Jedro

Kadar tožniku, ki je nemške narodnosti, v upravnem postopku ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti in je v tožbi izrecno uveljavljal to pomanjkljivost, bi se moralo sodišče prve stopnje do tega tožbenega ugovora opredeliti. Ker je bilo v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni bilo podlage za odločanje na seji, zlasti zato, ker je tožnik predlagal izvedbo glavne obravnave. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z izvedbo glavne obravnave dati tožniku možnost dokazovanja okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1554/98-12 z dne 11.5.2000 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.4.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote M. z dne 5.3.1995 (pravilno: 15.3.1995), s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke in upravnega organa prve stopnje. Omejilo se je na presojanje pravilnosti ugotovitev upravnih organov glede tožnikove nemške narodnosti in glede njegovega življenja v tujini pred 4.12.1948. Pojasnjuje tudi, da je novela Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je dne 4.12.1948 uveljavila novo določbo v 2. odstavku 35. člena, imela po svoji vsebini retroaktivni učinek in se za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi (dne 4.12.1948) živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja (nemška narodnost in nelojalnost) šteje, da z dnem 28.8.1945, ko je bil uveljavljen Zakon o državljanstvu FLRJ, niso postale jugoslovanski državljani in s tem tudi ne slovenski državljani. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in svojo odločitev oprla na pravilno materialno pravno podlago.

Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Napačno je stališče sodišča, da je retroaktivna uporaba novele Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je začela veljati 4.12.1948 pravilna, saj je 66. člen Ustave FLRJ izrecno določal, da zakon stopi v veljavo osmi dan po objavi v uradnem listu, razen če zakon ne določa drugače. Zato bi morala biti možnost retroaktivne uporabe zakona v tem zakonu izrecno predvidena. Tudi ob predpostavki, da se 2. odstavek 35. člena navedene novele uporablja retroaktivno in je tako stopila v veljavo 28.8.1945,je drugi pogoj, da je tedaj živel v tujini, sporen, saj je dokazano, da je takrat živel še na ozemlju takratne Jugoslavije. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb glede nelojalnega ravnanja. V dosedanjem postopku ni imel možnosti dokazovanja lojalnega ravnanja, kljub izrecnemu stališču Ustavnega sodišča RS, da mora biti stranki zagotovljena možnost dokazovanja lojalnega ravnanja. Zato predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Vprašanje retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ je bilo predmet ustavno pravne presoje. Z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da retroaktivna uporaba navedene določba ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Presodilo je, da je uporaba te določbe, glede pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva, ustavno dopustna. Zato so pritožbene navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, neutemeljene in uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva ne pomeni kršitev ustavne določbe o nedopustnosti retroaktivne uporabe zakona,kot to meni pritožba.

Odločba upravnega organa prve stopnje je bila izdana 15.3.1995, torej pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik nemške narodnosti in da je zapustil območje takratne Jugoslavije pred 4.12.1948. Zato je odločil, da se na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni štel za jugoslovanskega državljana. Upravni organ prve stopnje je v odločbi izrecno navedel, da v postopku ni ugotavljal tožnikovega nelojalnega ravnanja. Glede na navedeno tožnik v upravnem postopku na prvi stopnji ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Upravni organ je ugotavljal le dejansko stanje, ki je ustrezalo takratni nepravilni uporabi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Ugotavljal je le dejstva, na podlagi katerih je lahko sklepal na tožnikovo nemško narodnost in njegovo življenje v tujini v času odvzema premoženja. Tudi če bi tožnik predlagal dokaze, s katerimi bi izpodbijal domnevo nelojalnosti, upravni organ glede na stališče, da domneve nelojalnosti ni mogoče izpodbijati, teh dokazov ne bi izvedel in presojal. Tožena stranka je v pritožbi odločala že po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je sprejelo stališče, da je potrebno določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki vsebuje domnevo nelojalnosti, razlagati tako, da ima prizadeta oseba pravico izpodbijati to domnevo in dokazovati nasprotno. Tožena stranka ni upoštevala, da tožnik pred upravnim organom sploh ni imel možnosti predlagati dokazov, s katerimi bi izpodbijal domnevo nelojalnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji ni bila dana možnost, da se izjasni o lojalnosti. Zato je v tožbi predlagal prvostopnemu sodišču, da opravi glavno obravnavo. To sodišče temu predlogu ni sledilo in je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno in je zato odločalo na tej podlagi. Omejilo se je zgolj na presojanje pravilnosti ugotovitev upravnih organov glede nemške narodnosti in tožnikovega življenja v tujini pred 4.12.1948. Do tožbenih navedb glede tega, da tožniku v postopku ni bila dana možnost nasprotovati domnevani nelojalnosti, pa se ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obstoj tožnikove nelojalnosti ugotovljen na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožniku ni bila dana možnost, da bi izpodbijal nelojalnost oziroma dokazoval svojo lojalnost. Zato je bilo, po presoji pritožbenega sodišča, dejansko stanje v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje odločati le po opravljeni glavni obravnavi (1. odstavek 50. člena in 2.odstavek 51. člena ZUS).Prvostopno sodišče je z odločanjem na seji na podlagi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku bistveno kršilo določbo 4. odstavka 72. člena ZUS, saj je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato bo moralo v ponovljenem postopku razpisati glavno obravnavo in dati tožniku možnost predlaganja dokazov o dejstvih in okoliščinah za izpodbijanje domneve nelojalnosti. S tem bo tožnik imel možnost ponuditi navedbe in dokaze ter dokazovati obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Šele na tej podlagi bo sodišče prve stopnje lahko sprejelo ustrezno odločitev.

Glede na navedeno, je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 76. člena ZUS in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.