Jedro

Trditveno in dokazno breme ni fiksno, pač pa tekom postopka med strankama prehaja. Če tožena stranka ugovarja, da neka dobava ni bila izvedena, potem je na strani tožeče stranke, da postavi trditve, kdaj, kako, na kakšen način je bila dobava izvedena, da potem tožena stranka lahko na to trditev odgovori. Pri tožeči stranki je ta del trditev umanjkal.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 14.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2017 do plačila in izvršilne stroške v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2018 do plačila (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 897,96 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka na podlagi 335. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ali podrejeno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranka v celoti ugodi, toženi pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bili v poslovnem razmerju. Tožnica zahteva plačilo računa z dne 18. 10. 2017 v višini 14.030,00 EUR za rezervne dele, ki naj bi jih tožnici prodala za njeno tovorno vozilo. Sicer je tožena stranka za tožečo opravljala prevoze. Njune medsebojne obveznosti naj bi se pobotavale. Pravni temelj tožbenega zahtevka je prodajna pogodba za rezervne dele.

6. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali je tožnica toženi stranki res izročila rezervne dele. Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme za dejstvo sklenitve prodajne pogodbe (dogovor o prodaji, kdo se je dogovoril in kdaj, kateri predmeti po kakšni ceni itd.) in izročitve stvari (kdaj, kdo itd. je stvari izročil), katerih plačilo zahteva.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožba tožeče stranke ni sklepčna, in sicer iz trditev, ki jih je podala tožeča stranka, ne izhaja zahtevana pravna posledica (plačilo). Navedlo je, da mora tožeča stranka postaviti takšen obseg trditev, da je na podlagi njih mogoče konkretizirati posledico.

9. Tožeča stranka takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. Ponavlja, da je nesporno ugotovljeno dejstvo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju in iz tega izpelje svojo trditev, da je bila med njima dogovorjena tudi medsebojna kompenzacija, in sicer na način, da je tožena stranka za tožečo izvajala prevoze, tožeča stranka pa je toženi stranki v avtomobil Scania vgradila rezervne dele, ki jih je v dopolnitvi tožbe naštela. Ker je bilo pobotavanje v enem delu neuspešno, je tožeča stranka zahtevala plačilo vgrajenih rezervnih delov.

10. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo upoštevaje ugovore tožene stranke in izrecno opozorilo sodišča prve stopnje na naroku v okviru materialno procesnega vodstva (zapisnik naroka 4. 2. 2019 na list. št. 50), da so navedbe tožeče stranke pomanjkljive v delu, ko ni navedla, kdo, točno kdaj (ne pavšalno v obdobju dveh let, kot to navaja tožnica) in za kakšno ceno se je dogovoril glede posameznih rezervnih delov, kdaj so bili posamezni deli toženi stranki izročeni, na kakšen način so bili izročeni, kdo naj bi jih vgrajeval v tovornjak toženke in tako naprej. Ker tožeča stranka teh trditev ni postavila, tožena stranka ni mogla zgraditi svoje obrambe, ko je zatrjevala, da teh rezervnih delov ni prejela.

Trditveno in dokazno breme ni fiksno, pač pa tekom postopka med strankama prehaja. Če tožena stranka ugovarja, da neka dobava ni bila izvedena, potem je na strani tožeče stranke, da postavi trditve, kdaj, kako, na kakšen način je bila dobava izvedena, da potem tožena stranka lahko na to trditev odgovori. Pri tožeči stranki je ta del trditev umanjkal. 11. Ne more pa stranka pomanjkljivih trditev nadomestiti s predlaganimi dokazi, to je z zaslišanji prič. Pri tem gre za informativni dokaz, ki ni dovoljen. Vsaka pravdna stranka mora najprej postaviti trditve in potem postaviti še dokaze, ki te trditve potrdijo ali ovržejo (7. in 212. člen ZPP). Ni pa mogoče obratno, da stranka navede, da bodo trditve postavljene z izpovedbami prič, kot je bilo v tem primeru. Tako njen očitek sodišču prve stopnje glede kršitve pravil pravdnega postopka zaradi ne izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanja prič) ne držijo.

12. Tudi v pritožbi tožeča stranka ponavlja svoje stališče, ko ponovno pavšalno navaja, da je v dopolnitvi tožbe določno navedla (kar ne drži, niti v pritožbi ne pojasni, kaj določno je v postopku pred sodišče prve stopnje glede zahtevane sklepčnosti navedla), v katerem obdobju in katere rezervne dele je toženi stranki prodala ter v kakšni (skupni) vrednosti.

13. Ponavlja, da je pravi čas predlagala dokaze z zaslišanjem prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki bi potrdili njene navedbe. Glede predlaganih prič S. C., S. G., D. R., I. K. in R. K. pavšalno ponovi, da so bile neposredno seznanjene s tem, kateri rezervni deli in kdaj so bili izročeni toženi stranki, kar ni dovolj za trditve, kot bi jih morala postaviti v postopku prve stopnje. Vse trditve v pritožbi so ponovno nekonkretizirane, kajti govorijo le o tem, kaj so počele posamezne priče, brez da bi tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje pravočasno postavila trditve o tem, kdaj, kateri rezervni del in kako so bili zmontirani na vozilu tožene stranke, da bi se tožena stranka temu lahko konkretizirano ubranila s svojimi proti trditvami in predlaganimi dokazi.

14. Pritožnik se glede toženčevega očitka nedoločenosti cene posameznih predmetov sklicuje na določbo 442. člena OZ, ki določa da, če kupnina v pogodbi ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, se šteje, da pogodba ni nastala. Če v gospodarski prodajni pogodbi kupnina ni določena in tudi ni v njej dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti, mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe; če te ni, pa primerno kupnino. Za primerno kupnino se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe; če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera.

Pritožba meni, da sta stranki dolgo sodelovali in da je zato toženi stranki več kot znano, kakšna je običajna cena za posamezne rezervne dele, ki pa je za posamezne dele niti v pritožbi (kar bi bilo sicer prepozno) ne navede. Tudi če bi njeno stališče glede uporabe določbe OZ o nedoločeni ceni držalo, bi te dejanske okoliščine primere morala opisati pred sodiščem prve stopnje, tako pa so tudi (dejanske) trditve glede uporabe citirane pravne podlage na ravni pavšalnosti. Tudi če bi jih v pritožbi konkretizirala, pa bi bile prepozne, saj bi bile prvič navedene šele v pritožbenem postopku, pri tem pa pritožnica ni navedla, zakaj ni mogla tega dejstva navesti že pred sodiščem prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati (337. člen ZPP).

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).