Jedro

Z odlogom plačila sodne takse se omogoči sodno varstvo osebi, ki sredstva za plačilo sicer ima, vendar pa jih ne more zagotoviti v roku, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Navedeno pomeni, da si mora stranka prizadevati za to, da v vmesnem času zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. Stranka ne more uspeti s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je sicer že bilo odloženo, če v vmesnem času ne stori ničesar, da bi sredstva zagotovila. Golo zanašanje na to, da če sredstev ob izteku roka pač ne bo, bo s strani sodišča oproščena, bi pomenila zlorabo instituta odloga plačila sodne takse. Začetek izvršbe ne pomeni, da gre za upoštevno novo okoliščino. Izvršilni postopek je namenjen zgolj izvršitvi pravnomočne odločbe, s katero je že bilo naloženo plačilo terjatve, in ne pomeni nastanka nove obveznosti.

Če je bilo stranki omogočeno obročno plačilo sodne takse, je ponovni predlog treba vložiti do poteka roka za plačilo. Predlog, ki je vložen skoraj tri mesece po zapadlosti enega od obrokov, preostali obroki pa niso bili več plačani, je prepozen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Vsaka pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Pritožba prve toženke**

1. S sklepom na r. št. 317 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog prve toženke za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse. Obrazložilo je, da je o predlogu za taksno oprostitev že odločalo in sicer s sklepom z dne 18. 9. 2020, tako da je plačilo sodne takse odložilo za dvanajst mesecev, to je do 18. 9. 2021. V tistem sklepu je ugotovilo, da prva toženka razpolaga s premoženjem (terjatev iz naslova posojila in vrednostni papirji), s katerim lahko plača sodno takso, vendar teh sredstev ne more zagotoviti v roku iz plačilnega naloga. V novem predlogu glede unovčenja teh sredstev ni navedla ničesar. Pavšalno je sklicevanje na vpliv pandemije COVID-19 na poslovanje prve toženke, druge spremenjene okoliščine, ki jih zatrjuje prva toženka pa niso takšne narave, da jih ne bi mogla pričakovati. Pričakovano je bilo tudi povečanje dolga, ker je vmes postala pravnomočna sodba v obravnavani zadevi, s katero je bila prva toženka obsojena na plačilo več kot milijon evrov.

2. V pritožbi prva toženka višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zmotno uporabo materialnega prava. Pritožba se sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča RS v zadevah glede sodnih taks, ki pa za obravnavano zadevo ni pomembna. Institut taksnih olajšav, kamor spadajo oprostitev, obročno in odloženo plačilo, je namenjen zagotavljanju pravice do sodnega varstva osebam, ki zaradi finančnega stanja sicer ne bi zmogle plačila sodne takse. Prvi toženki je bilo s pravnomočnim sklepom odloženo plačilo sodne takse za eno leto. Njeni pravici do sodnega varstva oz. pravnega sredstva je bilo s tem zadoščeno, saj po pravnomočnosti sklepa o odlogu plačila sodne takse, plačilo le te ni več procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe in je bila njena pritožba vzeta v obravnavo (prim. tretji odstavek 105.a člena ZPP).

5. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se z odlogom plačila sodne takse omogoči sodno varstvo osebi, ki sredstva za plačilo sicer ima, vendar pa jih ne more zagotoviti v roku, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Navedeno pomeni, da si mora stranka prizadevati za to, da v vmesnem času zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka ni navedla, kaj se je vmes dogajalo s sredstvi, za katere je bilo ugotovljeno, da jih ima, tega pa ne navaja niti v pritožbi. Stranka ne more uspeti s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je sicer že bilo odloženo, če v vmesnem času ne stori ničesar, da bi sredstva zagotovila. Golo zanašanje na to, da če sredstev ob izteku roka pač ne bo, bo s strani sodišča oproščena, bi pomenila zlorabo instituta odloga plačila sodne takse.

6. Ne držijo pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da bi morala vsak prihodek takoj nameniti oziroma rezervirati za plačilo sodne takse. Nasprotno je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve pravilno navedlo, da taksna obveznost ni podrejena ostalim obveznostim. To pomeni, da zgolj s sklicevanjem, da ima tudi druge fiksne poslovne odhodke (kar je normalno), pritožba ne more uspeti. Razlaga pritožbe v bistvu pomeni ravno obratno, to je, da je plačilo sodne takse podrejeno ostalim obveznostim, kar pa ne drži. 7. Prav tako ne držijo navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo vpliva pandemije COVID-19 na poslovanje prve toženke. Navajala je, da je pandemija prizadela njeno dejavnost in je v letu 2020 in 2021 imela le 864,60 EUR prihodkov. Takšnih navedb pa ni mogoče presojati brez ozira na poslovanje pred pandemijo, kot tudi kako bi poslovanje potekalo brez pandemije. Navedeno ne predstavlja nesorazmernega bremena, kot navaja pritožba. Že vpogled v javno objavljena letna poročila na straneh AJPES pokaže, da prva toženka praktično ne posluje že od leta 2018, saj ne dosega nikakršnih prihodkov. Navedbe o vplivu pandemije se zato izkažejo za povsem zavajajoče. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do višine prihodkov v letih 2020 in 2021, saj iz obrazložitve v točkah 2 in 6 smiselno izhaja, da je to vzelo v obzir pri odločanju.

8. Nazadnje se višje sodišče tudi ne strinja s pritožbo, da začeta izvršba v obravnavanem sporu predstavlja novo okoliščino, ki opravičuje predlog za ponovno odločanje. V obravnavnem sporu je bila prva toženka obsojena na plačilo 1,450.383,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je bilo potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru. Ta dolg je obstajal že ob zaključku obravnave na prvi stopnji in je kot tak tvoril tudi dejansko podlago odločanja sklepa o odloženem plačilu sodne takse z dne 18. 9. 2020. Začetek izvršbe pa ne pomeni, da gre za upoštevno novo okoliščino. Izvršilni postopek je namenjen zgolj izvršitvi pravnomočne odločbe, s katero je že bilo naloženo plačilo terjatve, in ne pomeni nastanka nove obveznosti.

**Pritožba tretje toženke**

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (r. št. 318) zavrglo predlog tretje toženke za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbeni postopek. Obrazložilo je, da je o predlogu za taksno oprostitev že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. XI Pg 1018/2019 z dne 18. 8. 2020 dovolilo obročno plačilo sodne takse v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 543,75 EUR. Tretja toženka ni plačala petega obroka, ki je zapadel v plačilo 15. 7. 2021. Z dnem zamude so v plačilo zapadli še vsi neplačani obroki. Tretja toženka bi lahko vnovičen predlog za taksno oprostitev zaradi spremenjenih okoliščin vložila do dneva zapadlosti petega obroka, to je 15. 7. 2021. Tega pa ni storila, saj je predlog vložila šele 5. 10. 2021. 10. V pritožbi tretja toženka višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

11. Pritožba ni utemeljena.

12. O predlogu za taksno oprostitev s strani tretje toženke je že bilo enkrat pravnomočno odločeno in sicer ji je bilo s sklepom XI Pg 1018/2019 z dne 18. 8. 2020 dovoljeno obročno plačilo sodne takse v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 543,75 EUR. Sodna praksa sicer dopušča ponovno odločanje o taksni oprostitvi zaradi spremenjenih okoliščin, vendar je pri tem izjemno stroga in restriktivna, saj gre za poseganje v že pravnomočno odločeno zadevo.

13. Peti obrok plačila sodne takse je zapadel v plačilo dne 15. 7. 2021. Tretja toženka tega obroka ni plačala. Če stranka, ki ji je bilo odobreno obročno plačilo takse, zamudi s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki, na kar mora sodišče stranko opozoriti (peti odstavek 13. člena ZST-1). Tretja toženka je bila na to opozorjena.

14. Sodišče prve stopnje je nov predlog za taksno oprostitev zavrglo, ker je bil vložen prepozno, to je 5. 10. 2021, kar je skoraj tri mesece pa zapadlosti petega (neplačanega) obroka in po tem, ko so že zapadli v plačilo preostali neplačani obroki. Ker je ponovno odločanje o predlogu za taksno oprostitev, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, konstrukt sodne prakse, zakon ne daje neposrednega odgovora na vprašanje, do kdaj je treba vložiti nov predlog. V zadevi VSL I Cpg 718/2017 se je višje sodišče izreklo, da je treba tak predlog vložiti do poteka roka za plačilo. Višje sodišče se s takim stališčem strinja tudi v obravnavani zadevi, kar pomeni, da bi morala stranka predlog vložiti najkasneje do 15. 7. 2021, ko je zapadel v plačilo peti obrok. V vsakem primeru pa je predlog, ki je vložen skoraj tri mesece po tem, prepozen in ga ni dopustno obravnavati. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna, se višjemu sodišču ni treba spuščati v obravnavo zatrjevanih spremenjenih okoliščin.

**Sklepno**

15. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (366. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).