Jedro

Ker razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bil opredeljen in obstoja zakonitih razlogov v smislu določb ZDR (1990) tožena stranka ni dokazala, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenjeno brez obstoja zakonitega razloga, torej nezakonito in se zato na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR (1990) šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločitev tožene stranke z dne 13.8.2002, da tožnici z 31.8.2002 delovno razmerje preneha ter ugotovilo, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6.9.2001 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnico nazaj na ustrezno delo in ji zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo tožničino delovno razmerje v letu 2001 iz razlogov na strani tožene stranke nezakonito sklenjeno za določen čas in se zato šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb postopka vidi v tem, da je sodišče utemeljevalo vrnitev tožnice na ustrezno delo, ne da bi se opredelilo do toženkinih navedb, da tožnica ves čas ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta. Vztraja, da tožnica ni izpolnila procesnih predpostavk za vložitev tožbe, ker zoper odločitev ravnateljice šole o njeni zahtevi za varstvo pravic ni izkoristila možnosti ugovora na svet tožene stranke, kot pristojni drugostopni organ. Sodišče naj bi zmotno presodilo, da izvajanje podaljšanega bivanja v osnovni šoli po svoji naravi ne traja le določen čas, saj gre za neobvezen dodatni program, katerega obseg in financiranje se določita za posamezno šolsko leto. Poleg tega pa sodišče ni upoštevalo, da tožnica kljub pedagoški izobrazbi v spornem času ni več izpolnjevala pogojev za delo učiteljice v osnovni šoli.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče ni storilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo dejanske in pravne podlage za izrek sodbe sodišča prve stopnje o vrnitvi tožnice nazaj na delo in njeni razporeditvi v skladu z njeno strokovno izobrazbo, znanjem in zmožnostmi. Nižji sodišči sta ugotovili, da navedba v obvestilu o izbiri z dne 3.8.2001, da je tožnica izbrana, ker izpolnjuje razpisne pogoje, ni bila posledica očitne pomote. Revizijsko sodišče je na takšno dejansko ugotovitev vezano in kasneje pridobljeno mnenje Ministrstva za šolstvo in šport, da tožnica novih zahtevnejših pogojev za opravljanje dela učiteljice več ne izpolnjuje, na dejstvo izpolnjevanja razpisnih pogojev ni moglo vplivati. Hkrati je sodišče pravilno presodilo, da zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu določb 2. odstavka 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), to je, da tožnica ni izpolnjevala razpisnih pogojev, ni bil podan.

Sodišče pravilno ugotavlja, da je sklenitev delovnega razmerja za določen čas opredeljena kot izjema od pravila, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas (12. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), oziroma da se delovno razmerje lahko sklene za določen čas le ob obstoju v zakonu opredeljenih razlogov (17. člen ZDR (1990)). Sodišče pravilno ugotavlja, da v spornem obdobju v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI - Ur. l. RS, št. 12/96 in 64/01) niso bili izrecno opredeljeni dodatni razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče delovno razmerje sklepati za določen čas. Ker razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bil opredeljen in obstoja zakonitih razlogov v smislu gornjih določb ZDR (1990) tožena stranka ni dokazala, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo s tožnico delovno razmerje za določen čas sklenjeno brez obstoja zakonitega razloga, torej nezakonito in se zato na podlagi 1. odstavka 18. člena ZDR (1990) šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas.

Ob ugotovitvi, da je pred vložitvijo tožbe tožnica pri toženi stranki uveljavljala varstvo pravic in da je bila obveščeno o zavrnitvi njene zahteve, ne da bi ji tožena stranka podala pravni pouk o nadaljnjih pravnih sredstvih, revizijsko sodišče soglaša, da so bile izpolnjene predpostavke za vložitev tožbe v smislu določb 1. in 2. odstavka 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 80. člena ZTPDR.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.