Jedro

Darovalec nepremičnin po sklenitvi pogodbe ni izročil, ampak jih je imel v posesti do smrti. Po veljavnih pravnih pravilih civilnega prava je darilna pogodba sklenjena, ko je stvar izročena. Če do izročitve ne pride, gre za darilno obljubo, katere veljavnost pa je vezana na obliko sodnega zapisnika. Kolikor bi šlo za darilo za primer smrti, bi bila ravno tako potrebna oblika sodnega zapisnika, listina pa bi morala vsebovati tudi izjavo darovalca, da se odreče pravici preklica pogodbe.

Tožničinega dela na očetovem posestvu, kjer je z družino živela, ni mogoče šteti kot prispevek k povečanju premoženja (do katerega ni prišlo) in tudi ne kot upoštevan prispevek k ohranitvi premoženja, brez katerega bi se vrednost premoženja zmanjšala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je dogovor z dne 31.7.1983, s katerim je zapustnik daroval pravdnim strankam del svojih nepremičnin pravno veljaven in za stranke obvezen, zaradi česar je neveljaven in neupošteven del zapustnikove oporoke z dne ..., kolikor nasprotuje določbam omenjene darilne pogodbe ter da se tožnici prizna izločitveni zahtevek v višini 30 % tiste zapuščine po pok., ki je v zapuščinski zadevi predmet zakonitega dedovanja in izločeni del ni predmet zakonitega dedovanja. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da obstajajo v sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Tožnici je bilo onemogoče dokazovanje njenega prispevka k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, saj sodišče številnih predlaganih dokazov sploh ni izvedlo. Določbe 32. člena Zakona o dedovanju je sodišče razlagalo preveč togo. Pri odločanju o veljavnosti dogovora z dne 31.7.1983 bi bilo treba upoštevati, da je bila to pogodba za primer smrti in zato je imel zapustnik nepremičnine v posesti do svoje smrti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ni podan. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih in zato ni mogoče pritrditi reviziji, da sodb ni mogoče preizkusiti. Katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zaradi opustitve izvedbe ostalih predlaganih dokazov, tožeča stranka ni pojasnila. Revizijske navedbe kažejo, da ugovarja tožnica dejanskim ugotovitvam v postopku. Revizijsko sodišče se s tem ugovorom ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je bilo o obeh tožničinih zahtevkih pravilno odločeno. V zvezi z veljavnostjo pismenega dogovora o darilu z dne 31.7.1983 (ki so ga podpisali zapustnik in pravdne stranke) je bistvena ugotovitev, ki med strankama niti ni sporna, da darovalec nepremičnin po sklenitvi pogodbe ni izročil, ampak jih je imel v posesti do smrti. Po veljavnih pravnih pravilih civilnega prava je darilna pogodba sklenjena, ko je stvar izročena.Če do izročitve ne pride, gre za darilno obljubo, katere veljavnost pa je vezana na obliko sodnega zapisnika. Kolikor bi šlo za darilo za primer smrti, bi bila ravno tako potrebna oblika sodnega zapisnika, listina pa bi morala vsebovati tudi izjavo darovalca, da se odreče pravici preklica pogodbe. Ker tako zapusnik z listino z dne 31.7.1983 ni veljavno podaril svojega premoženja, temu delu tožničinega zahtevka ni bilo mogoče ugoditi.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določbo 32. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78), ko sta presodili, da tožnica ni upravičena do izločitvenega zahtevka. Na podlagi izvedenih dokazov, zlasti podrobnih izpovedb tožnice sta ugotovili, da tožničinega dela na očetovem posestvu, kjer je z družino živela, ni mogoče šteti kot prispevek k povečanju premoženja (do katerega ni prišlo) in tudi ne kot upošteven prispevek k ohranitvi premoženja, brez katerega bi se vrednost premoženja zmanjšala. Revizijske navedbe o pretogi razlagi 32. člena Zakona o dedovanju po mnenju revizijskega sodišča niso utemeljene.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljene na podlagi l. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).