Jedro

Direktive (EU) 2017/853 v (b) točki prvega odstavka 5. člena ni mogoče razumeti tako, da se kot omenjena nevarnost šteje le obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje temveč, da je ta nevarnost podana vedno, kadar je posestnik orožja obsojen zaradi takšnega dejanja.

Tožnik orožje legalno poseduje že najmanj 10 let, je dolgoletni lovec in ima v orožnem listu za lov registrirane štiri kose orožja. Glede na to bi mu morala biti pravila pravilnega in skrbnega ravnanja z orožjem dobro poznana. Zavedati bi se moral, da prepovedanega orožja in orožja brez orožnega lista ni dovoljeno imeti v posesti. Čeprav ga je prvostopenjski organ seznanil s pogoji za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, pred odhodom v tujino ni zagotovil ustreznega prostora za orožje. Njegovo pojasnilo, da za to ni imel časa, ker je za pol leta službeno odšel v Ameriko, ni sprejemljivo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Škofja Loka kot pristojni prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odvzela orožje: polavtomatsko pištolo, znamke BERETTA, kaliber 9MM, tovarniška št. ..., polavtomatsko pištolo, znamke WALTHER, kaliber 9MM LUGER, tovarniška št. ..., RP z risano cevjo, znamke Steyr Mannlicher, kaliber 308WIN, tov. št. ... in polavtomatsko pištolo, znamke GLOCK, kaliber 9x19, tovarniška št. ... (1. točka). Odvzela mu je tudi orožni list iz razloga lov, št. ..., izdan 4. 10. 2012 (2. točka), in mu naložila, naj ji v petih dneh od prejema te odločbe izroči navedeno orožje in orožni list, sicer bo sledila izvršba (3. točka). Odločila je, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da posebni stroški postopka niso nastali (5. točka).

2. V obrazložitvi je prvostopenjski organ navedel, da ima tožnik registrirane štiri kose orožja (navedene zgoraj) in da mu je bila 14. 10. 2012 izdana orožna listina iz razloga lov. Oktobra 2019 je vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja, zato je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti preveril ali izpolnjuje pogoje za izdajo orožne listine po 14. členu Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) tudi glede zanesljivosti in morebitnih zadržkov javnega reda.

3. V okviru tega se je prvostopenjski organ seznanil s tem, da je policija 14. 6. 2018 na tožnikovem domu opravila hišno preiskavo, v kateri je našla orožje brez orožne listine in prepovedano orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena. Zaradi posesti prepovedanega orožja (avtomatskega strelnega orožja z dušilcem zvoka in repetirnega kratkocevnega orožja z dušilcem zvoka, ki sta uvrščena v kategorijo A/2 in A/9 po ZOro-1), ga je Okrožno sodišče v Kranju dne 9. 5. 2019 s sodbo opr. št. I K 635/2019 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju omilitvenih določil mu je izreklo denarno kazen v višini 1.500 EUR. Zaradi posesti orožja brez orožne listine (pištole PIETRO BERETTA s ser. št. ... in pištole neznane znamke s ser. št. ... s pripadajočim nabojnikom) je tožnik prekršil 10. člen ZOro-1 in tako storil prekršek iz prvega odstavka 81. člena istega zakona. Z odločbo o prekršku Policijske postaje Škofja Loka št. ... z dne 17. 12. 2018 mu je bila zato izrečena globa v znesku 500 EUR in stranska sankcija odvzema tega orožja.

4. Glede na podatke o kazenskem in prekrškovnem postopku je prvostopenjski organ zoper tožnika 13. 11. 2019 po uradni dolžnosti uvedel postopek za odvzem orožja in orožne listine. Dne 15. 11. 2019 se je tožnik s pooblaščencem zglasil pri njem zaradi pridobitve dovoljenja za zbiranje orožja. Seznanila sta se z uvedbo postopka za odvzem navedenega orožja in orožne listine, z njima je bil opravljen razgovor. Tožnikov pooblaščenec je povedal, da je tožnik zaupanja vredna oseba, ki orožje zbira že več let in z njim pazljivo ravna. Nikoli ni bil nasilen, zaradi nedovoljene posesti orožja mu je bila izrečena le mandatna kazen. Tožnik je pojasnil, da poseduje zelo redke zbirateljske kose prepovedanega orožja. Avtomatsko orožje je skupaj z dušilcem zvoka, nabojnikom in dokumentom o uničenju legalno kupil v Angliji, repetirno kratkocevno orožje z integriranim dušilcem zvoka pa pred desetimi leti od zbiratelja na Švedskem. To orožje nima ohišja z nabojnikom, zato je nepopolno in kot takšno nefunkcionalno. Ostalo orožje, ki po ZOro-1 ni prepovedano, je iz obdobja 2. svetovne vojne, zanj se ni več spomnil, kje ga je našel. Ni ga prijavil policiji, ker je čakal na pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, ki bi mu omogočilo legalizacijo orožja A kategorije. Glede orožja, ki ga ima v souporabi, je povedal, da ga hrani pri očetu, v elektronsko in mehansko zaščitenemu prostoru. Pojasnil je tudi, da se je dve leti pred hišno preiskavo zglasil pri prvostopenjskem organu zaradi pridobitve dovoljenja za zbiranje orožja. Takrat ga je organ seznanil s pogoji za pridobitev tega dovoljenja in s tem, da je zahtevo za pridobitev dovoljenja smiselno vložiti, ko bo izpolnjeval vse pogoje za zbirateljstvo. Ker je zatem službeno za pol leta odšel v Ameriko, ni imel časa urediti ustreznega prostora za orožje. V tem času je policija, ki je sumila, da se ukvarja s trgovino z orožjem, pri njem doma opravila hišno preiskavo in našla orožje in dele orožja.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je nadalje razviden povzetek tožnikovih vlog z dne 2. 12. 2019 in 3. 2. 2020. V njih je tožnik navajal, da kazenski postopek ne teče zaradi kaznivega dejanja, ki bi bilo storjeno zoper življenje in telo, temveč zoper javni red in mir. Kazenska sodba ni bila izdana zaradi sestave, izdelave, ponujanja, prodaje, menjave, dostave, uvoza, izvoza, vnosa ali iznosa orožja iz države, temveč zaradi njegove hrambe. Odvzeto orožje ni predmet kaznivega dejanja in iz njega ne izvira. On je zaupanja vredna in odgovorna oseba, ni odvisen od alkohola ali mamil ter je redno zaposlen in urejen. Orožje poseduje že 15 let, nikoli ga ni zlorabljal. 6. Kazenska sodba I K 635/2019 postala pravnomočna z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 635/2019 z dne 28. 11. 2019, s katero je bil tožniku izrečen tudi varnostni ukrep odvzema prepovedanega orožja. Upoštevaje kazenski sodbi in odločbo o prekršku je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 ugotovil, da tožnik ni (več) zanesljiv in ni primeren za posest orožja. Tega ni posedoval v skladu z veljavnim pravnim redom, njegovo ravnanje pa pomeni resno grožnjo za varnost ljudi, javni red in mir. Zato mu je z izpodbijano odločbo odvzel orožje in orožni list. 7. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je kot upravni organ druge stopnje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

8. Tožnik navaja, da je prvostopenjski organ postopek po uradni dolžnosti vodil brez pravne podlage, zato je izpodbijana odločba nezakonita oziroma nična. Prvostopenjski organ je tudi nepravilno ugotovil, da ne izpolnjuje več pogoja zanesljivosti iz 14. člena v zvezi s 16. členom ZOro-1. Meni, da predhodna posest zbirateljskih kosov orožja brez ustreznega dovoljenja sama po sebi še ne kaže na njegovo nezanesljivost. Tudi okoliščina, da je tovrstno ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, ne vzpostavlja neizpodbojne domneve o njegovi nezanesljivosti ter ne pomeni, da bo orožje zlorabil, ga neustrezno uporabljal ali shranjeval. Zaradi te kazenske obsodbe še ni mogoče šteti, da ni zanesljiv po določbah ZOro-1 in da ni mogoče pričakovati, da bo ravnal v skladu z veljavnim pravnim redom. Upravna organa bi morala upoštevati, da tožnik, razen ob dogodku 14. 6. 2018, ni nikoli ravnal v nasprotju z veljavnim pravnim redom.

9. Izpostavlja, da KZ-1 v 307. členu določa zelo različne zakonske stanove oziroma različna družbeno nevarna ravnanja. Med temi je hramba oziroma posest orožja najnižja stopnja družbene nevarnosti. Meni, da je prvostopenjski organ prezrl okoliščino, da je bil obsojen zaradi izvršitve priviligirane (blažje) oblike tega kaznivega dejanja, za katero je določena zgolj kazen zapora do enega leta. Gre za eno lažjih kaznivih dejanj, ki ne more utemeljiti sklepa o njegovi nezanesljivosti. Takšna posledica iz zakona ne izhaja. Ugotovitev, da je kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje Javni red in mir, po njegovem mnenju ni relevantno, saj ne vsebuje elementov nasilja.

10. Iz tožbe je nadalje razvidno, da je odločitev upravnih organov v nasprotju s 5. členom Direktive (EU) 2017/8531, ki kot nevarnost prosilcem ali drugim, javnemu redu ali javni varnosti šteje obsodbo za nasilno naklepno kaznivo dejanje. Zato veljavna zakonska ureditev oziroma njena razlaga po mnenju tožnika ni skladna z omenjeno direktivo. Upoštevaje načelo lojalne razlage prava EU bi bilo treba tudi določbe ZOro-1 razlagati tako, da je podan odklonilni razlog za izdajo orožnega lista le tedaj, če je bil prosilec obsojen zaradi storitve naklepnega kaznivega dejanja z elementi nasilja.

11. Upravnima organoma očita, da sta nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj nista upoštevala, da je on sam zaprosil za izdajo dovoljenja za zbirateljstvo in prvostopenjskemu organu sam predložil kazensko sodbo. Nikoli ni nosil zbirateljskih kosov orožja, temveč jih je varno in skrbno hranil dolgo časovno obdobje (nekatere več kot 10 let). Navaja tudi, da nekateri kosi orožja ne ustrezajo opredelitvi orožja iz 2. člena ZOro-1. 12. Predlaga, da sodišče odločbo prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in samo odloči tako, da postopek odvzema orožja in orožne listine ustavi in mu orožja in orožne listine ne odvzame, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podredno predlaga, da se odločba prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu.

_Odgovor tožene stranke v odgovoru na tožbo_

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v odločbi z dne 2. 4. 2020. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

14. V pripravljalnem postopku je sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 45. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) od Višjega sodišča v Ljubljani pridobilo odpravek sodbe II Kp 635/2019 z dne 28. 11. 2019 (priloga C1 sodnega spisa). Odločilo je na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, saj sta se obe stranki obravnavi pisno odpovedali (279a. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

15. Dne 14. 8. 2021 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (ZOro-1C), ki v prvem odstavku 51. člena določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določbah spremenjenega in dopolnjenega zakona. Glede na to, da sta bili odločbi obeh upravnih organov izdani pred že pred uveljavitvijo ZOro-1C, je sodišče to zadevo presodilo na podlagi določb ZOro-1. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na interpretacijo določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju – ZOro-1C, zato niso relevantne.

**K I. točki izreka**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njune razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja: _Glede ničnosti izpodbijane odločbe_

18. Tožnik ugovarja, da je bil postopek za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti voden brez pravne podlage in je zato v nasprotju s 126. členom Zakona o splošnem upravnem postopku2 (v nadaljevanju ZUP). Meni, da je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita oziroma nična. Sodišče temu ne more pritrditi. Tožnik je 11. 10. 2019 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za zbiranje orožja3. Pred izdajo tovrstnega dovoljenja je prvostopenjski organ v skladu s sedmim odstavkom 14. člena ZOro-1 zaradi varstva javne koristi preverjal ali tožnik kot vlagatelj izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 3., 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Ugotovil je, da tožnik ni zanesljiv (3. točka drugega odstavka 14. člena ZOro-1), zato je zanj na podlagi 58. člena ZOro-14 pravilno uvedel postopek odvzema orožja in orožne listine. Namen te zakonske določbe je odvzeti orožje in orožne listine tistemu, ki s svojim ravnanjem ne zagotavlja varnosti ljudi in javnega reda nasploh. Ravnanje, ki omenjene dobrine ogroža, se sankcionira z izgubo orožja in orožnih listin. Pooblastilo zakonodajalca za takšno postopanje po uradni dolžnosti ni potrebno. Kadar upravni organ zazna takšne okoliščine, mora sam takoj ustrezno ukrepati. Ob uvedbi in vodenju postopkov po ZOro-1 mora vedno izhajati iz temeljnega namena ZOro-1, ki je v varovanju življenja, zdravja, varnosti ljudi in javnega reda (prim. prvi odstavek 1. člena ZOro-1), k takšnemu postopanju pa napotuje tudi drugi odstavek 5. člena Direktive (EU) 2017/8535. Zato je prvostopenjski organ s tem, ko je zoper tožnika uvedel in vodil postopek zaradi odvzema orožja in orožne listine, postopal pravilno in zakonito.

_Glede odvzema orožja in orožne listine_

19. Ni sporno, da je policija na tožnikovem domu junija 2018 opravila hišno preiskavo in našla prepovedano orožje6. Okrožno sodišče v Kranju je ugotovilo, da je tožnik s tem storil privilegirano (milejšo) izvršitveno obliko naklepnega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti. Obsodilo ga je na denarno kazen 1.500 EUR, poleg tega pa mu je Višje sodišče v Ljubljani novembra 2019 izreklo še varnostni ukrep odvzema prepovedanega orožja. Ker je imel takrat tožnik v posesti tudi orožje brez orožne listine, je s tem prekršil določbo 10. člena ZOro-1 in storil prekršek iz prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Zaradi tega mu je policija izrekla globo v znesku 500 EUR in stransko sankcijo odvzema tega orožja (prim. 3. točko obrazložitve). Kazenska sodba in odločba o prekršku sta pravnomočni. Tožnik meni, da bi upravna organa pri presoji njegove zanesljivosti morala upoštevati, da niti storjeno kaznivo dejanje niti prekršek nimata znakov nasilja. Sklicuje se na Direktivo (EU) 2017/853, ki 5. členu šteje, da je posestnik orožja nevaren samemu sebi ali drugim, javnemu redu ali javni varnosti takrat, kadar je obsojen za nasilno naklepno kaznivo dejanje. Ker ta okoliščina pri njem ni podana, je prepričan, da njegova zanesljivost ni okrnjena.

20. Ta tožbena navedba ni utemeljena. Po presoji sodišča Direktive (EU) 2017/853 v (b) točki prvega odstavka 5. člena ni mogoče razumeti tako, da se kot omenjena nevarnost šteje le obsodba za nasilno naklepno kaznivo dejanje temveč, da je ta nevarnost podana vedno, kadar je posestnik orožja obsojen zaradi takšnega dejanja. Vendar pa ta direktiva državam članicam ne prepoveduje določiti še druge, dodatne okoliščine, ki tudi štejejo za takšno nevarnost. ZOro-1 tako v drugem odstavku 14. člena določa, da se lahko posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če med drugim pri njem ni zadržkov javnega reda (druga alineja) in če je zanesljiv (tretja alineja). Zadržek javnega reda je v skladu s 15. členom ZOro-1 podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali pa če je s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja. Teh okoliščin pri tožniku ni; prvostopenjski organ je v četrtem odstavku na 7. strani izpodbijane odločbe ugotovil, da njegovo splošno ravnanje ni sporno. Je pa problematiziral tožnikovo zanesljivost in za takšno stališče navedel prepričljive razloge.

21. Tisti, ki orožje poseduje, mora biti zanesljiv (tretja alineja drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Zanesljivost posameznika opredeljuje 16. člen ZOro-1. Glede na prvi odstavek tega člena je posameznik zanesljiv, kolikor se na podlagi ugotovljenih dejstev sklepa, da orožja ne bo zlorabljal ali ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Posameznik se v nobenem primeru ne šteje za zanesljivega, če izpolnjuje katerega od pogojev iz drugega odstavka tega člena: 1) če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil, 2) če mu je odvzeta poslovna sposobnost, 3) če je odvisen od alkohola ali mamil, 4) če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja.

22. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik nezanesljiv po prvem odstavku in po prvi alineji drugega odstavka 16. člena ZOro-1. Sodišče se tej ugotovitvi in razlogom v zvezi s tem v celoti pridružuje in jih zato ne ponavlja. Izpostavlja pa naslednje. Tožnik orožje legalno poseduje že najmanj 10 let, je dolgoletni lovec in ima v orožnem listu za lov registrirane štiri kose orožja (prim. 7. stran odločbe drugostopenjskega organa). Glede na to bi mu morala biti pravila pravilnega in skrbnega ravnanja z orožjem dobro poznana. Zavedati bi se moral, da prepovedanega orožja in orožja brez orožnega lista ni dovoljeno imeti v posesti. Čeprav ga je prvostopenjski organ seznanil s pogoji za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja, pred odhodom v tujino ni zagotovil ustreznega prostora za orožje. Njegovo pojasnilo, da za to ni imel časa, ker je za pol leta službeno odšel v Ameriko, za sodišče ni sprejemljivo (prim. prvi odstavek 16. člena ZOro-1). Zakonodajalec je v 22. členu ZOro-1 določil splošno obveznost, da je treba z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo. Glede na to, da je orožje nevarna stvar, ki lahko ogrozi življenje, zdravje, varnost ljudi in javni red, to pravilo ne dopušča nobene izjeme.

23. Kazenska sodba in odločba o prekršku zoper tožnika nista bili izdani zaradi ravnanja z elementi nasilja. Obe se nanašata na njegovo neskrbno in nezanesljivo ravnanje z orožjem.7 Če bi tožnik z orožjem ravnal skrbno in zanesljivo, ne bi bil obsojen v kazenskem postopku in mu ne bi bila izdana odločba o prekršku8. Prvostopenjski organ se je pri popolni ugotovitvi dejanskega stanja pravilno oprl na kazenski sodbi in odločbo o prekršku (149. člen ZUP). Pravilno je tudi ugotovil, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje po 307. členu KZ-1, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje orožja oziroma rokovanje z orožjem (prva alineja drugega odstavka 14. člena ZOro-1). Na tako neprimernost kaže tudi pravnomočna odločba o prekršku, ki je bila izdana zaradi posredovanja orožja brez orožne listine.

24. Tožnik splošno zatrjuje, da izpodbijana odločba nedopustno posega v njegovo zasebno lastnino (33. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju Ustava) in da krši načelo sorazmernosti, ki je sestavno načelo pravne države (2. člen Ustave). S takšnim splošnim navajanjem po oceni sodišča ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj.9 Poseg upravnih organov v pravico tožnika do posedovanja predmetnega orožja je v skladu z načelom sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave). Poseg je namreč predpisan z zakonom dovolj določno, tako da ne dopušča arbitrarne uporabe prava. Poseg je primeren, ker je z njim možno uresničevati legitimen cilj po čim večjem zmanjševanju nevarnosti za življenje in telo ter varnost ljudi zaradi posedovanja orožja. Poseg je tudi nujen v tem smislu, da z milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče uresničevati ničelne stopnje tolerance glede splošnega tveganja zaradi posedovanja in rokovanja z orožjem med ljudmi. Poseg pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede, saj je bil tožnik s stani prvostopenjskega organa10 poučen, da lahko v določenem roku sam pridobi kupca za odvzeto orožje in strelivo, tako da je poseg v njegove pravno zavarovane interese sorazmeren z varstvom javnih koristi oziroma z varstvom pravice do varnosti drugih ljudi.

25. Sodišče je glede na vse ugotovljeno presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

26. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja (Besedilo velja za EGP). 2 Pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. 3 Dovoljenje za zbiranje orožja dovoljuje osebi zbiranje orožja brez pravice nošenja in se izda s trajno veljavnostjo (deveti odstavek 11. člena ZOro-1). 4 Ta zakonska določba ureja odvzem orožja in določa okoliščine, v katerih se to stori. Na podlagi tega člena pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. - 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, ti pogoji pa so: da ni zadržkov javnega reda (2. točka), da je zanesljiv (3. točka), da ima opravičen razlog za izdajo orožne listine (4. točka), da ima opravljen zdravniški pregled (5. točka) in da je opravil preizkus znanja v ravnanju z orožjem (6. točka). Orožje in orožne listine se lahko odvzame tudi osebi, ki ravna v nasprotju z 22. člena ZOro-1 (Splošno pravilo pri ravnanju z orožjem) ali v nasprotju s tretjim odstavkom 25. člena ZOro-1 (Hramba orožja po posamezniku). 5 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o spremembi Direktive Sveta 91/477/EGS o nadzoru nabave in posedovanja orožja (Besedilo velja za EGP) v drugem odstavku 5. člena določa, da imajo države članice vzpostavljen sistem spremljanja, ki ga lahko uporabljajo redno ali občasno, da zagotovijo, da so pogoji za izdajo dovoljenja, določeni v nacionalnem pravu, izpolnjeni v celotnem obdobju trajanja dovoljenja in da se med drugim ocenjujejo ustrezne zdravstvene in psihološke informacije. Posebna ureditev se določi v skladu z nacionalnim pravom. Če kateri od pogojev za izdajo dovoljenja ni več izpolnjen, države članice dovoljenje odvzamejo. Direktivo (EU) 2017/853 je razveljavila Direktiva (EU) 2021/555 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. marca 2021 o nadzoru nabave in posedovanja orožja (kodificirano besedilo). 5 člen Direktive (EU) 2017/853 je postal 6. člen Direktive (EU) 2021/555. 6 Po 1. točki 4. člena ZOro-1 je prepovedano orožje tisto, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom niso dovoljeni, razen, če s tem zakonom ni drugače določeno. 7 Ob tem po presoji sodišča niso relevantne njegove navedbe glede tega, da hramba oziroma posest orožja med vsemi zakonskimi stanovi v 307. členu KZ-1 predstavlja najnižjo stopnjo družbene nevarnosti in da bi moral prvostopenjski organ upoštevati, da je bil obsojen zaradi izvršitve privilegirane (blažje) oblike tega kaznivega dejanja, za katero je določena zgolj kazen zapora do enega leta. Dejstvo je, da je hramba orožja, določena v 307. členu KZ-1 kazniva, da je bil tožnik pravnomočno obsojen ter da je kazensko sodišče stopnjo nevarnosti njegovega ravnanja že upoštevalo pri izreku kazenske sankcije. 8 Na to ugotovitev ne more vplivati, da odvzeto orožje ni predmet kaznivega dejanja in iz njega ne izvira, da je tožnik vložil zahtevo za pridobitev dovoljenja za zbiranje orožja in da je prvostopenjskemu organu sam predložil kazensko sodbo. Da je zaprosil za dovoljenje za zbiranje orožja, kaže na to, da ima afiniteto do orožja in da mu to področje ni nepoznano, zato bi v zvezi s tem še toliko bolj moral izkazati dolžno skrbnost pri svojem ravnanju. 9 Nekonkretizirano je tudi ugovarjal, da nekateri kosi, ki je zbiral, ne ustrezajo opredelitvi orožja iz 2. člena ZOro-1. 10 Prim. zadnji odstavek na 8. strani izpodbijane odločbe.