Jedro

Neobrazloženih navedb zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sta bila obsojena S.S. in D.B. spoznana za kriva kaznivega dejanja povzročitve posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče prve stopnje je vsakemu izreklo kazen osmih let zapora, v katero je vštelo čas, prestan v priporu oziroma hišnem priporu (obsojeni D.B.). Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je obsojenemu S. naložilo v plačilo tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam obsojencev ter njunih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o stroških kazenskega postopka, tako da je oba obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika obsojenega S.S. bremenijo proračun. V preostalem je te pritožbe in pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni S.S. sam zaradi kršitve pravil postopka, kršitve človekovih pravic ter kršitve zakona, o tem, ali je dejanje, ki ga je storil kaznivo dejanje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena, ker kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z navedenim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenec ni izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Obsojenec v zahtevi opisuje dogodek, zanika krivdo in podaja svoje videnje navedb v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke ter zaključuje, da na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke ni mogoče sprejeti sklepa, da je pokojnemu oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo s smrtnim izidom. Ne strinja se tako s presojo, sprejeto v pravnomočni sodbi o izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Navedbe predstavljajo nestrinjanje s sprejetimi dokaznimi zaključki v pravnomočni sodbi. Obsojenec zatrjuje, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena ter uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

8. Navedbe, ki jih je mogoče razumeti kot zatrjevanje kršitve zakona, se nanašajo na očitek pritožbenemu sodišču, da se do jasnih navedb obsojenčevega zagovornika o izvedenskem mnenju, ni opredelilo. Obsojenec nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitve obsojenec ne konkretizira in ne pojasni določno, o katerih delih pritožbe se sodišče druge stopnje ni opredelilo oziroma ni odgovorilo. Prav tako ne utemeljuje vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Kršitev, ki jo obsojenec nakazuje, ni obrazložena, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Z navedbami, da sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom, da se opravi rekonstrukcija ter da se pridobijo posnetki oddaj Trenja POP TV z dne 25.10.2007 in POP TV 24 ur z dne 16.10.2007, obsojenec nakazuje na kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Konkretno pa ne navede, v čem je kršen zakon in kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).

10. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, upoštevaje njegovo premoženjsko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.