Jedro

Prebivanja v stanovanju v smislu 175.a člena SZ-1 tožnik ne more izkazati zgolj s prijavo stalnega prebivališča na naslovu (bivšega) hišniškega stanovanja, ob nespornih naslednjih dejstvih: da so etažni lastniki – po podatkih spisa od leta 2010 – od tožnika zahtevali tudi izpraznitev stanovanja ter da so etažni lastniki, upravnik in tožnik kot uporabnik stanovanja 7. 2. 2013 podpisali izvensodno poravnavo, na podlagi katere je tožnik moral stanovanje izprazniti najkasneje do 30. 4. 2013, izpraznil pa ga je nato 15. 3. 2013 ter ga predal upravniku, in tako v stanovanju od tedaj več ne biva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je ta uveljavljal kot uporabnik hišniškega stanovanja. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku. V tem postopku je upravni organ tožnika pozval, da predloži še dodatne dokumente, nekatere pa je pridobil organ sam po uradni dolžnosti. Tožniku je nato dal možnost izjave. Presodil pa je, da ustna obravnava ni potrebna, kot da tudi ni razlogov, da bi tožniku zaradi možnosti izjave dokumente zadeve moral pošiljati. Zaključil je, da je lastništvo hiše ali stanovanja v skladu s 128. členom Stanovanjskega zakona/1991 (v nadaljevanju SZ) odklonilni razlog za odkup družbenega stanovanja pod privatizacijskimi pogoji, tožnik pa je bil že v letu 1991 solastnik (skupaj z ženo) stanovanjske hiše na parceli št. 773/3 k.o. …, legalizirane leta 2004 po gradbenem dovoljenju za stanovanjski objekt s površino 90,9 m2, kar po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem zadostuje za tričlansko družino. Tudi v skladu z določbami 103. člena Stanovanjskega zakona/2003 (v nadaljevanju SZ-1) je lastništvo stanovanjske hiše ali stanovanja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, kot tudi če najemnik ne plačuje najemnine za stanovanje, kot je od leta 1991, ko je stanovanje prešlo v last etažnih lastnikov, ni plačeval tožnik, ki je zavračal sklenitev najemne pogodbe, bil v sporu z etažnimi lastniki ter nato po mnogih pozivih za izpraznitev predmetnega hišniškega stanovanja 7. 2. 2013 podpisal izvensodno poravnavo in stanovanje izpraznil 30. 4. 2013, o čemer upravnega organa ni obvestil. Glede na to je organ zaključil, da tožnik ni upravičen do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe zakona, kršitve pravil postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je organ kršil pravico tožnika do izjave, kar je kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kot tudi kršitev po 22. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Organ namreč med dokumenti, o katerih ga je 13. 2. 2014 obvestil, da jih je pridobil, ni omenjal zapisnika o prevzemu hišniškega stanovanja z dne 15. 3. 2013, darilne pogodbe z dne 2. 6. 2006 in podatkov Državne volilne komisije Republike Slovenije, niti teh dokumentov tožniku ni predložil oziroma mu o njih ni dal možnosti izjave, in to niti potem ne, ko je tožnik 25. 2. 2014 izrecno zahteval, naj se mu pridobljene listine pošljejo ali pa naj organ razpiše ustno obravnavo. Upravni organ je tudi nepravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je štel, da je podan odklonitveni razlog v smislu 128. člena SZ zato, ker je bil tožnik v letu 1991 lastnik sporne nepremičnine v …, kajti skladno z določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR/82) je stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje le v primeru, če je imetnik imel v lasti drugo stanovanje, prazno in primerno (vse v zvezi s 4. in 7. členom tega zakona), lastništvo nedokončanega stanovanja pa je predstavljalo odpovedni razlog le, če je obstajala dejanska realna možnost za dokončanje nedograjene hiše (drugi odstavek 60. člena ZSR/82), tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 139/98. Organ pa tožnikovega pojasnila z dne 4. 10. 2013 o tem, da mu že pred letom 1991 začete gradnje stanovanjske stavbe z namenom izgradnje počitniške vikend hiše zaradi naknadne izgube zaposlitve in invalidske upokojitve ni uspelo dokončati, zaradi česar je svoj solastniški idealni delež na navedeni hiši kasneje podaril sinu, ki je stavbo dokončal na lastne stroške, ni niti obravnaval. S tem je organ prav tako zagrešil kršitev pravice tožnika do izjave. Poleg tega je tožnika upravni organ z vlogo z dne 4. 10. 2013 tudi obvestil, da hišniško stanovanje zaseda zakonito, ker etažni lastniki niso hoteli skleniti nove najemne pogodbe, zato je po 141. členu in drugem odstavku 159. člena SZ stanovanje še zmeraj zasedal na podlagi stanovanjske pogodbe. Poleg tega je tožnik organ 25. 11. 2013 obvestil, da je bil kot lastnik obravnavanega stanovanja vpisan IMOS in da je bilo lastništvo stanovanja sporno, etažni lastniki pa so leta 2008 predlagali sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino, ki je tožnik ni zmogel plačevati. Pogajanja so trajala do leta 2011, ko se je tožnik zaradi nedoseženega soglasja o višini najemnine odločil za izpraznitev stanovanja in pričel postopek za pridobitev nadomestil po 175.a členu SZ-1, poravnal pa je tudi zapadlo najemnino, v višini neprofitne najemnine, kolikor je zmogel plačati. Z vlogo z dne 6. 1. 2014 pa je tožnik organ obvestil tudi o tem, da je v aprilu 2013 zaradi nedoseženega soglasja o višini najemnine zapustil stanovanje, saj ni zmogel čakati na odločitev organa, ki ni odločil v predpisanem 60 dnevnem roku, in o tem, da se je začasno preselil k sorodnikom. Organ pa predloženih dokazov tudi o tem ni izvedel. Po mnenju tožnika pa z vidika 175.a člena SZ-1 niti ni pomembno, ali ima hišnik sklenjeno najemno razmerje za hišniško stanovanje ali drugače urejeno razmerje z etažnimi lastniki, ali plačuje najemnino ipd., pač pa le, ali je šlo za upravičenega uporabnika hišniškega stanovanja v času uveljavitve SZ in ali v hišniškem stanovanju prebiva prebiva v času vložitve vloge, kar pa je za tožnika izkazano. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel zavrniti zahtevo tožnika, ki jo je ta vložil na podlagi 175.a člena, 2. točka SZ-1 zaradi pridobitve pravic iz tretjega odstavka 173. člena tega zakona.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku, v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1453/2012 z dne 20. 8. 2013, s katero je bila odpravljena v prejšnjem postopku izdana zavrnilna odločba z dne 3. 9. 2012. V sodbi je sodišče podalo pravno mnenje, da (v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča) materialna pravna podlaga za odločanje ni 148. člen SZ, pač pa 128. člen SZ v povezavi z določbo 60. člena ZSR/82. 7. Po 175.a členu SZ-1 imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, ki: - so na dan uveljavitve SZ prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, ali: - so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja, ali: - so so se upokojili pred uveljavitvijo SZ, ali: - so se upokojili, ali iz razlogov, ki niso na njihovi strani, prenehali opravljati hišniška dela po uveljavitvi SZ, pa jim lastniki hišniškega stanovanja niso zagotovili najema drugega primernega neprofitnega stanovanja, in v stanovanju še prebivajo, naslednje pravice: (1) če se etažni lastniki odločijo za prodajo stanovanja, imajo prejšnji imetniki predkupno pravico pri nakupu stanovanja pred vsemi drugimi predkupnimi upravičenci; za ugotavljanje soglasja za prodajo se uporabljajo določbe tega zakona o odločanju etažnih lastnikov o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, glede pogojev odkupa pa se smiselno uporabljajo določbe 173. člena tega zakona, (2) če se prejšnji imetniki odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, imajo pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu tega zakona, (3) če za hišniško stanovanje, v katerem prebivajo, plačujejo tržno najemnino, imajo pravico do subvencije najemnine v skladu s 40. členom SZ-1A.

8. Tožnik je v vlogi, s katero je uveljavljal pravice (iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1) na podlagi druge alinee 175.a člena SZ-1, navajal, da mu je bilo zaradi opravljanja hišniških del s stanovanjsko pogodbo z dne 2. 10. 1979 dodeljeno stanovanje, v katerem še živi, čeprav je hišniška dela prenehal opravljati že pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu ni bilo zagotovljeno drugo primerno stanovanje, ker (2. točka) se je odločil, da bi si zagotovil drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo. 9. Upravni organ je tožnikovo zahtevo zavrnil na podlagi ugotovitev, da je bil tožnik že v letu 1991 solastnik skupaj z ženo stanovanjske hiše na parc. št. 773/3 k.o. …, legalizirane leta 2004 po gradbenem dovoljenju za stanovanjski objekt s površino 90,9 m2, ki po predpisih zadošča za 3-člansko družino; da tožnik od leta 1991, ko je stanovanje postalo last etažnih lastnikov, ni plačeval najemnine ter je sploh zavračal sklenitev najemne pogodbe; da je po sporih z etažnimi lastniki 7. 2. 2013 podpisal izvensodno poravnavo in stanovanje 30. 4. 2013 izpraznil, tako da v njem več ne živi. Tožnik pa meni, da ugotovljeno (so)lastništvo hiše ne more biti razlog za zavrnitev njegove zahteve, saj ni pravilno uporabljen 128. člen SZ, za odločitev pa tudi ni pomembno, ali ima tožnik za predmetno (bivše hišniško) stanovanje sklenjeno najemno razmerje ali drugače urejeno razmerje z etažnimi lastniki, ali plačuje najemnino itd. 10. Upoštevaje drugi odstavek 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR/82 so tiste okoliščine, ki ne smejo biti podane, (tudi) ko gre za odločanje o priznanju pravic prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice ali pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju na podlagi 175.a člena SZ-1, lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše, ter lastništvo nedograjene hiše, če obstaja možnost dokončanja take hiše. Da (zgolj) na podlagi dokumentov, na katere se organ sklicuje (lokacijsko dovoljenje, gradbeno dovoljenje, podatki zemljiškega katastra in registra nepremičnin), ni mogoče zaključevati o lastništvu s strani tožnika primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma o lastništvu nedograjene hiše, ki bi jo lastnik imel možnost dokončati, pri čemer gre sploh za sporna dejstva, saj tožnik take ugotovitve prereka (pri čemer se sklicuje na nemožnost dograditve stanovanjske hiše na parc. št. 773/3 v k.o. …, zaradi česar naj bi tožnik idealni solastniški delež do ½ podaril sinu, ta pa naj bi hišo dokončal na lastne stroške), se sodišče s tožnikom strinja.

11. Ne pritrjuje pa sodišče tožniku, da bi organ ne mogel od njega terjati, naj izkaže zakonito uporabo bivšega hišniškega stanovanja na dan uveljavitve SZ ter v času uveljavljanja ugodnosti na podlagi 175.a člena SZ-1. Določbo 175.a člena SZ-1, po kateri imajo prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju določene pravice ob pogoju „da v stanovanju še prebivajo“, je tudi po mnenju sodišča treba razlagati v pomenu, da mora biti izkazana zakonita uporaba stanovanja (na dan uveljavitve SZ, tj. 19. 10. 1991 ter na dan uveljavitve SZ-1B, tj. 17. 11. 2011 in v času uveljavljanja ugodnosti). Vendar pa se po presoji sodišča tožnik ne more z uspehom sklicevati na 141. člen SZ (po katerem stanovanjska pravica preneha z dnem sklenitve najemne pogodbe) ter zatrjevati, da v stanovanju zakonito biva (še vedno) na podlagi Stanovanjske pogodbe, sklenjene 2. 10. 1979, ker etažni lastniki z njim niso hoteli skleniti najemne pogodbe za neprofitno najemnino; to iz spisne dokumentacije tudi izhaja, navaja pa tudi sam tožnik, da so mu etažni lastniki že v letu 2008 predlagali sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino, sklenitev kakršne pa je vseskozi odklanjal ter bil z njimi v sporu, ker je menil, da ima pravico do sklenitve pogodbe za neprofitno najemnino. Tožniku kot imetniku pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (iz 40. člena ZSR/82, prej 16. člen ZSR/74) pa pravice iz naslova stanovanjske pravice niso šle, tako tudi ne pravica do neprofitne najemnine, ki je šla po 150. členu SZ le imetnikom stanovanjske pravice (tako npr. tudi sodba VSL I Cp 345/2009 z dne 27. 5. 2009). Taka presoja, da torej tožnik ni imel stanovanjske pravice, pač pa stanovanjsko pravico, vezano na opravljanje hišniških del, ki se je preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja, namenjenega hišniku, iz 40. člena ZSR/82, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 506/99 z dne 15. 5. 2000, ki jo je tožnik sam predložil. Neobstoj najemne pogodbe za navedeno hišniško stanovanje tako po presoji sodišča ni okoliščina, ki bi dajala podlago za zaključek o zakoniti uporabi stanovanja. „Prebivanja v stanovanju“ v smislu 175.a člena SZ-1 pa tožnik tudi ne more izkazati zgolj s prijavo stalnega prebivališča na naslovu (bivšega) hišniškega stanovanja, ob nespornih naslednjih dejstvih: da so etažni lastniki – po podatkih spisa od leta 2010 – od tožnika zahtevali tudi izpraznitev stanovanja ter da so etažni lastniki, upravnik in tožnik kot uporabnik stanovanja 7. 2. 2013 podpisali izvensodno poravnavo, na podlagi katere je tožnik moral stanovanje izprazniti najkasneje do 30. 4. 2013, izpraznil pa ga je nato 15. 3. 2013 ter ga predal upravniku, in tako v stanovanju od tedaj tudi več ne biva, pač pa - po lastnih navedbah – tudi ne v stanovanjski hiši v …, tako kot žena in sin, pač pa začasno pri sorodnikih (zaradi česar naj bi bila s strani inšpekcijskega organa predlagana tudi uvedba postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za tožnika, kot izhaja iz podatkov spisa).

12. Po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik tržne najemnine ni zmogel plačevati ter da iz tega razloga ni bil pripravljen skleniti najemne pogodbe. Tudi če bi bile točne tožnikove trditve o nezmožnosti plačevanja tržne najemnine, pa s tem ne more opravičiti svojega samovoljnega ravnanja, ob tem ko je za take primere zakon omogočil subvencioniranje najemnine (SZ-1, ZUPJS). Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja tudi, da z izpraznitvijo stanovanja ni mogel čakati do odločitve organa, ki je tudi prekoračil zakonski rok za odločitev, ob čemer naj bi bili po njegovem mnenju z vidika bivanja v stanovanju itak pomembni le čas uveljavitve SZ in čas uveljavitve SZ-1B ter (kot končni) čas vložitve vloge na podlagi 175.a člena SZ-1, torej 4. 1. 2012. Po mnenju sodišča pa je, kot je že navedlo, pogoj bivanja v stanovanju treba izpolnjevati še v času uveljavljanja pravic na podlagi 175.a člena SZ-1, to pa je vse do odločitve organa o zahtevku (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 220/2009 z dne 7. 10. 2010).

13. Ob povedanem na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da je organ kršil njegovo pravico do izjave, s tem ko ga ni obvestil, da je med drugim pridobil zapisnik o prevzemu hišniškega stanovanja z dne 15. 3. 2013, darilno pogodbo z dne 2. 6. 2006 in podatke Državne volilne komisije ter ko mu pridobljenih dokumentov ni predložil oziroma ni opravil ustne obravnave. Sodišče je že navedlo (v 10. točki obrazložitve), da na dejstva, pomembna z vidika 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR/82 (lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma lastništvo nedograjene hiše, če obstaja možnost dokončanja take hiše), ker so nepopolno ugotovljena, ni mogoče opirati odločitve o tem, da tožnik pogojev za pravice po 173. členu SZ-1 ne izpolnjuje. Glede na to so brezpredmetne tožbene navedbe, da je organ pri ugotavljanju teh dejstev kršil pravila postopka; kršitev načela zaslišanja stranke je namreč podana le, če se nanaša za odločilna dejstva, na katerih odločitev temelji. Ne glede na povedano in kar na odločitev sodišča ne vpliva, pa to dodaja, da ob dokazih, ki jih je organ izvedel, razpis ustne obravnave po zakonu ni bil potreben, in da bi sodišče sodilo, da je šlo za tožniku znane dokumente oziroma javno objavljene uradne podatke, ki so se vsi nanašali nanj, vključno z zapisnikom o prevzemu hišniškega stanovanja z dne 15. 3. 2013 (ki je bil podpisan ob izpraznitvi stanovanja), darilno pogodbo z dne 2. 6. 2006 (s katero je tožnik podaril svoj idealni solastniški delež do ½ na hiši v … svojemu sinu) ter podatki Državne volilne komisije (iz katerih je izhajalo, da je tožnik (že) leta 2006 kandidiral na lokalnih volitvah v krajevno skupnost …).

14. Kolikor pa tožnik v tožbi očita, da organ ni izvedel dokazov, ki jih je predlagal v zvezi s svojim bivanjem v stanovanju, pa gre pri pravno relevantnih dejstvih za nesporna dejstva. Ni sporno, da je tožnik bival v stanovanju do izpraznitve stanovanja na podlagi izvensodne poravnave (v tožbi navaja, da je bilo to v aprilu 2013, po zapisniku o prevzemu stanovanja pa z dne 15. 3. 2013) in tudi ne, da je v stanovanju bival brez najemne pogodbe. Kar pomeni, da dodatno dokazovanje ni bilo potrebno. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je – ne glede na neobstoj najemne pogodbe – pred izpraznitvijo stanovanja poravnal zapadlo najemnino, pa sodišče dodaja, da tožnik sam navaja, da jo je poravnal le v višini neprofitne najemnine, kolikor je zmogel plačati, in torej ne v celoti, kot je bilo zahtevano.

15. Ker je po povedanem sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, saj je z njo pravilno zavrnjena tožnikova zahteva, vložena na podlagi 175.a člena SZ-1, glede na to, da ni izpolnjen pogoj prebivanja v stanovanju, ter da tudi ni podan noben drug razlog zaradi katerega bi bilo tožbi treba ugoditi, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.