Jedro

Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 23. 7. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo. To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 23. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma pojasnila, da je 3. 1. 2025 tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac (v nadaljevanju Eurodac). Ugotovila je, da ga je 9. 8. 2022 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Hrvaška, 24. 8. 2022 in 30. 5. 2024 pa Švicarska konfederacija. Iz izpisa Eurodac je razvidno, da je bil tožnik kot prosilec 19. 11. 2024 ponovno sprejet s strani hrvaških pristojnih organov. Zato je Republiki Hrvaški 9. 1. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in 23. 1. 2025 prejela njen odgovor, da na podlagi člena 18(1)(b) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavanje tožnika.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 24. 2. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik se na Hrvaško ni želel vrniti, vendar tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

5.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Sodišče je narok za glavno obravnavo v tej zadevi razpisalo za 8. 8. 2025. Dne 5. 8. 2025 je obe stranki seznanilo s tem, da je šestmesečni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški iztekel 23. 7. 2025. Opozorilo ju je na člen 29(2) Uredbe Dublin III, skladno s katerim je v primeru, da se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Tožena stranka se je 5. 8. 2025 strinjala z ugotovitvijo sodišča o poteku roka za predajo tožnika. Sodišče je s tem stališčem tožene stranke seznanilo tožnika, ki temu ni nasprotoval. Obe stranki sta se odpovedali naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče odločilo brez naroka.

7.Tožba ni dovoljena.

8.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

9.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik 9. 8. 2022 in 19. 11. 2024 že vpisan v Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je po posredovanju zahtevka za ponovni sprejem tožnika 23. 1. 2025 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnika.

10.Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.

11.Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (priloga A2 sodnega spisa) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 23. 1. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 23. 7. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.

12.To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).2

13.Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.