Jedro

Ob ugotovljeni okoliščini, da je hotel prvi toženec izigrati možnost uresničitve prve sodbe z dne 6.1.1994, ki jo je njegov pooblaščenec prejel v januarju in je 7.2.1994 vložil pritožbo, s tem, da je 28.3.1994 sklenil sporno darilno pogodbo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravna določila o ničnosti pogodbe, ki je zapisano v 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Ugotovljeni toženčev namen, da bi izigral prisilne predpise in delo sodišča, ki zagotavlja varstvo pravic, je v nasprotju z načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo. Pri tem dokazovanje dobre vere drugega in tretjega toženca za odločitev o veljavnosti darilne pogodbe nima pomena, saj po tretjem odstavku 53. člena ZOR pri darilni pogodbi, ki je neodplačen pravni posel, pogodba nima pravnega učinka niti tedaj, ko obdarjenec ni vedel za nedopustni nagib sopogodbenika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. odločalo o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na nepremičnine. Pod 1. razsodilo, da je nična darilna pogodba, sklenjena med prvo toženim A. M., kot darovalcem, ter drugo in tretje toženima mld. M. M. in P. M., kot obdarjencema. Zato je pod 2. naložilo obdarjencema, da morata prvo toženemu izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bodo pri vsakemu do 1/2 lastne nepremičnine, parcele št. 1779, 1715, 1776, 1778/1, 17-78/5 in 2598, ki so vpisane v vl. št. 3093 k.o..., odpisale in vpisale nazaj v vl.št. 1721 k.o..., na katerem se bo vknjižila lastninska pravica na prvega toženca. Pod. 3. je zavrnilo, kar je tožnik zahteval drugače. Pod II. je sodišče razsodilo o zahtevku za vrnitev premičnih stvari, ki ga je zavrnilo. V zvezi z zahtevkom za vračilo traktorja znamke Ursus je pod III. ugotovilo umik zahtevka za izročitev traktorja, zahtevek na izročitev listin v zvezi s njim pa je zavrnilo. Pod IV. je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 155.973 tolarjev. Pod V. je s sklepom zavrnilo tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pod VI. pa je odločilo, da morajo toženci povrniti tožniku pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah tožeče in tožene stranke, jima je delno ugodilo in izrek pod I. 1. in 2. spremenilo, tako da je darilno pogodbo z dne 28.3.1994 razveljavilo in mld. M. M. in P. M. naložilo, da morata izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri njima lastni 1/2 nepremičnin, ki so vpisane v vl. št. 3093 k.o..., vknjižila lastninska pravica na ime tožnika J. M., sicer bo listino nadomestila sodba. V preostalem delu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da morata pravdni stranki sami kriti pritožbene stroške.

Proti pravnomočni sodbi so toženci pravočasno vložili revizijo.

Uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in očitno tudi kršitve postopka. Predlagajo, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni odločbo pritožbenega sodišča, podrejeno pa predlagajo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišči prve stopnje v novo sojenje. Vztrajajo pri trditvi, da zahtevek tožeče stranke ni tak, kot izhaja iz prve sodbe, zato tudi pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti tožbenega zahtevka na način, kot ga je, saj se mora ravnati po zahtevku tožeče stranke. Toženci trdijo, da izrek sodbe višjega sodišča ne ustreza zahtevi tožeče stranke in da toženci s spremembo sodbe niso nič pridobili. Zato bi lahko prišlo do spremembe sodbe le po pritožbi tožeče stranke, ker ima tožnik interes na spremenjenem izreku sodbe v zvezi z nepremičninami. Dodajajo, da so bili obdarjenci v dobri veri in so se zanesli na zemljiškoknjižno stanje o lastninski pravici prvega toženca. Sodiščema očitajo, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista ugotavljali dobrovernosti tožencev in ker sta sklepali na podlagi podatkov v spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v D., opr. št. P 353/92, ki ne morejo privesti do zaključka, ki ga je sprejelo pritožbeno sodišče. Na koncu navajajo še, da je kršitev postopka povezana s tožnikovo sposobnostjo biti stranka v tem postopku in dodajajo, da teče pred Okrajnim sodiščem v D. pod opr. št. N 19/95 postopek za odvzem opravilne sposobnosti. Menijo, da bi bilo treba pred odločitvijo v pravdi počakati na odločitev sodišča v nepravdnem postopku.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj se pravdnega postopka na strani tožeče stranke ni udeleževal kdo, ki ne bi mogel biti pravdna stranka, poleg tega pa je tožnika tudi ni zastopal pooblaščenec, ki je imel potrebno dovoljenje za pravdo (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977). Očitno je, da tožena stranke ne loči med sposobnostjo biti stranka v postopku (prvi odstavek 77. člena ZPP 1977) in med pravdno sposobnostjo, ki jo ima po 79. členu ZPP 1977 stranka, ki je poslovno sposobna in lahko sama opravlja pravdna dejanja. Sodišči prve in druge stopnje sta v konkretnem primeru že obširno razložili razliko, zato revizijsko sodišče le kratko odgovarja na revizijska izvajanja, da je tožnik kot fizična oseba nedvomno sposoben biti stranka v pravdi, in da je bil dne 26.6.1995, ko je podpisal pooblastilo odvetniku B. S., za to poslovno sposoben. Predlagana prekinitev postopka do končanja zatrjevanega postopka za odvzem opravilne sposobnosti, ki naj bi ga sprožila tožen-a stranka, bi bila v direktnem nasprotju z načelom, ki je zapisano v 10. členu ZPP 1977. Tudi revizijski očitek, češ da spremenjeni izrek sodbe pritožbenega sodišča ni v skladu s tožbenim zahtevkom, ni podan. Prvi in drugi odstavek tožbenega zahtevka sta dobesedno prepisana iz tožbenega zahtevka, razen kolikor se nanašata na tretjega toženca, pri katerem je sodišče upoštevalo, da je med pravdo postal polnoleten. Tudi izvajanja o tem, da je sprememba v tožnikovo korist in da bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo sodbo le po pritožbi tožeče stranke, je brez pomena: sprememba pod 1. izreka je bila storjena po pritožbi tožene stranke, ki bi lahko ločila med ničnostjo in razveljavitvijo pogodbe, do spremembe pod 2. izreka pa je prišlo ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke, zato je razumljivo, da je v njeno korist. V zvezi s trditvami, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ocenili okoliščin, ki izhajajo iz pravdnega spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah, pod opr. št. P 353/92, revizijsko sodišče pojasnjuje, da v reviziji ni mogoče izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene nižjih sodišč (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ob ugotovljeni okoliščini, da je hotel prvi toženec izigrati možnost uresničitve prve sodbe z dne 6.1.1994, ki jo je njegov pooblaščenec prejel v januarju in je 7.2.1994 vložil pritožbo, s tem, da je 28.3.1994 sklenil sporno darilno pogodbo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravna določila o ničnosti pogodbe, ki je zapisano v 103. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Ugotovljeni toženčev namen, da bi izigral prisilne predpise in delo sodišča, ki zagotavlja varstvo pravic, je v nasprotju z načeli družbene ureditve, prisilnimi predpisi in družbeno moralo. Pri tem dokazovanje dobre vere drugega in tretjega toženca za odločitev o veljavnosti darilne pogodbe nima pomena, saj po tretjem odstavku 53. člena ZOR pri darilni pogodbi, ki je neodplačen pravni posel, pogodba nima pravnega učinka niti tedaj, ko obdarjenec ni vedel za nedopustni nagib sopogodbenika.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 sodišče paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).