Jedro

Sklicevanje na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni uveljavljanje kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.

Drži sicer, da je tožena stranka zaslišanje prič predlagala tudi kot dokaz „gornjih navedb“. Vendar pa takšen zapis ne more biti upoštevan, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo dejstva, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna, temveč je naloga stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede, o čem konkretno bo priča izpovedala.

Za utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestne koristi iz 198. člena OZ morajo biti kumulativno izpolnjene enake predpostavke, kot za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ. Ena takih predpostavk je tudi obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena (in se kaže npr. kot izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek obveznosti), pri čemer mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 1.279,23 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), nadalje, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 1.805,66 EUR (II. točka izreka) ter odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87337/2014 z dne 27. 6. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in smiselno predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je bilo med pravdnima strankama sporno, ali obstaja terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot, predvsem ali je tožeča stranka uporabljala razstavni prostor tožene stranke brez dogovora, in če da, v kakšni izmeri je tožeča stranka tak prostor uporabljala ter koliko je tožena stranka plačala za najem omenjenega razstavnega prostora (torej kakšna je višina te terjatve).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka za ugotavljanje višine svoje terjatve (konkretno, da je družbi C. d. d. za najem spornega razstavnega prostora plačala 1.805,66 EUR) ni predlagala nobenega dokaza. Že zgolj nedokazanost zatrjevane višine plačila pa po oceni sodišča prve stopnje zadošča za ugotovitev, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstaja.

8. Tožena stranka se v pritožbi takšnemu zaključku upira. Trdi, da višina v pobot stavljene terjatve med pravdnima strankama sploh ni bilo sporna (tožeča stranka naj bi jo le pavšalno prerekala), zato bi jo sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP moralo šteti za priznano.

9. V zvezi z navedenimi pritožbenimi navedbami višje sodišče pojasnjuje, da v sporu majhne vrednosti po izrecni volji zakonodajalca ni dopustno uveljavljati kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP - torej kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (prim. 458. člen ZPP). Sklicevanje na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP pa pomeni uveljavljanje prav te kršitve, zato tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

10. Prav tako pritožnica ne more uspeti z navedbo, češ da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da za ugotavljanje višine terjatve ni predlagala dokazov. Višje sodišče namreč po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožena stranka zaslišanje prič predlagala le kot dokaz trditvam, da je tožeča stranka zasedala 17,15 m2 toženkinega prostora in da tožena stranka takšne uporabe tožeči stranki ni dovoljevala (prim. 7. tč. obrazložitve ugovora zoper sklep o izvršbi). Drži sicer, da je tožena stranka ob tem dodala, da zaslišanje prič predlaga tudi kot dokaz „gornjih navedb“. Vendar takšen zapis ne more biti upoštevan, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo dejstva, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna, temveč je naloga stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede o čem konkretno bo priča izpovedala (prim. VS RS II Ips 519/2005 in J. Zobec, Komentar ZPP, 2. knjiga, str. 353). Da bi predlagane priče izpovedale tudi o tem koliko (če sploh) je tožena stranka plačala za najem spornega razstavnega prostora, pa tožena stranka ni izrecno zatrjevala. K temu je v okviru materialnega procesnega vodstva tudi ni bilo dolžno (celo ni smelo) pozivati sodišče prve stopnje (kot se to zmotno zavzema pritožnica), saj bi takšna aktivnost sodišča presegala pooblastilo 285. člena ZPP in pomenila kršitev razpravnega načela (prim. VS RS II Ips 231/2003, II Ips 196/2008).

11. V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava pa višje sodišče pojasnjuje sledeče: za utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestne koristi iz 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) morajo biti kumulativno izpolnjene enake predpostavke, kot za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ. Ena takih predpostavk je tudi obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena (in se kaže npr. kot izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek obveznosti), pri čemer mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno (prim. VS RS II Ips 508/2006, II Ips 213/2013). Slednjega pa tožena stranka ni izkazala, saj ni dokazala, da je za sporni razstavni prostor družbi C. d. d. sploh kaj plačala (kako drugače pa svojega prikrajšanja niti ni uveljavljala). Ne gre torej za to, da tožena stranka ni izkazala koristi tožeče stranke (kot to materialnopravno zmotno ugotovi sodišče prve stopnje), temveč za to, da tožena stranka ni bila v ničemer prikrajšana. Posledično se višje sodišče do ostalih navedb pritožnice (tj. glede dosežene koristi tožeče stranke in predlaganim dokazom izvedenca, ki ga je tožena stranka predlagala glede izmere spornega prostora) kot pravno ne (več) odločilnih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).