Jedro

ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.

Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.

Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenskih sankcijah razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 37062/2019 z dne 24. 9. 2019 obsojenca spoznalo za krivega dejanja po prvem odstavku 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen desetih mesecev zapora ter varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let po pravnomočnosti sodbe, vanj pa je vštelo čas začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Odločilo je tudi, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo okrajnega sodišča, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočni sodbi so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega A. B. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče spremeni kazensko sankcijo tako, da obsojencu izreče milejšo kazen in odpravi varnostni ukrep, podrejeno pa, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovorniki izpodbijajo odločbi o kazenskih sankcijah. Navajajo, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe (ki naj jih prvostopenjsko sodišče ne bi obravnavalo), da naj bi sodišče zmotno presodilo psihofizične sposobnosti obsojenega med vožnjo (ne da bi postavilo izvedenca ustrezne stroke) in da naj se sodišče ne bi opredeljevalo do okoliščin družinskega in osebnega življenja (ki jih je obsojeni navajal v svojem zagovoru, zagovornica pa v besedi strank). Zagovorniki zatrjujejo tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena KZ-1, ker naj bi sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem da ni sledilo predlogu državnega tožilca v besedi strank in - namesto predlagane stranske kazni prepovedi vožnje za čas enega leta - izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let. 3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec v odgovoru na zahtevo predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi v delu, ki se nanaša na izrek varnostnega ukrepa. Pri tem pritrjuje zahtevi v tako v delu, da naj bi bilo prvostopenjsko sodišče vezano na tožilčev predlog sankcije, kot tudi glede stališča, da je izrečena sankcija varnostnega ukrepa strožja od predlagane stranske kazni. Opozarja na različne funkcije, pogoje izrekanja in posledice stranske kazni prepovedi vožnje ter varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. V preostalem delu se z zahtevo ne strinja in ocenjuje, da sta sodišči pravilno odločili in obrazložili odločbo o kazni zapora.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenemu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Prvi sklop trditev vložnikov se, kot rečeno, nanaša na odločitev o kazni. V delu, ki se nanaša na (nepostavitev) izvedenca zaradi ugotavljanja psihofizičnih sposobnosti obsojenca, vložniki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerega sta sodišči oprli svoji odločbi o krivdi. Ker gre za sodbo na podlagi priznanja krivde, že pritožba zoper sodbo iz tega razloga ni dovoljena (kar pravilno pojasni višje sodišče v tč. 12 obrazložitve sodbe). Ker zagovornica na glavni obravnavi izvedenca niti ni predlagala, teh navedb tudi ni mogoče presojati kot zatrjevanje kršitev pravic obrambe. V tem delu zato zahtevi ni mogoče slediti.

6. Zahtevi prav tako ni mogoče slediti, kolikor nasprotuje odločitvi za izrek kazni zapora in ne pogojne obsodbe. Obe sodišče sta v tem delu vsebinsko ustrezno in primerno obrazloženo (drugi odstavek obrazložitve prvostopenjske sodbe in tč. 11-17 obrazložitve drugostopenjske sodbe) presodili okoliščine, na katere sta oprli svojo odločitev (tretji odstavek 58. člena KZ-1).

7. Vendar pa zahteva v zvezi z odločbo o kazni opozarja tudi, da se sodišči do nekaterih okoliščin, ki jih je v zvezi z odmero sankcije navajala obramba, nista opredelili. To so okoliščine, ki se nanašajo na družinsko, osebno in poklicno življenje obsojenca in ki sta jih obsojenec ter njegova zagovornica izčrpno navajala med zagovorom ter v besedi strank (list. št. 80 in 81). S tem vložniki zatrjujejo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o dejstvih, odločilnih za izrek odločbe o sankciji.

8. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi odločbe o kazni glede okoliščin, ki jih je obramba navajala, molči. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče prepoznati, ali je sodišče te okoliščine sploh vzelo v presojo. Ugotoviti je mogoče le, da se je pri odmeri kazni zapora oprlo na dejstva, zajeta s priznanjem krivde po obtožbi, na podatke o predkaznovanosti obsojenca in na obsojenčevo obžalovanje. Višje sodišče se je o teh očitkih opredelilo v tč. 18. - 19 obrazložitve sodbe. Nosilni stališči sta dve: prvič, da okoliščine, ki jih je navedla obramba, niso vse relevantne za odmero kazenske sankcije, in drugič, da se sodišče prve stopnje prav zato utemeljeno ni opredelilo do teh okoliščin. Z drugimi besedami, višje sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, ki pa jih v prvostopenjsko sodbi ni najti.

9. ZKP terja, da sodišče v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pove, "katere okoliščine je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni." (osmi odstavek 364. člena ZKP). Temu je prvostopenjsko sodišče sledilo. Vendar pa s tem dolžnost obrazložiti odločbo o sankciji ni izčrpana. Jedro zahteve po obrazloženi sodni odločbi (22. člen Ustave RS) terja, da se sodišče opredeli do vseh relevantnih okoliščin. Dolžnost sodišča je, da se seznani z navedbami strank, da prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.1

10. Okoliščine, ki jih je navajala obramba, so v luči drugega odstavka 49. člena KZ-1 na prvi pogled vsekakor relevantne za odmero kazni zapora. Zato dvoma, ali jih je sodišče pri odločanju o kazni vzelo v presojo, ne sme biti - toliko bolj, če gre za obrazložitev sankcije, ki pomeni poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave RS). Ključno je, da obdolženec, tudi če mu sodišče ne sledi, lahko spozna, da se je sodišče z obrambnimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb.2

11. Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe ne zadosti standardom obrazloženosti sodne odločbe o odvzemu prostosti zato, ker iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali je sodišče zatrjevane osebne, družinske in poklicne okoliščine sploh vzelo v presojo. Sodba višjega sodišča te pomanjkljivosti ni odpravila. Zato je v zvezi z odločbo o kazni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

B-2.

12. Vložnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izrekom varnostnega ukrepa prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP, v zv. s šestim odstavkom 285.č člena ZKP). Sporno je, ali določba prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP (prepoved sodišču izreči strožjo sankcijo od predlagane) učinkuje tudi, če državni tožilec predlog sankcije poda po tem, ko je sodišče že sprejelo priznanje krivde po obtožbi.

13. Višje sodišče je zavzelo stališče, da prva poved šestega odstavka 285.č člena ZKP učinkuje le, če je obdolženec priznal krivdo po obtožbi po tem, ko je že bil seznanjen s tožilskim predlogom (tč. 22 obrazložitve drugostopenjske sodbe).

14. V obravnavani zadevi državni tožilec v obtožnem predlogu kazenske sankcije ni predlagal. Dne 24. 9. 2019 je bil izveden edini narok glavne obravnave, na katerem je obsojeni priznal kaznivo dejanje po obtožbi, po sprejemu priznanja pa je sledil dokazni postopek o vprašanjih, pomembnih za izrek sankcije. Državni tožilec je v besedi strank - torej po sprejetem priznanju krivde - predlagal izrek kazni desetih mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila v trajanju enega leta. Sodišče je predlogu državnega tožilca sledilo le deloma: izreklo je kazen desetih mesecev zapora, namesto predlagane stranske kazni pa je izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let. 15. Vrhovna državna tožilka je v svojem odgovoru ocenila, da je praksa glede vprašanja vezanosti sodišča na tožilski predlog sankcije neenotna. Vrhovno sodišče v svojih odločbah obrazloženega stališča o tem vprašanju še ni oblikovalo. Presojalo je predvsem vprašanje milejše oziroma strožje sankcije, v obeh procesnih situacijah. V sodbi I Ips 54331/2011 z dne 26. 9. 2013 je relevantno procesno dejansko stanje podobno obravnavani zadevi, tj. tožilec je sankcijo predlagal po sprejetem priznanju krivde in Vrhovno sodišče je izhajalo iz stališča, da je sodišče na takšen predlog vezano. V sodbi I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2015 je bilo bistveno, da se je obdolženec s predlogom tožilca seznanil prej, preden je krivdo po obtožbi priznal. V sodbi I Ips 32283/2014 z dne 26. 5. 2016 je bila del relevantnega procesnega stanja tudi okoliščina, da je državni tožilec predlog sankcije podal šele na naroku za izrek kazenske sankcije, torej po sprejetem priznanju krivde. Vrhovno sodišče je tudi v tej sodbi izhajalo iz ugotovitve, da je sodišče na takšen tožilski predlog vezano, vendar se vsebinsko v to ni spuščalo. V jedru odločitve je bila ocena, katera sankcija (predlagana ali izrečena) je milejša. 16. Višje sodišče je izhajalo iz sistemske razlage tega instituta in umestitve določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP v poglavje o predobravnavnem naroku. Sistemska razlaga nam sporoča, da moramo tudi predobravnavni narok, skupaj z narokom za izrek kazenske sankcije, razumeti kot obliko poenostavljenega in skrajšanega kazenskega postopka. K temu cilju bo državni tožilec v največji meri prispeval, če se bo odločil za predlog sankcije v obtožnem aktu, s čimer bo prispeval k jasnejši procesni situaciji obdolženca, ko bo ta ocenjeval posledice svojega priznanja krivde po obtožbi (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP). Takšna razlaga torej narekuje, da učinke na podlagi prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP priznamo le predhodnemu tožilskemu predlogu - ne pa tudi predlogu v besedi strank. Tej razlagi pritrjuje tudi jezikovna razlaga 347. člena ZKP. Ta določba za sodišče zavezujočih učinkov ne omenja.

17. Drugačen sklep ponuja jezikovna razlaga prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če sledimo zakonskemu besedilu, potem moramo ugotoviti, da besedilo ne razlikuje glede na časovne razsežnosti tožilskih predlogov sankcije. Sodišče je pri izrekanju sankcije omejeno s tožilskim predlogom, ne glede na to, kdaj je državni tožilec ta predlog podal. Predpostavke, pod katerimi učinkuje ta določba, so tri: da je tožilec sankcijo predlagal "pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon" (drugi odstavek 269. člena ZKP), da obdolženec krivdo po obtožbi ob prvi priložnosti priznal (prav tam) in da je sodišče priznanje krivde po obtožbi sprejelo (peti odstavek 285.c člena ZKP). To velja tako za odločanje na naroku za izrek kazenske sankcije kot za odločanje na glavni obravnavi po sprejemu priznanja krivde po obtožbi (330. člen ZKP).

18. Za odločitev o tem vprašanju je bistveno dvoje. Prvič, ne glede na besedilo 347. člena ZKP (ki molči o zavezujočih učinkih tožilskega predloga sankcije) je odločilen sistemski prelom, ki ga je glede učinkov tožilskih predlog sankcije prinesla novela ZKP-K. S to novelo je zakonodajalec dogradil zavezujoče učinke tožilskega predloga sankcije, ki jih je prvič priznal z uveljavitvijo instituta kaznovalnega naloga v noveli ZKP-E. Za presojo dometa prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP je zato pomembno, da zakonodajalec s smiselno uporabo določb o glavni obravnavi (četrti odstavek 285.č člena ZKP) tudi na naroku za izrek kazenske sankcije ni izključil možnosti izvirnih tožilskih predlogov v besedi strank. V tej luči je zato treba presoditi, ali obstajajo razumni razlogi za omejevanje učinkov prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP glede na trenutek, ko je tožilec podal svoj predlog. Na abstraktni ravni za zakonodajalca ni pomembno, kdaj - če sploh - je državni tožilec podal predlog sankcije. Za uporabo razširjenih omilitvenih določb (drugi odstavek 51.člena ZKP) ali razširjenih podlag za izrek opozorilnih sankcij (peti odstavek 58. in peti odstavek 68. člena KZ-1) je pomembno le, da je obdolženec priznal krivo po obtožbi, ko se o njej izjavlja prvič. S tem se sodišču odpira širše, za obdolženca ugodnejše polje odločanja o kazenski sankciji. Podoben, za obdolženca ugodnejši učinek, ima tudi šesti odstavek 285.č člena ZKP, le da - tokrat v konkretni zadevi - oži polje sodnikovega odločanja o sankciji. Ni videti razumnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba - glede na čas vložitve tožilskega predloga - razlikovati, kateri obdolženci (ki so krivdo po obtožbi priznali ob prvi priložnosti) bodo teh ugodnih učinkov deležni in kateri ne.

19. In drugič, takšno stališče narekuje tudi spoznanje, da je v primeru priznanja krivde po obtožbi narok za izrek kazenske sankcije (oziroma preostali del glavne obravnave) osrednji forum za dokazovanje dejstev, relevantnih za izrek kazenske sankcije. Na to dokazno gradivo se ne bo oprlo le sodišče, ampak tudi državni tožilec. ZKP to upošteva s tem, da državnemu tožilcu v besedi strank izrecno omogoča spremembo (že vloženega) predloga sankcije, in sicer v korist obdolženca, ki je priznal krivdo po obtožbi (peti odstavek 285.č člena ZKP). Ni dvoma, da tak (spremenjen) predlog sankcije, učinkuje omejevalno na podlagi prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP. Ob tem pa ni videti razloga, da ne bi omogočili tudi državnemu tožilcu, ki predloga še ni podal, da (izvirno) poda tak predlog po izvedenem dokaznemu postopku o vprašanjih sankcije. Tako določen predlog sankcije pravzaprav ni nič drugega kot sprememba (zožitev) predloga, naj sodišče obdolženca spozna za krivega in mu v zakonskih okvirih izreče kazensko sankcijo. Tak predlog implicitno ali celo izrecno vsebuje obtožni akt. Ker gre torej za primerljiv procesni položaj, tudi naknadno podanemu predlogu sankcije - ob izpolnjenih ostalih pogojih - ni mogoče odreči učinkov na podlagi prve povedi šestega odstavka 285.č člena ZKP.

20. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče zahteve in vrhovne državne tožilke, da tožilskemu predlogu sankcije, ki ga tožilec izvirno poda po sprejetju priznanja krivde po obtožbi, ni mogoče odreči učinkov iz šestega odstavka 285.č člena ZKP. Če so izpolnjeni zahtevani pogoji, sodišče tudi v takih primerih ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.

B-3.

21. V nadaljevanju je zato treba presoditi tudi preostale navedbe zahteve, t.j. ali je izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let strožja sankcija od predlagane stranske kazni prepovedi vožnje za čas enega leta. Če je odgovor pritrdilen, potem je sodišče kršilo kazenski zakon, ker je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zv. s šestim odstavkom 285.č člena ZKP).

22. Obe sankciji, predlagana stranska kazen in izrečeni varnostni ukrep, po svoji vsebini predstavljata poseg v splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS). Obe sankciji za obsojenca odpravljata že izpolnjene pogoje za udeležbo v javnem cestnem prometu ali - v primeru varnostnega ukrepa - preprečujeta, da bi obsojenec te pogoje za čas trajanja ukrepa sploh izpolnil (prvi odstavek 72. člena KZ-1).

23. V drugih razsežnostih pa se lahko obe sankciji močno razlikujeta. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da ima stranska kazen retributivni značaj, varnostni ukrep pa ima naravo preventivne sankcije.3 Ker mora izrečena kazen odražati težo dejanja in krivdo storilca (drugi odstavek 3. člena KZ-1), sporoča večjo zavržnost obsojenčevega ravnanja. Varnostni ukrep takega sporočila nima in v tem smislu ni strožja sankcija.

24. Druge razlike se pokažejo ob konkretni presoji časovnih in vsebinskih razsežnosti predlagane in izrečene sankcije. Glede na čas se izkaže predlagana sankcija v trajanju enega leta za milejšo v primerjavi z izrečenim ukrepom v trajanju dveh let. Glede na intenzivnost posega v splošno svobodo ravnanja, ki se kaže v opredelitvi kategorij vozil, sta sankciji primerljivi. V obeh primerih se obsojenemu onemogoča vožnja z motornimi vozili kategorij B, C1, C, BE, C1E in CE. Glede na napore, ki jih mora obsojenec vložiti, da se lahko ponovno udeleži javnega cestnega prometa, se izkaže izrečeni ukrep za strožjo sankcijo: obsojenec mora ponovno pridobiti vozniško dovoljenje (četrti odstavek 72. člena KZ-1), zaradi česar se čas, za katerega je obsojenec izključen iz javnega cestnega prometa, podaljšuje, hkrati pa so verjetni tudi dodatni stroški.

25. Pri oceni teže posega v splošno svobodo ravnanja so sicer lahko relevantna tudi druga dejstva, npr. družinske, osebne in poklicne okoliščine obsojenca, ki pa jih sodišči v izpodbijani sodbi nista ugotavljali. Vrhovno sodišče se je zato pri svoji odločitvi omejilo le na vsebino predlagane oziroma izrečene sankcije. V obravnavanem primeru naštetih dejavnikov je po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni varnostni ukrep strožja sankcija od predlagane stranske kazni. Kljub usodnejši sporočilnosti stranske kazni so dejanski učinki izrečenega varnostnega ukrepa, zlasti čas trajanja, pomembnejši. 26. Prvostopenjsko sodišče je zato z izrekom varnostnega ukrepa izreklo strožjo sankcijo, kot jo je predlagal državi tožilec, in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu pri izrekanju kazenske sankcije. Zato je podana kršitev kazenskega zakona, (5. tč. 372. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP).

C.

27. Ker ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka narekujejo razveljavitev odločbe o kazni, odločitev o sankciji ob upoštevanju šestega odstavka 285.č člena ZKP pa je z njo neločljivo povezana, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani sodbi delno razveljavilo glede obeh odločb o kazenskih sankcijah in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-52/03 z dne 27. 10. 2005. 9. Podobno tudi ESČP, ki je v več odločbah presojalo, ali se je sodišče odzvalo na konkretne, ustrezne in pomembne (specific, pertinent, important) navedbe strank postopka. Nazadnje Budak proti Turčiji, št. 69762/12 z dne 16. 2. 2021. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-52/03 z dne 27. 10. 2005. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008, obrazložitev tč. 9.