Jedro

Že sama želja razvezati se zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka za razvezo zakonske zveze.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožnica (obenem tudi nasprotna toženka) je vložila tožbo, v kateri je zahtevala, naj se določi preživnina za zakonca. Toženec (obenem nasprotni tožnik) je na sodišče naslovil vlogo, naj se ugotovi, da je zakonska zveza prenehala. Po formalnem procesnem vodstvu sodišča je postavil zahtevek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka zavrnilo.

Proti takšni sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica v pritožbi napada 2. točko sodbe, s katero je bil zavrnjen preživninski zahtevek. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni oziroma razveljavi. Predlaga, naj se je določi vsaj preživnina v simboličnem znesku. Navaja, da je bila v času vložitve tožbe povsem brez sredstev. Sedaj res opravlja občasno delo, vendar je to negotovo in ne more pomeniti trajnejše socialne varnosti. Še posebej pomembno je, da nikoli ne bo imela pokojnine. Mož ji je zagotavljal, da bo zanjo skrbel. To obljubo je pred dvema letoma prelomil, zato je bila prisiljena vložiti tožbo. Najmanj, kar ji gre, je vsaj preživnina po temelju in v simboličnem znesku.

Proti odločitvi, da se zahtevek za razvezo zavrne, vlaga laično pritožbo toženec oziroma nasprotni tožnik. Tudi v pritožbi vztraja, naj se njegov tožbeni zahtevek, kot zapiše, sprejme.

Pritožbi sta utemeljeni.

Določbo o razvezi zakonske zveze iz 65. čl. ZZZDR (1), po kateri sodišče razveže zakonsko zvezo, če je ta iz kateregakoli razloga nevzdržna, je treba razlagati izrazito prožno. To pomeni, da že sama (resna) želja, naj se zakonska zveza razveže, predstavlja razlog nevzdržnosti. Nevzdržno namreč je, če mora biti nekdo poročen v nasprotju s svojo voljo. Drugačna razlaga bi ne bila ustavno skladna ter bi posegala v človekovo ustavno pravno varovano dostojanstvo. Tak poseg v ustavnopravno varovano osebnostno sfero bi bil mogoč le zaradi varstva kakšne druge ustavne pravice. Za kaj takšnega v tem primeru ne gre. Edino, kar bi moralo sodišče torej ugotoviti, je, ali je toženčeva želja razvezati se, resna. Pri tem ni pomembno, zakaj ima toženec takšno željo in tudi ne, ali bi ob drugačnih okoliščinah takšno željo spremenil. Sodišče, ki je ravnalo drugače, je napačno uporabilo 65. čl. ZZZDR. V ponovljenem postopku bo moralo tožniku pojasniti, kakšne posledice ima njegov oblikovalni zahtevek ter tako ugotoviti resnost njegove želje. Specifičnost postopka za razvezo v takšnem položaju narekuje razveljavitev sodbe v tem delu. To je potrebno, ker bi sicer zoper odločitev o razvezi stranke ne imele nikakršnega pravnega sredstva. To bi bilo neskladno tako z ustavno pravico do pritožbe kakor z zakonsko ureditvijo iz 417. čl. ZPP (2), ki omogoča umik tožbe tudi še v pritožbenem postopku. Na drugi stopnji sojenja razveza zakonske zveze načeloma ni mogoča. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o preživnini izhajalo iz predpostavke, da je življenjska skupnost podana ter da je zahtevek za razvezo zavrnjen. Štelo je, da je tožnica z lastnimi sredstvi ter za življenje v skupnosti, ki jo financira toženec, v zadostni meri preskrbljena. Že zgolj zato, ker je sedaj odločitev o zavrnitvi zahtevka za razvezo razveljavljena, takšna rešitev ne more ostati v veljavi. Ob razvezi je namreč ob izpolnjenosti pogojev iz 81. in 81. a člena ZZZDR mogoče zahtevati preživnino. Pri tem je treba pravilno presoditi tudi pravni standard nepreskrbljenosti razvezanega zakonca, na kar smiselno opozarja tudi pritožba tožeče stranke. Ta namreč nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca v bodoče (prim. odločbo VS RS, opr. št. II Ips 16/2007 in številne druge). Najmanj, kar je, je treba presoditi, ali ne bo z razvezo postal tožničin premoženjski položaj negotov. Že samo negotovost bi jo upravičevala vsaj do simbolične preživnine. Iz teh razlogov je bilo treba tudi odločitev o zavrnitvi preživninskega zahtevka razveljaviti.

Pri obeh odločitvah sodišča prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Specifičnost razveznega postopka je terjala, da sodišče v skladu s 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 - Ur. l. RS, št. 16/2004).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - Ur. l. RS, št. 45/2008).