11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. ter B. B. in C. C., obeh iz Z., ki jih zastopa mag. Č. Č., odvetnica v V., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2034/2004 z dne 19. 1. 2005 v zvezi z vmesnim ugotovitvenim sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. D 200/2003 z dne 11. 8. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 554/2006 z dne 29. 3. 2007 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 6204/2005 z dne 4. 1. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z vmesnim ugotovitvenim sklepom v zapuščinskem postopku odločilo, da je podlaga za dedovanje dveh parcel, ki sta bili v denacionalizacijskem postopku vrnjeni pravni prednici pritožnic, Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 – v nadaljevanju ZDKG). Višje sodišče je tako odločitev potrdilo. Zoper ta sklep so pritožnice vložile revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo kot nedovoljeno, Višje sodišče pa je s sklepom št. II Cp 6204/2005 z dne 4. 1. 2006 kot prepozno zavrglo pritožbo zoper odločitev o zavrženju revizije. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom revizijo zoper sklep Višjega sodišča o zavrženju pritožbe zavrnilo.

2.Pritožnice so sprva izpodbijale sodni odločbi, navedeni v 1. točki izreka, kasneje pa so ustavno pritožbo razširile še na sklepa, navedena v 2. točki izreka. Navajajo, da so z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe skupaj z ostalimi dediči postale skupne lastnice vrnjenih nepremičnin in so torej pričakovale le še izdajo sklepa o dedovanju po ustreznih deležih. Odločitev sodišča naj bi bila očitno napačna, zaradi česar naj bi jim bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in enakost pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). To trditev pojasnjujejo z navedbo, da ZDKG v času vrnitve nepremičnin (leta 1992) še ni bil sprejet, nobeden od (so)dedičev, na katere je z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe prešlo vrnjeno premoženje, pa naj takrat ne bi bil lastnik zaščitene kmetije, h kateri naj bi se pridružili denacionalizirani parceli. To velja tudi za sina denacionalizacijske upravičenke, ki je pred vrnitvijo obeh parcel sicer bil lastnik zaščitene kmetije, a jo je še pred denacionalizacijo z izročilno pogodbo dal sinu, sicer vnuku denacionalizacijske upravičenke in predlagatelju zapuščinskega postopka.

3.Pritožnice zatrjujejo, da jim je z odločitvijo sodišča o uporabi ZDKG kršena tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave), sama odločitev pa naj bi bila v nasprotju z ustaljeno in enotno sodno prakso, odstopa od te prakse pa naj bi sodišče ne obrazložilo. Ker je sodišče odločilo, da bo uporabilo ZDKG, ki v trenutku prehoda zapuščine na dediče še ni veljal, naj bi kršilo tudi načelo zakonitosti in s tem 2. člen Ustave. Pritožnice še navajajo, da bi sodišče moralo najprej določiti krog dedičev in šele nato ugotavljati, ali je kdo od njih lastnik zaščitene kmetije.

4.Vrhovnemu in Višjemu sodišču pritožnice v zvezi s sklepoma, ki sta navedena v 2. točki izreka, očitajo kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Menijo, da je odločitev obeh sodišč glede prepozno vložene pritožbe zoper zavrženje revizije napačna, arbitrarna in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Višjemu sodišču očitajo, da je kršilo drugi odstavek 14. člena ter 22. in 23. člen Ustave, ker ni dovolj obrazložilo svoje odločitve, da pri pritožbi, ki jo je zavrglo, ni šlo za primer iz tretjega odstavka 173. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD), ki dovoljuje, da pritožbeno sodišče lahko odloči tudi o prepozno vloženi pritožbi, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb. Menijo, da bi Višje sodišče moralo upoštevati tudi nepravočasno vloženo pritožbo, ker je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju revizije napačna. Kot arbitrarno pa pritožnice označujejo stališče Vrhovnega sodišča, da bi pritožnice v pritožbi morale utemeljiti, zakaj odločanje o nepravočasni pritožbi ne vpliva na pravice drugih oseb.

B.

5.Z izpodbijanim sklepom iz 1. točke izreka je bilo odločeno, da bo sodišče v nadaljevanju zapuščinskega postopka odločalo na podlagi ZDKG. Pri taki odločitvi gre za vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, v katero se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost praviloma ne spušča, razen kolikor bi šlo za odločitev, ki ji je mogoče očitati, da je očitno napačna do te mere, da pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Pritožnice sicer odločitvama obeh sodišč očitajo prav to, vendar teh očitkov s svojimi navedbami ne morejo utemeljiti. Za utemeljitev takega očitka ne zadošča navedba, da ZDKG v času, ko sta bili vrnjeni dve parceli, ni veljal, zaradi česar takega predpisa ni mogoče uporabiti v nadaljevanju predmetnega zapuščinskega postopka. Glede uporabe ZDKG v zapuščinskih postopkih, kjer se je odločalo o premoženju, ki je prešlo na dediče pred uveljavitvijo ZDKG, se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo. Na eno od takih odločitev se je oprlo tudi sodišče prve stopnje. Da uporaba ZDKG v takih primerih ni v neskladju z Ustavo, pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-76/97 z dne 17. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 54/99 in OdlUS VIII, 154), v kateri je Ustavno sodišče povedalo, da je treba ZDKG uporabiti tudi v primerih, ko je bilo dedovanje uvedeno še v času veljavnosti Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev – kmetij (Uradni list RS, št. 26/73 in nasl. – ZDKZ). Kršitve 22. člena Ustave pa tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki se nanašajo na položaj dedičev, saj bo o tem (na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče) sodišče šele odločalo v nadaljevanju postopka. Očitek o neutemeljenem odstopu od sodne prakse, s čimer pritožnice smiselno prav tako zatrjujejo kršitev 22. člena Ustave, je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo niti preizkusiti.

6.Z izpodbijanim vmesnim ugotovitvenim sklepom sodišče (še) ni odločilo o tem, kdo in koliko bo dedoval, zato je očitek o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave neutemeljen.

7.V zvezi z očitki iz ustavne pritožbe, ki se nanašajo na sklepa iz 2. točke izreka, je treba ugotoviti, da nekatere od teh očitkov pritožnice le navajajo, a jih z ničimer ne utemeljijo. To velja za očitek o kršitvi 25. in 33. člena Ustave, pa tudi za očitek o kršitvi 22. člena Ustave v delu, kjer pritožnice zatrjujejo neutemeljen odstop od sodne prakse. Pritožnicam je treba tudi pojasniti, da s sklicevanjem na 2. člen Ustave ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe, saj ta ustavna določba ne vsebuje človekovih pravic.

8.Glavni očitek pritožnic Vrhovnemu in Višjemu sodišču glede kršitve drugega odstavka 14. člena ter 22. in 23. člena Ustave temelji na trditvi, da nosilni argument obeh sodišč izhaja iz odgovora na vprašanje, ali so pritožnice izkazale, da z upoštevanjem take pritožbe ne bi bile prizadete pravice drugih. Ta trditev je napačna, saj je bila za odločitev obeh sodišč temeljna ugotovitev, da je šlo pri sklepu sodišča prve stopnje za odločitev procesne narave, pri odločitvah procesne narave pa taka izjema ne pride v poštev. Zakaj pri takih sklepih ni možno upoštevanje nepravočasne pritožbe, pa je posebej pojasnilo Vrhovno sodišče. Zaradi navedenega je bilo treba tudi prej navedene očitke zavrniti kot neutemeljene.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožnice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan