Jedro

To, da je tožnik utrpel škodo, ko je "poskušal zadržati krilo vrat, da le-ta ne bi udarila po avtomobilu", ter da je "s tem .... celo preprečil nastanek škode na službenem vozilu", ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, pač pa za odgovornost za t. i. substituirano škodo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka "v celoti odgovorna tožeči stranki A. D. za nastalo mu škodo v škodnem dogodku dne 11.4.1998", kar revizijsko sodišče razume kot ugotovitev, da so tožbeni zahtevki po podlagi utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je škoda nastala zato, ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za namestitev ustreznih varovalnih zatičev na vratih, ter da ni dokazano, da v primeru, če bi tožnik vrata odprl vse do stene, do udarca krila vrat ne bi prišlo (zaradi česar ni dokazan tožnikov prispevek k nastanku škode).

Zoper to sodbo je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je bilo tožnikovo ravnanje v skladu s standardom povprečno skrbnega človeka. Znano je namreč, da je treba ob vetrovnem vremenu vrata odpreti tako, da je upor vetra čim manjši. Zato je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi bilo treba to dokazovati z izvedencem. Tožnik je dobro vedel, da bi z odprtjem vrat vse do stene preprečil nesrečo. Od vsakega povprečnega človeka je mogoče pričakovati, da vrata zavaruje pred sunki vetra. Nevarno situacijo je zato povzročil tožnik, ker je vrata odprl le na pol. Sodišče se o teh očitkih tožene stranke ni izreklo, "ampak je navedlo le, da ni moglo zaključiti, da je navedel kaj v nasprotju z načinom njegovega dela". Sodišče ni obravnavalo trditev tožene stranke, da bi tožnik ravnal prav, če bi vrata odprl do konca. V tem delu je zato sodba neobrazložena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče "ni ...... izjasnilo o trditvah tožene stranke, da bi tožnik ravnal prav, če bi odprl vrata do konca, zato je v tem delu sodba sodišča prve stopnje ostala neobrazložena", ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč v zvezi s tem ugovorom navedlo naslednje: " Na podlagi izvedenih dokazov pa sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo, ki je tista stopnja resničnosti, ki je potrebna za vsebinsko (meritorno) odločanje, zaključiti, da se v primeru do stene odprtih vrat le ta ne bi zaprla in torej ne bi prišlo do poškodbe tožnika. Tako tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni dokazan soprispevek tožnika k nastanku škode." Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala, da do udarca vrat ne bi prišlo, če bi tožnik vrata odprl do konca - do stene (ker gre za ugovor oškodovančevega prispevka k nastanku škode, nosi dokazno breme za dejstva, ki ga substancirajo, se pravi tudi za vzročno zvezo med oškodovančevim ravnanjem in škodnim dogodkom, tožena stranka), je razpravljanje o tem, ali bi moral vedeti, da bi bila s tem zmanjšana možnost učinkov vetra na vrata, nepotrebno. Ker pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), je brez pomena tudi revizijsko izpodbijanje te dejanske ugotovitve.

Glede na to, da mora revizijsko sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je bilo treba preizkusiti tudi pravilnost stališča, da je za škodo, ki je nastala zaradi neustreznosti zatiča vrat, odgovoren zavarovanec tožene stranke. Vsaj vzročna zveza (med protipravnim ravnanjem in škodo) kot eno od predpostavk odškodninske odgovornosti v tem primeru namreč ni podana. Protipravno ravnanje naj bi po mnenju sodišč prve in druge stopnje predstavljala opustitev namestitve "takšnih varovalnih zatičev, ki bi upoštevajoč velikost in težo vrat, podlago na tleh ter pogostost močnejših sunkov vetra na območju garaž, zagotovili varno parkiranje avtomobilov v garažo oziroma preprečili, da se vrata, v primeru pravilne uporabe zatičev tudi v primeru vetrovnega vremena, ne bi sama zapirala". Smisel vratnih zatičev je torej zagotoviti "varno parkiranje avtomobilov v garažo", oziroma preprečevanje, "da se vrata......... v primeru vetrovnega vremena ne bi sama zapirala", skratka olajševati uvoz in izvoz avtomobilov v oziroma iz garaže ter preprečevanje škode, ki bi jo lahko povzroči nenaden udarec vrat v bok avtomobila (kot posledica sunka vetra). V tem okviru je zato treba iskati tudi vzrok škode, ki nastane "zaradi neustreznosti zatiča". Po rednem, predvidljivem teku stvari (običajno, oziroma praviloma) bodo neustrezni vratni zatiči povzročili škodo na avtomobilu (če šofer problema ne bo rešil s svojo iznajdljivostjo - npr. s postavitvijo kakega težjega predmeta pred krila vrat ali če mu ne bo kdo priskočil na pomoč in pridržal vrata), težko pa si je predstavljati (predvideti), da bi zaradi neustreznega zatiča prišlo do poškodbe prsta na roki šoferja, ko bi ta prestrezal vrata. Taka škoda (pravilneje tak škodni dogodek) ni predvidljiva - njen vzrok tudi ni neustreznost vratnega zatiča, pač pa intervencija šoferja, ki želi preprečiti škodo, ki bi jo lahko povzročil udarec vrat v bok avtomobila.

Dejstvo, da je tožnik "poskušal zadržati krilo vrat, da le-ta ne bi udarila po avtomobilu", ter da je "s tem .......celo preprečil nastanek škode na službenem vozilu" (gl. drugi odstavek na 4. strani sodbe prve stopnje), ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, pač pa za odgovornost za t.i. substituirano škodo. Podlago zahtevkov bi bilo zato treba presojati po določbah tretjega odstavka 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), po katerih ima tisti, komur nastane škoda pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavi. Katera je ta škoda, je odvisno od dejanskih okoliščin primera, med drugim zlasti od presoje razumnosti oškodovančevega ukrepanja tako z vidika lastnega izpostavljanja nevarnosti kot tudi izgledov o uspešnosti takšnega ravnanja in od obsega škode, ki je grozila. Ker so ostala ta vprašanja (zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja) prezrta, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), ki bo moralo ugotoviti, ali se je toženec škodi, ki jo je utrpel, smotrno izpostavil. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.