Jedro

Zagovornica meni, da je bil postopek kršen v tem, da je bila prečitana, sicer v soglasju s strankami, izpovedba privilegirane priče, ki bi morala biti povabljena na glavno obravnavo, pri čemer se sme njena izpovedba prečitati zgolj z njenim pristankom... Očitek kršitve določb postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z branjem izpovedbe kot priče zaslišanega očeta starejšega mladoletnika A.M. ni podan. Iz njegove izpovedbe sledi, da je bil zaslišan kot roditelj o osebnih razmerah in lastnostih navedenega mladoletnika, pri čemer skladno z določbo 455.čl. ZKP oprostitev pričevanja ni podana, sicer pa izpovedba navedene priče ni v zvezi z dokaznim postopkom glede kaznivih dejanj, ki se očitajo obsojencu R.D.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. R.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni R.D. spoznan za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje pridobivanja orožja in pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje po 1. odstavku 309. člena KZ, nadaljevano kaznivo dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in kaznivo dejanja izsiljevanja po 1. odstavka 218. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni mu je bila izrečena enotna kazen 2 leti in 5 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 9.6.1996 dalje. Obsojen je bil tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka s povprečnino v znesku 80.000 Sit. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca in delni ugoditvi pritožbi zagovornice obsojenega R.D. in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede obsojenega R.D. v odločbi o krivdi tako, da je dejanji pod I. in II. izreka pravno opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ, pod točko III. izreka pa tako, da je to kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ; v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je temu obsojencu za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 26. členom KZ po 1. odstavku 317. člena KZ določilo 1 leto in 6 mesecev zapora, določeno kazen za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ zvišalo na 2 leti zapora, enotno kazen pa je zvišalo na 3 leta in 4 mesece zapora. V ostalem pa sta bili pritožba zagovornice obsojenega R.D., v celoti pa pritožba samega obsojenca, zavrnjeni kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. S to pravnomočno sodbo je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 23. členom KZ soobsojeni R.N., A.M. pa je bil za kaznivo dejanje po 1. odstavku 317. člena KZ izrečen vzgojni ukrep.

Zagovornica obsojenega R.D. je dne 13.1.1998 vložila priporočeno po pošti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije prvostopno sodbo in drugostopno sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču pred spremenjenim senatom.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obsojenega R.D. zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, kar bi moralo, ne glede na pritožbo obsojenca, pritožbeno sodišče upoštevati že po uradni dolžnosti, ker gre za kršitev iz 9. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi česar je po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP dopustna zahteva za varstvo zakonitosti. Državni tožilec po končani preiskavi obtožbe za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti ni vložil in opisa dejanja pod obtožbo tudi pozneje ni spremenil; vnesel je le pravno kvalifikacijo iz 317. člena KZ, ki za vložitev obtožbe ne zadostuje glede na zahteve iz 269. člena ZKP. Prvostopno sodišče je zato, ko je za potrebe obsodbe opis dejanj, ki jih je tožilec opredelil kot ravnanje soobtožencev, nezakonito vneslo v opis ravnanja obsojenega R.D. S tem je prvostopno sodišče prevzelo vlogo tožilca v kazenskem postopku. Pritožbeni ugovor zagovornice v tej smeri je pritožbeno sodišče zavrnilo, ne da bi navedlo, kje je ono našlo opis kaznivih dejanj glede obsojenega R.D., v katerikoli od obtožb državnega tožilca. Tako prvostopno sodišče kot višje sodišče sta glede na dejanski stan, ki sta ga ugotovili, v škodo pritožnika kršili kazenski zakon: prvostopno sodišče je iz enega samega kaznivega dejanja napravilo dve nadaljevani kaznivi dejanji in eno dokončano kaznivo dejanje, višje sodišče pa eno samo nadaljevano kaznivo dejanje in en poizkus kaznivega dejanja, pri tem pa je iz opisov dejanj kot jih je opredelil državni tožilec v svoji obtožbi in modifikacijah, mogoče ugotoviti, da je v bistvu vložil obtožbo le zaradi poizkusa kaznivega dejanja izsiljevanja in to 13.5.1997, potem ko je obsojeni v priporu prebil že 7 mesecev, pri tem pa nikoli ni bila zoper njega vložena za to kaznivo dejanje (poskus izsiljevanja) nobena kazenska ovadba.

Zagovornica obsojenega R.D. meni, da je podana nadaljna bistvena kršitev določb ZKP v škodo obsojenca v zvezi s pooblastili iz 383. člena ZKP. Višje sodišče je pri svojem odločanju ugotovilo, da ni storil nadaljevanega kaznivega dejanja pridobivanja orožja in pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje po 1. odstavku 309. člena KZ, ker da je storil le nadaljevano kaznivo dejanje napeljevanje h kaznivemu dejanju ogrožanja varnosti in poskus kaznivega dejanja izsiljevanja. Ob tem je državni tožilec v pritožbi izrecno zapisal, da se ne pritožuje zoper kazensko sankcijo, izrečeno v prvostopni sodbi za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ogrožanja varnosti, višje sodišče pa je upoštevalo pri nadaljnem odločanju kazen 10 mesecev zapora za dejanje, ki po njegovi odločitvi sploh ni kaznivo dejanja, in kazen 9 mesecev zapora za kaznivo dejanje napaljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve nevarnosti. Če se pristojni tožilec ni pritožil zoper kazen, izrečeno za posamezno kaznivo dejanje, sodišče ne sme spreminjati kazni zato, ker je ugotovilo, da je bila kazen obtožencu izrečena za dejanje, ki sploh ni kaznivo dejanje po kazenskem zakonu te države. Višje sodišče bi zato smelo le ugotoviti kršitev kazenskega zakona na škodo obtoženca, ne pa se vtikati v izrečeno kazen za dejanja zaradi katerih pritožba državnega tožilca sploh vložena ni bila. Kazenski zakon naj bi bil kršen tudi v tem, da je višje sodišče zviševalo na prvi stopnji določeno kazen za poskus izsiljevanja zgolj na osnovi izjave državnega tožilca o grožnjah obsojenca oškodovancu še kar iz pripora, čemur niti prvostopno sodišče ni verjelo.

Kot kršitve določb kazenskega postopka zagovornica obsojenega R.D. v zahtevi še navaja razloge, zaradi katerih je njen klient zamenjal zagovornika po razglasitvi sodbe, česar v razpravnih zapisnikih ni in sicer o izsiljevanju prvotnih izjav soobtožencev, ki obremenjujejo R.D. Kljub opozorilom obsojenca, katerih pa v zapisnikih ni, naknadnega zanikanja soobsojencev prvostopno sodišče ni preizkusilo, ker ne dvomi v resničnost navedb policije. Tako ni razčiščeno, kdo je oškodovancu sploh grozil in na kakšen način ter kakšno je bilo obnašanje oškodovanca do njegovih gostov. Sicer pa prvostopno sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za rekonstrukcijo metanja bombe, ko je obramba po vsem utemeljeno opozarjala na nemožnost zatrjevanega načina metanja bombe, ko gre vsaj za indic, da je z zagovorom M. nekaj hudo narobe. S tem v zvezi je tudi napačno povzeta izpovedba priče G.T. Končno pa je bil kršen postopek tudi v tem, da je bila prečitana, sicer v soglasju s strankami, izpovedba privilegirane priče, ki bi morala biti povabljena na glavno obravnavo, pri čemer se sme njena izpovedba prečitati zgolj z njenim pristankom, nikakor pa ne zgolj s soglasjem strank o tem, ali bo pričala ali ne. Niti prvostopno niti drugostopno sodišče nista upoštevali dejstva, da zoper obsojenca ne obstaja nobena kazenska ovadba Š. in da izpovedbe Š. nikoli niso bile dokazno preverjene, ker sodišče ni izvedlo in tudi dopustilo nobenega dokaza o tem. Glede na to, da predlogi obsojenca na glavnih obravnavah, da ni na škodo oškodovanca Š. storil nobenega kaznivega dejanja, niso bili upoštevani, je bila kršena njegova pravica do obrambe.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije, svetnik B.Š., v odgovoru na zahtevo zagovornice obsojenega R.D. za varstvo zakonitosti navaja, da zagovornica nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prekoračilo obtožbo državnega tožilca zgolj zato, ker je prekvalificiralo dejanja. V čem naj bi bila konkretna prekoračitev obtožbe zagovornica ne pove, kot tudi ne, zakaj naj bi bil z izrečeno kaznijo kršen zakon. Tudi ni mogoče zavzeti stališča do očitka nepravilnosti, ki niso razvidne iz zapisnika o glavni obravnavi. Sicer pa se v dobršnji meri zagovornica obsojenca ukvarja z dejanskim stanjem, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi očitana prekoračitev obtožbe iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Obtožba zoper obsojenca R.D., vsebovana v obtožnici, vloženi 12.12.1996 pri Okrožnem sodišču v Celju, v opisu pod I. vsebuje dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ; v opisih pod II. in III. pa vsebuje dve kaznivi dejanji napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Iz predmeta obtožbe je glede na imensko opredelitev napeljevalca, ne glede na razporeditev ravnanj posameznega obdolženca, povsem jasno, česa je obtožen obsojeni R.D.: to je tudi dveh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu KZ. Glede na povedano prvostopno sodišče v izreku o krivdi pod II., ko je pod a) in b) navedlo oblike naklepnega napeljevanja soobdolženih mladoletnega A.M. in R.N., vložene obtožnice ni v ničemer prekoračilo, saj ji je v vsebini pod II. in III. v celoti sledilo (prvotnega besedila). V tem obsegu je tako v celoti podana, ne glede na pravno opredelitev v sodbi pritožbenega sodišča, identiteta tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu med obtožbo in obsodbo.

Tudi ni podana nadaljnja kršitev postopka, ki naj bi bila v tem, da je prvostopno sodišče, čemur je sledilo tudi pritožbeno sodišče, sodilo na podlagi razširjene obtožnice glede dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, za katero ni bila vodena kazenska preiskava. Potem ko je postala prvotna obtožnica pravnomočna, je pristojni okrožni državni tožilec dne 16.5.1997, po opravljenih in preloženih glavnih obravnavah, glede na rezultate dokaznega postopka razširil obtožnico zoper obtoženega R.D. še za kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in glede tega obtoženca obtožbo modificiral glede izreka pod I. tako, da se je glasila, da je dvema osebama omogočil, da sta prišli do razstrelilnih snovi, za katere je vedel, da sta namenjeni za kaznivo dejanje s tem, da je a) 4.9.1996 okoli 19. ure v svojem butiku B. izročil mladoletniku A.M. ročno bombo M 75; b) dne 22.9.1996 zvečer R.N. povedal, da ga čaka znanec, od katerega bo prejel ročno bombo v kletnih prostorih stanovanjskega bloka na S. št...., kamor je R.N. odšel še isti večer in tam od neznanca okoli 22.00 ure sprejel ročno bombo M 75, v obeh primerih pa je obdolženi R.D. vedel, da sta bombi namenjeni za kaznivo dejanje, saj je tako mladoletnika A.M. kot R.N. sam napeljal k storitvi kaznivih dejanj navedenih pod točko II. in III. obtožnice, pri katerih sta bili bombi uporabljeni. S tem naj bi obdolženi R.D. storil dvoje kaznivih dejanj pridobivanja orožja namenjenega za kaznivo dejanje po 1. odstavku 309. člena KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obtožnica razširjena in spremenjena skladno z določbo 344. člena ZKP z novim kaznivim dejanjem in preoblikovano prvotno vloženo obtožnico, kolikor je to narekovalo po oceni državnega tožilca stanje postopka na glavni obravnavi. Dejstvo, da o kaznivem dejanju izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ ni tekel kazenski postopek v fazi preiskave, tako ne predstavlja očitane kršitve določb kazenskega postopka. Ko je imelo prvostopno sodišče v obravnavi formalno pravilno obtožbo, vključno z razširitvijo in modifikacijo, je zato skladno s svojimi pooblastili odločalo o utemeljenosti obtožbe, ne glede na njene redakcijske značilnosti oziroma posebnosti.

Pritožbeno sodišče je dejansko stanje, ugotovljeno v krivdoreku prvostopne sodbe pod I. in II. glede obsojenca R.D., upoštevaje pritožbene razloge pritožiteljev in pooblastila glede pravne presoje, pravilno pravno opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ. Glede na prej povedano v zvezi s krivdorekom pod III. pa je pritožbeno sodišče pravno opredelitev po 1. odstavku 218. člena KZ spremenilo v pravno opredelitev poskusa tega kaznivega dejanja t.j. po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ. Ta pravna opredelitev v korist obsojenca D. je narekovala novo odmero posameznih kazni, upoštevaje pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca. Ko je pritožbeno sodišče ob novih pravnih opredelitvah dejanj, ki se v prvostopni sodbi kot kazniva dejanja očitajo obsojenemu D., ni kršilo kazenskega zakona v njegovo škodo, ko je ob pritožbi okrožnega državnega tožilca za dejanje po 1. odstavku 317. člena KZ določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, za dejanje po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ pa kazen zvišalo na 2 leti zapora in na novo izreklo enotno kazen, glede na prej navedeni posamični kazni, 3 leta in 4 mesece zapora. Ob ugotovljenih pravilnih pravnih opredelitvah kaznivih dejanj, ki jih je storil obsojeni R.D., je pritožbeno sodišče povsem pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je glede poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja kazen, izrečeno na prvi stopnji, zvišalo, kot je razvidno iz izreka pritožbene sodbe in na novo odmerilo kazen za nadaljevano kaznivo dejanje napeljevanja, v katerega je vključeno tudi pripravljalno dejanje. Izrečena enotna kazen 3 leta in 4 mesece zapora je prav tako izrečena zakonito, saj ne dosega seštevka obeh določenih kazni.

V kolikor napada zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi Vrhovno sodišče opozarja na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja dokazov v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem - objektivnim in subjektivnim - tako ne more biti predmet obravnavanja v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. Tudi očitek kršitve določb postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z branjem izpovedbe kot priče zaslišanega očeta starejšega mladoletnika A.M. ni podan. Iz njegove izpovedbe sledi, da je bil zaslišan kot roditelj o osebnih razmerah in lastnostih navedenega mladoletnika, pri čemer skladno z določbo 455. člena ZKP oprostitev pričevanja ni podana, sicer pa izpovedba navedene priče ni v zvezi z dokaznim postopkom glede kaznivih dejanj, ki se očitajo obsojencu R.D. Glede na vse povedano, je bilo zahtevo zagovornice obsojenega R.D. skladno z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti, ker v obsojenčevo škodo ni bila podana niti kršitev kazenskega zakona niti Zakona o kazenskem postopku, kolikor pa se zahteva tiče zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa ni dovoljena.