Jedro

Šteje se, da je stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, ni pa založila predujma za stroške izvedbe dokaza, umaknila predlog tega dokaza in zato ni dolžna naknadno založiti predujma za stroške izvedbe tega istega dokaza.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v 5. točki izreka razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo nagrado izvedencu za grafologijo B. P. v neto znesku 130.950,00 SIT in nadalje odločilo, da se od priznane nagrade plačajo javne dajatve tako, da ta znaša v bruto znesku 175.140,40 SIT, da je tožeča stranka dolžna plačati manjkajoči predujem v znesku 37.570,20 SIT, prvotoženo v znesku 18.785,10 SIT in drugotožena stranka v znesku 43.785,10 SIT. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v sklepu, da je dolžan drugi toženec plačati manjkajoči predujem v znesku 43.785,10 SIT, se je v roku laično pritožil drugi toženec, ki smiselno predlaga razveljavitev sklepa v delu, kjer je njemu naložena obveznost plačila predujma. Navaja, da je izvedenec le potrdil, kar je trdil v postopku že sam, da drugi toženec ni podpisnik listin in da z zadevo nima nobene povezave. Zato naj stroške poravna resnični krivec. Opisuje svoje finančne težave. Pritožba je utemeljena. V skladu z 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi pritožbeno sodišče ob preizkusu odločbe sodišča prve stopnje na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Ob takem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo v izpodbijanem sklepu, ko je naložilo drugemu tožencu plačilo manjkajočega predujma za izvedenca grafologa, zmotno uporabilo materialno pravo. Pravdne stranke so res skupno predlagale izvedbo dokaza z izvedencem grafologom in jim je sodišče odredilo založitev predujma za izvedbo tega dokaza, in sicer tožeča stranka 1/2 in toženca vsak po 1/4 predvidenega stroška (glej zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 10.4.2001). Iz nadaljnih podatkov v spisu je ugotoviti, da sta tožeča stranka in prvotoženka svoj delež predujma položili, medtem kot ga drugi toženec ni, a je sodišče prve stopnje kljub temu določilo izvedenca grafologa. Glede na to, ker drugi toženec ni založil predujma za izvedbo predlaganega dokaza, se v smislu 3. odst. 153. čl. ZPP šteje, da je umaknil svoj predlog za izvedbo tega dokaza in bi sodišče izvedbo dokaza moralo opustiti oziroma ga je izvedlo le na podlagi predloga tožeče in prvotožene stranke. Ker torej drugi toženec ni bil predlagatelj dokaza po izvedencu grafologu, tudi ni dolžan založiti predujma za njegovo izvedbo. Po 1. odst. 153. čl. ZPP mora namreč založiti predujem za stroške izvedbe dokazov stranka, ki je dokaz predlagala. Pritožbeno sodišče je zato že na podlagi zgoraj navedenega razloga pritožbi drugega toženca ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točka 365. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker drugi toženec, ki je s pritožbo uspel, teh stroškov ni priglasil.