28. 1. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Franca Kersnika, Lukovica, ki ga zastopata Gozdana Petrič in Tatjana Kotar, odvetnici v Novem mestu, na seji 28. januarja 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009 in sodbo Upravnega sodišča št. U 870/2008 z dne 7. 10. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je to sodišče zavrglo revizijo, ker revident (sedaj pritožnik) ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije, po katerem mora vrednost izpodbijanega dela presegati 20.000 EUR. Pritožnik je z revizijo izpodbijal odločitev o vrnitvi denacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine v višini 391.079,29 DEM in ni nasprotoval višini denarne vrednosti, temveč je zahteval vračilo v naravi oziroma vračilo nadomestnega premoženja. Po stališču Vrhovnega sodišča pa pravica, ki jo uveljavlja pritožnik, ni izražena v denarni vrednosti, zato tudi pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more biti izpolnjen.

2.Tej odločitvi pritožnik očita kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je "ocenljiva" tudi pravica do vrnitve v naravi, ker je njeno denarno vrednost mogoče ugotoviti z ocenitvijo podržavljenega premoženja, ki je predmet vračanja. Odločilna naj bi bila prizadetost pravnega interesa, ovrednotena v denarnem znesku. Iz prakse Vrhovnega sodišča naj bi bilo razvidno, da Vrhovno sodišče različno obravnava dve obliki iste pravice, za tako razlikovanje pa naj ne bi bilo razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča iz odločb št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06) in št. Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 (Uradni list RS, št. 31/09), po katerem niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.

3.Ker je odločitev Vrhovnega sodišča oprta na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno njene ustavnosti. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Izpodbijana določba naj ne bi priznavala pravice do revizije vsem strankam, ki so po mnenju pobudnika v enakem položaju. Za tako razlikovanje naj ne bi obstajal razumen razlog. Tako razlikovanje naj bi celo nasprotovalo cilju zakonodajalca zagotoviti dodatno pravno varstvo "v primeru intenzivne prizadetosti pravnega interesa". Poleg tega naj bi bila določba nejasna, saj naj bi dopuščala različne razlage. Številne stranke naj bi jo (drugače kot Vrhovno sodišče) razumele tako, kot da je revizija dovoljena tudi pri uveljavljanju pravic in obveznosti nedenarne narave.

4.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Upravnega sodišča in ji očita kršitev pravic iz 4., 22., 23. in iz 25. člena Ustave. Sodba naj bi temeljila na očitno nerazumnih pravnih stališčih in očitno nerazumni opredelitvi kroga odločilnih dejstev. Sodišče naj bi prezrlo njegove tožbene ugovore v zvezi z vprašanjem nadomestljivosti nepremičnin glede na določbe materialnega prava in naj bi na ta način izvotlilo pritožnikovo pravico do izjave ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Ugotovitve upravnih organov in sodišč o odločilnih dejstvih naj ne bi temeljile na podlagi listin v spisu in naj ne bi bile "dokazno podprte". Stališča, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa naj ne bi bila obrazložena. Na pritožnika naj bi bilo prevaljeno breme dokazovanja dejstev, za katera naj ne bi nosil ne trditvenega ne dokaznega bremena, hkrati pa naj bi mu bila odvzeta možnost izvajanja predlaganih dokazov, ker sodišče ni sledilo predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

B.

5.Pobudnik izpodbija 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6.S primeri dovoljenih in nedovoljenih revizij, ki jih navaja, pobudnik ne izkaže, da bi šlo za nejasno določbo, ker naj bi jo številne stranke razumele tako kot pobudnik, sodišče pa drugače. Sklicuje se namreč na pet primerov nedovoljenih revizij, med katerimi se vsaj trije nanašajo na pravice, ki po naravi stvari ne morejo biti izražene v denarju (gradbeno dovoljenje, odstranitev objekta, ukrep inšpektorja). S primeri, ki jih navaja, pa pobudnik arbitrarne uporabe te določbe ne izkaže. Nasprotno, iz primerov, ki jih navaja, izhaja enotna in ustaljena sodna praksa pri razlagi izpodbijane določbe.

7.Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: predmet upravnega spora je zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, mora presegati 20.000 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Tudi iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da pravilo "vrednostne revizije" ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v nominalnem znesku.

8.V pobudnikovem primeru je bilo o pravici, izraženi v nominalnem znesku, odločeno tako, da mu za vrednost podržavljenih nepremičnin pripada denarni znesek odškodnine v obveznicah. Ta odločitev ni bila izpodbijana zaradi višine denarnega zneska, temveč zato, ker pritožnik meni, da je upravičen do vračila v naravi. Pravica do vračila v naravi pa ni pravica, ki bi bila izražena v nominalnem znesku. Zato tudi pri uveljavljanju vračila premoženja v naravi namesto vračila premoženja v obliki odškodnine ni mogoče govoriti o pravici, ki bi bila izražena v denarju. Subjektivni občutek prizadetosti stranke pa sam po sebi ne more biti podlaga za priznanje izpolnjevanja pogoja po izpodbijani določbi. Če stranka izkaže, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, je revizija dovoljena po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9.Ker je po navedenem pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

10.Ustavno sodišče ustavne pritožbe tako zoper sklep Vrhovnega sodišča kot zoper sodbo Upravnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane (2. točka izreka).

11.Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na stališče v zadevi št. Up-736/04. Ureditev sodnega postopka z izrednimi pravni sredstvi je namreč po ZUS-1 urejena drugače od ureditve, ki jo je Ustavno sodišče upoštevalo, ko je sprejelo omenjeno stališče (glej odločbo št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, Uradni list RS, št. 54/09).

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Poročevalec DZ, št. 60/06, str. 101.