Jedro

V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Iz navedene določbe je razbrati, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva in dokaze, ki se nanašajo na v predlogu za izvršbo s strani upnika navedena dejstva in dokaze. Logično je namreč, da se z ugovorom dolžnik ne more braniti pred tistim, česar upnik ni navajal v predlogu za izvršbo. Takšna zahteva je do dolžnika prestroga in v celoti neživljenjska.

Če bi upnik v obravnavanem primeru že v predlogu za izvršbo navajal, da ima do dolžnika odprte še druge (starejše) terjatve, ki se vodijo v drugi izvršilni zadevi in ki jih dolžnik v celoti še ni poravnal, bi se dolžnik zoper takšne navedbe z ugovorom lahko branil. V takem primeru bi z iztekom ugovornega roka tudi nastopila prekluzija navajanja dejstev in dokazov, če se dolžnik do takšnih navedb (ki jih je upnik podal v predlogu za izvršbo) v ugovoru ne bi opredelil. V primeru (kot je obravnavani), ko je upnik šele v odgovoru na ugovor prvič navajal, da ima do dolžnika odprte še starejše obveznosti, ki jih je poplačeval s prejetimi dolžnikovimi plačili, pa dolžnik po presoji pritožbenega sodišča ni prekludiran z navajanjem novih dejstev in dokazov, ki jih je posredoval sodišču v vlogi, vloženi znotraj sodnega roka, ki ga je za odgovor na upnikov odgovor na ugovor določilo sodišče prve stopnje. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo.

V situaciji, ko se je dolžnik odzval na jasen poziv sodišča k izjavi o navedbah upnika, o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov ni mogoče govoriti. Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo, ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave RS). Dolžnik je upravičeno pričakoval, da se bo sodišče prve stopnje do njegovih navedb opredelilo, zato je izpodbijana odločitev vsekakor obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijani I. in II. točki razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi ter zavrnilo (II.) dolžnikov in (III.) upnikov zahtevek za povrnitev ugovornih stroškov.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi, ki jo zoper I. In II. točko sklepa vlaga iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sklepa tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, podredno, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih zahteva, da se upniku naložijo v plačilo izvršilni stroški s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba opozarja, da je bil predlog za izvršbo vložen za plačilo nadomestil preživnine za čas od 1. 4. 2018 do 28. 2. 2021, ki jih je upnik plačal zakoniti zastopnici otroka namesto dolžnika. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru navedel, da je svojo obveznost že izpolnil, specificiral posamezne zneske plačil in zanje predložil dokaze. V odgovoru na ugovor je upnik navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze. Tako je navedel, da dolžnik še ni poplačal v celoti terjatve iz prejšnjega sklepa o izvršbi I 1332/2018 in da pri zneskih, za katere v ugovoru navaja, da predstavljajo plačilo terjatev iz te izvršilne zadeve, dolžnik ni navedel katero terjatev plačuje, zato je upnik ravnal po splošnih pravilih o vračunavanju in poplačal starejše terjatve, ki naj ne bi bile poplačane po sklepu o izvršbi I 1332/2018. Dolžnik opozarja, da se je lahko do teh novih dejstev in dokazov opredelil šele v vlogi z dne 17. 8. 2021, saj se predlog za izvršbo nanje ni nanašal. Dolžnik je tako v navedeni vlogi pojasnil način plačevanja zneskov, ko iz predloženih dokazil o plačilih nedvomno izhaja, da se je višina plačil ujemala z aktualno višino obroka nadomestila preživnine, kar po mnenju dolžnika predstavlja nedvomen dokaz dolžnikove določitve vrstnega reda vračunavanja (prvi odstavek 287. člena OZ).

Pritožba graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil dolžnik prekludiran z navajanjem dejstva, ker ni že v ugovoru navedel vseh zatrjevanih dejstev (da je določil vrstni red vračunavanja na način, da je poplačal terjatev za čas od aprila 2018 do februarja 2021). S tem je sodišče prekoračilo obveznost dolžnika iz drugega odstavka 53. člena ZIZ in nanj naložilo nesorazmerno breme. Dolžnik se namreč v ugovoru lahko brani le zoper tisto, kar se mu očita, da ni izpolnil in za obdobje, za katero se mu to očita. Po stališču sodišča prve stopnje, bi moral dolžnik v ugovoru navesti že vsa dejstva, ki bi se kot pomembna lahko izkazala šele na podlagi navedb upnika, ki ne izhajajo iz predloga za izvršbo in za katere dolžnik ne more vedeti. Dolžniku je bila s tem kršena pravica do izjave.

S tem, ko sodišče prve stopnje v sklepu ugotavlja, da je dolžnik ob vložitvi ugovora 3. 6. 2021 vedel, da je dolžan upniku tudi starejši dolg, je prekoračilo navedbe strank, saj tega stranki nista navajali. Prav nasprotno, upnik je v odgovoru na ugovor zapisal, da je bil izvršilni postopek I 1332/2018 ustavljen s sklepom z dne 30. 7. 2019 in da naj bi obstajal še drug izvršilni postopek, ki naj ne bi bil poplačan.

Po sodni praksi je odgovor na ugovor treba poslati v odgovor dolžniku takrat, ko upnik v odgovoru navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, pa se ti nanašajo na relevantne ugovorne razloge. Sodišče je v tej zadevi dolžnika pozvalo k izjavi z dopisom z dne 29. 7. 2021, z opozorilom, da bo prekludiran z navajanjem novih dejstev in dokazov, če v postavljenem roku ne izjavi. Glede na to dolžnik z navajanjem novih dejstev in dokazov ne more biti prekludiran, še zlasti ne, ker je sodišče hkrati sprejelo upnikovo navajanje novot iz odgovora na ugovor, s čimer je razširilo procesno gradivo, ki ga je imel v oziru dolžnik v času vložitve ugovora.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)1 določa, da lahko dolžnik sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, izpodbija z ugovorom. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Iz navedene določbe je razbrati, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva in dokaze, ki se nanašajo na v predlogu za izvršbo s strani upnika navedena dejstva in dokaze. Logično je namreč, da se z ugovorom dolžnik ne more braniti pred tistim, česar upnik ni navajal v predlogu za izvršbo. Kot pravilno navaja pritožba, bi bila takšna zahteva do dolžnika prestroga in v celoti neživljenjska. Kako naj namreč dolžnik ob vložitvi ugovora pomisli prav na vse teoretično možne okoliščine, ki bi se lahko kot relevantne pojavile v nadaljevanju postopka in se že vnaprej opredeljuje do njih?

6. Če bi upnik v obravnavanem primeru že v predlogu za izvršbo navajal, da ima do dolžnika odprte še druge (starejše) terjatve, ki se vodijo v drugi izvršilni zadevi in ki jih dolžnik v celoti še ni poravnal, bi se dolžnik zoper takšne navedbe z ugovorom lahko branil. V takem primeru bi z iztekom ugovornega roka tudi nastopila prekluzija navajanja dejstev in dokazov, če se dolžnik do takšnih navedb (ki jih je upnik podal v predlogu za izvršbo) v ugovoru ne bi opredelil. V primeru (kot je obravnavani), ko je upnik šele v odgovoru na ugovor prvič navajal, da ima do dolžnika odprte še starejše obveznosti, ki jih je poplačeval s prejetimi dolžnikovimi plačili, pa dolžnik po presoji pritožbenega sodišča ni prekludiran z navajanjem novih dejstev in dokazov, ki jih je posredoval sodišču v vlogi, vloženi znotraj sodnega roka, ki ga je za odgovor na upnikov odgovor na ugovor določilo sodišče prve stopnje. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo. V situaciji, ko se je dolžnik odzval na jasen poziv sodišča k izjavi o navedbah upnika, o nedopustnem navajanju novih dejstev in dokazov namreč ni mogoče govoriti. Stranke lahko učinkovito sodelujejo in se učinkovito izjavljajo (22. člen Ustave RS), ko se zanesejo na ravnanja in stališča sodišča v postopku. Navedena zahteva je tudi vsebina načela pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen Ustave RS). Dolžnik je upravičeno pričakoval, da se bo sodišče prve stopnje do njegovih navedb opredelilo,2 zato je izpodbijana odločitev vsekakor obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Posledica ugotovljene procesne kršitve je razveljavitev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje, ki bo o ugovoru moralo ponovno odločati (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri tem pa se bo moralo opredeliti tudi do navedb dolžnika iz njegove vloge z dne 17. 8. 2021. Ker bo od ponovne odločitve o ugovoru odvisna tudi odločitev o izvršilnih stroških, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev, ki je zajeta v II. točki izpodbijanega sklepa.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Prim. VSM Sklep I Ip 488/2019. 3 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.