Jedro

Če je na drugi stopnji na investitorjevo pritožbo zavrnilna lokacijska odločba prve stopnje odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, kakšna pravica ali pravna korist prizadete stranke v upravnem postopku (soseda) niti ne more biti kršena, zato taka stranka kot tožnik ne more uspeti v upravnem sporu, sklicujoč se na svoj dejanski interes, da bi bil lokacijski postopek končan z zavrnitvijo pritožbe. Sanitarni inšpektor daje predhodno soglasje k lokacijski odločbi, ne k lokacijski dokumentaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 16.11.1992 je Sekretariat za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun občine zavrnil zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za že začeto gradnjo poslovno stanovanjskega objekta, ker je sanitarna inšpekcija odklonila poprejšnje soglasje k legalizaciji objekta. Na investitorjevo pritožbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prve stopnje in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek, da dopolni dejansko stanje v zvezi z izdanim negativnim sanitarnim soglasjem, ki ni ustrezno obrazloženo, saj iz njega ne izhaja, na kakšnih strokovnih ugotovitvah in podatkih temelji in zakaj nista bili upoštevani mnenji izvedenca, ter glede tega pridobi novo sanitarno soglasje, ki bo moralo ustrezno strokovno oceniti predloženi mnenji Zavoda za zdravstveno varstvo, Inštituta za varstvo okolja z dne 6.10.1992 o osončenju sosednjega objekta, hrupu, vonjavah, odlaganju odpadnih olj, barv in dr., odvajanju meteornih, fekalnih in tehnoloških vod ter odpadkov.

V tožbi tožnik navaja, da se zaveda, da bi lahko s tožbo počakal do konca upravnega postopka. Ker pa je v konkretnem primeru situacija jasna, meni, da je ponoven postopek, ki bi terjal ponovno sodelovanje v njem, čista izguba časa. Navaja, da je bila že pred leti namembnost prostora za čisto stanovanjsko gradnjo določena (odlok o urbanističnem redu občine - Skupščinski dolenjski list, št. 2/76), zato izpodbijane odločbe, ki napotuje na izdajo novega sanitarnega soglasja, čeprav z določenimi pogoji, ni mogoče niti razumeti. Tudi sicer meni, da je tožena stranka mnenje Zavoda za zdravstveno varstvo, Inštituta za varstvo okolja nepravilno ocenila. Tudi če je s tehnološkega vidika mnenje pravilno, ni mogoče sanitarnemu inšpektorju očitati, da ni pristojen ugotavljati in upoštevati drugih okoliščin, zlasti tega za kakšno območje gre. Glede na napotke, dane v obrazložitvi odločbe, pa tožene stranke očitno sploh ne zanima, da gre za lokacijo poslovne stavbe - skoraj tovarne v območju, namenjenem za stanovanjsko gradnjo, kar se vidi tudi iz kopij fotografij, ki jih prilaga. Meni, da bi morala tožena stranka že v tej fazi postopek zaključiti in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Enako predlaga tudi prizadeta stranka, investitor, ki v odgovoru na tožbo opisuje potek postopka in pojasnjuje, zakaj je bila pred koncem postopka postavljena betonska montažna konstrukcija objekta. Navaja, da je tožnik začel gradnji nasprotovati šele v nadaljevanju postopka, ko je zahteval njeno legalizacijo. Ker je bila podlaga za izdajo odločbe prve stopnje edino odklonitev soglasja sanitarnega inšpektorja, meni, da je izpodbijana odločba pravilna. Trdi, da objekt, kakršen je predviden in za kakršnega je zahtevano lokacijsko dovoljenje, sodi v konkretno okolje in razen negativnega soglasja sanitarne inšpekcije ni ničesar, kar bi lokaciji nasprotovalo.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila odločba prve stopnje, s katero je bila zavrnjena investitorjeva zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo že začete gradnje poslovno stanovanjskega objekta, odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponoven postopek. Čeprav se napotila v izpodbijani odločbi nanašajo le na predhodno soglasje sanitarne inšpekcije, ne pa tudi na sicer pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede skladnosti lokacije z urbanističnim aktom, ki območje lokacije ureja, je vendarle stanje postopka po izdaji izpodbijane odločbe tako, da o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja še ni odločeno. Zato kakšna tožnikova pravica ali pravna korist z izpodbijano odločbo niti ne more biti kršena. Tožnik ima kot prizadeta stranka v lokacijskem postopku le pravico udeleževati se postopka in seveda tudi opozarjati na to, da lokacija ni skladna z urbanističnimi pogoji, ne more pa ne v lokacijskem postopku in ne v tem upravnem sporu uspeti s sklicevanjem na svoj dejanski interes, da bi bil lokacijski postopek končan z zavrnitvijo pritožbe.

V konkretnem primeru situacija z urbanističnega vidika tudi sicer ni tako jasna, kot meni tožnik, in glede na navedbe v odgovoru na tožbo tudi prizadeta stranka, čeprav v obratni smeri. Ne v odločbi prve stopnje in ne v izpodbijani odločbi namreč ni navedena pravna podlaga, po kateri se je vodil lokacijski postopek, in ne popolno dejansko stanje, ampak sta se oba upravna organa ukvarjala le z odklonitvijo predhodnega soglasja sanitarnega inšpektorja k lokacijski dokumentaciji, v kateri pa jasne ocene o skladnosti sporne lokacije z elementi urbanističnega reda občine (Skupščinski dolenjski list, št. 2/76), če ta še velja, tudi ni. Glede tega je v lokacijski dokumentaciji, ki jo je julija 1992 izdelal urbanistični zavod, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi, navedeno le, da je z urbanističnim redom predvidena raba površin, kjer se dovoljuje gradnja novih objektov, njihova namembnost in oblikovanje, določena le načelno, podrobneje pa se določi z lokacijsko dokumentacijo ob upoštevanju vseh predpisanih soglasij. Toda sanitarna inšpekcija daje predhodno soglasje k odločbam o lokaciji, ne k lokacijski dokumentaciji (2. odstavek 11. člena zakona o sanitarni inšpekciji - Uradni list SRS, št. 8/73, 9/85 - ZSI).

Ker torej z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnikove pravice ali pravne koristi niso bile kršene, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).