17. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zorana Trifunoviča iz Maribora, ki ga zastopa Zoran Toplak, odvetnik v Mariboru, na seji dne 17. junija 2003

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 68/96, 2/97, 5/97, 24/98, 65/98, 51/99, 42/2000 in 124/2000) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik navaja, da je zoper njega vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve, ker pri prodaji proizvodov, ki onesnažujejo zrak, ni plačeval takse za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, kot to nalaga Uredba o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba). Tudi davčni organ naj bi mu izdal odločbo, po kateri je dolžan plačati navedeno takso v višini 125.120.000,00 SIT. Davščine naj bi po 147. členu Ustave lahko določil le zakon in ne uredba. Tudi po 87. členu Ustave naj bi obveznosti državljanov predpisoval oziroma odmerjal le zakon, zato je Uredba v nasprotju s citiranima določbama Ustave. Iz 82. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. - v nadaljevanju ZVO) naj bi izhajalo, da je taksa namenjena storitvam in plačilom države, čeprav te niso opredeljene jasno.

Taksa naj bi se stekala v integralni proračun, zato izgublja svoj namen, saj ne zagotavlja državnih protistoritev. Po mednarodno uveljavljenih pravilih (8. člen Ustave) naj bi zavezanec pri plačilu takse pridobil individualno storitev. Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96 in OdlUS V, 155) odločilo, da morata obstajati med višino takse in storitvijo neposredna zveza in razumno razmerje. Enako stališče naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije. Taksa naj bi v nasprotnem primeru prerasla v davek, kot je pri njem, saj dolguje "enormno visoko takso". Taksa naj ne bi bila davek, zato ga obtožnica neutemeljeno bremeni "davčne zatajitve".

2.Na poziv Ustavnega sodišča je pobudnik pojasnil, da izkazuje pravni interes za oceno Uredbe kljub temu, da je prenehala veljati, saj bo na njeni podlagi likvidirana njegova podjetniška dejavnost in zoper njega voden kazenski postopek.

3.Vlada na navedbe pobudnika ni odgovorila.

B.

4.Na podlagi 41. člena Uredbe o taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02 in nasl.) je izpodbijana uredba prenehala veljati. Ustavno sodišče lahko o njeni ustavnosti in zakonitosti odloča le ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena ZUstS. Med temi pogoji je tudi pravovarstvena potreba pobudnika. Zoper pobudnika, ki je bil po 6. členu Uredbe zavezanec za plačilo takse, tečejo kazenski in drugi postopki v zvezi z neplačevanjem takse, zato izkazuje pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe.

5.Uredba je določala takso za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri zgorevanju goriv ali drugih gorljivih organskih snovi, njeno višino ter način obračunavanja in plačevanja (1. člen Uredbe). Pobudnik očita, da je bila Uredba v neskladju s 87. in s 147. členom Ustave, ker takso lahko predpiše le zakon.

6.Kakršnakoli obvezna vplačila javnih dajatev v proračun imajo pravno naravo davčnih obveznosti, zato je zmotno stališče pobudnika, da obravnavana taksa ni takšna obveznost. Obveznost plačila davkov, carin in drugih dajatev je poseg države v premoženjsko sfero zavezanca, zato Ustava tako poseganje prepušča in nalaga izključno zakonodajalcu (147. člen), ta pa ga sme določiti samo z zakonom (87. člen Ustave).

7.Uredba je bila izdana na podlagi 80. člena ZVO, ki predpisuje, da onesnaževalec plača takso med drugim tudi za obremenjevanje zraka. Osnova za plačilo takse sta vrsta in količina onesnaževanja. Pri čezmerni obremenitvi se višina takse stopnjuje, odvisno od količine in trajanja. Hkrati je citirana določba ZVO pooblastila Vlado, da predpiše višino takse, način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za znižanje in oprostitev plačevanja. Zakonodajalec je torej predpisal takso in hkrati dal izvršni oblasti napotke, usmeritve in okvire za predpisovanje njene vsebine in količine, zato je zmotno stališče pobudnika, da mu na podlagi Uredbe ne more biti odmerjena obveznost plačila takse. Iz razloga, ki ga na splošno navaja pobudnik, Uredba ni bila v neskladju s 87. in s 147. členom Ustave.

8.Ni utemeljeno sklicevanje pobudnika na 8. člen Ustave, saj pri tem ne navaja splošno veljavnega načela mednarodnega prava ali mednarodne pogodbe, ki bi zavezovala državo pri pripravi zakonov in drugih predpisov. Skupna višina takse, ki jo dolguje pobudnik, ne more biti predmet ustavnosodne presoje predpisa in zato tudi ne njeno razumno razmerje do storitev države.

9.Takse predstavljajo določeno odškodnino oziroma vsaj delno plačilo - povračilo za določene storitve organov javne uprave, ki jih ti opravljajo v korist taksnih zavezancev[1]. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-344/96 z dne 1. 4. 1999 (OdlUS VIII, 70) odločilo, da je taksa za obremenjevanje vode, tal in zraka ter za ustvarjanje odpadkov eden od ukrepov, s katerimi država po eni strani spodbuja onesnaževalce k čim manjšim posegom v okolje, po drugi strani pa zagotavlja sredstva za sanacijo že izvršenih posegov. ZVO v 10. členu ureja plačilo za obremenjevanje okolja tako, da povzročitelj obremenitve krije celotne stroške zaradi obremenjevanja okolja v skladu s predpisi. Stroški ne smejo biti podcenjeni, tako da bi mu prinašali dobiček na račun skupnosti ali obremenjevanja okolja. Vendar obremenjevanje okolja pogosto nima plačnika oziroma je plačnik država in so tako socializirani. Določbi 82. in 83. člena ZVO urejata tiste stroške varstva okolja, katerih kritje kot del javnih stroškov zagotavlja država iz sredstev proračuna. Nacionalni program varstva okolja (47. in 48. člen ZVO), ki ga sprejme Državni zbor, določa osnovni okvir potrebnih sredstev, namenjenih postopnemu doseganju ciljev varstva okolja, ki so v njem zastavljeni. Posamezne ukrepe iz nacionalnega programa za krajše, največ štiriletno obdobje, konkretizirajo operativni programi (49. člen ZVO). V pogojih integralnega proračuna o višini sredstev za kritje splošnih stroškov varstva okolja in njihovi porabi odloča Državni zbor ob sprejemu proračuna in pri tem določa tudi njegovo notranjo strukturiranost. Zato ni utemeljen očitek pobudnika, da država s prihodki od navedenih taks ne zagotavlja storitev, saj so storitve države v obliki ukrepov varstva okolja konkretizirane v zgoraj navedenih dokumentih.

10.Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Namestnik predsednice dr. Janez Čebulj

Opomba

[1]Franc Žibret: Teorija javnih financ, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1993, stran 75