Jedro

Sodišče, ki ureja mejo, mora presoditi, ali je možno mejo urediti na podlagi kriterija močnejše pravice. Šele v primeru, da po skrbno izvedeni dokazni oceni ugotovi, da močnejša pravica ni dokazana, preide na podrejene pravne standarde.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami št. 532/1 k.o. X, ki je v lasti predlagatelja do celote ter na drugi strani parcelami št. 554/0 k.o. X, ki je v lasti nasprotne udeleženke M. K. do celote, št. 552/2 k.o.X, ki je v lasti M. P. do ½ in M. P. do 1/2, pri čemer je sestavni del sklepa tudi skica izmere. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mejo uredilo z razdelitvijo spornega prostora po pravični oceni. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep so nasprotni udeleženci iz vseh pritožbenih razlogov vložili pravočasno pritožbo, v kateri so pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem izpostavljajo, da predlagatelj ob smrti nasprotnega udeleženca M. K. ni spremenil predloga. Pritožba opozarja tudi na očitno nasprotovanje med 1. odstavkom sklepa, ki definira potek meje po točkah 21, 22., 27., 25. in 32., medtem ko teh točk na skici izmere, ki je sestavni del sklepa, sploh ni, kar po oceni pritožbe pomeni, da se sklep zaradi tega sploh ne da preizkusiti in je nerazumljiv. Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zavzelo nesprejemljivo stališče, da nobena priča ni prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče bi namreč moralo samo oceniti njihovo verodostojnost. Poleg tega sodišče prve stopnje ni želelo zaslišati priče A. K., ki je v celotni zadevi najbolj seznanjen s potekom meje. Nasprotni udeleženci navajajo, da so z vsemi izvedenimi dokazi zanesljivo dokazali zadnjo mirno posest spornega prostora. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sporni prostor razdeli na polovico po oceni nasprotnih udeležencev ni prepričljiva. Po njihovi oceni izvedenec tudi ni pravilno zastavil izhodišč svojih meritev, saj ni upošteval točke, v kateri se nahaja panj bukve, ki jo je posekal eden izmed nasprotnih udeležencev.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tudi predlagatelj in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi mejo na način, kot izhaja iz predloga predlagatelja oziroma iz katastrske meje ter naloži nasprotnim udeležencem plačilo stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno predlaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sklepa ter vrnitev v ponovno odločanje. Pri tem navaja, da je zaradi že zgoraj opisanega neskladja med 1. odstavkom izreka sklepa ter skico izmere, ki je sestavni del sklepa, podana absolutna bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba navaja tudi, da sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen, saj sodišče prve stopnje ni ocenjevalo izpovedbe posameznih prič, ampak jih je vse skupaj opredelilo kot pristranske. V zvezi z dejanskim stanjem pritožba navaja tudi, da iz izpovedbe priče N. Š., ki je sin prodajalca predlagateljeve parcele izhaja, da je bila meja na spornem prostoru urejena na način, kot izhaja iz predloga predlagatelja. To sicer izhaja tudi iz izpovedb nekaterih drugih prič. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje mejo urediti skladno s predlogom predlagatelja tudi v primeru, da bi jo urejalo po kriteriju zadnje mirne posesti. Predlagatelj je namreč imel posest nad tem prostorom in je tudi prepovedoval nasprotnim udeležencem uporabo spornega prostora. Nepravilna je po oceni pritožnika tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo prvostopenjsko sodišče skleniti, da nasprotni udeleženci povrnejo predlagatelju polovico skupnih stroškov, ki jih je sam založil za plačilo sodne takse ter izvedenca.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodna ureditev meje je postopek v katerem sodišče na podlagi kriterijev iz 77. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) uredi mejo med sosednjima zemljiščema. Pri tem sodišče uredi mejo na spornem mejnem prostoru na podlagi močnejše pravice (1. odstavek 77. člena SPZ). V primeru, da močnejša pravica ni dokazana, sodišče skladno s 4. odstavkom 77. člena SPZ uredi mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Če se tudi po tem kriteriju ne da določiti meje, sodišče to stori na podlagi pravične ocene (5. odstavek 77. člena SPZ). Navedeno zahteva od sodišča, ki ureja mejo, da primarno skladno z načelom proste presoje dokazov presodi, ali je možno mejo urediti na podlagi prvega kriterija, to je močnejše pravice. Šele v primeru, da po skrbno izvedeni dokazni oceni, da močnejša pravica ni dokazana, preide na podrejene pravne standarde iz 77. člena SPZ.

V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo dokazne ocene glede obstoja močnejše pravice, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče prve stopnje je namreč pri ugotavljanju obstoja močnejše pravice, kot primarnega kriterija za določitev meje po 77. členu SPZ, zaključilo, da so zaslišane priče, ki so sorodstveno povezane z udeleženci, izpovedovale diametralno nasprotno in sicer v korist svojih sorodnikov, zato je štelo, da močnejše pravice ni uspelo dokazati nobenemu udeležencu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tak zaključek sodišča prve stopnje pavšalen in neobrazložen. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi izpoved vsake izmed posebej ter vseh skupaj s preostalimi dokazi ter tako utemeljiti (ne)obstoj močnejše pravice. Podobno neustrezno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da ni dokazana zadnja mirna posest kot subsidiarni kriterij za ureditev meje.

Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 1. odstavku izreka razmejilo sporni prostor med zemljiškimi parcelami udeležencev po točkah 21, 22, 27, 25 in 32. Teh točk v izmerni skici, ki je tudi del tega sklepa, ni. Namesto njih se na izmerni skici nahajajo točke 41 – 47. Zaradi opisane neskladnosti med 1. odstavkom izreka ter izmerno skico je izpodbijani sklep v nasprotju s samim seboj, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so utemeljene pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov sodbe, ni presojalo preostalih pritožbenih navedb ter tistih, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti.

Ker so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP razveljavilo in vrnilo zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju odločiti tudi o stroških postopka skladno s 138. členom ZNP.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pridržalo do končne odločbe.