Jedro

Tožena stranka se v pritožbenem postopku ne more sklicevati na imuniteto, ki jo uživa kot mednarodna organizacija, saj je potrebno šteti, da se je s tem, ko se na imuniteto ni sklicevala v postopku na prvi stopnji, imuniteti molče odrekla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.2.2007 tožniku nezakonita, zato jo je razveljavilo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice po pogodbi o zaposlitvi in iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, obračuna bruto plačo, od tega plača pripadajoče davke in prispevke, mu izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila, vse v 8 dneh (2. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Prvenstveno navaja, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni zavzelo nobenega stališča do njenega ugovora pasivne legitimacije, zaradi česar sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč mednarodna organizacija z imuniteto in je zato treba upoštevati določbe navedenega Sporazuma tudi v postopkih, ki zadevajo delovnopravne spore. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da Sporazum v 11. členu določa, da tožena stranka, njeno premoženje in skladi uživajo imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov. Razlaga prvostopnega sodišča v zvezi z navedeno odločbo je preozka, saj so civilnopravni spori širši pojem, ki ločujejo civilne zadeve od kazenskih zadev, tako da je med civilnopravne spore treba šteti tudi spore, ki izvirajo iz dela. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati interni pravilnik ICPE o delovnih razmerjih in to ne glede na to, da so po ugotovitvah prvostopnega sodišča med tožnikom in toženo stranko obstajali elementi delovnega razmerja. Pogodbeno razmerje o delu s tožnikom je bilo vzpostavljeno izključno na podlagi internih pravilnikov tožene stranke, na njihovi podlagi se je to razmerje nadaljevalo in tudi zaključilo. Zaposleni s toženo stranko sklepajo podjemno pogodbo. Pravice in obveznosti sklenitelja pogodbe so v pogodbi točno opredeljene, iz pogodbe izhaja, da gre sklenitelju pogodbe le plača in nobene druge ugodnosti, da mora sklenitelj pogodbe sam urediti svoje zdravstveno zavarovanje. Ker je tožena stranka po določbah 27. čl. navedenega Sporazuma oproščena vseh obveznih prispevkov za socialno varnost, so zavezanci za prispevke delavci sami in ne tožena stranka, ki je le dolžna poskrbeti, da delavci prispevke redno plačujejo. V skladu z navedenim, tožena stranka tudi ne vpisuje delovne dobe zaposlenih v delovno knjižico, delovne knjižice tudi ne zaključi, ampak to stori Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot tudi sicer to stori za vse samostojne zavezance. Tožena stranka je v skladu s pravilnikom izvedla disciplinski postopek in sprejela tudi ustrezno sankcijo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem pritožbi v celoti ugovarja. Povzema 5. in 11. čl. Sporazuma in posebej poudarja, da se določbe 11. čl. Sporazuma ne more tolmačiti tako, da dopušča odstop od nacionalne zakonodaje na vseh področjih, torej tudi na področju urejanja razmerij med Centrom kot delodajalcem in pri njem zaposlenih delavcev, saj 11. čl. sodi v VII. poglavje Sporazuma, ki govori o premoženju, skladih in terjatvah Centra. Člen je torej uvrščen v poglavje, ki ureja povsem druga vprašanja, kot so odprtje bančnih računov, valute, oprostitve davkov, oprostitve carine, ipd., zato tega člena ni možno širiti na delovnopravno področje. Delovno pravo je posebna veja prava. Po veljavni zakonodaji Republike Slovenije (3. čl. ZDR) se ZDR uporablja za delovna razmerja med delodajalci, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji in pri njih zaposlenimi delavci. Ta zakon se uporablja tudi za delovna razmerja med tujimi delodajalci in delavci, sklenjena na podlagi pogodbe o zaposlitvi na območju Republike Slovenije. Uporaba nacionalnega prava ni vprašljiva. Pravilnik ICPE je bil pripravljen leta 1980 kot začasni akt in ni usklajen z veljavno delovnopravno zakonodajo v Republiki Sloveniji. Poleg tega tožnik opozarja, da tožena stranka v primeru odpovedi ni ravnala niti po svojih (sicer nezakonitih) pravilih oz. internih aktih, na katere se sklicuje, saj ni imela oblikovane ne disciplinske komisije ne pritožbene komisije, ki naj bi v konkretnem primeru speljala postopek. Med tožnikom in toženo stranko so obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zavzelo nobenega stališča do njenega ugovora pasivne legitimacije. Pasivna legitimacija (biti zavezanec iz materialnopravnega razmerja) je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če tožena stranka ni pasivno legitimirana (ni dolžnik iz materialnopravnega razmerja) je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Ugovor

pasivne legitimacije zato pomeni po vsebini nasprotovanje tožbenemu zahtevku v celoti. Vprašanje utemeljenosti takega ugovora je torej vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ustrezno obrazložilo, je torej posredno odgovorilo tudi na vprašanje utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije, zato ni storilo bistvene kršitve postopka, ko se do tega ugovora ni izrecno opredelilo.

Tožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo, pri tem pa je šele iz njenih navedb v pritožbi razvidno, da se pravzaprav sklicuje na imuniteto, ki naj bi jo uživala kot mednarodna organizacija. Pri tem tožena stranka navaja 11. čl. Sporazuma med zveznim izvršnim svetom SFRJ in mednarodnim centrom za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju o sedežu mednarodnega centra za podjetja v družbeni lastnini v deželah v razvoju (Ur. l. SFRJ, št. 6/80), ki ga je Republika Slovenija nasledila (Ur. l. RS, št. 15/92). Ta določa, da Center, njegovo premoženje in skladi, uživajo na ozemlju SFRJ (Republika Slovenija) imuniteto pred vsemi vrstami sodnih postopkov (1. odstavek) ter da se s pravili, ki jih sprejme Center v skladu s 5. členom Sporazuma, določi v skladu z zadevnimi slovenskimi predpisi, primeren način reševanja civilno-pravnih sporov v zadevah, v katerih je Center ena izmed strank.

Imuniteta je pravica oziroma privilegij, kateremu se subjekt lahko odreče (izrecno ali molče). Sodišče zato lahko odreče svojo pristojnost le, če se nosilec te pravice nanjo sklicuje. Do take situacije v tem konkretnem primeru ni prišlo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno ugovarjala pasivno legitimacijo in sicer iz razloga, ker je menila, da pravno razmerje med tožnikom in toženo stranko ni delovno razmerje v smislu veljavne zakonodaje (list. št. 23). Tožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno sklicevala na imuniteto, ki jo v skladu z 11. čl. citiranega Sporazuma Center uživa na ozemlju Republike Slovenije pred vsemi vrstami sodnih postopkov. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prišlo do situacije, ko se je tožena stranka imuniteti molče odrekla oz. je s tem, ko se nanjo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrecno in obrazloženo sklicevala, molče privolila v jurisdikcijo slovenskega sodišča. Tožena stranka se iz tega razloga ne more šele v pritožbenem postopku sklicevati na imuniteto.

Iz določbe 5. člena Sporazuma izhaja, da na območju sedeža veljajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, razen če ni s tem Sporazumom določeno drugače (1. odstavek - pravo, ki ga je potrebno uporabiti). Slovenska sodišča in druge slovenske oblasti so pristojne za dejanja, storjena na območju sedeža in za posle, sklenjene na območju Centra, razen če ni s tem sporazumom določeno drugače (2. odstavek - pristojnost sodišč). Kadar gre za posle sklenjene na območju sedeža, bodo slovenska sodišča upoštevala pravila, ki jih sprejme Center (3. odstavek). Člen 6 Sporazuma nadalje določa, da bo Center redno obveščal slovenske oblasti o pravilih, sprejetih v skladu z (a) odstavkom 5. čl. tega Sporazuma. Center bi torej moral slovenske oblasti v skladu s to določbo redno obveščati o tem, ali je v skladu s 5. čl. Sporazuma sprejel pravila, ki bi na določenem področju napotovala na uporabo pravil Centra in bi torej izključevala uporabo slovenske področne zakonodaje. Iz postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi Center storil, kot mu nalaga določba 6. čl. Sporazuma. Tožnik je zatrjeval, da je bil Pravilnik (ICPE Staff Rules), ki ureja disciplinski postopek in disciplinske ukrepe pripravljen kot začasni akt (Temporary Staff Rules) in ni bil formalno nikoli objavljen (list. št. 3). Tožena stranka navedenemu ni ugovarjala, zato je mogoče zaključiti, da za toženo stranko v skladu z (a) odst. 5. čl. Sporazuma veljajo zakoni Republike Slovenije.

Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da razmerje med tožnikom in toženo stranko vsebuje vse elemente delovnega razmerja, tožnik je bil vključen v organiziran delovni proces, prejemal je plačilo, opravljal delo po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugotovilo, da je v konkretnem primeru šlo za delovno razmerje. To razmerje se namreč od ostalih pravnih razmerij odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Zgolj dejstvo, da je med strankama prihajalo do sklepanja pogodb, ki so se imenovale ICP Service Agreement in ki jih je tožena stranka opredelila kot podjemne pogodbe, samo po sebi še ne predstavlja zadostnega razloga, da takšnega razmerja ne bi bilo mogoče opredeliti kot delovnega razmerja (falsus nominatio non nocet). Ker v konkretnem primeru torej govorimo o obstoju delovnega razmerja, kot je opredeljeno v 3. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), bi moral delodajalec upoštevati določbe tega zakona tudi takrat, ko bi želel takšno razmerje prekiniti. V določbah ZDR je natančno opisano, kako mora postopati delodajalec, preden delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, ko je dne 9.2.2007 z uradnim sklepom tožnika suspendirala in ga z istim dnem razrešila opravljanja storitev za ICPE. Glede na vse navedeno zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče zaključiti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1.odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je nadalje sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo ni odločilo, ker jih tožnik ni priglasil.