Jedro

Če bi bila pogodba sklenjena pod vplivom nedopustne grožnje, bi lahko stranka zahtevala razveljavitev pogodbe. Z golim zatrjevanjem, da je tožeča stranka tožence prisilila k sklenitvi kreditne pogodbe, ti ne morejo doseči zavrnitve zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. S sodbo v izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24234/2013 z 22. 2. 2013 v veljavi glede obveznosti tožencev, da plačajo tožnici 14.169,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 13.929,05 EUR od 5. 2. 2013, in od glavnice 240,08 EUR od 19. 2. 2013 dalje. Tožencem je naložilo, da morajo plačati 1.610,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožujejo toženci. Navajajo, da se sodba ne opredeljuje do navedb tožencev, zato je preuranjena in nezakonita. Povzemajo svoje navedbe iz odgovora na tožbo. Najprej navajajo, da je prva toženka, ki jo je zastopal tedanji direktor, sklenila predhodno kreditno pogodbo, čeprav je to tedanji direktor storil brez dovoljenja ostalih “lastnikov“ in brez pooblastil. Pojasnjujejo, da je prejšnji direktor prvo toženko finančno izčrpaval. Če bi tožnica ravnala po predhodni kreditni pogodbi, bi svojo terjatev lahko obvarovala in pravočasno izterjala.

Po razrešitvi prejšnjega direktorja, je tožeča stranka toženo povabila na razgovor in jo s prošnjami in grožnjami po blokiranju poslovanja podjetja prepričala, naj podjetje še naprej koristi kredit po prejšnjih pogodbah. Z grožnjo, da bo podjetje poslovno onemogočila, je tožeča stranka toženo prisilila v sklenitev nove pogodbe pod slabšimi pogoji in z dodatnim osebnim zavarovanjem drugega toženca in tretje toženke. Tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki se jih je zavezala izpolniti pred podpisom pogodbe, tožena stranka pa je prišla v situacijo, ko obveznosti ne more izpolnjevati. Zato je tožena stranka z dopisom z 31. 5. 2012 zahtevala razdrtje pogodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki ne nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje: - da je prva toženka s prekoračitvijo dovoljenega limita na transakcijskem računu kršila pogodbo o vodenju transakcijskega računa in kreditno pogodbo z 31. 5. 2012 (s katero ji je bil odobren limit 10.000,00 EUR), zaradi česar je tožeča stranka 12. 11. 2012 pogodbi odpovedala, - kakšno je negativno stanje na transakcijskem računu in - da kot poroka skupaj s prvo toženko odgovarjata tudi drugi toženec in tretja toženka.

Takšnim ugotovitvam pritožniki pravzaprav pritrjujejo. V pritožbi (pa tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje) zgolj pojasnjujejo, zakaj je do takšnega stanja prišlo.

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da te navedbe niso pravno odločilne in zato na odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo vplivati (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Trditve o tem, kako so bile sklenjene predhodne pogodbe o kreditu oz. limitu na odločitev o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na pogodbo z 31. 5. 2012, res ne morejo vplivati. To velja tudi za trditve o tem, da tožeča stranka ni bila pozorna na to, kako je prejšnji direktor prve toženke to finančno izčrpaval in da bi lahko svojo terjatev obvarovala in pravočasno izterjala.

7. Enako pa velja tudi za trditve, da je tožeča stranka tožence prisilila k sklenitvi zadnje kreditne pogodbe. Te trditve so namreč popolnoma splošne(1) in ne omogočajo pravnega sklepa, da bi šlo za situacijo iz 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Celo če bi bila pogodba res sklenjena pod vplivom nedopustne grožnje, lahko v tem primeru stranka le zahteva razveljavitev pogodbe (1. odstavek 45. člena OZ). Da bi tožena stranka vložila tožbo na razveljavitev pogodbe, pa niti ne trdi.(2) Z golim zatrjevanjem, da je tožeča stranka tožence prisilila k sklenitvi kreditne pogodbe, ti ne morejo doseči zavrnitve zahtevka.

8. Pritožba torej ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se je opredelilo do vseh pravno odločilnih trditev pravdnih strank. Razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tudi niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

(1) Toženci niso podali konkretnih trditev o tem, kdo je grozil, kakšna je bila vsebina grožnje (kar bi omogočalo presojo, ali in v čem naj bi bila grožnja nedopustna oz. protipravna) in kaj naj bi ta povzročila pri tožencih (pravno relevanten je le utemeljen strah, zaradi katerega je stranka sklenila pogodbo).

(2) Višje sodišče toženi stranki še pojasnjuje, da celo v primeru uspeha s tožbo na razveljavitev pogodbe zaradi napake volje, ne bi prišlo do ničesar drugega kot do tega, da bi morali pravdni stranki vrniti vsaka tisto, kar je prejela. Rezultat za (prvo) toženo stranko bi bil, da bi morala vrniti znesek dovoljenega in nedovoljenega negativnega stanja, kar pa je tudi posledica odločitve v obravnavani zadevi.