Jedro

Nasprotna tožba ima procesnopravni status samostojne tožbe in zato zanjo veljajo enake zahteve kot za tožbo, če zakon izrecno ne določa drugače. Za revizijski postopek takih določb ni.

Če je služnost "objektivno koristna" in če zgolj uporaba modernejših prevoznih sredstev (za spravilo pridelkov, odvoz gnoja, dovoz kurjave) ne pomeni razširitve služnosti.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku (drugi odstavek te sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje - II.1. in II.2. točka v nerazveljavljenem delu) se zavrže. 2. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku (drugi odstavek te sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje - I.3. točka v nerazveljavljenem delu in I.4. točka v celoti) se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da ne obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 421/3 vl.št... k.o... in v korist lastnika parc.št. 473/2 vl.št... k.o... po parc. št. 473/1 vl.št... k.o... Tožencema A. K. in D. C. je naložilo, da morata opustiti vsakršno hojo in vožnjo za potrebe vpisanih nepremičnin po navedeni nepremičnini. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ne obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje po parc.št. 473/1 vl.št... k.o... v korist lastnika novo zgrajene stanovanjske hiše na parc.št. 424 vl.št... k.o... (sedaj v lasti toženke A. K.) je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 424 in v breme parc.št. 473/1. Sodišče prve stopnje je nadalje delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc.št. 424 vl.št... k.o...

obstaja stvarna služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi vozili, traktorjem, traktorjem z vsemi priključki in vozili primernimi za dovoz kurjave, po nepremičnini parc.št. 473/1 vl.št... k.o... po obstoječi trasi poti vodeči iz javne poti parc.št. 1774 k.o..., med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem tožencev P. in A. J. v širini 3,5 metra, v nadaljevanju v ovinku med stanovanjskima hišama tožencev in A. K. v širini 2,90 metra, po izravnavi ovinka pa v širini 2,40 metra, vse v skupni dolžini približno 81 metrov.

Nasprotnima tožencema P. in A. J. je naložilo, da morata nasprotni tožnici A. K. izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoče doseči vpis služnostne pravice hoje in voženj v breme njima solastne nepremičnine parc.št. 473/1, vse v opisanem obsegu.

Nasprotni tožbeni zahtevek je v preostalem delu zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki in sicer tožena le zoper stroškovni izrek, tožeča pa tudi zoper odločitev o glavni stvari v obsegu, s katerim ni uspela.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zoper stroškovni izrek ugodilo, pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo le deloma. Sodbo prve stopnje je razveljavilo v točkah I.3., II.1. in II.2. glede voženj z osebnimi vozili ter v izreku o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo. Menilo je namreč, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoji služnostna pravica v korist nepremičnine parc. št. 424, ker je bila priposestvovana. Služnost je še vedno objektivno potrebna, relevantnih spremenjenih okoliščin pa ni. Uporaba novih oziroma modernih prevoznih sredstev (traktorja, traktorja s priključki, vozil za dovoz kurjave) ne pomeni +++razširitve služnosti. Stanovanjska hiša in gospodarska poslopja na zemljišču parc. št. 424 se uporabljajo za isti namen in potrebe kot prej. Sodišče druge stopnje se je strinjalo tudi z odločitvijo, da služnost v korist nepremičnin parc. št. 421/3 in 473/2 ni bila priposestvovana.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča oziroma nasprotna tožena stranka. Izpodbija odločitev o obstoju služnostne pravice hoje in vožnje s traktorjem, traktorjem z vsemi priključki in vozili primernimi za dovoz kurjave v korist parc. št. 424 preko parc.št. 473/1 vse k.o... in odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ukinitev navedene služnosti. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je do spremenjenih razmer prišlo zaradi povečanja hiše (gre za novogradnjo) in s tem zvezane povečane gostote voženj, zaradi spremembe prevoznih sredstev (konjsko in volovsko vprego s trdimi vozovi so zamenjali traktorji in druga motorna vozila), zaradi nivojskega dviga javne ceste parc. št. 1771, ki poteka pod parc. št. 424 (z asfaltiranjem) ter razširitvijo uvoza s ceste parc. št. 1771 direktno na dvorišče tožene (nasprotne tožeče stranke A. K.).

Služnostna pravica voženj s traktorjem, traktorjem z vsemi priključki in vozili, primernimi za dovoz kurjave, glede na sedanje stanje stanovanjske hiše ne obstoji. Sodišči sta zato zmotno uporabili 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) sta s svojo odločitvijo dopustili nedovoljeno razširitev služnosti. Poleg tega pa ob dejstvu, da za vse potrebne vožnje obstaja direkten dostop do javne poti, sporna služnost tudi ni več potrebna (58. člen ZTLR). Glede dejanskih okoliščin na kraju samem bi bilo treba zaslišati izvedenca. Za sedanja prevozna sredstva, ki imajo motorni pogon, obstoječa vzpetina ne pomeni nobene ovire za vožnjo v katerokoli smer iz javne ceste parc. št. 1771. Zato tožeča (nasprotna tožena stranka) predlaga, da revizijsko sodišče sodbo druge in prve stopnje tudi v preostalem delu (točke I.3, I.4, II.1 in II.2) razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v obravnavanem sporu še vedno uporablja).

Ad 1. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega 80.000,00 SIT (Ur.l. RS, št. 55/92). Nasprotna tožba ima procesnopravni status samostojne tožbe in zato zanjo veljajo enake zahteve kot za tožbo, če zakon izrecno ne določa drugače. Za revizijski postopek takih določb ni.

Nasprotna tožeča stranka v nasprotni tožbi z dne 18.9.1997 vrednosti spornega predmeta ni navedla. Na prvi strani tožbe je sicer s kemičnim svinčnikom pripisano "pcto 67.500,00 SIT" (očitno s strani pisarne sodišča), vendar tudi ta vrednost ne presega navedenega limita. Nasprotna tožeča stranka si tako ni zagotovila pravice do revizije, nasprotna tožena stranka pa zoper takšno pomanjkljivost ni ugovarjala.

Tako revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena, in jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP moralo zavreči. Ad 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku v točkah I.3. in I.4. sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z drugim odstavkom sodbe sodišča druge stopnje ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je zaradi zavrženja revizije zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, moralo pri obravnavanju revizije zoper ta del tožbenega zahtevka (ki je v celoti zajet v nasprotnem tožbenem zahtevku, le da sta stranki v obrnjenih vlogah) šteti, da je bilo tudi o tem zahtevku že dokončno odločeno. S tem namreč, ko je sodišče prve stopnje ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku glede hoje in vožnje z vsemi v tem zahtevku navedenimi vozili, sodišče druge stopnje pa je ta del odločitve razveljavilo le glede osebnih vozil, revizijsko sodišče zaradi zavrženja revizije zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku, veže nerazveljavljeni pravnomočni del drugostopenjske sodbe. To pa je odločitev o služnosti hoje in vožnje s traktorji, traktorji z vsemi priključki in vozili, primernimi za dovoz kurjave, v korist nepremičnine parc. št. 424, katere lastnica je A. K. Če pa je tako, revizijsko sodišče sicer dovoljeni reviziji zoper odločitev v točki I.3. izreka prvostopne sodbe in ustreznemu delu drugostopne sodbe ni moglo ugoditi.

Neutemeljena pa je tudi revizija zoper izrek o ukinitvi služnostne pravice. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi na prvi in drugi stopnji o tem, zakaj je navedena služnost gospodarsko še vedno potrebna. Tožena stranka sicer v reviziji enkrat govori o nedovoljeni razširitvi služnosti, drugič pa o tem, da ta ni več potrebna.

Odločitev v točki I.4. izreka prvostopenjske sodbe zajema le presojo gospodarske potrebnosti služnosti. Vprašanje, ali gre za razširitev ali ne, je zato treba obravnavati le v tem kontekstu. Kajti, če gre za razširitev, ta ni dovoljena zato, ker se s tem spreminja namen uporabe gospodujočega zemljišča. Spremenjene razmere pa so obenem razlog tudi za ukinitev služnosti. Sodišči sta najprej ugotovili, da ne gre za nedovoljeno razširitev služnosti, ker na spornem zemljišču še vedno stoji (ena) stanovanjska hiša, ne glede na to, da je povečana, in da se ta še vedno uporablja v isti namen.

Drugostopenjsko sodišče je posebej poudarilo, da na tem zemljišču kakšnega novega ali drugega objekta ni. Ugotovljeno je tudi bilo, da se na gospodujočem zemljišču gospodarska poslopja, ki se še vedno uporabljajo v isti namen. Ne zatrjevano ne dokazano ni bilo, da se moderna prevozna sredstva, katerih uporaba je predmet revizijskega preizkusa, uporabljajo za drug namen kot prejšnja prevozna sredstva. Vse to so dejanske okoliščine, v katere revizijsko sodišče ne sme več posegati (3. odstavek 385. člena ZPP). Če pa je tako, je tudi materialnopravna presoja sodišč pravilna. Četudi se je povečalo število oseb, to dejstvo še samo po sebi ne pomeni, da je prišlo do spremembe namena uporabe gospodujočega zemljišča (str. 5 drugostopenjske sodbe). Zgolj uporaba modernejših prevoznih sredstev (za spravilo pridelkov, odvoz gnoja, dovoz kurjave) ne pomeni razširitve služnosti (str. 6 prvostopenjske sodbe). Zatrjevano povečano število voženj z osebnimi vozili pa bo predmet ponovljenega postopka na prvi stopnji. Zaradi razveljavitve na drugi stopnji se revizijsko sodišče v ta del odločitve ne sme spuščati.

Sodišče druge stopnje je nadalje preizkusilo tudi ostale dejanske ugotovitve, ki so pravno odločilne za morebiten obstoj spremenjenih okoliščin, ki bi lahko pripeljale do ukinitve služnosti. To velja predvsem za dostop na javno pot parc. št. 1771. Višinska razlika 1,5 m med javno potjo in gospodujočim zemljiščem je bila ugotovljena. Na kakšni razdalji se ta razlika izravna, pa tožena stranka niti v reviziji ne pove. Dejanske narave je ugotovitev, da gre za strmo brežino, da je preglednost pri zavijanju v levo izjemno slaba ter da je ta pot obstajala že prej (pred priposestvovanjem služne poti). Dopolnjevanje dejanskega stanja z zaslišanjem izvedenca na revizijski stopnji ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena v povezavi s 386. členom ZPP).

Zato je pravilna presoja sodišč, da je služnost še vedno "objektivno koristna" in da pravno upoštevne spremenjene okoliščine v primerjavi s tistimi, ki so bile v času priposestvovalne dobe, niso podane. Če pa je tako, je pravilen tudi sklep, da ni razloga za prenehanje služnosti po 2. odstavku 58. člena ZTLR.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je to sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).