Jedro

Zbrani dokazi v konkretnem primeru kažejo, da so tajski carinski organi lahko šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V zvezi z dobrovernostjo tožeče stranke sodišče pripominja, da se od vseh, ki sodelujejo v prometu blaga, tudi od deklaranta, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki. Tega, da bi ravnala na tak način, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski ali carinski organ) je z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo z dne 10. 5. 2017 pod 1. točko izreka tožnici kot deklarantu in družbi A. d.o.o., kot prejemniku blaga določila naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prosti promet po carinski deklaraciji MRN št. 12SI00603640867771 z dne 4. 12. 2012 (v nadaljevanju: carinska deklaracija), sprejeti pri Izpostavi Koper, v skupni višini 26.373,21 EUR (in sicer 1.254,25 EUR carine ter 25.118,96 EUR protidampinške dajatve). V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je ugotovila, da sta tožnica in prejemnik blaga dne 22. 8. 2016 v zvezi s tem blagom že poravnala dolg v višini 26.648,60 EUR, ter pod 3. točko izreka odločila, da se tožnici povrne razlika obresti v znesku 275,39 EUR, in sicer na njen TRR v roku 30 dni od vročitve odločbe. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da se zahtevek tožničinega pooblaščenca za povračilo stroškov zavrne (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Carinski urad Koper po ugotovitvenem postopku tožnici in prejemniku blaga predhodno izdal odločbo št. DT 4242-409/2014-1 z dne 9. 10. 2014. V njej je pojasnil, da je na podlagi 13. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS) ter 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) carinski organ opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prosti promet po zadevni carinski deklaraciji, in sicer se je preverjala pravilnost deklariranega preferencialnega porekla in države porekla blaga. Tožnica je carinsko deklaracijo vložila v svojem imenu in za račun prejemnika blaga, za carinski postopek hkratne sprostitve v prosti promet in vnos v domačo porabo blaga, ki je oproščeno DDV pri dobavi v drugo državo članico (postopek 42). Predmet sproščanja v prosti promet po carinski deklaraciji je bilo naslednje blago: „23PX, jekleni samovrezni vijaki za beton, belo pocinkani - 915 pakiranj po 1000 kosov“, neto mase 22.937,00 kg in carinske vrednosti 33.898,73 EUR. Blago je uvrščeno v tarifno oznako 7318 14 99 KNCT in TARIC kodo 98. Deklarirano poreklo blaga je bilo Tajska, pošiljatelj pa podjetje B., Tajska. Tožnica je carinski deklaraciji priložila tudi potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu (obrazec A št. IA2012-0199752 z dne 1. 11. 2012), zaradi česar je bilo blago carine prosto; DDV ni bil obračunan (postopek 42). V postopku naknadne kontrole je tožnica carinskemu organu posredovala še računalniški izpis deklaracije, kopijo računa in packing lista dobavitelja, kopijo ladijskega tovornega lista (Bill of lading), luško dispozicijo, kopijo potrdila o preferencialnem poreklu (Certificate of origin Form A), izjavo o višini pomorske vozarine, izjavo o dobavi blaga v drugo državo članico Skupnosti in izjavo o davčnem zastopanju. Carinski organ pa je od Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju: OLAF) pridobil poročilo št. OF/2010/0950/B1 s prilogami (v nadaljevanju: poročilo OLAF) in sklic sporočila št. Thor (2014)17287 z dne 25. 6. 2014 s prilogami (v nadaljevanju: sklic sporočila).

3. Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da je Evropska unija (v nadaljevanju: EU) z Uredbo Sveta št. 91/2009 z dne 26. 1. 2009 uvedla dokončno protidampinško dajatev na nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla s poreklom iz LR Kitajske, med drugim tudi za samovrezne vijake in druge pritrdilne elemente. OLAF je v času od 24. 2. 2013 do 3. 3. 2013 na Tajskem izvedel predhodno misijo, na kateri je skupaj s tajskimi oblastmi analiziral informacije glede tajskih izvoznikov jeklenih spojk. Dne 19. 4. 2013 je od tajskih oblasti prejel seznam 16 tajskih družb, ki so se ukvarjale z uvozom in izvozom teh spojk, med katerimi je bila tudi družba B.. Ugotovljeno je bilo, da je 14 od 16 dobaviteljev uvažalo spojke iz LR Kitajske in jih nato izvažalo v EU. Veliko število uvoženih in izvoženih pošiljk se je po podatkih, kot so datum, količina ali neto masa, med seboj ujemalo, časovni razkorak med uvozom in izvozom pošiljk je bil od enega do nekaj dni. Za družbo B. tajske oblasti za čas do junija 2012 niso razpolagale z uvoznimi oz. izvoznimi podatki, vendar pa je OLAF po primerjavi podobnih podatkov drugih družb ocenil, da je tovrstne izdelke izvažala do oktobra 2012, ob tem pa koristila skladišče podjetja C., v prosti carinski coni Laem Chabang Port. Delegacija je to skladišče obiskala 6. 8. in 9. 8. 2013 ter ugotovila, da so se evidence hranile le za pošiljke, ki so bile shranjene v skladišču, medtem ko za tiste, ki med prihodom in odhodom niso bile hranjene, takih evidenc ni bilo. OLAF je ugotovil, da vsi pritrdilni elementi, ki jih je uvozila in nato izvozila družba B., izvirajo iz LR Kitajske in da blago v skladišču ni bilo obdelano, pač pa le premeščeno v nove zabojnike ter poslano v EU. To pa pomeni, da ni pridobilo tajskega preferencialnega porekla. Tudi za sporno blago je bilo ugotovljeno, da je prispelo na Tajsko iz LR Kitajske z uvozno carinsko deklaracijo z dne 19. 1. 2012 s spremljajočim računom. Še istega dne je bila izdana izvozna tajska carinska deklaracija z računom, na katerem je poreklo blaga označeno s CN, kar označuje Kitajsko. K predmetni carinski deklaraciji je bil nato (skupaj s potrdilom o tajskem poreklu blaga z dne 1. 11. 2012) priložen drug račun, ki pa je imel enako številko kot račun, izdan na Kitajskem.

4. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da je obravnavano blago prispelo v pristanišče Koper iz LR Kitajske s tem, da je bilo na Tajskem v prosti carinski coni zgolj pretovorjeno v drug zabojnik, brez kakršnekoli obdelave ali predelave, kar pomeni, da je ohranilo svoje prvotne lastnosti, tudi prvotno poreklo. Potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu Form A z dne 1. 11. 2012 je bilo torej izdano na podlagi napačnih in nepravilnih podatkov. Prvostopenjski organ je o ugotovitvah sestavil zapisnik št. 4293-24/2013-23 z dne 4. 9. 2014, ki je bil skupaj s sodno overjenima prevodoma poročila OLAF in sklica sporočila vročen tudi tožnici, ki je nanj podala svoje pripombe. V nato izdani odločbi z dne 9. 10. 2014 je carinski organ določil naknadni obračun uvoznih dajatev, v katerem je poleg carinskih upošteval tudi protidampinške dajatve in obresti od še neobračunanega zneska, in sicer je za blago obračunal carino po 3,7 % stopnji od carinske osnove 33.898,73 EUR v višini 1.254,25 EUR in protidampinško dajatev po 74,1 % stopnji od iste osnove v višini 25.118,96 EUR. Skupaj z medbančnimi obrestmi, obračunanimi po 0,574 stopnji (EURIBOR) v višini 275,39 EUR, je tako skupni znesek dolga znašal 26.648,60 EUR.

5. Tožničina pritožba zoper navedeno odločbo je bila zavrnjena, nato vloženi tožbi pa je to sodišče s sodbo III U 312/2015-12 z dne 25. 11. 2016 ugodilo, odločbo z dne 9. 10. 2014 je odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ta v nadaljevanju povzema razloge navedene sodbe ter ugotavlja, da sodišče ne dvomi, da je bilo sporno blago izdelano v LR Kitajski in da se njegovo poreklo s pretovorom na Tajskem ni spremenilo; slednjemu ni oporekala niti tožnica. Sodišče pa je menilo, da v zadevi ni bilo raziskano dejansko stanje glede vprašanja, ali so pristojni tajski carinski organi vedeli oziroma bi morali vedeti, da so podatki, navedeni v potrdilu o poreklu blaga, neresnični. Po presoji sodišča morata biti namreč za izvzetje naknadnega obračuna dajatev na podlagi točke b) drugega odstavka 220. člena CZS kumulativno izpolnjena sdledeča pogoja: prvič, da je bilo nepravilno potrdilo o poreklu izdano zaradi napačnih informacij, ki jih je organu navedel izvoznik, in drugič, da so se carinski organi zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave (t.i. pogoj dobrovernosti). Z drugimi besedami, ni dovolj, da so podatki objektivno nepravilni, pač pa mora biti izkazano tudi, da se je carinski organ teh nepravilnosti zavedal oziroma bi se jih moral zavedati.

6. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku sledil napotkom sodišča ter je še enkrat preučil listine v zvezi s spornim uvozom. Ugotovil je, da je blago prispelo v Koper v zabojniku št. MSCU0121708, s končno dobavo v namembno državo Madžarsko. Blago je najprej prispelo na Tajsko z uvozno carinsko deklaracijo z dne 19. 1. 2012, ki jo je spremljal kitajski izvozni račun št. SF-120808-XU; nato pa je bila zanj izdana izvozna tajska deklaracija z istega dne, ki jo jo je spremljal tajski račun (invoice) z enako številko, kot je bila številka kitajskega izvoznega računa. Tajski izvozni račun je bil priložen tudi obravnavani carinski deklaraciji z dne 4. 12. 2012. Podatki OLAF kažejo, da se blago v skladišču na Tajskem ni obdelovalo, pač pa je bilo zgolj pretovorjeno. Evidence v zvezi z družbo B. kažejo na povezavo med pošiljkami, ki so bile uvožene iz LR Kitajske, in nato izvoženimi pošiljkami tega podjetja v EU. Številka računa oziroma koda izdelka, opis blaga in količine so na uvozni in izvozni strani iste, poleg tega se je skladišče ... na izvozni strani in za namene uravnoteženja vhodnih in izhodnih pošiljk sklicevalo na številko zabojnika uvožene pošiljke, ki je prispel iz LR Kitajske.

7. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ citira določbo točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, skladno s katero izdaja nepravilnega potrdila o poreklu ne pomeni zmote, če so bile podlaga za izdajo takega potrdila nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je bilo več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem za upravičenost do preferencialne obravnave, kar mora dokazati oseba, ki se na tako domnevo sklicuje (tako tudi Sodišče EU, v nadaljevanju: SEU, v zadevah C-293/04, Beemsterboer; T-219/07, DSV Road, in T-32/11, Verenigde Douaneagenten BV). Ob tem še izpostavlja, da ima organ države izvoznice pravico zahtevati katerikoli dokumentarni dokaz in tudi opraviti kontrolo, ki jo smatra za ustrezno, ni pa k predhodni kontroli zavezan. To pomeni, da se lahko zadovolji z informacijami, ki jih predloži izvoznik v zahtevku, če se mu zdi to ustrezno (enako SEU v zadevah C-97/95, Pascoal & Filhos; T-219/09 DSV Road, in C-358/09 P, DSV Road). Ker lahko torej zadostuje zgolj dokumentarna kontrola, je v obravnavani zadevi treba ugotoviti zgolj, ali je carinski organ vedel oziroma bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo (tako tudi Upravno sodišče v primerljivih zadevah II U 190/2015, II U 191/2015, II U 193/2015 in II U 196/2015).

8. V obravnavanem primeru prvostopenjski organ ugotavlja, da je - čeprav se je predmetno blago, ki je prispelo iz LR Kitajske, v skladiščih tajske proste cone v nespremenjeni obliki zgolj pretovarjalo v druge zabojnike - tajski izvoznik zahteval izdajo potrdila o preferencialnem tajskem poreklu. Tajskim organom je torej predstavil lažne oziroma nepravilne podatke v zvezi s poreklom, saj je zamolčal kitajsko poreklo. Za presojo, ali so pristojni tajski organi vedeli ali morali vedeti, da blago ne ustreza pogojem za preferencialno obravnavo, pa je ključnega pomena, da se je v prosti coni nahajalo in so organi tam imeli opravka tako z blagom s tajskim poreklom kot tudi z blagom, ki takega porekla ni imelo. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so vedeli ali bi morali vedeti, da blago nima preferencialnega tajskega porekla, pri čemer je treba upoštevati, da so organi sicer upravičeni opraviti kontrolo, niso pa zavezani k predhodni kontroli in se lahko zadovoljijo z informacijami, ki jih je predložil izvoznik v zahtevku. Ob s strani OLAF ugotovljenem dejstvu, da je izvoznik podal neresnične podatke in zamolčal prihod blaga s Kitajske, prvostopenjski organ ugotavlja, da so bili pristojni tajski organi s strani izvoznika zavedeni in vnaprej niso mogli vedeti, da blago nima tajskega porekla. Poleg tega za tožnico kot deklaranta prvostopenjski organ meni, da ni bila v dobri veri. Navaja, da gre za družbo, ki se že dlje časa ukvarja s tovrstnimi posli in bi tako morala poznati predpise in dajatve, ki jih je treba plačati. Zato bi morala vedeti, da je za jeklene spojke, kolikor so bile proizvedene na Kitajskem, treba plačati carinske dajatve. Upoštevaje vse navedeno je prvostopenjski organ določil naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev v skupnem znesku 26.373,21 EUR. V nadaljevanju obrazložitve pojasni svoj izračun, nato pa povzame tožničine pripombe in obrazloži, zakaj (vključno z ugovorom o poteku zastaralnega roka) niso utemeljene. Kot še pojasni, je upošteval, da je tožnica skupaj s prejemnikom blaga dolg v zvezi s spornim blagom v višini 26.648,60 EUR že poravnala dne 22. 8. 2016 in da se ji obresti po 114. členu CZS ne obračunajo, zato je odločil, da se tožnici povrne razlika obresti v znesku 275,39 EUR. Sklepno pojasnjuje odločitev o stroških postopka.

9. Ministrstvo za finance je s svojo (v nadaljevanju: drugostopenjsko) odločbo z dne 5. 10. 2018 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Drugostopenjski organ v obrazložitvi v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe in jih še dodatno pojasnjuje. Poudarja, da bi bila skladno s točko b) drugega odstavka 220. člena CZS tožnica izvzeta iz naknadnega obračuna uvoznih dajatev le, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji: to, da dajatve niso bile plačane, mora biti posledica napake pristojnih organov samih; dalje, ta napaka mora biti taka, da od zavezanca, ki ravna v dobri veri, ni razumno pričakovati, da jo bo odkril; in nazadnje, zavezanec mora upoštevati vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi za carinsko deklaracijo. V obravnavanem primeru so zbrani dokazi pokazali, da je izdaja potrdila o poreklu temeljila na napačnih informacijah izvoznika, kar torej ne pomeni napake organov države izvoznice. Le kolikor bi šlo za napake, ki bi jih bilo mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih carinskih organov, bi bilo upravičeno izvzetje naknadnega obračuna carinskih dajatev. Drugostopenjski organ soglaša tudi s prvostopenjskim stališčem, da tožnica ni bila dobroverna, in se pri tem sklicuje tudi na stališča iz sodbe III U 312/2015-12. Kot še navaja, prav tako ni bil izpolnjen tretji pogoj, tj. upoštevanje vseh zahtev, ki jih veljavni predpisi določajo za carinsko deklaracijo (točnost navedb v njej in pristnost priloženih dokumentov). Pritrjuje tudi zaključku prvostopensjkega organa, da ni mogoče slediti tožnici, ko se sklicuje na zastaranje naknadne vknjižbe carinskega dolga, ter se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. 10. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, toženki pa naloži, da tožnici povrne stroške postopka.

11. V tožbi ugovarja, da je toženka kršila določbe 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ker ni izvajala poštenega dokaznega postopka, izpodbijana odločba pa bistveno odstopa od dokaznih standardov, ki jih je oblikovalo Upravno sodišče. Toženka ni upoštevala četrtega odstavka 72.a člena Izvedbene uredbe, ki določa, da se status blaga, ki se izvozi iz ene države regionalne skupine v drugo državo iste skupine za uporabo pri nadaljnji obdelavi ali predelavi ali zaradi ponovnega izvoza, če se nadaljnja obdelava ali predelava ne opravi, dokazuje s potrdilom o poreklu obrazec A, ki ga je izdala prva država. Prav tako ni upoštevala določbe 94. člena Izvedbene uredbe, po kateri morajo carinski organi pristojnim državnim organom izvoznice vrniti potrdilo o poreklu in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov, ter navesti razloge za poizvedbo. Dejansko stanje je ugotavljala zgolj na podlagi poročila OLAF v tujem jeziku. Tožnica je na zahtevo toženke podala izjavo, v kateri je izpostavila, da je ravnala v dobri veri in se zanesla na potrdila, ki jih je izdal organ tajskega ministrstva za trgovino.

12. V nadaljevanju tožnica navaja, da je toženka napačno povzela vsebino sodbe III U 324/2015-12. Prvostopenjski organ ni ugotavljal nobenega novega dejanskega stanja, ampak je do svojih zaključkov prišel s špekulativnimi sklepanji oziroma indično metodo tako, da dokazuje posamične elemente, ne da bi ugotavljal celoto. Toženka je zamolčala, da so tajski carinski organi vedeli, da je poreklo blaga iz LR Kitajske. Razpolagali so namreč tudi z uvozno carinsko deklaracijo, ki jo je spremljal kitajski izvozni račun, številka tajskega izvoznega računa pa je enaka številki kitajskega računa. Da so tajski organi vedeli, da je blago po poreklu iz Kitajske, dokazuje poročilo OLAF, saj je bilo ob pregledu blaga v skladiščih C., pri katerih so sodelovali tudi tajski organi, nesporno ugotovljeno, da se blago ne obdeluje ali predeluje, pač pa le pretovarja. Tajski carinski organi so torej v konkretnem primeru storili aktivno napako. Napaka je bila taka, da je tožnica, ki ravna v dobri veri, ni mogla odkriti in zanjo ni mogla vedeti. Izpodbijana in drugostopenjska odločba temeljita na domnevah in nepreverjenih podatkih, s čimer je nezakonito poseženo v tožničine pravice. Toženka tudi napačno razlaga pravne standarde dolžne pozornosti in dobrega gospodarstvenika, njena stališča o tem so arbitrarna in nepodprta z utemeljitvijo ugotovljenega dejanskega stanja, čeprav bi morala subjektivno odgovornost tožnice za nastalo situacijo ugotoviti in jo utemeljiti. Obrazložitev odločitve ni taka, da bi bila tožnica seznanjena z razlogi za odločitev, s čimer sta kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.

13. Kot še ugovarja tožnica, je toženka napačno določila carinskega dolžnika, saj je kot takega štela tožnico kot špediterja in določila, da je solidarni dolžnik z madžarskim uvoznikom. Po določbi 201. člena CZS pa je špediter le garant oziroma porok v primeru, če uvoznik ne plača carinskih dajatev. Toženka ni pravilno upoštevala ugotovljenega dejanskega stanja pri izdaji potrdila o poreklu Form A, niti se ni ukvarjala z vlogo uvoznika, kar bi bilo ključno za uporabo drugega odstavka 220. člena CZS. Špediter ni solidarno zavezan za morebitna nezakonita dejanja uvoznika, saj ni sodeloval pri trgovinskih operacijah, pač pa je njegova poglavitna naloga, da vloži carinsko deklaracijo in bančno garancijo za zakonito ugotovljen carinski dolg. Pri tem ne odgovarja za dolg, ki ni ugotovljen v času carinjenja in ni posledica njegovega malomarnega ravnanja. Toženka bi morala carinskega dolžnika določiti po določbah točke b) prvega odstavka 204. člena CZS v povezavi s tretjim odstavkom tega člena, ki jih tožnica citira, skupaj z določbo 195. člena CZS. Nato glede nastanka carinskega dolga citira določbe od 201. do 216. člena CZS ter povzema del komentarja avtorice Majde Koren glede Uvoda v CZS. V zvezi s tridtvijo o diskriminatorni obravnavi se sklicuje na sklep Komisije št. C (2012) 8694 z dne 30. 11. 2012 ter navaja, da gre v konkretnem primeru za očitno diskriminacijo, saj skuša carinski organ izničiti prizadevanja tožnice, da dokaže, da je ravnala v dobri veri, in ji celo podtika, da ni preverila, ali so izpolnjeni pogoji za preferencialno poreklo, ne da bi to obrazložil. 14. Tožnica še zatrjuje, da je izdaja izpodbijane odločbe zastarala; navaja, da odprava odločbe pomeni, kot da o zadevi ni bilo odločeno, in citira 125. člen ZDavP-2. Meni tudi, da je izpodbijana odločba nična po določbi 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), saj je ni moč izvršiti. Odločitev je bila že izvršena, izrek pa nasprotuje pravnemu redu, ker organ od tožnice terja neobstoječ dolg, ne da bi pojasnil podlago za to, da ta dolg terja dvakrat. V tej zvezi tožnica citira določbe 279. in 281. člena ZUP ter 64.člena ZUS-1. 15. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih. Zavrača ugovor o zastaranju naknadne odmere carinskih dajatev ter pojasnjuje, kako je treba razumeti določbo 221. člena CZS, in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Ponovno še poudarja, da je treba vprašanje, ali lahko zavezanec za plačilo na podlagi člena 220(2)(b) CZS nasprotuje vknjižbi uvoznih dajatev, presojati z vidika treh pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, kar vse je pojasnjeno v razlogih za sprejeto odločitev. Toženka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

16. Sodišče je v upravnem sporu dne 21. 12. 2021 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožničin pooblaščenec, odvetnik A.A., in pooblaščenec toženke B.B.. Na glavni obravnavi je tožnica po pooblaščencu vztrajala, da je tajska carina zagotovo vedela, da je blago kitajskega izvora, saj je imela kitajski račun in kitajsko izvozno deklaracijo. Omenjene listine so tudi bile predložene v nadaljnjem postopku pri tajski carini, kot tudi kitajski račun, ki je bil predložen pri carinski deklaraciji v Luki Koper. Toženka je navedla, da iz spisov zadeve ne izhaja, da bi bila kitajska izvozna dokumentacija predložena ob izvozu iz Tajske in uvozu v Republiko Slovenijo. Sicer pa je vztrajala pri svojih razlogih in predlogu, naj se tožba zavrne.

17. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve. Pooblaščenca obeh strank sta izrecno izjavila, da sta seznanjena z listinami v upravnem spisu in njihovo vsebino ter da nimata ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel razloge za sprejeto odločitev, kar je ob obravnavanju pritožbe argumentiral še drugostopenjski organ in se ob tem opredelil do pritožbenih navedb tožnice. Sodišče zato zavrača tožbene očitke v smeri, da naj bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva. Prav tako zavrača očitek, da je toženka tožnici kršila ustavno zagotovljeno pravico do poštenega postopka, pravico do enakosti pred zakonom oziroma do enakega varstva pravic ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kot tudi očitek, da je bilo tožnici onemogočeno učinkovito dokazovanje in konktradiktornost postopka. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bila tožnica z ugotovitvami prvotnega postopka seznanjena z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 4. 9. 2014, ki ji je bil vročen in na katerega je podala pripombe. Po tem, ko je sodišče prvo odločitev toženke odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, je bila tožnica z ugotovitvami ponovnega postopka seznanjena z zapisnikom o naknadni kontroli z dne 1. 2. 2017. Tudi glede teh ugotovitev se je tožnica izjasnila s pripombami, ni pa predlagala izvedbe dokazov. Tožbeni očitki v smeri, da toženka tožnici ni dala možnosti predlaganja dokazov, torej ne držijo. Nadalje, že v sodbi III U 312/2015-12 je sodišče pojasnilo, da pravila glede preverjanja porekla blaga, na katera se sklicuje tožnica, v času spornega uvoza niso bila več v veljavi (18. točka obrazložitve navedene sodbe). Iz upravnega spisa zadeve je tudi razvidno, da je bilo poročilo OLAF, ki ga v tožbi izpostavlja tožnica, prevedeno v slovenski jezik. Tudi s tega vidika podani očitek torej nima podlage. Sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve ustrezno raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise in vse to tudi utemeljila, zato zavrača tudi očitke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in o zmotni uporabi materialnega prava. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter zgolj še dodaja:

20. V obravnavani zadevi je sporno, ali je carinski organ utemeljeno tožnici ter prejemniku blaga določil naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev za predmetno blago ali pa so bili v zadevi izpolnjeni pogoji iz člena 220(2)(b) CZS, da se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi. Da je bilo predmetni carinski deklaraciji za obravnavano blago predloženo potrdilo o poreklu blaga (Form A št. IA2012-0199752 z dne 1. 11. 2012), ki je vsebovalo napačne oziroma nepravilne podatke glede porekla blaga, ki jih je dal tajskim organom izvoznik iz Tajske, tj. družba B., v zadevi ni sporno.

21. Po prvem pododstavku točke b) drugega odstavka 220. člena CZS se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi, če se znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni vknjižil kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Iz drugega pododstavka te točke izhaja, da če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. V nadaljevanju pa ta člen določa, da izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni zmote, če so bila podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Stališče do teh vprašanj je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče (glej sodbi X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018), prav tako Upravno sodišče v obravnavani zadevi primerljivih zadevah I U 1408/2014, I U 1046/2018, I U 1047/2018 in I U 1049/2018. V sodbi X Ips 43/2016 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da iz sodbe SEU v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 izhaja, da ti pogoji v bistvu porazdeljujejo tveganje napak ali nepravilnosti pri sestavi carinskih deklaracij glede na ravnanje in skrbnost vsakega od relevantnih subjektov, to je pristojnih organov države izvoza in države uvoza, izvoznika in uvoznika.

22. Sodišče v konkretnem primeru nima dvoma, da je bilo obravnavano blago, tj. jekleni samovrezni in belo pocinkani vijaki za beton, proizvedeno v LR Kitajski in da se njegovo poreklo kasneje ni spremenilo. Temu tožnica tudi ne ugovarja. Iz zbranih dokazov namreč izhaja, da je družba B. iz Tajske sporno blago uvozila iz LR Kitajske, nato pa je bilo v prosti coni Laem Chabang (točneje v skladišču družbe C.) zgolj pretovorjeno v drug zabojnik ter ponovno izvoženo v EU. Blago se torej na Tajskem ni obdelovalo, kar pomeni, da je ohranilo svoje prvotno poreklo. To potrjujejo podatki upravnega spisa, predvsem ugotovitve OLAF, povzete v prejšnjih točkah te obrazložitve, ki prikazujejo korelacijo med podatki, zbranimi na Tajskem, in uvoznimi podatki EU, iz katere izhaja, da je blago, ki je bilo fakturirano z računom št. SF-120808-XU (ki ga je tožnica tudi priložila carinski deklaraciji), po poreklu iz Kitajske. Sodišče ne sledi tožnici, kolikor meni, da je OLAF pri zbiranju podatkov kršil določbe Izvedbene uredbe. Iz poročila OLAF namreč izhaja, da sta bila pravna podlaga za izvedbo preiskovalne misije in izdelavo poročila določbi člena 97.g in 97.h te uredbe, ki urejata postopke nadzora pri preverjanju porekla blaga. Rezultat skupne misije pristojnih organov Tajske in EU so bili tudi podatki in njihova analiza glede uvoza in izvoza jeklenih spojk pri 18 različno izbranih podjetjih, tudi podjetju B.. Toženka je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi obrazložila, da poročilo OLAF ter ostali zbrani dokazi kažejo, da je bilo sporno uvoženo blago proizvedeno v LR Kitajski, nato pa izvoženo na Tajsko, kjer je bilo za blago izdano novo potrdilo o poreklu. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev je carinski organ po presoji sodišča ob ponovnem obravnavanju potrdilo o poreklu predmetnega blaga pravilno štel za nepravilno potrdilo v smislu prvega pododstavka člena 220(2)(b) CZS, zato ni dvoma, da je prvi od tam navedenih pogojev v konkretnem primeru izpolnjen, saj je nepravilne oziroma neresnične informacije o poreklu blaga navedel izvoznik, tj. družba B. 23. Tožnica ugotovitvi, da je poreklo uvoženega blaga LR Kitajska in ne Tajska, kot rečeno, niti ne nasprotuje in s tem smiselno pritrjuje ugotovitvi toženke, da so bili podatki v potrdilu o poreklu napačni. Ugovarja pa, da je izpodbijana odločitev nepravilna oziroma nezakonita, ker je toženka napačno uporabila točko b) drugega odstavka 220. člena CZS o izvzetju naknadnega obračuna dajatev; ker je naknadno odmerila carinske dajatve, četudi je možnost take odmere že zastarala; ker ni upoštevala, da tožnica kot špediter za poravnavo carinskih obveznosti ni solidarno odgovorna, pač pa je le porok, kolikor teh obveznosti uvoznik ne bi poravnal. Navaja tudi, da izpodbijana odločba ni izvršljiva in je zato nična. Sodišče navedenim ugovorom ni moglo slediti.

24. Tudi po presoji sodišča namreč v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o napaki carinskega organa. Že prvo- in drugostopenjski organ sta, upoštevajoč ugotovitve OLAF, jasno in logično pojasnila stanje v skladiščih tajske proste cone ob misiji v letu 2013, tj. da se je tam nahajalo tako blago, ki je bilo tajskega porekla, kot tudi blago, ki je bilo po poreklu iz drugih držav. Šele takrat je bila raziskana praksa poslovanja podjetij v komercialni prosti coni Leam Chabang ter identificirana podjetja, ki so se ukvarjala s skladiščenjem blaga oziroma uvozom in izvozom jeklenih spojk kitajskega porekla. Na podlagi takšne raziskave je bilo ugotovljeno, da je bilo podjetje C. zadolženo le za pretovor blaga, medtem ko je podjetje B. poslovalo kot izvoznik in tudi pridobivalo potrdila o poreklu blaga. Po opravljeni preiskavi v komercialni prosti coni, v okviru katere so se analizirali zbrani podatki, opravili pregledi nekaterih podjetij ter usklajeval način sodelovanja s pristojnimi tajskimi carinskimi organi, je bilo ugotovljeno tudi, da se v skladiščih v prosti coni jekleni vijaki za beton niso izdelovali ali obdelovali, pač pa so ti vijaki prispeli v to cono iz LR Kitajske, tu pa bili nato le pretovorjeni in izvoženi v EU. Iz tako zbranih podatkov, kot tudi na podlagi drugih dokazov, na katere je toženka oprla svojo odločitev (računalniški izpis deklaracije, kopija računa in tovornega (packing) lista dobavitelja, kopija ladijskega tovornega lista (Bill of lading), luška dispozicija, kopija preferencialnega potrdila o poreklu (Certificate of origin), izjava o višini pomorske vozarine, izjava o dobavi blaga v drugo državo članico Skupnosti in izjavo o davčnem zastopanju), tudi po presoji sodišča brez dvoma izhaja, da je bilo v letu 2012, torej še pred izvedbo misije, na enak način pretovorjeno tudi sporno blago.

25. Toženka ima prav, ko pojasnjuje, da gre lahko za napako carinskega organa le v primeru, če jo je mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov. V obravnavani zadevi pa izhaja (iz poročila OLAF), da je izdaja potrdila o poreklu blaga temeljila na nepravilnih oziroma napačnih podatkih, ki jih je tajskim organom predložila tajska izvoznica (družba B.); šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 pa so tajski organi lahko ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu (torej leto dni pred misijo, ki je razkrila načine poslovanja tajskih podjetij v prosti coni) tajski organi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V tem času se je namreč, kot že predhodno pojasnjeno, v prosti carinski coni nahajalo tako blago, ki je bilo proizvedeno oziroma obdelano na Tajskem, kot tudi blago, ki je prispelo iz LR Kitajske, pregledi pa za tajske organe takrat niso bili zahtevani. Navedeno obenem kaže, da je OLAF pri izdelavi poročila ter pojasnil glede vednosti tajskih carinskih organov o poreklu blaga upošteval ne le ugotovitve pregleda, pač pa tudi pravila takratnega poslovanja tajskih carinskih organov. Glede na vse povedano zato sodišče ne sledi tožnici, ko trdi, da je presoja toženke o tem, ali so tajski carinski organi vedeli oziroma morali vedeti za napačne podatke o poreklu blaga, samovoljna in arbitrarna, saj je svojo odločitev utemeljila z dejanskim stanjem, ki izhaja iz zbranih dokazov, na podlagi relevantnih določb CZS.

26. Že ugotovitev, da v zadevi ni bilo napake carinskih organov, utemeljuje odločitev, da se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opusti. Vendar pa sta se prvo- in drugostopenjski organ vseeno opredelila tudi do tega, da se tožnica v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svojo dobrovernost. 27. Sodišče soglaša s presojo obeh organov toženke, da tožnica svoje dobrovernosti v smislu določbe tretjega pododstavka člena 220(2)(b) CZS v predmetni zadevi ni izkazala, čeprav je dokazno breme na njej. Edini argument, na katerega se je tožnica sklicevala tako v upravnem kot tudi v sodnem postopku, je, da ni imela razloga, da bi dvomila v presojo tajskih organov ter da je za blago prevzela odgovornost šele, ko je to prispelo v Luko Koper. Drugostopenjski organ pravilno opozarja, da sta preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvozniku na deklarantu, torej tožnici. Neživljenjsko je sicer pričakovati, da bi deklarant sistematično preverjal prav vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, vendarle pa je po presoji sodišča od njega utemeljeno zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo. Deklarant je tisti, ki ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na njem tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, v nasprotnem primeru nosi odgovornost. Kot izpostavlja tudi informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 CZS, je pri presoji, ali bi zavezanec za plačilo lahko odkril napako, kolikor je do napake prišlo, treba poleg same vrste napake upoštevati tudi poklicne izkušnje zavezanca in stopnjo njegove skrbnosti. Glede na navedeno mora preudaren gospodarski subjekt, ki se zaveda predpisov, upoštevati tveganja, povezana s trgom, na katerem deluje. Tožnica je, kot sta izpostavila prvo- in drugostopenjski organ, gospodarska družba, za katero ni mogoče trditi, da ne bi imela izkušenj na obravnavanem področju. Vse te okoliščine so tudi po mnenju sodišča od tožnice kot dobrega gospodarstvenika terjale, da bi glede uvoženega blaga pridobila vsaj osnovne informacije. Dober gospodarstvenik mora namreč sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito proti tveganjem pri poslovanju, tudi proti tveganju naknadne odmere carinskih obveznosti (morebitna obveznost plačila zakonsko določenih dajatev se po upravnosodni praksi obravnava kot del običajnega komercialnega tveganja, prim. sodbo tega sodišča I U 1408/2014 z dne 8. 12. 2015), in prav zato mora poiskati ustrezne informacije. Zato se še zlasti od takega subjekta pričakuje tudi večja skrbnost oziroma vestnost. Ob upoštevanju slednje bi bila tožničina dolžnost, da se v največji možni meri prepriča, da so v zvezi z obravnavanim blagom res izpolnjeni vsi pogoji za preferencialno obravnavo. Pri tem sodišče dodaja, da tožnica svojega sklicevanja na dobro vero v postopku ni konkretizirala in z ničemer izkazala. Ravno nasprotno, izrecno priznava, da je izhajala iz predpostavke, da je odgovorna za blago šele od takrat, ko ga prejme, in da predhodni postopki na njeno odgovornost ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi tožnica dolžne skrbnosti torej ni izkazala, zato tudi njeni ugovori, da je ravnala v dobri veri, niso utemeljeni.

28. Neutemeljen je tudi ugovor, da je v konkretni zadevi potekel predpisani zastaralni rok, to je triletni zastaralni rok, ki ga določa tretji odstavek 221. člena CZS. Iz ustaljene sodne prakse, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, izhaja, da je naknadna vknjižba dajatev po 217. členu CZS sestavljena iz tega, da carinski organi vnesejo znesek uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga, v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov. V primeru naknadne izterjave se zato znesek dolgovanih dajatev, ki jih ugotovijo organi, šteje za vknjiženega, ko carinski organi ta znesek vnesejo v računovodske evidence ali kakšne druge ustrezne nosilce podatkov, to pa se mora načeloma opraviti v roku dveh dni (prvi odstavek 220. člena CZS). SEU je v 32. točki obrazložitve sodbe v zadevi C-407/16 z dne 26. 10. 2017 sprejelo stališče, da glede na to okoliščina, da je nato odločba organov glede vknjižbe ali določitve obveznosti plačila dajatev predmet upravnega postopka ali upravnega spora, sama po sebi ne more vplivati na ugotovitev, da je bila vknjižba dejansko opravljena v skladu s prvim odstavkom 217. člena CZS in prvim odstavkom 220. člena CZS. Temu skladno je stališče Vrhovnega sodišča, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa (smiselno enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 202/2014 z dne 18. 11. 2015 in X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018).

29. V konkretnem primeru je carinski dolg po vloženi deklaraciji nastal ob njenem sprejemu dne 4. 12. 2012, prvostopenjski organ pa je 9. 10. 2014 izdal prvo odmerno odločbo št. DT 4242-409/2014-1, ki je bila tožnici vročena 22. 10. 2014. Zastaralni rok je bil nato glede na tretji odstavek 221. člena CZS odložen oziroma ni tekel v času odločanja o pritožbi in nato o tožbi v upravnem sporu, v katerem je nato tukajšnje sodišče omenjeno odločbo s sodbo III U 312/2015-12 z dne 25. 11. 2016 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ta je nato 10. 5. 2017 izdal sedaj izpodbijano odločbo, tožnici vročeno 27. 5. 2017. Skladno z navedenimi podatki po mnenju sodišča ni dvoma, da od nastanka carinskega dolga do izdaje odmerne odločbe v prvotnem postopku in nato od odprave prvotne odločbe s strani sodišča do izdaje izpodbijane odločbe triletni rok za zastaranje še ni potekel. 30. Tožbene ugovore, da je bila tožnica v zadevi špediter in da zato za poravnavo carinskih obveznosti ni solidarno odgovorna, je sodišče kot neutemeljene opredelilo že v sodbi III U 312/2015-12 (20. točka obrazložitve). Carinski dolg v obravnavani zadevi je, kot pravilno pojasni že drugostopenjski organ, nastal s sprostitvijo blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, po točki a) prvega odstavka 201. člena CZS. Po tretjemu odstavku 201. člena CZS je dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. Ker je tožnica deklarant, je s tem po določbi tretjega odstavka 201. člena CZS tudi dolžnica.

31. Sodišče prav tako ne sledi tožnici, ko ugovarja, da je izpodbijana odločba nična. Tožnica navaja, da odločbe ni mogoče objektivno izvršiti zato, ker je že izvršena, in da se z odločbo od tožnice dolg terja dvakrat. Takšno razlogovanje ne drži. Iz izreka izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da je tožnici in prejemniku blaga določeno naknadno plačilo uvoznih carinskih dajatev v skupnem znesku 26.373,21 EUR (1. točka izreka), obenem pa je nato tudi jasno ugotovljeno, da bil dolg v zvezi s spornim blagom dne 22. 8. 2016 že poravnan v višini 26.648,60 EUR (2. točka izreka) ter odločeno, da se tožnici vrne razlika obresti v višini 275,39 EUR (3. točka izreka). Ne drži torej trditev tožnice, da naj bi morala še enkrat poravnati obveznost, pač pa iz izpodbijane odločbe brez vsakega dvoma izhaja, da je toženka v ponovnem postopku določila obveznost in ugotovila, koliko od tega je že poravnano, ter odločila, da se razlika tožnici vrne in v kakšnem roku. Jasno je torej, da izvršba za izterjavo z odločbo določene in že plačane obveznosti ni potrebna, kot tudi, kakšen znesek, kako in v katerem roku se tožnici vrne. Zato sodišče tudi tožbenim trditvam o neizvršljivosti in s tem ničnosti izpodbijane odločbe ne sledi.

32. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

33. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.