Jedro

Tožniki z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) z izdajo odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je tožnikova tožba zakonito zavržena (274/1 čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zaradi odprave odločb št. ... z dne 27. 8. 2012 in št. ... z dne 1. 10. 2012 o t.i. negativni uskladitvi pokojnin po ZUJF-u in vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih od neupravičeno odtegnjenih 300,00 EUR pokojnine v času od 1. 6. 2012 do 1. 3. 2012 (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da več ni pravnega interesa za tožbo, saj si tožnik glede na pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 v tem sodno socialnem sporu ne more izboljšati pravnega položaja. Hkrati je sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na njegovo razveljavitev.

Meni, da je tožena stranka ves čas zlorabljala položaj močnejše stranke. Sodišče ji pri tem nekritično pomaga, sledi njenim predlogom in s tem asistira pri uveljavljanju nezakonite prakse v razmerju do upokojencev, ki so nedvomno šibkejša stranka. Tožena stranka z odločbo z dne 24. 6. 2013, izdano skoraj leto dni po vloženi tožbi, ni sanirala zadeve, temveč je le vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe z dne 27. 8. 2012. Z navedeno odločbo je dejansko potrdila, da je zneske odtegnila neupravičeno, v njej pa se je sklicevala na kasneje sprejeti zakon.

Ker s svojim denarjem ni mogel razpolagati, mu je tožena stranka dolžna plačati zakonite zamudne obresti, kot odmeno za neupravičeno uporabo njegovega denarja. Razlogovanje, da ne more imeti negativnih posledic je žaljivo in neresnično, saj so mu s predmetno zadevo nastali stroški postopka, poleg tega pa je z njegovim denarjem protipravno razpolagal tožnik (verjetno mišljeno toženec) in mu zato dolguje tudi zamudne obresti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, izdanega ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in ob pravilno uporabljenih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008 v nadaljevanju ZPP). V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je utemeljen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih zadevah(1) zavzelo povsem jasno stališče, da tožniki z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju ZOPRZUJF) z izdajo odločb 24. 6. 2013 pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Izpodbijani sklep je tako povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča. Neizkazanost pravnega interesa zaradi odpravljenih pravnih posledic s pravnomočnim posamičnim upravnim aktom z dne 24. 6 2013 in nezmožnost izboljšanega pravnega položaja velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. V obravnavanem primeru je zato tožba na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zakonito v celoti zavržena.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, pritožbeno sodišče dodaja še, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih. Torej se poravnajo praviloma v dveh obrokih in brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je bil nominalizem določen npr. v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/06; v nadaljevanju ZPIZ-A). Navedeno zakonsko ureditev je presojalo tudi Ustavno sodišče(2) , ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti in zaključilo, da ta ni v neskladju z ustavo.

Pritožbeni očitki, da tožena stranka zlorablja svoj položaj, da ji sodišče pri tem asistira, da je razlogovanje v izpodbijani sodbi žaljivo in nekateri drugi, glede na prej navedene razloge pravno niso odločilne, saj ne morejo pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane.

Ker je izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, vključno s stroškovnim izrekom tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Glede na takšen izid pritožbenega postopka je bilo ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013 in druge.

(2) Sklep Ustavnega sodišča RS št.U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008.