Jedro

Center za socialno delo ni pristojen za odločanje v sporu o višini in plačevanju preživnine. Spori o tem so hkrati premoženjskopravne in rodbinskopravne narave. Za njihovo reševanje so pristojna sodišča (1. čl. ZPP). Tudi določba 2. točke II. odst. 99. čl. Zakona o sodiščih, ki določa stvarno pristojnost okrajnih sodišč, govori o sporih o zakonitem preživljanju, s čimer jasno pove, da spadajo te zadeve v sodno pristojnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačevati mladoletnima tožnikoma od 1.6.1996 dalje vsakemu po 10.000,00 SIT mesečne preživnine. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da prejema oče mladoletnih tožnikov 100.000,00 SIT osebnih dohodkov in 6.300,00 SIT otroškega dodatka mesečno. Otroka, ki sta stara pet let in tri leta, sta dopoldne v vrtcu, kar stane po 12.000,00 SIT za vsakega. Ostali stroški so 25.000,00 SIT mesečno za vsakega. Toženka je prejemala v času porodniškega dopusta nadomestilo v znesku od 30.000,00 do 38.000,00 SIT mesečno. Drugih dohodkov nima. Z možem, ki je zaposlen, in hčerko živi pri moževih starših v kmečkem gospodarstvu. Tam pomaga pri delu na kmetiji. Prisojena preživnina pokriva manjši del preživninskih potreb. Za toženko pomeni delo na kmetiji vir preživljanja. Zaposlitve ni iskala. Preživnina je določena v skladu z njenimi možnostmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeni ugovor, da v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. Ni sprejelo pritožbenega stališča, da so dohodki očeta mladoletnih tožnikov nadpovprečni. Potrdilo je ostale prvostopne ugotovitve in zavrnilo toženkin predlog, da bi se preživnina določila v hrani.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo njen ugovor, da ni podana sodna pristojnost, stališče višjega sodišča o tem vprašanju pa je napačno. Ker je o dodelitvi otrok po prenehanju izvenzakonske skupnosti odločil center za socialno delo, bi moral na podlagi določbe 130.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljnjem ZZZDR) odločiti tudi o preživnini. Iz teh razlogov, torej zaradi sodne nepristojnosti, je Okrožno sodišče v K. zavrglo tožbo zaradi predodelitve otrok. Drugostopni sodbi očita, da ni obravnavala njenega ugovora o tem, da so dohodki očeta tožeče stranke nadpovprečni. Ta pritožbena navedba je bila namreč glede na statistične podatke utemeljena. Navaja, da pomaga pri kmečkih opravilih in nima denarnih dohodkov. Zato je napačno stališče sodišča druge stopnje, ki odklanja njen predlog, da bi dajala preživnino v naravi. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in tožbo zavrže. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Če starši ne živijo skupaj in se ne sporazumejo, pri katerem izmed njih bodo živeli skupni otroci, odloči o tem center za socialno delo (105. čl. ZZZDR). Dolžnost staršev je, da svoje otroke preživljajo (123. čl. ZZZDR). O tem se lahko sporazumejo in če sklenejo dogovor pri centru za socialno delo, predstavlja ta dogovor izvršilni naslov (130. čl. ZZZDR). Vendar pa center za socialno delo ni pristojen za odločanje v sporu o višini in plačevanju preživnine. Spori o tem so hkrati premoženjskopravne in rodbinskopravne narave. Za njihovo reševanje so pristojna sodišča (1. čl. ZPP). Tudi določba 2. točke II. odst. 99. čl. Zakona o sodiščih, ki določa stvarno pristojnost okrajnih sodišč, govori o sporih o zakonitem preživljanju, s čimer jasno pove, da spadajo te zadeve v sodno pristojnost. Zakon o pravdnem postopku omenja spore o preživljanju še v zvezi s krajevno pristojnostjo (51. čl.), v zvezi z naložitvijo bodočih dajatev (2. odst. 326. čl) in v zvezi z dovoljenostjo revizije (1. tč. 4. odst. 382.čl.). Niti ZZZDR, niti kakšen drug zakon pa ne določa, da bi bil center za socialno delo pristojen za odločanje v sporih o preživljanju otrok. V 130.čl. določa le, da lahko stranke sklenejo dogovor o preživnini pri centru za socialno delo in da ima dogovor izvršilno moč. To pa ne pomeni, da daje zakon centru za socialno delo pristojnost za odločanje v sporih. Iz navedenega sledi, da je za reševanje preživninskih sporov podana sodna pristojnost in da nasprotno stališče revizije ni utemeljeno.

Prejemki očeta tožečih strank so ugotovljeni z zneskom in sicer 100.000,00 SIT osebnih dohodkov in 6.300,00 SIT otroških dodatkov. Ta ugotovitev je podlaga za oceno premoženjskega stanja tožeče stranke in za določitev preživninskega prispevka toženke. Razpravljanje o tem, ali gre za nadpovprečne dohodke ali ne, je odveč, ker taka opisna opredelitev ne more vplivati na preživnino, o kateri odloča sodišče v tej pravdi.

Toženkin premoženjski položaj res ni ugoden, posebno ne glede njenih denarnih možnosti. Toda toženka ne osporava, da je sposobna za delo. Ker dela na kmetiji, mora pač tam dobiti vsaj tista minimalna denarna sredstva, ki so potrebna za njen preživninski prispevek za mladoletna tožnika. V celoti vzeto njen premoženjski položaj opravičuje prisojeno preživnino. Otroci preživnino potrebujejo in starši so jim jo dolžni dajati. Toženka živi in dela na kmetiji. Čeprav ni v delovnem razmerju, je upravičena za svoje delo tudi do denarne odmene. Preživnine v hrani sodišča ne prisojajo, saj so preživninske potrebe otrok širše od zgolj prehrambenih in je zato preživnino v primeru spora mogoče ustrezno določiti le v denarju.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti(386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).