Jedro

Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016, ugotovljena višina enega deleža zakonca nujno narekuje tudi višino deleža drugega. V kolikor gre za identičen obseg premoženja, mora tako toženec drugačen delež uveljavljati z ustreznim ugovorom in ne z nasprotno tožbo. Vsebina spora v takšnem primeru ni zgolj navidezno enaka, ampak je zaradi identičnosti subjekta in objekta podana litispendenca in je zato potrebno nasprotno tožbo v tem delu zavreči. Materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno zavrglo nasprotno tožbo tožene stranke v obsegu, v katerem tožena stranka zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada premoženje, ki je bilo že zajeto s tožbo tožeče stranke (I. točka izreka) ter, da se ugotovi, da znaša delež tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) na vsem skupnem premoženju 80%, delež tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke) pa 20% (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter tožeči stranki naloži v povračilo stroške postopka.

Toženec navaja, da je odgovoril na tožbo tožnice in hkrati vložil nasprotno tožbo, v kateri je zajel nekaj istih nepremičnin in vozil, dodal pa je nepremičnino, poslovni delež, delnice, dividende, prihranke, kredit in uveljavljal ravno nasproten delež na skupnem premoženju kot tožnica. Ker je skupno premoženje zakoncev enotna pravna kategorija, je z nasprotno tožbo zajel vse premoženje, tudi tisto, ki bi ga morala že tožnica, vendar tega ni storila. Toženec je vložil nasprotno tožbo tudi iz razloga, ker na skupnem premoženju zahteva večji delež od vpisanega v zemljiško knjigo. Tožnica in tožnik sta namreč v zemljiško knjigo vpisana kot solastnika in ne kot skupna lastnika, zato je sklep o zavrženju nezakonit. V konkretnem primeru ni vsebinske litispendence, saj je predmet spora med pravdnima strankama le navidezno isti, konkretno pa bistveno drugačen. Nobenemu od solastnikov ali skupnih lastnikov tudi ni mogoče odvzeti pravice, da uveljavlja svojo pravico tako, da oblikuje svoj zahtevek. Z ugovorom svojega zahtevka ne more oblikovati. Sprašuje se, ali lahko sodišče le na podlagi ugovora, ne da bi nasproti stal tožbeni zahtevek, tožnici, ki zahteva 80% delež na skupnem premoženju, prisodi manj od zakonske domneve. Sodišče prve stopnje bi v okviru materialnega procesnega vodstva toženca moralo predhodno seznaniti s svojim stališčem in ga pozvati ali vztraja, da se vloga vsebinsko obravnava kot tožba, ali kot ugovor. Ta poziv je izostal in pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Slednje bistveno vpliva tudi na odmerjeno sodno takso v škodo pritožnika, saj se za ugovor sodne takse ne plača. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je tožnica zoper toženca vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju. Ob vložitvi odgovora na tožbo je toženec hkrati vložil tudi nasprotno tožbo na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem, pri čemer je toženec v nasprotni tožbi zahteval ravno nasprotno kot tožnica v tožbi, zase je uveljavljal 80% delež, za tožnico pa 20% delež na skupnem premoženju. Premoženje obseženo v tožbi in nasprotni tožbi se je delno prekrivalo.

6. Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe (274. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v določenem obsegu (kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa) premoženje, ki je obseženo v tožbenem zahtevku tožnice in za katerega naj se ugotovi, da je skupno premoženje pravdnih strank, delno prekriva s premoženjem, obseženim v nasprotni tožbi toženca ter posledično v tem delu, ko gre za identično premoženje, tožbo zavrglo. Utemeljeno je zaključilo, da v tem delu med pravdnima strankama že poteka pravda na podlagi tožbe, ki jo je zoper toženca vložila tožnica in je v tem delu podana litispendenca ter bo toženec svoj višji delež na skupnem premoženju lahko uveljavljal z ugovorom in ne nasprotno tožbo, saj ugotovitev deleža enega, hkrati določa tudi delež drugega. Takšno stališče v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in sodna praksa.2

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da mora nasprotno tožbo vložiti iz razloga, ker sta na spornih nepremičninah s tožnico vpisana v zemljiško knjigo kot solastnika in ne kot skupna lastnika. Odgovor na vprašanje, ali mora tožena stranka vložiti nasprotno tožbo, ne more biti odvisen od njenega vpisa v zemljiško knjigo. Kakšno je zemljiškoknjižno stanje spornih nepremičnin, torej ali je kot lastnik vpisana izključno ena izmed strank, ali sta vpisani kot solastnika ali kot skupna lastnika, ni relevantno. V kolikor o istem premoženju že poteka pravda, lahko drugačen delež na spornih nepremičninah nasprotna stranka uveljavlja le z ugovorom in ne nasprotno tožbo.

9. Napačno je zato stališče toženca, da bi večji delež na skupnem premoženju lahko uveljavljal le z nasprotno tožbo. Četudi uveljavlja drugačen delež, mora slednje storiti v okviru ugovornih navedb. Če bo uspel, bo tožničin delež manjši od polovice, njen zahtevek pa le delno utemeljen. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016, ugotovljena višina enega deleža zakonca, nujno narekuje tudi višino deleža drugega. Delež ne more biti odvisen od obstoja in višine toženčevega (nasprotnega) tožbenega zahtevka, pač pa le od njegovega izkaza drugačnega prispevka k skupnemu premoženju, kot ga domneva zakon ter ga zatrjuje tožnica. Slednje seveda pomeni, da lahko toženec z ustrezno podanim ugovorom doseže le delno utemeljenost tožbenega zahtevka tožnice in posledično izpodbitje zakonske domneve v njegovo korist. V kolikor gre za identičen obseg premoženja, mora tako toženec drugačen delež uveljavljati z ustreznim ugovorom in ne z nasprotno tožbo. Vsebina spora v takšnem primeru ni zgolj navidezno enaka, ampak je zaradi identičnosti subjekta in objekta podana litispendenca in je zato potrebno nasprotno tožbo v tem delu zavreči. 10. S tem tožencu ni vzeta pravica oblikovati svoj zahtevek, saj ga glede premoženja, ki s tožbo ni zajet, lahko oblikuje v nasprotni tožbi. Glede identičnega premoženja zoper isto stranko, pa zaradi splošnih pravil o litispendenci, svojega zahtevka dokler o tem že teče pravda, ne more več postaviti. Vendar s tem ni v ničemer prikrajšan, da svojih pravic in interesov tekom pravde, ne bi mogel uveljavljati v okviru lastne trditvene in dokazne podlage.

11. Toženec neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva predhodno seznaniti s svojimi stališči in ga pozvati, ali vztraja, da se njegova vloga vodi kot tožba ali kot ugovor. Materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.3 Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP). V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Toženec je napačno, namesto ugovora, vložil nasprotno tožbo na ugotovitev drugačnega deleža na skupnem premoženju, kot ga zahteva tožnica ter glede premoženja, ki je bilo že zajeto s tožbo tožnice. Takšne napake sodišče ne more in ne sme sanirati v okviru materialnega procesnega vodstva. S takšnim ravnanjem bi ga celo prekoračilo in ne bi več dajalo videza nepristranskosti. V kolikor stranka po svoji krivdi opravi napačna procesna dejanja, pa sama nosi negativne posledice, med drugim tudi stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje o delnem zavrženju nasprotne tožbe tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke) (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato sama krije stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016. 3 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.