Jedro

Glede taksne obveznosti za razširitev tožbe je potrebno uporabiti prehodno določbo 26. člena ZST-1B. Ta določa, da se za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, takse plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Taksna obveznost za razširitev tožbe je nastala ob njeni vložitvi 30. 1. 2015, torej po uveljavitvi ZST-1B, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo, da plača sodno takso od zneska, za katerega je povišal tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, saj je ta bil izdan v skladu z določbami ZST-1B.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog z dne 9. 4. 2015. 2. Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z jasno zakonsko določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami). Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sodnih taksah (ZST-1B, Ur. l. RS, št. 73/2013). Navedeni določbi si nista v nasprotju, temveč pojasnjevalna določba 26. člena ZST-1B kvečjemu dopolnjuje določbo 39. člena ZST-1. Določba ZST-1B se nanaša na takse za postopke in dejanja, glede katerih je že nastala taksna obveznost do uveljavitve ZST-1B, medtem ko se je določba 39. člena ZST-1 nanaša na takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1B. Glede na vsebino določb 39. člena ZST-1 in 26. člena ZST-1B je za odgovor na vprašanje, po katerem zakonu se bodo presojala procesna dejanja strank, ki lahko povzročijo nastanek taksne obveznosti, bistvena okoliščina trenutek začetka postopka (to je trenutek vložitve tožbe). Če je postopek začel teči pred uveljavitvijo novele ZST-1B je za odločanje o sodnih taksah za procesna dejanja znotraj tega postopka (na primer tudi za spremembo tožbe) potrebno uporabiti zakon, ki je veljal pred sprejetjem novele ZST-1B, ki pa taksne obveznosti v premoženjsko pravnih delovnih sporih ni določal. Navedeno pomeni, da z razširitvijo tožbe v konkretnem primeru ni nastala taksna obveznost, zato je bil plačilni nalog z dne 9. 4. 2015 neutemeljen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožnika z dne 13. 4. 2015 ugodi in razveljavi nalog za plačilo sodne takse z dne 9. 4. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik si povsem zmotno razlaga pomen prehodne določbe 39. člena ZST-1. Ta določba je nespremenjena ves čas od uveljavitve ZST-1 v letu 2008. V skladu s to določbo se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona (torej ZST-1), do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih (to je po določbah Zakona o sodnih taksah - Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami) in po dosedanji tarifi (torej po tarifi, ki je veljala do uveljavitve ZST-1). Te prehodne določbe ni mogoče interpretirati tako kot to počne tožnik, torej da naj bi ta določba pomenila, da je glede takse za razširitev tožbe v tem sporu potrebno uporabiti določbe ZST-1 in ne prehodne določbe 26. člena ZST-1B. Prehodna določba 39. člena ZST-1 se lahko nanaša le na postopke, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, torej pred 1. 10. 2008. V tem sporu pa je bila tožba vložena 23. 5. 2013. Tožnik se povsem zmotno sklicuje na sklep višjega sodišča v Ljubljani I Cp 413/2012, saj se ta očitno nanaša na primer, ko je postopek dejansko začel teči pred uveljavitvijo ZST-1, saj je bilo o glavni stvari, ne pa tudi o stroških postopka, odločeno s sodbo z dne 25. 10. 2010. 6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede taksne obveznosti za razširitev tožbe potrebno uporabiti prehodno določbo 26. člena ZST-1B. Ta določa, da se za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, takse plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Taksna obveznost za razširitev tožbe je nastala ob njeni vložitvi 30. 1. 2015, torej po uveljavitvi ZST-1B, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku naložilo, da plača sodno takso, od zneska, za katerega je povišal tožbeni zahtevek.

7. Vse navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zoper plačilni nalog, saj je ta bil izdan v skladu z določbami ZST-1B.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan s pritožbo uveljavljani razlog, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.