Jedro

Iz tožnikovih navedb izhaja, da so protislovne, nekonsistentne in malo verjetne (prejel je vizo za Italijo, legalno prestopil mejo, imel stik s policijo na letališču, kar kaže na to, da z oblastjo ni imel težav), za mednarodno zaščito pa tudi ni zaprosil v najkrajšem možnem času (v Italiji se je zadrževal en mesec, v Ljubljani je zaprosil po dveh dneh čakanja na železniški postaji ter jo nato še dvakrat umaknil), torej je izpolnjen pogoj za začasno omejitev gibanja po ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15. 5. 2009, s katerim je bilo tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 4. in 5. alinejo 55. člena ZMZ omejeno gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od 15. 5. 2009 do 15. 8. 2009. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik na obravnavi potrdil, da je na vprašanje glede preganjanja v matični državi (Alžirija) zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, odgovoril nikalno. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je navedel, da se je hotel izogniti služenju vojaškega roka. Po prejemu prvega vabila v letu 2002 (kasneje jih je prejemal na dva do tri mesece) so ga namreč na cesti ustavile štiri neznane osebe v civilu in mu zagrozile, da če bo odšel na služenje vojaškega roka, ga bodo ubili in mu zažgali hišo. To grožnjo je vzel zelo resno, zato je pobegnil. Od leta 2002 do 2008 oziroma 2009 je delal v Tuniziji, za potovanje v Italijo pa je prejel vizo in potoval legalno, torej je imel stik tudi s policijo na letališču. Po mnenju sodišča prve stopnje iz tega izhaja, da ni imel nobenih težav z oblastmi, zato zaključuje, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, ker so ti malo verjetni. Tako tudi ni pojasnil, zakaj že v upravnem postopku ni povedal za zatrjevane grožnje, prav tako ni pojasnil razlogov in okoliščin, da je imel stik z oblastmi ob prehodu meje s Tunizijo in na letališču ob odhodu iz Alžirije, pa ni imel pri tem nobenih težav. Poleg tega tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, saj je potrdil, da je bival v A. en mesec pri prijatelju, ki ga je preživljal, v B. pa je prišel z avtobusom na železniško postajo, kjer je sedel dva dni in čakal, da pride policija. Prav tako ni z ničemer pojasnil, zakaj ni zaprosil za zaščito že v Italiji. Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka oziroma ga ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njegovi tožbi ugodi. V pritožbi navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil politično preganjan. Moral bi na služenje vojaškega roka, vendar bi ilegalna vojaška organizacija v takem primeru pobila člane njegove družine, zato je moral pobegniti iz matične države. Stališče sodišča, da zlorablja postopek, ker je zaprosil za azil kasneje in ne takoj ob namestitvi v C., je napačno, saj je prosilec takoj zaprosil, vendar policisti njegove prošnje niso zabeležili. Storjena pa je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče tožnika ni zaslišalo, da bi se prepričalo o dejanskem stanju.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje (tudi), če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov (med drugim) iz 4. in 5. alineje 55. člena tega zakona, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi (4. alineja) oziroma če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem roku, če je imel za to možnost (5. alineja).

7. Razlog iz 4. alineje 55. člena ZMZ je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podan, saj so tožnikove izjave nenatančne, delno protislovne, pa tudi malo verjetne. Kot vzrok za svoj strah pred preganjanjem je navedel grožnje, ki naj bi jih bil deležen, ker ni odšel na služenje vojaškega roka. Vendar so te grožnje po njegovih navedbah bile le v letu 2002 in se kasneje kljub več prejetim vabilom oziroma pozivom na služenje vojaškega roka niso ponovile. Poleg tega je tožnik za potovanje v Italijo prejel vizo, legalno je prestopil mejo, imel je stik s policijo na letališču, kar vse kaže na to, da z oblastjo ni imel težav.

8. Prav tako je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podan tudi razlog iz 5. alineje 55. člena ZMZ, saj je tožnik sam izjavil, da je vložil prošnjo šele po dveh dneh sedenja in čakanja na železniški postaji, in to takrat, ko ga je legitimirala policija. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito med postopkom še dvakrat umaknil. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi lahko zaprosil za azil že v Italiji, kjer se je po lastni izjavi zadrževal en mesec, oziroma bi lahko za mednarodno zaščito zaprosil nemudoma ob vstopu v Republiko Slovenijo. Na podlagi 35. člena ZMZ mora namreč tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem času. Pritožbeno sodišče se tako strinja z razlogi tožene stranke in sodišča prve stopnje za začasno omejitev gibanja.

9. Na drugačno odločitev v tej zadevi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Tožnikova pritožbena navedba, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, ker da je bil politično preganjan, je nedopustna pritožbena novota, kajti tožnik to v pritožbi prvič zatrjuje in ne navede, zakaj tega ni izjavljal že prej, ter je zato neupoštevna (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tožnik je namreč ob zaslišanju na sodišču prve stopnje ponovno odgovoril, enako kot v upravnem postopku, da ni bil preganjan zaradi (med drugim) političnega prepričanja. Protispisna je tudi pritožbena navedba, da bi tožnik moral na služenje vojaškega roka, ilegalna vojaška organizacija pa bi v takem primeru pobila člane njegove družine. Tožnik je namreč pred sodiščem prve stopnje izjavil, da so njemu grozili s smrtjo in ne njegovi družini. Z ničemer tudi ni konkretiziral pritožbene navedbe, da je takoj zaprosil za azil, vendar policisti njegove prošnje niso zabeležili. Prav tako pa je protispisna in v celoti neutemeljena pritožbena navedba, da je bila storjena bistvena kršitev določb ZPP, ker sodišče tožnika ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijano sodbo po opravljenem naroku za zaslišanje, na katerem je bil tožnik v navzočnosti svojega pooblaščenca zaslišan, podal je izjavo in nato odgovarjal na vprašanja, kar je razvidno tako iz izpodbijane sodbe kot iz zapisnika o naroku za zaslišanje dne 25. 5. 2009, ki ga je tudi lastnoročno podpisal. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.