delu za plačilo zneska 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje.

Sklenilo je še, da tožnica krije svoje stroške postopka sama (VI. točka izreka odločbe).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, kateri predpis je uporabilo kot podlago za odločitev. Vztraja, da podlago lahko predstavlja le od 1. 1. 2013 dalje veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), zato za obdobje pred tem ni podlage za odločitev, da nima pravice do izplačila pokojnine. Z odločbo izplačevanje pokojnine ni bilo ustavljeno, temveč odločeno, da za nazaj ni imela pravice do izplačila. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, kdaj se je začel postopek izdaje izpodbijanih odločb. Glede na 390. člen ZPIZ-2 se prej veljavni zakon ne more uporabljati za zadeve, ki so se začele že v času veljavnosti ZPIZ-2. Pri tem mora biti jasno, kateri predpis se uporabi, sicer se krši načelo pravne države. Konkretni postopek se ni začel dne 21. 8. 2012, ko je toženec nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini poslal zahtevo za odmero pokojnine po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Po odgovoru bosanskega nosilca, da preračun ni možen, mu je namreč toženec sporočil, da naj se zahteva z dne 21. 8. 2012 šteje za brezpredmetno. Zahteva z dne 15. 2. 2013, naslovljena na bosanskega nosilca zavarovanja, zato predstavlja nov postopek, ki je bil tudi sicer voden nezakonito in nepravilno ter se sploh ne bi smel začeti. Postopek izdaje izpodbijanih odločb se je začel v času veljavnosti ZPIZ-2, zato se ZPIZ-1 ne more uporabiti. Tudi sicer bi bilo treba na podlagi 178. člena ZPIZ-1 ugotoviti, ali je z delom v tujini sploh pridobila lastnost zavarovanca po ZPIZ-1. ZPIZ-2 je ponoven vstop uredil drugače in šele od njegove uveljavitve dalje ni več pogoja pridobitve lastnosti zavarovanca po zakonu. Pogoji za ustavitev izplačila so zato podani šele od uveljavitve ZPIZ-2 dalje. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali je imela lastnost zavarovanke po ZPIZ-1, kar bi bil pogoj za ustavitev izplačevanja po ZPIZ-1. Poleg tega so bili tudi prispevki plačani le do decembra 2009. Tudi sicer ni pravilna uporaba 4. odstavka 116. člena ZPIZ-2, ker podlago predstavljajo določbe Sporazuma z BIH, to je njegovega 6. člena, po katerem bi bilo treba uporabiti 114. člen bosanskega zakona, ki določa, da lahko upokojenec, ki ponovno vstopi v delovno razmerje, prejema pokojnino, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe in 65 let starosti. Do uporabe sporazuma se sodišče ni opredelilo. Oprlo se je zgolj na to, da tožencu ni sporočila začetka dela v tujini, prezrlo pa je, da zaposlitev v tujini ni takšna okoliščina, ki bi vplivala na izplačevanje pokojnine. Toženec je zmotno uporabil tudi 253. člen ZPIZ-1, zato je izpodbijani odločbi izdal nepristojni organ, sodišče pa tega ni saniralo. Vztraja tudi pri stališču, da je bilo z izpodbijanima odločbama za nazaj poseženo v pravnomočne odločbe, za kar pa po ZPIZ-1 ni podlage. Odločbi o priznanju pravice do predčasne in do starostne pokojnine sta postali pravnomočni in varovani z 158. členom Ustave RS. Tožnica je bila namreč že v času priznanja pravice do pokojnine zaposlena v tujini, zato se ni reaktivirala in v 178. členu ZPIZ-1 ni bilo podlage za ustavitev izplačevanja pokojnine, sploh pa ne za nazaj. Pravica do predčasne pokojnine ji je bila priznana z odločbo toženca z dne 27. 6. 2001, do starostne pokojnine pa z dne 12. 2. 2010. Tako je bila v tujini zaposlena že v času izdaje odločb in se ni mogla reaktivirati. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 4/2014, VIII Ips 10/2014, VIII Ips 15/2013 in VIII Ips 547/2008 in Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 154/2013, Psp 264/2013, Psp 456/2013 in Psp 49/2014. Če bi izpodbijane odločbe ostale v veljavi, bi prišlo do nedopustnega posega v načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj bi to predstavljalo odstop od ustaljene sodne prakse. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pravico do pokojnine pridobila že z začasno odločbo z dne 1. 3. 2001, je napačen. Začasna odločba je bila nadomeščena z odločbo z dne 27. 6. 2001, ko je bila že zaposlena v tujini. Poleg tega pa je s to odločbo pridobila le pravico do predčasne pokojnine, pravico do starostne pokojnine pa je pridobila šele z odločbo z dne 12. 2. 2010, ko je bila prav tako že zaposlena v tujini. Nasprotuje tudi delno zavrženi tožbi. Odločba, na podlagi katere bi morala tožencu plačati znesek 23.959,66 EUR, temelji na nezakonitem in nepravilnem upravnem aktu, zato je tudi sama nepravilna in nezakonita. Z odpravo izpodbijanih odločb bi odpadla podlaga za plačilo in bi bil toženec brez pravne podlage obogaten, sama pa prikrajšana, saj je morala plačati nekaj, do česar je bila upravičena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima take pomanjkljivosti, da se je ne da niti preizkusiti. Izrek odločbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus sploh ni mogoč. Takšna kršitev je razlog za razveljavitev odločbe po uradi dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vsebinsko obravnavanje zadeve.

K pritožbi zoper sodbo (I., II., III., IV. in VI. točka izreka)

6. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer primaren na odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev, da je imela pravico do izplačila pokojnine tudi v spornih obdobjih; primaren in podreden na plačilo zaostale starostne pokojnine od 1. 4. 2013 dalje, podreden na odpravo odločbe toženca z dne 21. 10. 2013 (to je izpodbijane dokončne odločbe) in vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje, in podreden na spremembo odločbe z dne 8. 4. 2013 (to je prvostopenjske odločbe) tako, da se izplačilo starostne pokojnine ustavi od 1. 1. 2013 dalje.

7. Tožnica je tožbeni zahtevek postavila v tožbi, in sicer je uveljavljala odpravo dokončne odločbe in spremembo prvostopenjske odločbe tako, da je imela tudi od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 pravico do izplačila predčasne pokojnine, od 1. 12. 2009 dalje pa do izplačila starostne pokojnine, ter da ji toženec posledično izplača vse nezakonito ustavljene pokojnine od 1. 4. 2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je zahtevala spremembo prvostopenjske odločbe tako, da se izplačilo pokojnine ustavi z dnem 1. 1. 2013, in podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje.

8. V vlogi z dne 26. 5. 2015 je tožnica poleg že postavljenih zahtevkov uveljavljala še dodatni podredni zahtevek na odpravo obeh izpodbijanih odločb, priznanje pravice od izplačila pokojnine tudi od 15. 3. 2001 do 2. 3. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje in plačilo zaostale pokojnine za obdobje od dne 1. 4. 2013 do dne izdaje sodbe v mesečnem znesku pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne v vsakem mesecu do plačila, oziroma podredno plačilo zaostale pokojnine za obdobje od dne 1. 4. 2013 do dne izdaje sodbe v skupnem znesku 22.192,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega zneska pokojnine do plačila. Kot primarni zahtevek pa je dodatno uveljavljala še plačilo zneska 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 do plačila.

9. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica uveljavljala odpravo izpodbijanih odločb in plačilo vseh nezakonito ustavljenih pokojnin od 1. 4. 2013 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Iz tako postavljenega tožbenega zahtevka sploh ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden in kaj z njim uveljavlja. V posledici nejasnega zahtevka je povsem nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe.

11. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

12. Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka.

13. Ker gre za spore polne jurisdikcije, je treba s sodno odločbo odločiti o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, in s tem v zvezi presoditi tudi pravilnost in zakonitost odločb toženca. Pri tem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, kot ga postavi tožeča stranka (2. člen ZPP).

14. Tožeča stranka lahko na podlagi 3. odstavka 182. člena ZPP dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga je uveljavljala pred njim ni utemeljen. Gre za objektivno eventuelno kumulacijo zahtevkov, pri čemer je bistveno to, da je podreden tožbeni zahtevek postavljen za primer, če bo primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče o podrednem tožbenem zahtevku odloča le v primeru, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne. Predpogoj seveda je, da tožeča stranka jasno in določno opredeli svoj tožbeni zahtevek, in sicer tako primarni kot podredni, kakor tudi to, kateri je primarni in kateri je podredni.

15. Na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDSS-1 mora tožba, vložena zoper upravni akt, poleg sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi navedbo upravnega akta, zoper katerega je tožba vložena, tožbene razloge in zahtevek. Po 2. odstavku 73. člena ZDSS-1 mora stranka v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek, če ni zadostno opredeljen, opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če poravnalnega naroka ni, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

16. Ob stanju, ko torej tožnica ni postavila takšnega tožbenega zahtevka, da bi sodišče o njem sploh lahko odločilo, bo moralo sodišče v ponovljenem sojenju najprej skladno z načelom odprtega sojenja oziroma materialnim procesnim vodstvom iz 285. člena ZPP(1) pozvati tožnico, da pravilno, jasno in določno opredeli tožbeni zahtevek, tako da bo tudi jasno, kaj uveljavlja primarno in kaj podredno.

17. Ko bo tožbeni zahtevek v celoti ustrezno postavljen, bo moralo sodišče prve stopnje o njem odločiti. Pri tem bo moralo najprej ugotoviti, kdaj so bile izdane izpodbijane odločbe, oziroma kdaj je bil začet postopek njunih izdaj, in se izrecno opredeliti do tega, ali se v tem socialnem sporu uporabljajo določbe od 1. 1. 2013 dalje veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ali pa glede na njegov 390. člen določbe prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Glede odločitve o ustavitvi izplačevanja pokojnine pritožbeno sodišče opozarja na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, v sodbi opr. št. VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015, izdano v podobnem primeru.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ker tožbeni zahtevek sploh še ni bil ustrezno postavljen, pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

K pritožbi zoper sklep (V. točka izreka odločbe)

19. Iz istih pravnih razlogov je bilo potrebno na temelju 365. člena ZPP razveljaviti tudi sklep o zavrženju tožbe na plačilo zneska 23.959,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. O tem delu tožbenega zahtevka, ki je bil sicer postavljen kot primarni, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po tem, ko bo tožbeni zahtevek v celoti ustrezno postavljen. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre za plačilo določenega denarnega zneska, torej direktni premoženjski tožbeni zahtevek, za katerega ne velja pogoj izpolnjenih procesnih predpostavk za sodno varstvo iz 63. člena ZDSS-1. Odločbe o preplačilu, torej o tem, da je tožnica tožencu dolžna vrniti preveč izplačano pokojnino, so sicer že postale dokončne in pravnomočne, kar pa tožnici ne preprečuje, da od tožene stranke zahteva povrnitev že plačanih zneskov. Ali je tak zahtevek utemeljen, pa je predmet presoje sodišča. (1) Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.