Jedro

Sodbe, s katero je odločeno, da se tožbeni zahtevek zavrne in se zaradi tega razveljavi nalog za izpraznitev, ni mogoče izpodbijati samo v tistem delu, "ki se nanaša na odpoved najemnega razmerja", ker takega dela v nalogu, in zaradi tega niti v sodbi, ni.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je, potem ko je zadevi opr. št. VI Pg 191/2003 in opr. št. VI Pg 86/2003 združilo za skupno obravnavanje, z izpodbijano sodbo razveljavilo svoja naloga za izpraznitev poslovnih prostorov opr. št. IV Plg 73/99 z dne 20.6.2000 in opr. št. IV Plg 19/2003 z dne 31.2003, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpoved najemnega razmerja ugodi, podrejeno pa, da jo (v tem delu) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Iz vsebine pritožbe, zlasti iz pritožbenega predloga, je razvidno, da tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo samo v tistem delu, ki se nanaša na odpoved najemnega razmerja. S tem pa se očitno postavlja v položaj, ko ne zahteva več izpraznitve in izročitve spornih poslovnih prostorov, ampak samo še odločitev o prenehanju najemnega razmerja.

Postopek za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov (v nadaljevanju: nalog) je urejen v Zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Iz določb 2. odst. 29. člena ZPSPP je razvidno, da sodišče izda nalog, če ugotovi, da ima najemodajalec pravico odpovedati najemno pogodbo ali da ima pravico zahtevati izpraznitev prostorov. Da ima katero od teh pravic, pa ugotovi, če to izhaja iz odpovedi pogodbe oziroma iz zahteve za izpraznitev ter iz predloženih dokazil. Podlaga za izdajo naloga je torej bodisi odpoved pogodbe (26. člen ZPSPP) bodisi zahteva za izpraznitev (28. člen ZPSPP).

Za nalog se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na plačilni nalog (3. odst. 29. člena ZPSPP).

To pomeni, da se po morebitnem najemnikovem ugovoru postopek nadaljuje v pravdi, sodišče pa v odločbi o glavni stvari odloči, ali ostane nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (3. odst. 436. člena ZPP). Nalog se razveljavi med drugim tudi takrat, ko sodišče zavrne tožbeni zahtevek.

V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, kako se v takih pravdah glasi tožbeni zahtevek. Nobenega dvoma ni, da se lahko glasi le na izpraznitev poslovnih prostorov in njihovo izročitev najemodajalcu (tožeči stranki). Sama odpoved najemne pogodbe (oziroma zahteva za izpraznitev) namreč ni del tožbenega zahtevka, je samo njegova podlaga (pravna in dejanska) in spada zato v tožbeno pripoved (naracijo). V primeru odpovedi najemne pogodbe se torej najemniku z nalogom ne "nalaga" tudi to, da je pogodba odpovedana. Ne gre niti za oblikovalni zahtevek oziroma za oblikovalno sodno odločbo, s katero bi sodišče izreklo prenehanje najemnega razmerja, ampak le za predhodno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma utemeljenost naloga za izpraznitev.

Iz povedanega izhaja, da sodbe, s katero je odločeno, da se tožbeni zahtevek zavrne in se zaradi tega tudi razveljavi nalog, ni mogoče izpodbijati samo v tistem delu, "ki se nanaša na odpoved najemnega razmerja", ker takega dela v nalogu, in zaradi tega niti v sodbi, preprosto ni. Ta del obstaja, pogojno rečeno, samo kot razlogi sodbe.

Razlogov sodbe samih po sebi pa ni mogoče izpodbijati, če se hkrati ne izpodbija tudi odločitev, zapisana v izreku sodbe. To je pomembno zato, ker postane lahko pravnomočen samo izrek sodne odločbe, ne pa morda tudi njena obrazložitev. Ni torej mogoče govoriti o odločitvi sodišča, če ta ni vsebovana v izreku sodne odločbe; odločitve, ki je ni, pa seveda že po logiki stvari ni mogoče izpodbijati s pritožbo.

Tako pritožbo je treba zavreči kot nedovoljeno, saj pritožnik od nje ne more imeti nobene pravne koristi.

Iz povedanega je razvidno, da je tako tudi v obravnavanem primeru.

Zato je sodišče druge stopnje, ker ni tega storilo že sodišče prve stopnje, pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške pritožbe kriti sama.