Jedro

Tožnici v postopku izredne odpovedi PZ ni bila vročena "pisna obdolžitev" niti ji ni bila dana možnost zagovora (2. odstavk 83. člena ZDR v zvezi z 177. členom ZDR). Prav tako iz obrazložitve podane izredna odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja le, da je tožnica pri svojem delu zlorabila položaj in toženi stranki povzročila škodo, prav tako pa obrazložitev ne vsebuje obrazložitve okoliščin kršitve in interesov strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izreka odpovednega roka, kar je bistvo izredne odpovedi PZ, zato izredna odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne

2.6.2003 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno dobo od 10.6.2003 dalje (oziroma od zaključka delovne knjižice) in ji izplačati nadomestilo plače in sicer v znesku 122.393,60 SIT mesečno od

10.6.2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila ter ji od navedenega dne dalje od nadomestil plač obračunati in plačati prispevke in davke, ki izvirajo iz delovnega razmerja, ter stroške postopka v višini 80.393,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1., 2. in 3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe tožene stranke odločitev sodišča prve stopnje s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ni pravilna oziroma je vsaj preuranjena. Zakon o delovnih razmerjih v 83. členu med drugim določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni.

Sodišče prve stopnje pa se do pravice tožene stranke, da delavcu niti ne omogoči zagovora, sploh ni opredelilo. Glede na to, da je bila tožeča stranka kazensko ovadena, da je tožena stranka razpolagala s trdimi dokazi o kršitvah tožeče stranke (to je o potvarjenju podatkov) in upoštevajoč višino škode, ki jo je utrpela tožena stranka, je zaupanje s strani tožene stranke tako porušeno, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Zato bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo ugotavljati, ali je od tožene stranke sploh dopustno pričakovati, da bi tožeči stranki omogočila zagovor in se opredeliti do okoliščin, ki delodajalca razbremenjujeta dolžnosti. Po oceni pritožbe bi bilo v obravnavani zadevi lahko sporno le to, da tožeča stranka ni prejela pisne obdolžitve, vendar pa tudi pomanjkanje pisnosti ne more pomeniti nezakonitosti odpovedi. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za poseben postopek, saj se ne izdaja "odločb" ipd., temveč se pogodba o zaposlitvi le odpoveduje, zato je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bistveno le to, da obstaja odpovedni razlog in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato ustna obdolžitev tožnice predstavlja neupoštevanje določb zakona, vendar pa po mnenju pritožbe avtomatično to še ne pomeni ničnosti in nezakonitosti odpovedi. Temeljni namen obličnosti obdolžitve je v tem, da se zagotovi in izkaže, da je bil delavec pred odpovedjo seznanjen o očitanimi kršitvami pogodbe in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V kolikor je delavec seznanjen s kršitvijo in to delodajalec dokaže, pomanjkanje obličnosti ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo tudi o stroških postopka s tem, ko je dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo kot samostojno tožbo in za to vlogo priznalo tožeči stranki 300 točk. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Na zagovor bi morala biti tožeča stranka vabljena pisno, vročitev vabila bi morala biti dokumentirana, v vabilu bi morali biti povzeti tudi vsi bistveni podatki, na podlagi katerih je tožena stranka ukrepala z odpovedjo. Te procesne garancije tožena stranka ni zagotovila, kar potrjuje že njena trditev, da je bil tožeči stranki omogočen zagovor na isti dan, kot je prejela odpoved. To pa jasno kaže, da tožena stranka postopka izredne odpovedi, ni izvedla zakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo odločitev, ki je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Preizkusilo je vse pritožbene navedbe, pri čemer se je v obrazložitvi sodbe opredelilo samo do tistih, za katere je ocenilo, da bi lahko bile pravno odločilne (1. odstavek 360. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi je določba 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki določa "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Po 2. odstavku omenjenega zakonskega določila mora delodajalec pred izredno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (za kar je šlo v obravnavanem primeru) delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavce to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Podnaslov v citirani zakonski določbi je res "postopek pred odpovedjo" s strani delodajalca, vendar to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, vendar pa je treba upoštevati tudi tiste dodatne zahteve oziroma pogoje, ki jih Zakon o delovnih razmerjih predpisuje zaradi varstva delavca kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji pa je pravica delavca, da se mu zagotovi zagovor, kar po drugi strani pomeni obveznost delodajalca, da mu to omogoči. Izpolnitev te obveznosti zakon v 83. členu ZDR natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoja stališča o očitkih. Razumno in v skladu s tem namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko tudi poda svoj zagovor pa služi istemu namenu in sicer, da se omogoči delavcu zagovor. Pravica do zagovora izhaja tudi iz Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija MOD št. 158) in spremljajočega priporočila MOD št. 166. Po določbi 7. člena Konvencije delavcu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi razloga v zvezi z obnašanjem ali njegovim delom, če mu prej ni omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni mogoče pričakovati, da mu to omogoči. Cilj in namen tako omenjenega zakonskega določila iz 83. člena ZDR, kot 7. člena konvencije, je v tem, da je delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upravičen sodelovati v postopku. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo zagovora je, da je delavec seznanjen z "obtožbo" - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo.

Zakon o delovnih razmerjih nima podrobnih določil niti glede časa (ali gre za delovni čas ali čas izven delovnega časa), niti glede kraja zagovora. Zakon torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen - niti minimalen - čas za pripravo obrambe.

To pa pomeni, da 2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom

177. člena ZDR ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (obličnost ad volorem oziroma obličnost ad propationen). Zato lahko delavec uresniči pravico do zagovora tudi na način, ki si ga sam izbere. Za veljavnost zagovora se tudi ne zahteva, da mora biti podan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in v času, ki ga on določi. Zagovor je pravica, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril obličnosti in njenega uresničevanja.

Vsebina, oblika, način in obseg te pravice je lahko odvisen tudi od volje delavca - ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom - dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči. Glede na navedeno je povsem pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sploh ni bil omogočen zagovor, niti v zelo neformalni obliki.

V obravnavani zadevi pa tožeči stranki ni bila vročena tudi nikakršna "pisna obdolžitev", prav tako pa ji ni bil določen čas in kraj, kjer bi lahko podala svoj zagovor. Sicer pa tudi iz obrazložitve podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja ničesar drugega kot to, da je tožnica pri svojem delu zlorabila svoj položaj in podjetju povzročila veliko materialno škodo in da se zoper delavko vodi kazenski postopek, kar je tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Taka obrazložitev pa ne zadostuje zakonski zahtevi opredeljeni v 86. členu ZDR, ki določa obliko in vsebino dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zlasti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obrazložitve okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, kar je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da take zgolj pavšalne obrazložitve ni mogoče preizkusiti, saj se ne ve, kaj se je tožnici sploh očitalo, zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razlogov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

Prav tako ni utemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo do pravno odločilnega dejstva in sicer, ali so v konkretnem obravnavanem primeru obstajale take okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu pravico do zagovora omogoči. Zakon sicer ne pove, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovor. Ker te okoliščine pomenijo izjemo od splošno določenega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati zelo restriktivno. Za take okoliščine bo šlo največkrat takrat, če gre za delodajalca, ki je fizična oseba in je neposredno sam žrtev kršitev, če gre za neupravičeno odsotnost oziroma nedosegljivost delavca. V danem primeru pa te okoliščine niso podane, zato je ta pritožbena navedba pravno neupoštevna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka, s tem, ko je vlogo z dne

18.6.2003 štelo za tožbo in jo ovrednotilo s 300 točkami.

Tožeča stranka je zoper pritožbo podala odgovor, ki pa z ničemer ni pripomogel k rešitvi pritožbe. Ker se po 155. členu ZPP stranki priznajo le potrebni stroški, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka krije sama.