Jedro

Prijavo je vložilo več upnikov, ta pa je bila skladno z VSL sklepom III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 naknadno specificirana in individualizirana tako, da je bil na 3. naroku za preizkus terjatev omogočen njen preizkus in učinkovito prerekanje posameznih terjatev vseh upnikov, vendar pa s tem ni mogoče šteti, da je šlo v tem primeru za novo in s tem prepozno prijavo terjatve/terjatev upnikov, saj skupinska terjatev predstavlja zgolj obliko prijave terjatve, ki je tehnične narave, vseskozi pa gre pa za eno in isto terjatev.

Pravnomočen sklep o glavni razdelitvi je saniral tudi morebitno napačno oziroma nepravilno priznanje oziroma prerekanje terjatev s strani stečajnega upravitelja.

Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika ne pomeni tudi zmanjšanja porokove obveznosti (obveznosti stečajnega dolžnika). Porok je namreč upnikom dolžan izpolniti celotno obveznost, ne glede na zmanjšano obveznost glavnega dolžnika. Zaradi varstva upnika zakon odstopa od načela akcesornosti. Izjemo od akcesornosti pa utemeljuje tudi namen poroštva.

Postopki v Uredbi ES št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 se nanašajo zgolj na primere, ko gre za podružnice (poslovalnice) istega dolžnika v različnih članicah državah EU, torej ko gre za en in isti pravni subjekt, v konkretnem primeru pa je stečajni dolžnik druga in ločena pravna oseba kot H. (ki sicer predstavlja njeno hčerinsko družbo), zato analogija s podružnico/poslovalnico v tem primeru ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovorom upnikov proti načrtu poznejše splošne razdelitve ugodi tako, kot izhaja iz točke 1.1. izreka izpodbijanega sklepa, zavrne ugovora upnika M. P. in B. O. v določenih točkah, kot izhaja iz točke 1.2. izreka izpodbijanega sklepa, prav tako pa je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor upnika B. O. v delu, kjer navaja, da je upnica S. D. iz naslova terjatve, ki jo je izkazovala do H. in predstavlja temelj terjatvi v zadrugi S., za poplačilo prejela delnice družbe P., d. d., in bila s tem v celoti poplačana (točka 1.3. izreka izpodbijanega sklepa) (1. točka izreka). Odločilo je tudi, da se poznejša splošna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta poznejše splošne razdelitve z dne 21. 3. 2014, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP vložil pritožbo upnik M. P. in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep skupaj s končnim načrtom poznejše splošne razdelitve razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je bila skupinska prijava terjatve pod zap. št. 116 podana dne 28. 4. 2003, torej pravočasno. Res je prijavo vložilo več upnikov, ta pa je bila skladno z VSL sklepom III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 naknadno specificirana in individualizirana tako, da je bil na 3. naroku za preizkus terjatev omogočen njen preizkus in učinkovito prerekanje posameznih terjatev vseh upnikov, vendar pa s tem ni mogoče šteti, da je šlo v tem primeru za novo in s tem prepozno prijavo terjatve/terjatev upnikov, saj skupinska terjatev predstavlja zgolj obliko prijave terjatve, ki je tehnične narave, vseskozi pa gre pa za eno in isto terjatev (tako VSL sodba I Cpg 608/2010 z dne 8. 9. 2010).

5. Stečajni upravitelj G. je v svojih izjavah o priznanju terjatev z dne 15. 5. 2003, z dne 20. 9. 2004 in z dne 26. 3. 2007 kar se tiče terjatev pod zap. št. 115 in 116 navedel, da jih priznava "pogojno v celoti", kar naj bi pomenilo, da je jamstvenim upnikom H. terjatev priznana v celoti samo v primeru, da ti upniki ne bodo primarno poplačani v stečajnem postopku nad H. (izjava upravitelja z dne 6. 4. 2006 - list. št. 292). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da takšno priznanje terjatev jamstvenim upnikom ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom ZPPSL, čemur se pritožbeno sodišče pridružuje.

6. V skladu z določbo 1. odstavka 61. člena ZFPPIPP (podobno 1. odstavek 142. člena ZPPSL) se mora upravitelj v enem mesecu po poteku roka za prijavo terjatve iz 2. odstavka 59. člena ZFPPIPP o vsaki pravočasno prijavljeni terjatvi v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev določno izreči, ali to terjatev priznava ali prereka. S tem, ko je stečajni upravitelj terjatve priznal „pogojno v celoti“, gre po mnenju pritožbenega sodišča in upoštevajoč naknadno pojasnilo stečajnega upravitelja za lapsus stečajnega upravitelja. Ta namreč ni imel namena pogojno priznati terjatev, pač pa priznati terjatvi pod zap. št. 115 in 116 kot pogojni, torej vezani na (ne)uresničitev pogoja, ki predstavlja primarno poplačilo jamstvenih upnikov v stečajnem postopku nad H. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je stečajni upravitelj na način, kot je priznal terjatvi pod zap. št. 115 in 116, obe terjatvi priznal kot pogojni terjatvi in kot takšni v celoti in nepogojno.

7. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil v predmetni stečajni zadevi že izdan sklep o glavni razdelitvi, ki je saniral tudi morebitno zgoraj navedeno napačno oziroma nepravilno priznanje oziroma prerekanje terjatev s strani stečajnega upravitelja, upošteval pa je tudi delna poplačila, ki so jih upniki prejeli v stečajnem postopku nad H. – v stečaju (pravnomočen sklep o glavni razdelitvi St 202/2002 z dne 18. 6. 2008, ki je postal pravnomočen dne 29. 10. 2008).

8. Kar se tiče t. i. skupinske terjatve pod zap. št. 116 pritožbeno sodišče še pripominja, da so upniki iz prvotne skupinske terjatve zoper pritožnika vložili tožbo, ki ji je bilo s sodbo XI Pg 1966/2007-56 ugodeno, odločitev pa je bila pravnomočno potrjena s sodbo VSL I Cpg 742/2012 z dne 8. 11. 2012. Pritožba pravilno navaja, da se pravnomočna sodba razteza zgolj na upnike, ki so na podlagi napotitvenih sklepov vložili tožbo zoper pritožnika, to je 105 upnikov, kot navedenih v izreku te sodbe. V skladu s sklepom III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 je bila namreč skupinska prijava terjatve opredeljena po terjatvah posameznih upnikov, na tretjem naroku za preizkus terjatev dne 26. 3. 2007 pa so bile te tokrat pravilno opredeljene terjatve posameznih upnikov (zap. št. 117 - 371) tudi preizkušene. Skupinska terjatev pod zap. št. 116 tako tehnično in pravno gledano sploh več ne obstaja in tudi v končnem načrtu razdelitve splošne stečajne mase z dne 21. 3. 2014 predstavlja znesek 0,00 EUR. Ker pritožnik ne navaja (specificirano), da bi stečajni upravitelj v končnem načrtu upošteval tudi določene upnike, ki tožbe na ugotovitev obstoja svoje terjatve v sklopu skupinske terjatve niso vložili oziroma njihovemu tožbenemu zahtevku v tako začetih postopkih ni bilo ugodeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je stečajni upravitelj vse terjatve, ki so nekdaj predstavljale t. i. skupinsko terjatev, pri razdelitvi stečajne mase v končnem načrtu pravilno upošteval. 9. Upnika M. K. in F. P. sta na nadaljevanju naroka za preizkus terjatev dne 20. 9. 2004 izjavila, da umikata prerekanje obstoja terjatve pod zap. št. 115, ker naj bi na prvem naroku dne 15. 5. 2003 prišlo do pisne pomote. Čeprav se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožnika, da prerekanja terjatve po naroku za preizkus terjatev ni več mogoče preprosto umakniti, pa v primeru teh dveh upnikov ne gre za takšno situacijo, saj je do umika prerekanja prišlo na nadaljevanju naroka za preizkus terjatev, torej pravočasno.

10. Podobno velja tudi kar se tiče prerekanja obstoja terjatve pod zap. št. 91/2 s strani M. P. na prvem naroku za preizkus terjatev dne 15. 5. 2003. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upnik B. M. Dne 16. 6. 2005 sodišče obvestil, da je vložil tožbo na ugotovitev obstoja svoje terjatve, upnica M. P., ki je njegovo terjatev prerekala, pa je dne 15. 6. 2005 sodišče obvestila, da svoje prerekanje obstoja terjatve umika. Sodišče prve stopnje je nato (sicer iz napačnih razlogov) zaključilo, da ni več mogoče šteti, da je terjatev pod zaporedno št. 91/2 še vedno prerekana; temu stališču pa se pritožbeno sodišče iz spodaj navedenih razlogov pridružuje.

11. V predmetnem stečaju je bil namreč v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPPSL dne 18. 6. 2008 izdan sklep o glavni razdelitvi. V tem sklepu so bili obravnavani tako ugovori pritožnika kot tudi ugovori ostalih upnikov, med drugim tudi glede terjatev pod zap. št. 115 in 91/2. Čeprav se je pritožnik pritožil tudi zoper izdani sklep o glavni razdelitvi, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo dne 29. 10. 2008 zavrnilo, s tem pa je sklep o glavni razdelitvi postal pravnomočen (VSL sklep I Cpg 43/2008). O obstoju spornih terjatev pod zap. št. 115 in 91/2 je tako že pravnomočno odločeno, pravnomočnost pa sanira vse morebitne napake sodišča prve stopnje. Glede na pravnomočen sklep o glavni razdelitvi prerekanje terjatev s strani teh upnikov ni več veljavno; ker pa pritožnik v pritožbi tudi ne navaja kakšne spremenjene okoliščine, ki bi nastala po pravnomočnem sklepu o glavni razdelitvi, pritožbeno navajanje o veljavnosti prerekanja terjatev ne terja ponovne presoje pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje.

12. Na podlagi 2. odstavka 15. člena ZHKS odgovarja ustanoviteljica zadruga S., z. b. o. - v stečaju solidarno in neomejeno za poravnavo obveznosti H. - v stečaju. Med upniki H. in stečajnim dolžnikom torej obstoji odnos zakonitega poroštva. Porok je oseba, ki se upniku zaveže, da mu bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Stranki poroštvenega razmerja sta porok in upnik, pri čemer to razmerje ne vpliva na temeljni posel, za katerega je bilo poroštvo dano ali predpisano z zakonom. V skladu z navedenim pritožba neutemeljeno navaja, da je samo H. imetnica direktnega jamstva do zadruge, zaradi česar je bil morebitno prijavo terjatev do poroka (stečajnega dolžnika v konkretnem primeru) upravičen vložiti zgolj stečajni upravitelj H. Ker zadruga na podlagi zakona solidarno jamči upnikom H. za njihove terjatve do H., so namreč upniki H. legitimirani direktno terjati plačilo od zadruge kot poroka, kar posledično pomeni, da sta bila upnika terjatev pod zap. št. 91/2 in 115 upravičena prijaviti svoji terjatvi in plačilo le teh direktno terjati od poroka - stečajnega dolžnika.

13. Pritožnik v pritožbi nadalje neupravičeno navaja, da porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika ne pomeni tudi zmanjšanja porokove obveznosti (obveznosti stečajnega dolžnika). Porok je namreč upnikom dolžan izpolniti celotno obveznost (1022. člen OZ), ne glede na zmanjšano obveznost glavnega dolžnika. Zaradi varstva upnika zakon odstopa od načela akcesornosti. Izjemo od akcesornosti pa utemeljuje tudi namen poroštva. Glede na ugotovitev, da obveznost do upnikov s strani H. ni bila poplačana v celoti, je stečajni dolžnik dolžan tem upnikom plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do začetka stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (tako VSL sodba I Cpg 608/2010 z dne 8. 9. 2010 in VSL sodba I Cpg 742/2012 z dne 8. 11. 2012). Navedeno utemeljuje razliko med zneskom, ki predstavlja celoten dolg stečajnega dolžnika do A. J. in (ostalih), ter zneskom dolga skupaj z nateklimi zamudnimi obrestmi do začetka stečajnega postopka, kot ga je upniku/upnikom pravilno priznal stečajni upravitelj in potrdilo sodišče prve stopnje.

14. Tudi pritožbeno navajanje, da je v konkretnem primeru treba uporabiti Uredbo sveta ES št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 in jamstvene upnike H. poplačati v predmetnem stečajnem postopku šele, ko bodo v isti višini, kakor so bili poplačani jamstveni upniki v stečajnem postopku na H., poplačani navadni upniki v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom, ni utemeljeno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da gre pri upnikih H. in upnikih stečajnega dolžnika za upnike, ki bi imeli isti položaj oziroma spadali v isto kategorijo. Upniki H. namreč povsem samostojno in enakovredno konkurirajo navadnim upnikom stečajnega dolžnika; postopki v Uredbi ES se namreč nanašajo zgolj na primere, ko gre za podružnice (poslovalnice) istega dolžnika v različnih članicah državah EU, torej ko gre za en in isti pravni subjekt, v konkretnem primeru pa je stečajni dolžnik druga in ločena pravna oseba kot H. (ki sicer predstavlja njeno hčerinsko družbo), zato analogija s podružnico/poslovalnico v tem primeru ne pride v poštev.

15. V smislu določne opredelitve prijavljene terjatve ima pritožba prav, da mora zahtevek vsebovati znesek glavnice terjatve ter (v kolikor ga uveljavlja) določljiv obrestni zahtevek za obdobje od dospelosti terjatve do začetka stečajnega postopka (2. in 5. odstavek 60. člena ZFPPIPP, 3. odstavek 137. člena ZPPSL). Procesne predpostavke prijave terjatev, to sta pravočasnost in popolnost prijavljene terjatve, pa se preizkušajo na naroku za preizkus prijavljenih terjatev. Ugovor nepopolnosti prijave terjatev, kot jih sedaj v pritožbi uveljavlja pritožnik, bi po mnenju pritožbenega sodišča zato ta moral uveljavljati najkasneje do konca naroka za preizkus terjatev (to je do 3. in s tem zadnjega naroka dne 26. 3. 2007) (tako VSL sodba I Cpg 608/2010 z dne 8. 9. 2010 in VSL I Cpg 742/2012 z dne 8. 11. 2012).

16. Pritožnik pa celo sam pravi, da je na tovrstne napake stečajnega upravitelja in pomanjkljivosti prijavljenih terjatev opozoril šele z dopisom z dne 18. 3. 2008 (ugovorom zoper sklep o glavni razdelitvi), o čemer je sodišče prve stopnje tudi že odločilo s sklepom o glavni razdelitvi stečajne mase z dne 18. 6. 2008. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, ima slednji sklep naravo izvršilnega naslova in je sodišče pri odločanju o poznejših razdelitvah in tudi končni razdelitvi na pravnomočno ugotovljene podatke iz takšne predhodne delitve vezano. Poleg tega je vezano tudi na delež, ki je bil za poplačilo uporabljen pri glavni razdelitvi; ta se lahko naknadno spremeni le, če po dnevu, po stanju katerega je bil izdelan osnutek glavne razdelitve, nastopijo pravno pomembna dejstva, zaradi katerih je upnik izgubil pravico do poplačila iz razdelitvene mase, česar pa pritožnik ne zatrjuje (tako VSL sklep Cst 220/2012 z dne 6. 9. 2012).

17. Pritožbeno sodišče še pripominja, da 3. odstavek 369. člena ZFPPIPP celo izrecno določa, da z ugovorom (posledično tudi ne s pritožbo) proti načrtu poznejše razdelitve ni dovoljeno uveljavljati, da naj se določena terjatev upošteva ali ne upošteva pri razdelitvi, če je bilo o upoštevanju te terjatve že odločeno s pravnomočnim sklepom o prvi razdelitvi ali s pravnomočnim sklepom o poznejši razdelitvi, izdanim v zvezi z drugim načrtom poznejše razdelitve (v konkretnem primeru sklepom o glavni razdelitvi).

18. Izpodbijani sklep predstavlja sklep o poznejši splošni razdelitvi, zoper katerega je po 1. odstavku 366. člena ZFPPIPP dopustna pritožba zgolj glede odločitve o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP in končni načrt 1. razdelitve (v tem primeru poznejše razdelitve) v skladu z odločitvijo sodišča o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP. Pritožnik v ugovoru z dne 6. 3. 2014 ni specificirano uveljavljal pripomb in ugotovitev iz dopisa z dne 18. 3. 2008, predvsem pa ni grajal ravnanja stečajnega upravitelja pri posodobljenju preizkušenih terjatev. Iz tega razloga pritožbeno navajanje na str. 5-8 pritožbe predstavlja tudi nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

19. Ker pritožnik tudi posameznih matematičnih neskladij in napačnih izračunov s strani stečajnega upravitelja ni uveljavljal že v ugovoru zoper osnutek 2. (končne) delitve, so obsežne pritožbene navedbe na str. 3 in 4 pritožbe prepozne in kot take neupoštevne. Je pa res, da je pritožnik že v ugovoru navajal, da je upravitelj G. pri izplačilu terjatve pod zap. št. 64a privilegiral dediča S. S. in na ta način oškodoval cesionarja B. O., ki je posledično prejel premalo plačano terjatev v znesku 108,45 EUR. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu ugovoru pritožnika ugodilo in odločilo, da se za S. S. za 2. izplačilo razdelitvene mase rezervira splošna razdelitvena masa brez preplačanega dela. Stečajni upravitelj je v skladu s tem stališčem nato v popravljenem končnem načrtu navedel, da bo preplačilo v navedenem znesku vrnjeno v stečajno maso tako, da bo upnik S. S. v drugi delitvi stečajne mase prejel za ta znesek manjši znesek, to je 359,20 EUR namesto 467,69 EUR, znesek 108,45 EUR pa bo namenjen direktnemu plačilu cesionarja.

20. Pritožnik po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno navaja, da je stečajni upravitelj na ta način kršil načelo enake obravnave upnikov. Upnik S. S. je namreč za plačilo izplena pri 2. delitvi prikrajšan natanko za znesek, ki ga je dolžan vrniti v stečajno maso, pri čemer pa pritožbeno sodišče v vsakem primeru meni, da pritožnik v tem delu sploh nima pravnega interesa za pritožbo, saj se dejansko pritožuje v korist upnika S. S. in ne v svojo lastno korist. 21. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. členom ZFPPIPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).