Jedro

Navedbe, da bi bilo treba v ponovljenem postopku angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki bi moral podati izvid in mnenje o psihičnem stanju obdolženca v času pred in med storitvijo kaznivega dejanja, ne predstavljajo substanciranega dokaznega predloga, ki bi mu bilo sodišče dolžno slediti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu so bili S. M., G. M. in A. A. spoznani za krive, in sicer S. M. in G. M. storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), S. M. še kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1, ter A. A. kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 282. člena KZ-1. Obsojenemu S. M. je bila za kaznivo dejanje ropa določena kazen sedem let zapora, za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe kazen 12 let zapora, nakar mu je bila po določilih o steku izrečena enotna kazen 18 let zapora. Obsojenemu G. M. je bila na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 izrečena kazen tri leta zapora, obsojenemu A. A. pa po prvem odstavku 282. člena KZ-1 kazen šest mesecev zapora. Sodišče je vsem trem obsojencem v izrečene kazni vštelo tudi čas, prebit v priporu, na podlagi 73. člena KZ-1 odvzelo rokavice, ki so ojačane v predelu členkov in pleteno kapo z izrezom za oči, odločilo pa je tudi, da so dolžni plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam zagovornika obsojenega S. M. (odvetnika M. K.) in zagovornikov obsojenega A. A. delno ugodilo in odločbi o stroških kazenskega postopka za ta dva obsojenca spremenilo tako, da je obsojenega S. M. po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in s stroški njemu postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenilo proračun, obsojenega A. A. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sicer je v ostalem pritožbi zagovornikov obsojenih S. M. in A. A. zavrnilo kot neutemeljeni, v celoti pa pritožbe zagovornika obsojenega S. M. (odvetnika M. M.), zagovornice obsojenega G. M. in okrožne državne tožilke. Odločilo je še, da je G. M. dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega S. M. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti v smislu določila člena 427 ZKP ugodi, ugotovi, da obstoji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ter obe izpodbijani odločbi razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je vsa relevantna dejstva ugotovilo, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke sta se izjavila tako obsojenec kot tudi njegov zagovornik in vztrajata na navedbah v zahtevi.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je končan kazenski postopek, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Drugi odstavek istega člena pa izrecno izključuje možnost vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Res je, da ima Vrhovno sodišče po določilu člena 427 ZKP pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodni odločbi, ter pri precejšnjem dvomu o njihovi resničnosti izpodbijano odločbo razveljaviti, vendar pa je to pooblastilo dopustno uporabiti le, če se tak dvom sodišču porodi v zvezi z uveljavljanimi kršitvami materialnega ali procesnega zakona. Kot je bilo že pojasnjeno, pa zahteve iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede na izrecno določbo v zakonu ni dopustno vlagati.

6. V konkretni kazenski zadevi zagovornik sicer uvodoma uveljavlja razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, vendar pa teh kršitev v nadaljevanju zahteve v glavnem ne obrazloži. Že sam namreč sodišču ponuja uporabo določila člena 427 ZKP v zvezi z vzrokom nastanka poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, torej uveljavlja nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti. Res je sicer v zvezi z navedenim sodišču očital tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa z navedbami, da poškodbe, ki jih je mogoče opredeliti kot posebno hude telesne poškodbe, niso nastale z delovanjem obsojenega S. M., temveč so posledica padca po stopnicah ipd., ne obrazloži uveljavljane kršitve, temveč le izraža nestrinjanje s presojo sodišča glede odločilnih dejstev.

7. Edina uveljavljana procesna kršitev v zahtevi je očitek, da je obsojenec v pritožbi predlagal, da ga pregleda izvedenec psihiatrične stroke, vendar se senat Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločal o predmetni zadevi, o tem predlogu kot pritožbeni navedbi, sploh ni izjavil. Če zagovornik s tem uveljavlja kršitev pravice do predlaganja dokazov oziroma kršitev pravice do obrambe, je potrebno ponovno poudariti, da mora biti predlog strank za izvedbo dokaza substanciran, pri čemer mora stranka med drugim izkazati določeno, pa čeprav minimalno, stopnjo verjetnosti, da bo dokaz uspel, to se pravi v konkretnem primeru, da so bile pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja podane okoliščine, ki bi utegnile vplivati na njegovo prištevnost oziroma na njegovo sposobnost obvladovanja ali razumevanja dejanja, ki ga je storil. 8. Sodišče bo skladno s prvim odstavkom 265. člena ZKP postavilo izvedenca psihiatrične stroke, če bo nastal sum, da je pri obdolžencu zaradi določenih okoliščin izključena oziroma zmanjšana prištevnost. Prištevnost obdolženca se namreč domneva in se posebej ne ugotavlja. V konkretni zadevi se sodišču tak sum ni porodil, niti kakršnihkoli dvomov o obsojenčevi prištevnosti ni izkazala obramba, saj tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje takšnega dokaznega predloga ni podala. Z golimi navedbami v pritožbi, da je bilo dejanje storjeno iz obupa in da bi bilo potrebno v ponovljenem postopku angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki bi moral podati izvid in mnenje o psihičnem stanju obdolženca v času pred in med storitvijo kaznivega dejanja, ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga, ki bi mu bilo sodišče dolžno slediti. Glede na navedeno obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Pritrditi pa je potrebno vložniku zahteve, da se pritožbeno sodišče o tej uveljavljani kršitvi ni izjavilo oziroma nanjo ni izrecno odgovorilo, vendar pa glede na povsem neargumentiran pritožbeni ugovor po presoji Vrhovnega sodišča s tem ni kršilo določbe drugega odstavka 395. člena ZKP.

9. Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljana procesna kršitev pa ni podana, jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.