Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so predmet skupnega premoženja, katerega obseg v pravdi ugotavlja sodišče, zaloge, ne pa njihova vrednost, ki se v pravdi ne ugotavlja, ter da bi zato ugoditev takšnemu zahtevku toženke, enako pa velja tudi za ugoditev njenemu zahtevku za izplačilo deleža na tem premoženju v denarju, pomenilo zgolj delno delitev skupnega premoženja, ki pa ni sprejemljiva.

Pri ugotavljanju večjega prispevka tožnika k nastanku skupnega premoženja ni mogoče upoštevati ureditve stanovanja na podstrešju v domači stanovanjski hiši, saj v obdobju, v katerem se je dogradila mansarda, pravdni stranki nista bili v dejanski življenjski in ekonomski skupnosti, kar pomeni, da takrat skupno premoženje še ni nastajalo in se zatrjevani višji delež na tem delu premoženja, tudi če bi bil ugotovljen, ne more odražati v ustrezno višjem deležu na celotnem premoženju.

Čeprav sta zakonca na ta račun, ker sta imela rešeno stanovanjsko vprašanje, lahko privarčevala več in hitreje in sta zato lahko ustvarila več skupnega premoženja, kot bi ga sicer, pa se zatrjevani manjši stanovanjski stroški ne morejo odražati v večjem deležu tožnika na skupnem premoženju.

Ne more biti tožnikov delež večji na račun njegovih trditev, da se je vsem, ki so pomagali pri gradnji delavnice, oddolžil s protiuslugami, kar za toženko naj ne bi veljalo, saj je še vedno šlo za pomoč obema.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I./2. izreka tako, da se ugotovi, da sta deleža tožnika K.C. in toženke D. K. na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank, kot je navedeno v točki I. tega zahtevka, enaka in znašata za vsakega 50/100 celote; - v 5. alineji točke III./1. izreka tako, da se znesek vlaganj v višini 5.743,65 EUR nadomesti z zneskom vlaganj v višini 1.392,40 EUR; - v prvem odstavku točke IV./1. izreka tako, da se znesek 14.256,35 EUR nadomesti z zneskom 18.607,60 EUR; - v drugem odstavku točke IV./1. izreka tako, da se ugotovi, da sta deleža tožnika K. C. in toženke D. K. na skupnem premoženju pravdnih strank enaka in znašata za vsakega 50/100 celote; - in tako, da se točka IV./3. izreka izbriše. II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v še izpodbijanem, a nespremenjenem, delu, izpodbijani sklep pa v izpodbijani točki 2. izreka, potrdita.

III. Tožeča stranka C. K.in tožena stranka D. K. sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo pod točko I. izreka razsodilo, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke C. K.delno ugodi tako, da se 1. ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank, to je tožnika K.C. in toženke K. D. spada: nepremičnine parc. št. 93/4, 93/5 in 93/6, vse k.o. ...; nepremičnina posamezni del stavbe št. 30 v stavbi št. 2425 k.o...., to je stanovanje na naslovu ..., avtomobili: Audi A6 caravan l. 2003, Renault Megane cabrio prestige l. 2004, Citroen AX, avtovleka, Alfa Romeo 156 l. 2004, težje motorno kolo Hyosung GT, 650 l. 2004, Daewoo Racer l. 1996, Maruti 800, Ford Mondeo l. 1998 in Peugeot 407 l. 2005; našteta oprema v mehanični delavnici; vsa denarna sredstva na naštetih bančnih računih strank K. C. in K. D., vsi odprti pri ... obstoječa v trenutku razpada življenjske skupnosti pravdnih strank dne 3. 9. 2008 v skupni višini 3.901,75 EUR, vsi prihranki – depoziti na hranilnih vlogah na ime pravdnih strank, obstoječi v trenutku razpada življenjske skupnosti strank dne 3. 9. 2008 v skupni višini 99.586,34 EUR, zmanjšani za kupnino za stanovanje na naslovu ... v višini 87.000,00 EUR, torej razlika v višini 12.586,34 EUR, ter denarna zneska 2.000,00 EUR in 1.650,00 EUR, nakazana na transakcijski račun K. D. dne 4. 9. 2008 in 2. da se ugotovi, da znaša delež tožnika K. C. na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank, ki je naveden v točki I. tega zahtevka, 55/100 celote, delež toženke K. D. pa 45/100. Pod točko II. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, 1. da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi delnice ... kupljene na ime toženke iz skupnega premoženja v vrednosti 2.650,00 EUR, delnice ..., kupljene na ime toženke iz skupnega premoženja v vrednosti 1.500,00 EUR ter prihranki – depoziti na hranilnih vlogah v višini 203.364,98 EUR in denarni znesek 1.652,24 EUR, nakazan na transakcijski račun K.D. dne 4. 9. 2008 ter 2., v presežku, da znaša delež K. C. na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank še dodatnih 25/100 celote. Pod točko III. izreka je sodišče prve stopnje delno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku D. K.in sicer je pod točko 1. ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank: nepremičnina parc. št. 934, parc. št. 93/5 in 93/6, vse k.o...; nepremičnina posamezni del stavbe št. 30 v stavbi št. 2425 k.o. .; navedena oprema v mehanični delavnici; avtomobili: Audi A6 caravan l. 2003, Renault Megane cabrio prestige l. 2004, Citroen AX, avtovleka, Alfa Romeo 156 l. 2004, težje motorno kolo Hyosung GT, 650 l. 2004, Daewoo Racer l. 1996 in Maruti 800; vlaganja v višini 5.743,65 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine parc. št. 328/6 k.o. .. ter zaloge – rezervni deli, razvidni iz verodostojne listine ..., C. K. s.p. Z dne 20. 12. 2008, ki je sestavni del te sodbe, pa tudi da delež tožnice D. K.na tem skupnem premoženju znaša 45/100 celote in toženca C. K. 55/100. Pod točko IV. izreka je nadalje sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, 1. da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo vlaganja v presežku v višini 14.256,35 EUR; 2. glede vrednosti zalog – rezervnih delov v višini 37.658,92 EUR; 3. v presežku, da znaša delež tožnice D. K. na skupnem premoženju pravdnih strank še dodatnih 5/100 celote in da je 4. toženec C. K. dolžan izplačati tožnici D. K. na račun njenega deleža na v zadnjih dveh alinejah točke III/1. izreka ugotovljenem skupnem premoženju znesek 28.829,46 EUR, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Pod točko 1. sklepa je nadalje sodišče prve stopnje še sklenilo, da se ugotovi umik tožbe glede vlaganj v višini 20.000,00 EUR v do 1/2 solastni delež T. K. na nepremičnini parc. št. 328/6 k.o. ..., pod točko 2. sklepa pa je še odločilo, da je tožeča stranka C. K. dolžna toženi stranki D. K. povrniti pravdne stroške, s to sodbo odmerjene na 23,78 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper to odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) sodbo izpodbija v zavrnilnem delu svojega tožbenega zahtevka pod točko II. izreka delno in sicer v 3. alineji točke 1., ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek, da v skupno premoženje spadajo tudi prihranki - depoziti na hranilnih vlogah v višini 203.364,98 EUR, kakor tudi glede tč. 2. izreka, kjer je sodišče zavrnilo njegov zahtevek glede deleža v presežku, da znaša njegov delež na skupnem premoženju še dodatnih 25/100 celote. Kar zadeva odločitve o zahtevku toženke po nasprotni tožbi pa se tožnik pritožuje zoper ugodilni del pod tč. III. izreka in sicer delno zoper 5. in 6. alinejo tč. 1, torej zoper odločitev, da v skupno premoženje strank spadajo tudi vlaganja v višini 5.743,65 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine v k.o. ... in zaloge-rezervni deli, razvidni iz verodostojne listine z dne 20. 12. 2008 in glede odločitve sodišča o deležu strank na tem skupnem premoženju, ko naj bi tožniku pripadal delež 55/100, toženki pa 45/100. Posledično se tožnik pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, vsebovano v izreku pod tč. 2. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi, v nadaljevanju pa v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov navaja, da je v pripravljalni vlogi dne 12. 4. 2016 na zahtevo sodišča natančno pojasnil v zvezi s čim predlaga zaslišanje vsake posamezne priče, torej določene glede sklopov vprašanj, glede katerih ni bila zaslišana še nobena priča, določene pa glede vprašanj, o katerih so predhodno zaslišane priče po prepričanju tožeče stranke izpovedovale nezadostno ali pa neverodostojno, da bi lahko sodišče napravilo dokončno in celovito, zlasti pa pravilno dokazno oceno, zato ne soglaša, da bi sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zaslišanje predlaganih prič zavrnilo z argumentacijo, da naj bi o teh vprašanjih bile zaslišane že druge zaslišane priče, ker je izvedlo obsežni dokazni postopek, zaslišanje dodatnih prič o istih vprašanjih pa celovite dokazne ocene sodišča ne bi moglo spremeniti ali da doslej izvedeni dokazi niso potrdili zaključkov, ki jih je stranka želela dokazati. Ravno nasprotno misli, da je bila z opustitvijo zaslišanja predlaganih prič storjena kršitev zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je nemogoče napraviti celovito in dokončno zlasti pa verodostojno dokazno oceno, ne da bi sodišče glede zatrjevanih dejstev izvedlo vse predlagane dokaze. Šele nato je mogoče vse te dokaze celovito dokazno oceniti, kakor je zahtevano, torej z dokazno oceno, ki terja oceno vsakega dokaza posebej in v razmerju z vsemi drugimi dokazi in šele takrat je mogoče trditi, katere zaključke, ki sta jih stranki želeli dokazati, je dokazni postopek potrdil in v kakšni meri oz. smeri. Ni pa mogoče dokončne dokazne ocene sprejeti na podlagi parcialne izvedbe dokazov o določenem dejstvu, denimo zato, ker naj bi določena priča ali stranka o tem dejstvu že govorila, še posebej, če so njihove navedbe pomanjkljive ali neverodostojne. Po njegovem mnenju gre za nedopustno prejudiciranje zadeve brez izvedbe konkretiziranih in potrebnih dokazov o pravno relevantnih dejstvih. Tako bi sodišče za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati na 5 strani tožeče stranke predlagane priče, ki so bile predlagane v zvezi z vprašanjem presoje deležev strank na skupnem premoženju, to je glede njunega prispevka k nastanku, povečanju in ohranitvi skupnega premoženja, M. K., F. R. in I. K., A. I., V. H., R. V., A. K., A. D., P. Č., A.C., M. H., M. Š., G. N., T. N., D. S., J. Š. in A. C. in sicer glede vprašanj, ki jih sodišče tudi samo pri vsaki izmed teh prič povzema med razloge sodbe pod tč. 11. obrazložitve, pri čemer je razbrati, da je bila vsaka izmed teh prič predlagana za zaslišanje za ugotavljanje v tem postopku pravno relevantnih dejstev. Sodišče po prepričanju tožnika takšnega ravnanja tudi ne more z uspehom utemeljiti s tem, češ da naj bi o teh dejstvih bile zaslišane določene druge priče, ki naj bi o istih dejstvih izpovedovale in so bile s strani strank za zaslišanje predlagane prioritetno. Res je tožnik na izrecno zahtevo sodišča, za katero ni nobene izrecne zakonske podlage, pojasnil, katere z njene strani predlagane priče naj se zaslišijo najprej, ker bi po njegovem prepričanju lahko največ povedale v zadevi, vendar pa to še ne pomeni, da je tožnik umaknil predlog po zaslišanju drugih predlaganih prič ali da takšni predlogi niso toliko pomembni, nasprotno je tožnik po zaslišanju določenih prič vztrajala pri zaslišanju vseh ostalih prič in ta predlog tudi pojasnil. Ob tem je še izpostavil, da je potrebno upoštevati, da je dokaz z zaslišanjem prič nepredvidljiv dokaz in da, tudi če stranka meni, da bi določena priča o nekem vprašanju lahko vedela in povedala največ in jo zato predlaga za zaslišanje kot prioritetno pričo, to še ne pomeni, da se bodo takšna pričakovanja stranke uresničila iz povsem objektivnih razlogov, denimo zato, ker priča ni vajena sodišča in vajena pripovedovanja, je starejša in pozabljiva oseba, ne izpoveduje zaradi stresa, ki ga doživlja ob zaslišanju in podobno, kar se je zgodilo denimo tudi v konkretnem primeru pri zaslišanju tožnikove matere in sestre. Sodišče pa torej ne more dejanskega stanja pravilno in popolno ugotoviti, če se zadovolji zgolj z zaslišanjem nekaterih prič in tudi ne v primeru, če so dokazni predlogi obsežni. Tudi aktivnosti, ki jih je tožnik v svojem življenju v dalj časa trajajoči zakonski zvezi s toženko izvedel v nastajanje skupnega premoženja, so bile nadpovprečno velike in bi sodišče temu moralo nakloniti potrebno skrbnosti in spoštovanje ter okoliščine v zvezi s tem pač moralo ugotoviti celovito. Enako je pritožbeno stališče tožnika tudi do zavrnitve dokaznih predlogov po zaslišanju priče predstavnikov računovodskih servisov in davčne inšpektorice S. K., kar je tožnik predlagal v zvezi z zatrjevanimi globami zaradi napak toženke pri delu v okviru tožnikovega podjema. Tožnik ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da natančnost in pravilnost dela toženke ni predmet tega postopka, ker to ne more vplivati na oceno prispevkov zakoncev k ustvarjanju oz. ohranjanju skupnega premoženja. Ob tem pa sodišču prve stopnje še očita, da glede tega zaključka prihaja celo samo s sabo v nasprotje, saj trdi, da je imel tožnik možnost, da poleg trditev o skupnem premoženju zajame tudi pasivo, česar pa ni storil. Takšne trditve namreč po mnenju tožnika kažejo na izrecno priznanje sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje toženke gotovo vpliva na presojo vprašanja prispevkov zakoncev k ustvarjanju, zlasti pa ohranjanju skupnega premoženja. Če so zaradi prispevka oz. napak toženke bile izrečene in plačane globe, potem je bilo v tem obsegu skupno premoženje strank že zmanjšano in se v tem postopku ni moglo več ugotoviti, kar pa seveda mora imeti vpliv na določitev deleža stranke na skupnem premoženju. Kar pa zadeva zaključka, češ da je imel tožnik možnost v postopek zajeti tudi pasivo, pa je ta gotovo protispisen, ker tožnik ni nikoli zatrjeval, da kakšni dolgovi iz tega naslova še obstajajo, temveč je trdil nasprotno, da so bili pokriti iz skupnega premoženja, ki je bilo torej že zmanjšalo zaradi ravnanj toženke, ki bi torej vsekakor morala biti predmet ugotavljanja in presoje v tem postopku. Tudi zaradi opustitve izvedbe teh dokazov je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tem delu. Enako pa navaja tudi glede zavrnitve dokaza zaslišanja davčne inšpektorice o neverodostojnosti listine ″vrednosti zalog″, na katero se sklicuje toženka. Tožnik je namreč trdil, da je to dejstvo ugotovila inšpektorica, kaj so bili razlogi in kako je ukrepala pa bi seveda morala in lahko pojasnila sama, ne pa da se to zahteva od tožnika ali da se o tem, kaj je ta priča ugotavljala ali ni ugotavljala (preverjala dejanskega stanja zalog) s strani sodišča nedopustno špekulira oziroma prejudicira. Tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi v posledici opustitve ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s prispevkom toženke k nastajanju skupnega premoženja, kar je tožnik utemeljeval s tem, da zaradi kožne alergije ni mogla opravljati nobenih del. Tožnik je v zvezi s tem predlagal dokaz s pridobitvijo zdravstvenega kartona in ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da gre za neprimeren dokaz zaradi pravice toženke do varstva osebnih pravic, saj bi vpogled v cel zdravstven karton pomenil seznanitev tožeče stranke s podatki o celostnem zdravstvenem stanju toženke, kar bi preseglo namen takšnega dokaza. Tožnik namreč meni, da predlagani dokaz ni neprimeren, saj je edini mogoč primeren dokaz. Kar zadeva trditev o neki zdravstveni težavi je namreč lahko pojmovno relevanten dokaz le t.i. objektivna medicinska dokumentacija in nič drugega. Če je sodišče menilo, da je takšen dokaz prekomeren in bi preveč posegel v zasebnost toženke, bi ga pač lahko omejilo tako časovno (na čas do prenehanja skupnosti strank), kakor tudi stvarno (samo glede zatrjevane težave), denimo tako, da bi pridobilo samo dokumentacijo zdravstvenega kartona, ki se nanaša na trditve strank. Pa tega ni storilo in je dokazni predlog povsem zavrnilo in posledično zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ki gotovo imajo vpliv na prispevke strank k ustvarjanju skupnega premoženja in s tem na njuna deleža na njem, sploh ni ugotavljalo, prav tako pa predhodno tožnika tudi ni opozorilo, da takšen predlog šteje za prekomeren ali neustrezen dokaz, ni izrazilo svojih naziranj v zvezi s tem, ni ga pozvalo naj za ugotavljanje istih dejstev predlaga druge primernejše dokaze in podobno. Posledično je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, na škodo tožnika pa kršilo tudi njegovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva pravic. Tudi pravice toženke do zasebnosti niso absolutne, ker so omejene z navedeno pravico tožnika. Sodišče prve stopnje pa je to tožnikovo pravico povsem zanemarilo in ni opravilo nikakršne potreben presoje razmerja med navedenima nasproti stoječima se pravica oz. tehtanja, kako ju je v konkretnem primeru potrebno uresničiti in udejaniti. Zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevana alergija ne odraža dejanskega vpliva na vsakdanje življenje in prispevke toženke v skupnem življenju strank, je po prepričanju tožnika arbitraren in predstavlja najbrž osebno mnenje sodišča, brez kakršne koli podlage v dokazih v spisu, ki jih sodišče v zvezi s tem tudi ni navedlo. Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno postopanje iz razloga, ker ni pridobilo podatkov o prometu gibanja sredstev na računih do vložitve tožbe, temveč je poizvedbe opravilo le za obdobje ugotovljenega razpada življenjske skupnosti, kar je bilo v konkretnem primeru na dan 3. 9. 2008, glede na to, da je sodišče obseg skupnega premoženja ugotavljalo na dan razpada življenjske skupnosti. V zvezi s tem pa tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni imelo enakih kriterijev za obe stranki, temveč je toženko obravnavalo povsem drugače in predvsem ugodneje, saj je, kadar je šlo toženki to v korist, obseg skupnega premoženja in razpolaganja strank ugotavljalo tudi za čas po ugotovljenem razpadu življenjske skupnosti navedenega dne, le glede zatrjevanj tožnika glede denarnih sredstev je vztrajalo pri ugotavljanju stanja le na dan prenehanja skupnosti, čeprav je tudi kar zadeva denarnih sredstev v korist toženke upoštevalo tudi okoliščine kasnejšega obdobja. Sodišču prve stopnje zato očita, da ni uporabilo istih vatljev za obe stranki in je na škodo tožnika kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic.

V zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje strank spadajo tudi vlaganja v višini 5.743,65 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine parc. št. 328/6 k,o...., pa tožnik sodišču prve stopnje očita več nepravilnosti in kršitev. Opozarja, da je že ob sprejetju sklepa o angažiranju izvedenca gradbene stroke v zvezi z vprašanjem vrednosti vlaganj v nepremičnino v .... uveljavljala procesno kršitev zaradi obsega postavljene naloge izvedencu. Takšen ugovor je bil usmerjen v dve smeri. Prva je ta, da sodišče izvedencu ne bi smelo postaviti naloge v zvezi z zahtevkom tožene stranke po nasprotni tožbi, ki je kar zadeva vlaganj popolnoma nejasen, nekonkretiziran in kot tak nesposoben za obravnavanje, a ga je sodišče kljub vsemu obravnavalo in mu tudi ugodilo. Tožnik ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da je zahtevek ustrezno postavljen in ob tem izpostavlja, da mora biti zahtevek postavljen tako, da je zadosti identificiran, da je iz izreka sodbe moč razbrati njegove učinke, denimo v smeri učinkov razsojene stvari - res iudicata. Po prepričanju tožnika pa izrek izpodbijane sodbe v tem delu tem kriterijem ne ustreza. Iz izreka sodbe, ki edini postane pravnomočen in za stranki ustvarja učinke in sta nanj vezani, po njegovem mnenju sploh ni moč razbrati, za katera vlaganja gre, razen da naj bi šlo za neka vrednostno opredeljena vlaganja v nek solastnik delež tožnika na navedeni nepremičnini, vlaganja pa opisno niso navedena, tako da se ne ve, katera so sploh vključena, vlaganja niso niti časovno opredeljena, tako da se ne ve, na katero obdobje naj bi se nanašala, niti sam solastninski delež tožnika na nepremičnini ni opredeljen. Zato tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je takšen zahtevek neustrezen in pomanjkljiv in ne omogoča njegove identifikacije in sodišče o njem ne bi smelo odločati. Izpostavlja pa še drug problem tega zahtevka in sicer, da je sodišče prve stopnje glede teh vlaganj ugotavljalo dejstva in izvedencu postavilo nalogo, ki se nanaša na ugotavljanje obsega nekega domnevnega skupnega premoženja, ki pa glede na siceršnje stališče sodišča o prenehanju življenjske skupnosti strank dne 3. 9. 2008, sploh ne bi smelo biti predmet ugotavljanja v predmetni pravdi, saj nastanek le-tega ne sega v čas trajanja življenjske skupnosti strank, temveč v kasnejši čas, glede na to, da je toženka trdila, da naj bi bila vlaganja izvedena po prenehanju skupnosti strank v letu 2008 in prvi polovici leta 2009. Takšne naloge sodišče izvedencu tako po mnenju tožnika sploh ne bi smelo postaviti in dejstev ne ugotavljati, če bi ravnalo konsistentno in obe stranki obravnavalo enako. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je v tem pogledu ravnalo nekonsistentno in v tem postopku ni obravnavalo obeh strank enako, očitno je preferiralo toženko in jo obravnavalo ugodneje. Tožnik izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje tekom postopka opredelilo, da šteje kot dan prenehanja skupnost strank 3. 9. 2008, kar bi pomenilo, da je navedeni datum tisti, do katerega sta stranki ustvarjali skupno premoženje, kasneje pa o tem ni mogoče več govoriti, saj je kasneje to premoženje lahko zgolj spreminjalo obliko ali pa svojo substanco, da je to stališče bilo jasno izraženo ob vprašanju ugotavljanja skupnih denarnih sredstev strank, zaradi česar sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo tožnikove zahteve, da je potrebno v zvezi z denarnimi depoziti ugotavljati tudi okoliščine v zvezi z depozitnimi pogodbami, ki so bile sklenjene po 3. 9. 2008, tožnik pa je tem stališčem sodišča prve stopnje tudi prilagodil svoj s tem povezan tožbeni zahtevek. Tožnik je tako domneval, da sodišče prve stopnje t.i. kalkulacijo skupnega premoženja strank izvaja na dan 3. 9. 2008. Ob takšnem stališču sodišča le-to tudi ni sprejelo zahteve tožeče stranke, da je potrebno ugotavljati tudi okoliščine v zvezi z depozitnimi pogodbami, ki so bile datumsko sklenjene po 3. 9. 2018, pri čemer bi bilo potrebno ugotoviti, kateri depoziti po pogodbah v tem času so bili po tem obdobju zgolj sproščeni in nato ponovno vezani, vir sredstev pa izhaja iz časa življenjske skupnosti strank ter pri katerih pogodbah po 3. 9. 2018 gre za povsem nove in prve vezave predhodno še nevezanih denarnih sredstev. Tudi glede teh depozitov je tožnik namreč trdil, da imajo vir nastanka v času trajanja življenjske skupnosti, saj nikakor ni mogoče, da bi stranki po 3. 9. 2018, zlasti glede na čas sklenitve teh kasnejših depozitnih pogodb, ki je zelo blizu navedenemu datumu, ustvarjali kakšne posebne prihranke večje vrednosti. To pa še posebej ni mogoče, v kolikor se je v tem obdobju izvrševalo tudi investicijsko vlaganje v nepremičnino v ... kot je to trdila toženka. Tožnik meni, da je to zgolj dodaten argument za stališče, da so tudi vsi prihranki po depozitnih pogodbah, ki so bile sklenjene po 3. 9. 2018, skupno premoženje pravdnih strank in bo ga bilo potrebno natančno enako ugotoviti, še posebej, v kolikor je to sodišče ugotavljalo glede drugega kasneje nastalega premoženja (vlaganja v nepremičnino v k.o. ..., nakup stanovanja v k.o. ... in zaloge rezervnih delov). Sodišče prve stopnje je tako stanje skupnih denarnih sredstev strank na računih ugotavljalo striktno na dan 3. 9. 2018 in dogajanja z denarjem kar zadeva zatajevanih skupnih prihrankov strank po tem datumu ni želelo raziskovati, na drugi strani pa je na zahtevo toženke in v njeno korist raziskovalo drugo dogajanje oziroma razpolaganje strank s tem istim denarjem po tem datumu, saj je toženka zatrjevala, da naj bi bila vsa vlaganja v nepremičnino v k.o. N. s strani tožnika po razpadu življenjske skupnosti konec leta 2008 in v začetku leta 2009 izvršena domnevno iz skupnih prihrankov. Sodišču prve stopnje zato tožnik očita, da je del skupnega premoženja ugotavljalo po stanju na dan po prenehanju skupnosti strank, del pa po stanju na dan prenehanja, kar pa je nesprejemljivo. Izvedencu gradbene stroke je namreč postavilo nalogo, da se opredeli do vrednosti vlaganj v mansardo v stanovanjsko hišo v R., ki so bila po zatrjevanju toženke izvršena v obdobju od oktobra 2008 do aprila 2009, kar je brez dvoma po 3. 9. 2008. Če se je sodišče namenilo ugotavljati zatrjevane okoliščine potrditvah toženke o tem, da se je iz skupnih prihrankov na dan razpada skupnosti kasneje izvršilo vlaganja v nepremičnino, s čimer bi denar zgolj spremenil svojo obliko, potem bi seveda moralo ugotavljati kvalitativno povsem enakovredne trditve tožnika o tem, da so bile tudi po prenehanju življenjske skupnosti strank po navedenih pogodbah o vezavah depozitov vezana prihranjena denarna sredstva, ki pa imajo vir nastanka predhodno v času življenjske skupnosti strank. Sodišče bi torej glede ugotavljanja obsega premoženja moralo uporabiti iste kriterije, ne pa za zahtevke tožnika ene, za zahtevke toženke pa povsem druge. Po prepričanju tožnika je namreč potrebno kalkulacijo skupnega premoženja strank opraviti na določen isti datum in to glede vseh sestavnih delov le tega, ne pa ene vrste premoženja ugotavljati po stanju v določenem času, druge vrste pa v nekem drugem času. Tako pride do situacije, ko je določeno premoženje upoštevano dvakrat, kar se je zgodilo tudi v tem primeru glede ugotovljene vrednosti skupnih vlaganj v nepremičnino v k.o. ..., saj je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg skupnih denarnih sredstev na računih strank na dan 3. 9. 2008, toženka pa je vseskozi trdila, da so bila vsa kasnejša vlaganja v navedeno nepremičnino izvršena iz teh skupnih prihrankov. Če je temu tako, potem je jasno, da je to premoženje že vključeno v okviru denarnih sredstev na navedeni dan in je kasneje s takšnimi domnevnimi skupnimi vlaganji prišlo zgolj do spremembe tega premoženja, oz. zmanjšanja denarnih sredstev in spremembe njihove oblike v vlaganja, ni pa mogoče glede teh vlaganjih govoriti o kakšne dodatnem skupnem premoženju strank. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je to povem spregledalo, čeprav po prepričanju tožnika ob takšnem pristopu teh vlaganj ne bi smelo ugotavljati, oziroma bi moralo po enakem pristopu ugotavljati tudi obseg denarnih prispevkov in vezav v istem obdobju, z virom nastanka v času življenjske skupnosti strank. Tožnik tudi še poudarja, da ni soglašal s trditvijo toženke, da so bila vlaganja v nepremičnini v... v celoti izvršena s skupnim denarjem, ki je bil ustvarjen v času trajanja življenjske skupnosti strank, tega pa ni ugotovilo niti sodišče, je pa zaključilo, da so bila vlaganja v to nepremičnino delno izvršena tudi iz teh sredstev, in sicer z nakazili toženke tožniku dne 27. 7. 2009 in dne 8. 7. 2009, v skupni višini 11.200,00 EUR. To je sodišče zaključilo na podlagi izpovedbe tožnika samega kot stranke, saj je to potrdil, glede preostale vrednost vlaganj pa vztrajal, da jih je izvedel iz svojih tekočih sredstev ustvarjenih s poslovanjem kot s.p. Kot že rečeno pa gre pri tem torej zgolj za eno premoženje, to je denarna sredstva predhodno obstoječa na dan 3. 9. 2008, zato bi bilo tudi v tem primeru potrebno zgolj natančno ugotoviti obseg skupnega denarja, kar je osnova vsega in kar je v osnovi potrebno ugotoviti kot skupno premoženje strank in je vseskozi bilo tudi temeljno sporno vprašanje strank. Takšnega temeljnega spora pa sodišče v predmetni zadevi po njegovem mnenju ni razrešilo, temveč ga je s takšnim odločanjem po različnih kriterijih zgolj še poglobilo. V konkretni situaciji gre za absurdno in popolnoma nemogočo situacijo, ko naj bi na dan 3. 9. 2008 obstajala na računih strank neka vsota denarnih sredstev, kot jo navaja izvedenec finančne stroke, kasneje pa naj bi iz takšne vsote nastalo neko drugo premoženje v drugačni obliki (stanovanje v k.o...., vlaganja v hišo v ..., ostanek denarja kot je to navajala toženka itd.), ki pa ima bistveno višjo vrednost. To nikakor ne gre skupaj zato, ker višina denarnih sredstev preprosto ni pravilno ugotovljena in je bilo sodišče prve stopnje do tega vprašanja v smislu svoje dokazne ocene in presoje preveč nekritično. Kar zadeva vprašanja vlaganj v hišo v ... konec leta 2008 in v začetku leta 2009 je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo in se ni v ničemer opredelilo do med strankama nespornih dejstev, da je vse aktivnosti, organizacijo in delo v zvezi s tem izvajal tožnik sam, toženka pa k temu ni prav z ničemer prispevala. Torej prispevek toženke k vrednosti tovrstne morebitne obogatitve lastnikov nikakor ne more biti ekvivalenten tožnikovemu, če pa sodišče govori o skupni terjatvi zakoncev do posebnega premoženja enega izmed zakoncev, pa bi ta dejstva sodišče moralo upoštevati in presojati ter se do njih opredeliti v okviru določitve deležev strank na skupnem premoženju upoštevaje prispevka strank k nastanku in ohranitvi le-tega, ki ga glede toženke v zvezi s temi vlaganji ni bilo v ničemer. Torej v tem delu dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno. Tožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da je v zvezi s temi vlaganji izvedencu gradbene stroške določilo tudi nepravilno nalogo, saj je določilo, da se mora opredeliti o zvišanju vrednosti nepremičnine zaradi ugotovljenih vlaganj pod A in B, oboje po stanju na dan 3. 9. 2008, upoštevaje vrednost v času izdelave mnenja, saj ni jasno, kako je mogoče opraviti takšno nalogo upoštevaje vrednost vlaganj pod A in B, oboje po stanju na dan 3. 9. 2008, če takrat nobenih vlaganj pod B sploh še ni moglo biti, če jih toženka zatrjuje za kasnejši čas, to je od oktobra 2008 dalje. Takšne naloge ni bilo mogoče opraviti, zato je izvedenec tudi ni opravil. Dan 3. 9. 2008 je upoštevaje zatrjevanja toženke nekje vmes med vlaganju pod A in B, oziroma se niti ne ve, v katerem obdobju so bila opravljena vlaganja pod A, saj je navedeno obdobje 2006 do 2008, ni pa jasno do kdaj v 2008. Tožnik glede vrednosti vlaganj v nepremičnino v k.o. ... izpostavlja, da je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca gradbene stroke, da naj bi vrednost vlaganj znašala 42.517,05 EUR in ob tem zaključilo, da je dokazano, da imajo ta vlaganja v obsegu 13.918,27 EUR vir v skupnih sredstvih strank (11.200,00 EUR na podlagi zgoraj navedenih nakazil toženke in priznanja tožnika ter dodatno še 2.718.27 EUR, kar naj bi toženka izkazala na podlagi predračuna ... z dne 24. 10. 2008 in trditvami, da naj bi ta znesek nakazala sama s svojega računa). Torej naj bi skupno premoženje strank predstavljalo 33% po izvedencu ugotovljenih vlaganj. Tudi navedeno pa ni točno, ker bi ob pravilnem izračunu takšen odstotek znaša 32,74%. Ob nadaljnjem zaključku, da je izvedenec ugotovil, da je večvrednost nepremičnine zaradi navedenih vlaganj podana v višini 17.405,00 EUR, je sodišče prve stopnje upoštevaje zgoraj navedeni odstotek dokazanosti skupnih vlaganj v višini 33% odločilo, da znaša vrednost skupnih vlaganj v navedeno nepremičnino 5.743,65 EUR. Tudi takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je po mnenju tožnika v dejanskem in materialnopravnem smislu nepravilen, razlogi sodbe pa so v nasprotju z njegovim izrekom v tem delu, saj sodišče prve stopnje med razlogi sodbe jasno navaja, da naj bi šlo pri navedeni vrednosti za skupna vlaganja strank v nepremičnino v ..., po drugi strani pa v izreku sodbe ugotovi, da isti znesek predstavlja skupna vlaganja strank v tožnikov lastni solastni delež v to nepremičnino, med nepremičnino in med solastnim deležem tožnika na njej, pa ni mogoče potegniti enačaja, ker gre za povsem različni zadevi. Iz izreka sodbe to sicer ne izhaja, vendar je bilo tekom postopka med strankama nesporno, da znaša solastni delež tožnika na tej nepremičnini 1/2 celote, medtem ko je lastnica preostale polovice te nepremičnine tožnikova mati. Ker je toženka v nasprotni tožbi kot skupna uveljavljala vlaganja v nepremičnino last tožnika do polovice in T. K.do polovice v vrednosti 40.000,00 EUR (glej zahtevek formuliran nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 21. 4. 2015), je tožnik tekom postopka tudi ugovarjal, da ni podana njegova pasivna legitimacija, ker kot stranka v postopek ni bila vključena tožnikova mati, kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, glede katere se uveljavlja zahtevek. Ta ugovor je sodišče zavrnilo iz razloga, ker je toženka ta svoj zahtevek kasneje z vlogo z dne 21. 12. 2015 spremenila tako, da je poslej zahtevala ugotovitev, da v skupno premoženje strank spadajo zgolj vlaganja v vrednosti 20.000,00 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine. Na tej podlagi je sodišče štelo, da opredelitev preostale solastnice kot stranke postopka ni potrebna in da je tožena stranka zahtevek v tem delu umaknila za 20.000,00 EUR, čemur tožnik ni nasprotoval. Tega pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo in posledično v dejanskem in materialnopravnem smislu odločilo nepravilno, saj je kot skupna vlaganja strank v solastni delež tožnika priznalo oziroma ugotovilo kar celoten obseg povečanja vrednosti nepremičnine, glede katere je zaključilo, da je dokazano ustvarjena iz skupnega premoženja strank. Ob tem tožnik ponovno poudarja, da je sodišče ugotovilo vlaganja v nepremičnino, konkretno mansardo, streho in kurilnico, kar pa ni enako solastnemu deležu tožnika, glede na to, da nepremičnina ni razdeljena. Solastni delež tožnika na teh delih nepremičnine je podan ravno toliko, kot je podan tudi solastni delež njegove matere. Učinek takšne odločitve sodišča pa je, kot da bi bila vsa ugotovljena skupna vlaganja izvršena v lastnino tožnika in bi bil zgolj on tisti, ki bi bil z njimi obogaten, kar pa je zagotovo pravno nevzdržno in je že pojmovno mogoče govoriti le o tem, da so z vlaganji v nepremičnino obogateni vsi solastniki v razmerju s svojimi deleži. Poleg tega je sodišče prve stopnje po prepričanju tožnika v zvezi z ugotovitvijo vrednosti skupnih vlaganj v nepremičnino v k.o. ... tudi nedopustno prevzelo vlogo izvedenca gradbene stroke in posledično nepravilno in brez podlage določilo višino le teh oz. obogatitve, upoštevajoč odstotek 33%, kar naj bi predstavljalo skupen obseg vlaganj strank v masi vseh ugotovljenih vlaganj. Pri tem je od celotne povečane vrednosti nepremičnine, kot jo je upoštevajoč vsa ugotovljena vlaganja podal izvedenec, upoštevaje navedeni odstotek preprost samo izračunalo temu ustrezen delež povečanja vrednosti nepremičnine. Po prepričanju tožnika to ni pravilno in bi bilo razbrati tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke. Tožnik pa tudi sicer, kar zadeva vlaganj v to nepremičnino, še vedno vztraja pri izraženem ugovoru, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem prekoračilo zahtevek in kršilo razpravno načelo, saj bi lahko ugotavljala zgolj vlaganja, ki jih je toženka zatrjevala, kar pa je bilo očitno prekršeno in prekoračeno. Dejstev, ki niso bila zatrjevana, torej vlaganj, ki jih toženka ni zatrjevala, sodišče prve stopnje nikakor ne bi smelo ugotavljati niti po izvedencu. Ob zgoraj povzetem stališču sodišča prve stopnje do trditvene podlage toženke glede vlaganj, ko je sodišče zavzelo zanjo izjemno ″prijazno″ razlago pomena možnosti identifikacije pravnega razmerja in možnosti substanciranja navedb, pa je po njegovem mnenju več kot očitno stališče sodišča glede navedb tožnika, ki se tičejo zahtevka iz naslova skupnih denarnih sredstev, povsem drugačno in gre znova za diametralno različno obravnavanje strank, saj sodišče navedbe tožnika kar zadeva dela, da bi bilo potrebno obravnavati tudi depozitne pogodbe, katerih datumi sklenitve segajo po 3. 9. 2008, čeprav je trdil, da imajo vsa ta denarna sredstva vir nastanka v času življenjske skupnosti strank, opredeli kot nezadostna in jih zato ne obravnava. Tožniku celo očita, češ da je šlo za sredstva na njegovih računih, zato gre za okoliščine, s katerimi bi moral in lahko bil seznanjen, v poslovanje toženke pa je lahko imel vpogled. In tako zaključi celo ne glede na to, da je bilo v postopku nesporno, da je bila za upravljanje z denarnimi sredstvi vseskozi pooblaščena toženka in je to tudi vseskozi počela, tudi še po prenehanju življenjske skupnosti strank. Ali torej pri vlaganjih v nepremičnino v R. ni šlo za vlaganja toženke, ki bi zato o teh okoliščinah morala in lahko bila seznanjena, še posebej, če naj bi sama plačevala določene izvajalce, tožniku nakazovala denar v zvezi s tem, stranki pa sta živeli še vedno skupaj na istem naslovu in je v ravnanja tožnika lahko imela vpogled. Kar zadeva trditev tožnika, da imajo vsa denarna sredstva po depozitnih pogodbah, sklenjenih po 3. 9. 2008, vir v skupnih prihrankih strank iz časa življenjske skupnosti strank pred tem, pa jih sodišče glede na razloge sodbe ni obravnavalo zato, ker je očitno videlo pomanjkljivost v tem, da ni bilo zatrjevano, da bi stranki ob razpadu skupnosti razpolagali z gotovino. Torej sedaj pa naj bi šla obveznost identifikacije zahtevka in substanciranja navedb strank celo tako daleč, da ne zadostuje, da se trdijo skupni denarni prihranki strank z virom v času trajanja življenjske skupnosti, glede katerih so bili depoziti sklenjeni po razpadu skupnosti, ko sta stranki še živeli skupaj, toženka pa je s tem premoženjem še vedno samostojno upravljala, temveč bi bilo potrebno še posebej zatrjevati za kakšno obliko skupnih prihrankov naj bi v določenem trenutku šlo. Po mnenju tožnika gre pri tem za očitna dvojna merila, kar je že zgoraj izpostavljena kršitev ustavne pravice tožnika do enakega varstva pravic. Sodišču prve stopnje nadalje tožnik tudi očita, da ni pojasnilo, katere so tiste materialnopravne določbe, ki so terjale ugotavljanje s strani toženke uveljavljanih zahtevkov v drugem, kasnejšem obdobju, kot pa je to prišlo v poštev za tožnika. Po razumevanju tožnika je sodišče za obravnavanje zahtevkov strank na ugotovitev obsega in deležev skupnega premoženja uporabilo identično pravno podlago, to je določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR oziroma bi to podlago vsaj moralo uporabiti in to glede vseh zahtevkov obeh strank. Identična podlaga pa terja enako obravnavanje, trditve strank pa so bile glede tega smiselno povsem identične.

Tako kot je toženka zatrjevala, da so bila kasneje iz skupnih denarnih sredstev strank nastalih v času življenjske skupnosti strank ustvarjena skupna vlaganja v nepremičnino v ..., je tudi tožnik zatrjeval, da so bila iz skupnih denarnih sredstev strank nastalih v času življenjske skupnosti strank ustvarjeni nadaljnji depoziti po depozitnih pogodbah v spisu, ki so datirane po 3. 9. 2008. Pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 17 zgoraj pa sodišče prve stopnje tudi navede, da ni moč skupnega premoženja ugotavljati tudi za čas do junija 2009, razen, ko gre za zatrjevanj in ugotovljeni izvor sredstev v skupnem premoženju, kot v primeru kasneje, po razpadu življenjske skupnosti sproščenih vezanih sredstev. Po prepričanju tožnika so razlogi sodbe sami s sabo v nasprotju, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno ter materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je tožeča stranka trdila ravno to, torej, da imajo kasnejše datirane depozitne pogodbe vir nastanka denarnih sredstev v času trajanja življenjske skupnosti, kar je povsem logično, glede na to, da po 3. 9. 2008 stranki nista več ustvarjali skupaj in tudi kakšnih skupnih prihrankov nista mogli ustvarjati, še posebej, če naj bi se izvrševala tudi adaptacija nepremičnine v R., a je kljub temu bilo kasneje sklenjenih vrsto novih depozitnih pogodb za višje denarne zneske, okoliščine v zvezi s tem pa so ostale povsem neraziskane. V nadaljevanju pritožbe tožnik povzema svoje dosedanje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje glede denarnih sredstev pravdnih strank na vseh računih, o prihrankih, ki so na dan razpada življenjske skupnosti pravdnih strank že obstajali in so se nahajali v vezavi na različnih depozitih na podlagi več depozitnih pogodb sklenjenih pri ... d.d., sedaj ..., ki jih ponovno vse določno navede in vztraja, da dejstvo, da imajo depozitne pogodbe kasnejše datume (so bile sklenjene po 3. 9. 2008), nikakor ne pomeni, da ti depoziti oz. prihranki niso obstajali že na dan 3. 9. 2008, saj so se vezave skupnih prihrankov (tudi po tem obdobji) obnavljale in so se torej isti depoziti ponavljali za dodatna (kasnejša) obdobja vezave, sami prihranki pa so obstajali in nastali že do dne 3. 9. 2008, saj stranki po tem zaradi razpada skupnosti nista več ustvarjali dodatnih skupnih prihrankov, ki bi se (prvič) vezali na banki. Glede na seštevek vseh navedenih pogodb o vezavi depozitov, ki znaša okrog 580.000,00 EUR, tožnik priznava, da pravdni stranki takšnih prihrankov zagotovo nista imeli in je povsem verjetno, da se več zgoraj navedenih depozitnih pogodb nanaša na isti depozit, oz. denarni znesek, ki je bil vezan v različnih obdobjih. Še vedno pa vztraja, da ni mogoče zanesljivo zaključiti, za koliko različnih depozitov in v kakšnih višinah ter katere pogodbe se morebiti nanašajo na isti depozit obnovljen večkrat v različnih obdobjih in da bi bilo to potrebno ugotoviti s pomočjo izvedenca finančne stroke, kar je sam tudi predlagal, saj bi na podlagi analize vseh podatkov pridobljenih pri banki, in po potrebi še drugih podatkov za obdobje pred 3. 9. 2008 izvedenec lahko jasno odgovoril na ta vprašanja, zlasti pa na ključno vprašanje, koliko je bilo torej prihrankov na varčevalnih računih strank na dan razpada življenjske skupnosti strank dne 3. 9. 2008. Med strankama je bilo namreč nesporno, da so ti prihranki nastali še pred tem datumom, saj je celo toženka to izrecno priznavala v okviru svoje pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2015, ko je navajala oziroma potrdila, da so bila sredstva vezana že pred tem. Konkretno toženka to priznava vsaj glede depozitov v višini 12.255,00 EUR (pred tem vezan dne 5. 6. 2008), 8.334,00 EUR (pred tem vezan 11. 8. 2008), 25.001,00 EUR (pred tem vezan dne 28. 7. 2008), 41.600,00 EUR (pred tem vezan dne 2. 7. 2008). Poleg tega je razbrati, da toženka kot skupna sredstva prihrankov oz. depozite priznava še znesek 25.147,00 EUR vezan dne 18. 3. 2009 in sproščen dne 20. 4. 2009 (datum predhodnih vezav ne izhaja), znesek 22.000,00 EUR vezan dne 9. 3. 2009 in sproščen dne 18. 3. 2009 (datum predhodnih vezav ne izhaja), znesek 12.000,00 EUR vezan dne 25. 9. 2008 in sproščen dne 2. 10. 2008 (datum predhodnih vezav ne izhaja), znesek 5.700,00 EUR vezan dne 2. 10. 2008 in sproščen dne 10. 10. 2008 (datum predhodnih vezav ne izhaja). Torej je že toženka sama priznavala v okviru svojih navedb, da je bilo skupnih prihrankov, ki imajo vir v skupnem življenju strank, najmanj za 152.037,00 EUR, pri čemer niti ne more biti dvoma, da so vsi ti obstajali do 3. 9. 2008, saj je glede na datume vseh s strani banke predloženih kasnejših pogodb razvidno, da so bile sklenjene zaporedoma v obdobju le nekaj naslednjih mesecev, pri čemer je nemogoče, da bi stranki v tako kratkem času ustvarili takšne ali sploh kakršenkoli dodatne skupne prihranke ob tem, da je njuna skupnost že razpadla. Kljub temu, da je toženka torej z zgoraj povzetimi navedbami skupne prihranke v višini 152.037,00 EUR izrecno priznala, pa sodišče temu ni ustrezno procesno sledilo z ugoditvijo zahtevku vsaj v tem obsegu, temveč je pri svoji odločitvi sledilo mnenju angažiranega izvedenca, ki pa je podal vrednost prihrankov v bistveno nižjem znesku. Tožnik pa ob tem vztraja, da je bilo skupnih prihrankov na dan razpada življenjske skupnosti še več od tistega, kar je priznava toženka, pri čemer to po mnenju tožnika potrjujejo tudi pogodbe o depozitih. Tožnik v nadaljevanju pritožbe opravi še časovno analizo in primerjavo zneskov depozitov po posameznih depozitnih pogodbah in razpolaganja z njimi, ter zaključuje, da iz vseh teh analiz izhaja, kar je sam vseskozi trdil in uveljavljal, t.j., da je bilo skupnih prihrankov pravdnih strank oziroma denarnih sredstev v višini 215.951,32 EUR, toženka pa jih je priznavala v višini 152.037,00 EUR. Tožnik vztraja tudi pri svojih navedbah, da je mnenje izvedenca finančne stroke, ki ga je angažiralo sodišče prve stopnje, povsem neobrazloženo, saj vsebuje zgolj in samo končne zaključke izvedenca o obstoju višine denarnih sredstev, pa tudi nepreverljivo, ker iz njega ne izhaja, kako je izvedenec do svojih zaključkov sploh prišel, že na prvi pogled in tudi glede na zgoraj navedeno pa je tudi nepravilno, saj že drugi dokazi v spisu odkazujejo na bistveno višjo vrednost denarnih sredstev. Ker ni jasnega odgovora, kako je izvedenec prišle do svojih zaključkov, se tožnik o takšnem mnenju sploh ni mogel izjaviti. Izpostavlja, da mora vsako izvedensko mnenje ustrezati standardom obrazloženosti, glede na to, da iz določila 3. odstavek 253. čl. ZPP jasno izhaja, da mora biti izvedensko mnenje vselej obrazloženo. To mnenje, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, pa po mnenju tožnika nikakor ni, saj ne vsebuje nobene obrazložitve, temveč le gole končne zaključke, ne da bi bila razvidna pot do njih. Iz mnenja tako sploh ni razvidno, na podlagi česa je izvedenec takšno mnenje podal in višino sredstev ugotovil, ni znano ali in če, katere listine in pridobljene podatke je kot vire in podlage za izdelavo mnenja uporabil, nobenih pridobljenih listin, ki so glede na vsebino mnenja in odredbo sodišča očitno bile pridobljene, saj jih v spisu ni, pa mnenju niti ni priložil. Torej je takšno mnenje povsem nepreverljivo, sodišče pa ga zato nepravilno in v nasprotju z navedenim določilom ZPP šteje za popolnega, celovitega in pravilnega, čeprav ga glede na njegovo vsebino niti samo ni moglo preveriti, kaj šele kritično dokazno oceniti, kar je bila njegova dolžnost To sploh ni bilo storjeno. Ni dovolj, da sodišče z razlogi sodbe zgolj sledi oz. povzame določene zaključke izvedenca, ne da bi jih sploh kakorkoli dokazno ocenilo, predvsem tudi v razmerju do drugih dokazov. Še posebej je tožnik imel in ima pomisleke o neobrazloženosti mnenja v delu, ko izvedenec zaključuje o obstoju depozitov v skupni višini 99.586,34 EUR, od tega na računih D. K. v skupni višini 10.862,02 EUR, na računih C. K. pa v skupni višini 88.724,32 EUR, pri čemer pri vsakem izmed njiju navaja po štiri depozite. Izvedenec bi moral pojasniti, na kakšen način je prišel do takšnega zaključka in da gre skupno za osem različnih depozitov, še posebej, ker je sodišče v predmetnem postopku glede depozitov od banke pridobilo številne (bistveno več) pogodbe o vezavi depozitov, ki so bile povzete že zgoraj in ki nakazujejo na drugačno stanje depozitov, v bistveno višjem znesku, ob zatrjevanju tožeče stranke, da se kasneje skupnih prihrankov ni več, niti ni moglo več ustvarjati, in so vsa ta sredstva obstajala že v času skupnosti, kasnejše vezave in pogodbe pa to zgolj dokazujejo. Najmanj kar je, bi moral izvedenec pojasniti, katere pogodbe se torej nanašajo na iste depozite in zakaj in kako so se sredstva v zvezi z njimi prenašala, da bi bila ugotovljiva sledljivost le teh in ugotovljiva ter preverljiva dejanska višina vseh depozitov. Tožnik izpostavlja, da je zato zahteval dopolnitev takšnega mnenja, čemur je sodišče sprva tudi sledilo. Mnenje pa tudi z dopolnitvijo ni bilo v ničemer dodatno obrazloženo in izvedenec naloge sodišča ni izpolnil. Vse kar je izvedenec v zvezi s pripombami tožeče stranke v sedmi pripravljalni vlogi in pomisleki glede neobrazloženosti mnenja navedel, je bilo, da so bili vsi zgoraj navedeni depoziti oziroma pogodbe sklenjene po 3. 9. 2008, zato naj ne bi bile predmet njegove naloge. Tožnik pa tega ne vidi tako, zato ponovno opozarja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13. 7. 2017 izvedencu naložilo dopolnitev njegovega mnenja z dne 16. 1. 2017 tako, da po ponovnem pregledu spisa, v pisni obliki dodatno vsebinsko obrazloži svoje zaključke iz pisnega mnenja in odgovori na zastavljena vprašanja oz. pripombe tožeče stranke C. K. iz vloge z dne 8. 3. 2017. Kljub temu, da je sodišče izvedencu jasno naložilo dodatno vsebinsko obrazložitev njegovih zaključkov pisnega mnenja, in mu je nalogo naložilo na način, da je tovrsten tekst zapisalo s poudarjenim tekstom in tekstom poševne pisave, da tega ni mogel spregledati, in mu je nadalje naložilo odgovoriti tudi na pripombe tožnika iz njegove vloge, ki so se nanašale na vse zgoraj navedene kasnejše depozitne pogodbe, pa izvedenec svoje naloge dopolnitve in obrazložitve ni opravil. Tega ni opravil, kljub temu, da mu je sodišče za to določilo daljši rok od običajnega v trajanju 45. dni. Glede na navedeno je tožnik bil primoran vztrajati, da izvedenec naloge očitno ne želi opraviti, kar pomeni, da izvedensko delo ni bilo opravljeno in zato mnenje izvedenca L. S. ne predstavlja ustreznega izvedenskega mnenja, kot ga določajo pravila ZPP, ki bi bilo lahko podlaga za izdajo sodne odločbe oz. na katerega bi bilo le to moč opreti, saj mnenje ni z ničemer ustrezno vsebinsko obrazloženo. Tožnik zato tudi ni soglašal z branjem takšnega mnenja in z nadaljnjim večkratnim dopolnjevanjem le tega v pisni obliki ali ustnim zasliševanjem izvedenca na glavni obravnavi, temveč je bil primorana zahtevati imenovanje drugega izvedenca ekonomske stroke, ki bo takšno nalogo opravil. Sodišče je pomanjkljivosti izvedenskega mnenja z imenovanim izvedencem namreč že skušalo odpraviti na predviden način in celo na stroške tožnika, vendar brez pričakovanega uspeha. Predlog za imenovanje novega izvedenca je bil v tem primeru po mnenju tožnika v skladu z 254. členom ZPP povsem utemeljen. Glede pripombe izvedenca, češ da depozitne pogodbe, ki so bile sklenjene po 3. 9. 2008 niso bile predmet njegovega izvedenskega mnenja, čemur sedaj nasprotno s prejšnjim zgoraj opisanim ravnanjem med razlogi sodbe pritrjuje tudi sodišče prve stopnje, pa tožnik opozarja še na nalogo, ki je bila dana izvedencu s strani sodišča prve stopnje s prvotnim sklepom z dne 3. 11. 2016, ko mu je bilo med drugim naloženo, da pod posebno postavko upošteva višino zneskov vezanih depozitov z navedbo višine vsakičnega depozita, ki so se sprostili naknadno, to je po 3. 9. 2008 in katerih začetek vezave sega v čas trajanj skupnost strank (1990 – 3. 9. 2008), upoštevaje morebitno podaljševanje sproščenih depozitov ali cepljenje večkratnih podaljševanih vezav, kot tudi sproščanje na različne vezave, pa tudi po sklepu sodišča z dne 13. 7. 2017, ko mu je bilo izrecno naloženo opredeliti se do pripomb tožnika v vlogi z dne 8. 3. 2017, torej do vseh zgoraj navedenih depozitnih pogodb. Tožnik zato meni, da ni nobenega dvoma niti, da je bila naloga izvedenca seveda tudi opredelitev do vseh zgoraj navedenih depozitnih pogodb, ki so datumsko po 3. 9. 2008, saj bi bilo potrebno pojasniti, pri katerih izmed teh pogodb gre morebiti za naknadno sprostitev depozita z začetkom oz. prvo vezavo v času trajanja skupnosti strank in nato zgolj za njegovo morebitno dodatno podaljševanje po razpadu življenjske skupnosti, ko je toženka še vedno imela pooblastilo za razpolaganje s sredstvi, ali pa gre pri teh depozitnih pogodbah in katerih izmed njih za morebitne povsem nove pogodbe o depozitih, torej za predhodno še ne vezana, a po tožeči stranki že predhodno z virom v času skupnega življenja strank obstoječa denarna sredstva oz. prihranke. Glede slednjih pa bi nato seveda sodišče na podlagi dokaznega postopka in lastne dokazne ocene seveda moralo presojati trditve tožnika, ali gre za depozite, ki imajo vir v skupnem delu strank v času življenjske skupnosti, pri čemer bi pri tem najverjetneje moralo upoštevati zlasti tudi datume sklenitve posameznega depozita po trenutku prenehanja skupnosti ter višino le teh, saj je gotovo, da stranki v tako kratkem času po prenehanju skupnosti, kakšnih prihrankov, ki bi bilo posebno premoženje, nista mogli ustvariti. Primeroma tožnik še navaja, da je skupnost prenehala dne 3. 9. 2008, toženka pa je dne 4. 9. 2008 sklenila depozitno pogodbo na svoje ime brez številke, s katero so bila vezana sredstva v višini 24.393,00 EUR. Kaj je sedaj s temi sredstvi, ali gre za podaljševanje prejšnjih depozitov in če katerih ali gre za nova sredstva, ki so se takrat prvič vezala, na kar bi navajalo dejstvo, da tega dne noben izmed treh depozitov, ki jih navaja izvedenec v svojem mnenju, in so se sprostili istega dne, ni bil sproščen v takšnem ali podobnem znesku, znesku pogodbe vezave z dne 4. 9. 2008 pa ne ustreza niti seštevek vseh treh depozitov, ki jih navaja izvedenec in so se sprostili istega dne. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je šele tekom izvedbe dokaza z izvedencem povsem spremenilo svoje stališče, domnevno zaradi dolžine siceršnjega dosedanjega trajanja postopka na prvi stopnji, pri tem pa povsem pavšalno in z ničemer argumentirano navaja, da je mnenje popolno, obrazloženo, celovito, skratka perfektno, čeprav je že na prvi pogled očitno, da je popolnoma neobrazloženo in nepreverljivo. S tem, ko je sodišče sodbo oprlo na takšno mnenje, je dejansko stanje po mnenju tožnika zmotno in nepopolno ugotovilo, še posebej, ker je mnenju zgolj nekritično sledilo, ne da bi ga dokazno ocenilo v razmerju do drugih dokazov v spisu, konkretno listin banke, ki jih je pridobilo in izpovedb toženke kot stranke v zvezi s tem. Hkrati pa je s tem, ko ni določilo drugega izvedenca, tožniku tudi odvzelo možnost in pravico obravnavanja pred sodiščem, kar je bistvena kršitev absolutne narave po 8. točki 2. odstavek 339. člena ZPP. S tem, ko je sodbo oprlo na neobrazloženo mnenje in ni postavilo drugega izvedenca, pa je storilo vsaj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, konkretno kršitev 3. odstavka 253. člena in 2. odstavka 254. člena ZPP, kar je imelo odločilen vpliv na nepravilnost in nezakonitost sodbe v tem delu, saj sodba temelji glede višine prihrankov izključno na tem dokazu. Tožnik še meni, da so bile tudi trditve toženke, ki jih je sam predhodno že povzel, v celoti prezrte. Prezrte pa so ostale tudi njene izpovedbe, ki jih je v zvezi s tem podala v okviru dokaznega zaslišanja kot stranka postopka. Tudi iz teh izpovedi toženke, ki jih tožnik v pritožbi tudi povzema, namreč po mnenju tožnika izhaja njeno priznavanje, da je bilo skupnih prihrankov bistveno več, kot pa jih nepojasnjeno navaja izvedenec v svojem mnenju, saj je je toženka povedala, da sta se o višini denarnih sredstev stranki pogovarjali in sicer v juniju 2009 in da če odšteje stanovanje, za katerega je bila kupnina plačana iz teh sredstev, je strankama od skupnega denarja ostalo še približno enako denarja in sicer njej 23.000,00 EUR, tožniku pa 22.500,00 EUR. Sama je imela ta denar na banki. Tožnik poudarja, da če se upošteva kupnina stanovanja, ki je bila 87.000,00 EUR in k temu prišteje še samo sredstva, ki so ostala toženki na banki, se dobi znesek, ki je višji, kot ga ugotavlja izvedenec, to je znesek 110.000,00 EUR. Če pa se k temu prišteje še znesek, ki naj bi ostal tožencu, je ta številka še za zgoraj navedeni znesek višja. Tožnik se sklicuje še na izpoved toženke, da naj bi saldo prihrankov v juniju 2009 (pred nakupom stanovanja) znašal okrog 100.000,00 EUR, nadalje pa je na vprašanje, kakšno pa je bilo stanje teh sredstev v septembru 2008, ko ji je tožnik povedal za svojo odločitev, ali je bilo nižje, enako, višje, odgovorila, da je bilo sigurno višje, če se je denar rabil. Kakšno je bilo to stanje, ni vedela (bolje rečeno želela) povedati. Je pa nadaljevala, da se je iz fonda teh sredstev denar nato porabil za investicijo v nepremičnino v R., katero pa je zatrjevala, da naj bi bila iz teh sredstev realizirana v višini od 30.000,00 EUR do 40.000,00 EUR. Za ta znesek so se do junija 2009 nato prihranki zmanjšali. Torej če gremo po obratni poti ugotovimo, da naj bi bilo skupnih prihrankov na dan 3. 9. 2008 po mnenju izvedenca 99.586,34 EUR, kar pa nikakor ne more biti točno, če toženka sama trdi, da naj bi takšen saldo prihrankov bil v juniju 2019, nakar naj bi se iz tega denarja kupilo stanovanje v višini 87.000,00 EUR, po septembru 2008 naj bi se fond teh sredstev zmanjšal po toženki najmanj za 30.000,00 EUR na račun vlaganj v nepremičnino v k.o. N., po vsem tem pa naj bi toženki še ostalo na banki 23.000,00 EUR, tožencu pa 22.500,00 EUR. Če to seštejemo ugotovimo, da je moralo biti prihrankov v septembru 2008 tudi glede na izpovedbe toženke najmanj cca 162.000,00 EUR, gotovo pa bistveno več, kot to ugotavlja izvedenec. To pa tudi ne odstopa bistveno od samih navedb, ki jih je toženka glede tega podala v zgoraj navedeni vlogi glede višine skupnih depozitov. Pri tem je še dodati, da je toženka ob zaslišanju zatrjevala tudi, da so se sredstva skupnih prihrankov zmanjšala po septembru 2008 tudi za ureditev parkirišča, izgradnjo montažnega nadstreška, plačevanje stroškov zavarovanja kar naj bi prav tako bilo narejeno iz skupnih prihrankov. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da teh dejstev in dokazov, ki govorijo o bistveno višji višini skupnih prihrankov denarnih sredstev v času prenehanja življenjske skupnosti strank in izrecno negirajo zgoraj navedeno izvedensko mnenje, sploh ni dokazno ocenilo, kar pomeni, da sodba v tem delu ne vsebuje potrebne celovite dokazne ocene, posledično pa je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Je pa po prepričanju tožnika glede te odločitve o višini prihrankov - depozitov na hranilnih vlogah na ime pravdnih strank v trenutku razpada življenjske skupnosti sodišče prve stopnje storilo tudi nadaljnjo procesno kršitev absolutne narave, ki jo je razbrati šele iz izreka sodbe. Izrek je namreč v tem delu medsebojno nasprotujoč. Tožnik je namreč tovrstne prihranke uveljavljal v višini 215.951,32 EUR, iz ugodilnega dela izreka v tem delu pa izhaja, da je sodišče v tem delu tožnikovemu zahtevku ugodilo v višini 99.586,34 EUR. Ne glede na to, da je nato od takšne vrednosti odštelo kupnino za stanovanje v višini 87.000,00 EUR in ugotovilo še razliko v višini 12.586,34 EUR, pa je sodišče v tem delu zahtevku tožnika gotovo ugodilo v višini 99.586,34 EUR, saj gre pri tem znesku za prihranke, ki jih je tožnik kot take uveljavljal in naj bi po sodni odločitvi obstajali na dan prenehanja življenjske skupnosti strank, kar je bilo predmet tožnikovega tožbenega zahtevka. Nadalje pa je sodišče z zavrnilnim delom izreka zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo za prihranke - depozite v višini 203.364,98 EUR, kar pa glede na navedeno nikakor ni pravilno, ker tožnik ni nikoli uveljavljal prihrankov na dan prenehanja skupnosti v višini 302.951,32 EUR.

V nadaljevanju pritožbe tožnik izpodbija tudi odločitev o deležih na ugotovljenem skupnem premoženju, ki ju je sodišče določilo v višini 55/100 za tožnika in 45/100 za toženko. Meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sicer tako iz razloga, ker je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič v zvezi s temi dejstvi kot tudi iz razloga, ker ni napravilo celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, vsakega zase in v razmerju z drugimi dokazi, temveč je svojo odločitev v pretežnem delu oprlo predvsem na uradno dosegljive podatke o dohodkih strank in na izpovedbe toženke in prič, ki so potrjevale njene izpovedbe, izpovedb tožnika in prič, ki potrjevale njegovo izpoved pa ni bodisi sploh ni upoštevalo in ocenilo, ali pa jih je ocenilo nepravilno oz. jim pripisalo napačen pojem. Izpostavlja, da je svoj višji delež na skupnem premoženju med drugim utemeljeval tudi s tem, da je sam že pred sklenitvijo zakonske zveze dogradil stanovanje v hiši v ... in s tem omogočil brezplačno bivanje družine tu brez posebnih stroškov za več nadaljnjih let, kar je omogočilo, da sta stranki imeli bistveno manj stroškov in sta tako lahko hitreje in več privarčevali in ustvarjali skupno premoženje. Sodišče je po njegovem mnenju v zvezi s tem zavzelo nepravilno izhodišče, češ da gre za posebno premoženje tožnika in toženka na njem ne more uveljavljati stvarnih ali obligacijskih pravic iz naslova vrednosti skupnih vlaganj, ker ta niso bila izvedena iz skupnih sredstev v času življenjske in ekonomske skupnosti. Tožnik pa meni, da ne gre za to, temveč za to, čemur sodišče med razlogi sodbe sicer načelno pritrjuje, da sta zakonca na ta način imela rešen stanovanjski problem in sta zato lahko ustvarila več skupnega premoženja, kot bi ga sicer. Sodišču prve stopnje očita, da v nadaljevanju napravi povsem nasproten in v dejanskem in pravnem smislu nepravilen zaključek, da se takšni vložki tožnika kljub temu ne morejo izraziti v večjem deležu tožnika v skupnem premoženju. Pri tem pa sploh ne obrazloži, zakaj ne oziroma so njegovi razlogi v tem delu nejasni in neprepričljivi. Gotovo se takšni vložki tožnika kot njegov prispevek iz posebnega premoženja morajo izraziti tudi v njegovem večjem deležu, saj sodišče samo priznava, da sta stranki na ta način lahko več privarčevali in ustvarili skupnega premoženja. Vložki posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje zakoncev pa se lahko po sodni praksi upoštevajo samo kot višji delež tega zakonca v skupnem premoženju. Ne morejo pa se kar zanemariti, še posebej, če gre za pomembno premoženjsko postavko, kot je to v tovrstnem primeru. Še posebej to velja, če je sodišče v nadaljevanju zaključilo, da naj bi zakonca že čez nekaj let iz svojih domnevnih skupnih prihrankov plačala kupnino za nakup zemljišča za gradnjo v .. v za tiste čase izjemno visokem znesku 40.000,00 DEM. Torej bi imela rešitev tega stanovanjskega problema neposreden vpliv na možnost privarčevanja takšnih prihrankov in je vzročna zveza povsem jasno izkazana. Sodišče bi moralo upoštevati, da ne gre za minimalen prispevek, temveč enormen prispevek, saj sta stranki v stanovanju tožnikovega posebnega premoženja bivali kar petnajst let, upoštevaje minimalno najemnino za bivanje štiričlanske družine v tujem najetem stanovanju v višini 300,00 EUR mesečno, bi v petnajstih letih bivanja to znašalo 54.000,00 EUR. Ker je tožnik predhodno poskrbel, da takšnih stroškov ni bilo, se je ta vrednost lahko ekvivalentno prelila v skupno premoženje stranke, česar pa sodišče prve stopnje nikakor ne bi smelo zanemariti. Popolnoma enako po mnenju tožnika velja tudi glede njegovih trditev, da je že pred sklenitvijo zakonske ustvaril prihranke, ki jih je vložil v nakup razne opreme mehanične delavnice, ki je nato omogočila pridobivanje sredstev v času zakona in ustvarjanje skupnega premoženja. Po prepričanju sodišča tudi tega orodja oz. opreme tožnik ne more uveljavljati v obliki večjega prispevka, kar pa ne pomeni, da sodišče pri opredelitvi prispevkov ni upoštevalo tožnikove angažiranosti oz. podjetnosti pri ustvarjanju skupnega premoženja povezano z opremo delavnice oz. popoldanskim delom, za kar je bilo potrebno določeno orodje. Tudi slednje ne drži, ker sodišče ni upoštevalo ne enega ne drugega, saj je zaključilo, da je bil prispevek zakoncev v obdobju do izgradnje delavnice in pričetka opravljanja tožnikove dejavnosti v letu 1997 enakovreden. Gotovo pa je, da je navedeno orodje tožniku omogočilo, da je že od vsega začetka zakonske zveze opravljal mehanična priložnostna dela v velikem obsegu, pri čemer je tudi dejstva v zvezi s tem sodišče ugotovilo zmotno, hkrati pa je s tem orodjem nato lahko pričel opravljati tudi registrirano dejavnost kot s.p. Torej bi sodišče te okoliščine prav tako moralo upoštevati kot večji prispevek tožnika, čeprav v manjšem delu. Pa vendar bi vsi ti tožnikovi posamezni večji prispevki v končni posledici morali rezultirati v njegovem znatno višjem deležu na skupnem premoženju od tistega, ki ga je določilo sodišče. Sodišče je po mnenju tožnika zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede dohodkov strank v času od leta 1990 do 1997, pa tudi okoliščine glede zagotovitve sredstev za nakup zemljišča za izgradnjo delavnice v ..., kar sta stranki kupili v letu 1993 za 40.000,00 DEM. Tudi glede tega je sodišče napravilo napačen zaključek, ko navaja, da naj bi bilo zemljišče za takšno vrednost kupljeno v letu 1997. Takšen napačen zaključek o času nakupa pa je nadalje vodil tudi v dodatni napačen zaključek, ko sodišče glede te kupnine zaključuje, da sta jo stranki plačali v pretežnem delu iz skupnih prihrankov. Pri tem pa se ne opredeli, da je glede tega ugotovilo, da naj bi stranki v obdobju 1990 do 1997 po uradnih podatkih pridobili iz naslova plač skupno znesek v višini 27.679,07 EUR. Takšen dohodek, ki je tako zgolj nekaj višji od zgoraj navedene kupnine, naj bi torej pridobili v obdobju sedmih let. Na mesečnem nivoju bi takšen dohodek znašal nekaj več kakor 300,00 EUR. Torej je nemogoče, da bi lahko bila iz tega vira plačana kupnina za navedeno zemljišče, saj sta stranki iz svojih dohodkov seveda morali tekoče pokrivati vse svoje življenjske stroške. Tako ugotovljeni znesek nizkih dohodkov iz plače pa niti tega ni omogočal, kaj šele ustvarjanje prihrankov za plačilo takšne kupnine. V obdobju do nakupa zemljišča pa sta stranki iz tega naslova ustvarili približno polovico manj dohodka od zgoraj navedenega do leta 1997. Torej tudi če bi celotne dohodke iz tega naslova namenila za plačilo kupnine, kar pa je pojmovno nemogoče, bi to predstavljalo le morda nekaj več kot polovico vrednosti kupnine. Tožnik zato meni, da so na mestu trditve tožnika, da je bil vir za plačilo kupnine za zemljišče v njegovem dodatnem zaslužku z deli v .... in zaslužku iz vsakodnevnih priložnostnih del. Več prič je poznavajoč pravdni stranki izpovedalo, da so se čudile, od kje strankama denar za plačilo tako visoke kupnine. Sodišče bi tako gotovo moralo bolj kritično dokazno oceniti in upoštevati, da je toženec zagotovo v tistem obdobju ustvarjal t.i. neuradne dohodke iz priložnostnih del in del v ..., v višjem znesku, kot ga je ugotovilo sodišče, ter je lahko bila kupnina za zemljišče poplačana zgolj iz tega vira. Tudi te okoliščine je sodišče zmotno dokazno presodilo. Sodišče je zaključilo, da je bil tožnik v ... dvakrat po tri mesece, kar naj bi bilo med strankama nesporno. Niti slednje ne drži, saj je tožnik zatrjeval, da je bil v ... dvakrat po štiri mesece, le tožnica je priznavala del tega obdobja, dvakrat po tri mesece, kar tako izhaja iz podatkov vize. Vendar pa je tožnik zatrjeval, da je bil na delu v ... dvakrat po štiri mesece, kar pa je dokazni postopek po njegovem mnenju tudi potrdil, kar tožnik utemeljuje s sklicevanjem (in povzemanjem izpovedi) na lastno izpoved in na izpoved kot prič zaslišanih I. K. in F. P, katerih izpovedi po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo. Tožniku ni jasno, zakaj vsem tem, po njegovem mnenju prepričljivim izpovedim, sodišče prve stopnje ni sledilo. Sklicujoč se na izpoved priče F. P glede količine dela in višine zaslužka v tujini, tožnik še navaja, da je, upoštevaje povprečno urno postavko, dohodek za takšno količino opravljenega dela mesečno znašal 4.800,00 DEM. Tudi če se od takšnega mesečnega zaslužka v ... odšteje vse predvidene stroške prevoza, bivanja in prehrane, pa tožnik vztraja, da mu je na ta način mesečno ostalo med 3.000,00 in 3.500,00 DEM, kar je desetkratnik plače, ki jo je takrat lahko zaslužil v ..., cca 300,00 DEM. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da je napačno razumelo navedbo tožnika, da je mesečno v ... zaslužil med 3.000,00 in 3.500,00 DEM, saj je imel s tem v mislih, da mu je takšen znesek ostal kot prihranek, ne pa da je bil to bruto zaslužek brez odbitja stroškov. Če pa upoštevamo mesečni zaslužek 3.000,00 EUR pa je to v osmih mesecih 24.000,00 DEM in je tožnik na ta način lahko zagotovil več kot polovico sredstev za kasnejši nakup zemljišča za gradnjo, zaradi česar pa je v ... tudi šel. Tudi to je potrdila priča P.. Da je na ta način zaslužil zgolj 15.000,00 DEM, pa predstavlja po mnenju tožnika zmoten zaključek sodišča. Tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja tudi glede zatrjevanega vsakodnevnega priložnostnega dela kot vira za kupnino, saj je po njegovem mnenju sodišče prve stopnje zgolj sledilo trditvam toženke, ki je to negirala oziroma minimizirala z izpovedbami, da naj bi bilo takšno priložnostno delo zanemarljivo. Po mnenju tožnika so dokazi, pri čemer se sklicuje predvsem na lastno izpoved in izpoved prič M. L., I. K., M. M., F. P. in D. O., glede tega navedbe tožnika potrdili, sodišče pa jih sploh ni dokazno upoštevalo oziroma ocenilo. Tožnik sicer priznava, da zaslužka iz takšnega dela tožnika ni mogel natančno definirati, kljub temu pa po njegovem mnenju ne držijo samosvoji zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ob delu in študiji ni mogel opraviti še takšne količine dodatnih priložnostnih del da bi na ta način še občutno zaslužil in naj bi bil takšen zaslužek zgolj minimalen. Sodišču prve stopnje očita, da v celoti nekritično sledi neverodostojni in prej izpostavljenim izpovedim prič neskladni izpovedi toženke, ki je zatrjevala minimalen obseg dela in zaslužka tožnika iz tega naslova, češ da naj bi šlo za dve stranki mesečno in znesek 20,00 EUR na popravilo. Toženka je gotovo imela interes v tem delu zatrjevati tako in negirati prispevek tožnika, ki je trdil, da so bila sredstva za nakup zemljišča zagotovljena od dela v ... in takšnega njegovega priložnostnega dela, medtem ko je sama nasprotno trdila, da naj bi bil vir v njenih prihrankih in skupnih prihrankih. Tudi iz tega, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu sledilo njenim trditvam in izpovedbam in zaključilo, da je bil ta nakup opravljen iz njenih in skupnih prihrankov, se po mnenju tožnika kaže, da je bilo sodišče prve stopnje pretirano naklonjeno toženki in njenih navedb sploh ni primerno kritično ocenilo, saj so bile njene trditve in navedbe glede lastnih prihrankov po mnenju tožnika popolnoma medsebojno nasprotujoče in že na prvi pogled povsem neverodostojne. Tožnik izpostavlja nasprotje med izpovedbo toženke in njenimi trditvami glede njenih prihrankov pred sklenitvijo zakonske zveze, saj je trdila, da naj bi jih bilo za 10.000,00 DEM, pri čemer naj bi bili ti prihranki vloženi v nepremičnino v ..., izpovedala pa je, da je imela okoli 10.000,00 DEM prihrankov, ki pa jih je vložila v nakup zemljišča v ... Že iz tega se po mnenju tožnika vidi, da so trditve in izpovedbe toženke popolnoma neverodostojne in jih je tekom postopka vseskozi prilagajali svojim trenutnim potrebam postopka. Ta neverodostojnost pa se je z nadaljnjim razčiščevanjem tega vprašanja ob zaslišanju samo še dodatno pokazala. O tem nasprotju je bila nato izrecno vprašana, pojasnila pa so bila po mnenju tožnika popolnoma neprepričljiva. Zaradi tega je po mnenju tožnika povsem neprepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je takšnim povsem spremenjenim trditvam toženke tudi sledilo, da je toženka za nakup nepremičnine v ... prispevala 5.000,00 DEM, še zlasti iz razloga, ker sodišče samo navede, da gre za njegovo oceno, da so se prihranki toženke gotovo znižali zaradi nakupa določene stanovanjske opreme, po oceni sodišča za polovico, preostanek pa naj bi bil vložen v kupnino za nakup nepremičnine v ...., čeprav toženka tega med postopkom sploh ni trdila. Tožnik sodišču prve stopnje posledično še očita, da je tudi s takšnim zaključkom prekoračilo trditve toženke in kršilo načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, saj se z dokazi ugotavljajo le zatrjevana dejstva, ne pa obratno. Ni mogoče o tem, da bi stranka zatrjevala neko dejstvo sklepati iz tega, ker to izhaja iz določenega dokaza. Prav tako neprepričljivo pa je po njegovem mnenju tudi sklicevanje sodišča, češ da je izpovedba toženke glede obstoja prihrankov potrjena z izpovedbo njene sestre T. J.. Sklicujoč se na posamezne dele njene izpovedi, tožnik, ki sicer priznava, da njeni izpovedbi ni moč oporekati verodostojnosti zgolj zato, ker je sorodnica toženke, meni, da pa je mogoče oporekati verodostojnost te priče glede na vsebino in popolno neprepričljivost njene izpovedbe, ko že sodišče samo navaja, da je šlo pri navajanju te priče zgolj za sklepanje le-te, pri čemer ni bila prepričana, da govori o pravem znesku, česar pa sodišče po mnenju tožnika ni korektno dokazno ocenilo. Glede na navedeno je po mnenju tožnika tako zmoten in nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi stranki približno enakovredno prispevali k nakupu zemljišča v .... Tožnik tudi ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni relevantno, če je tožnik pomoč pri delih gradnje delavnice v ... sorodnikom obeh strank in svojim prijateljem odsluževal s protiuslugami, ker naj bi šlo še vedno za pomoč obema zakoncema, zaradi česar dejstev v zvezi s tem sploh ni ugotavljalo. Zaradi takšne napačne predpostavke sodišča prve stopnje je po njegovem mnenju ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Ne gre za to, da bi tožnik zatrjeval, da naj bi bila pomoč pri delih nudena samo njemu ali toženki, gre za to, da je tožnik vso to pomoč odslužil z lastnim delom, kar pa gotovo pomeni njegov večji angažma v zvezi s samo gradnjo delavnice od angažmaja toženke, ki pri tem ni sodelovala in utemeljuje njegov večji prispevek k gradnji delavnice in s tem tudi ustvarjanju skupnega premoženja. Da pa je tožnik odsluževal pomoč pa je potrdilo več prič, tako K. I., P. ., Š. F.. Glede samega prispevka pri gradnji delavnice tožnik sodišču prve stopnje očita, da zgolj povzame izpovedbe določenih prič, iz katerih povzema, da sta bila pri tem vključena oba zakonca, pri tem pa prispevka enega in drugega zakonca ne opredeli podrobno in tudi ne oceni v smislu enakovrednosti ali večjega prispevka enega oziroma drugega. Tožnik je mnenja, da že v načelu nesporno celodnevno delo pri gradnji delavnice in prav takšna angažiranost tožnikovega očeta ni primerljiva s tem, da se občasno postreže kakšna pijača in hrana. Tožnik se v zvezi z okoliščinami lastnega angažmaja in angažmaja toženke sklicuje na lastno izpoved in izpoved prič, ki so smiselno potrjevale bistveno večji angažma tožnika v zvezi s tem, t.j. Š. F., K. I., P. A., ki pa po mnenju tožnika sploh niso bile ustrezno dokazno ocenjene. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je v tem delu med razloge sodbe povzelo zgolj tiste dele izpovedb prič, ki govorijo tudi o določenem prispevku toženke v zvezi s tem, vse drugo pa je povsem zanemarilo. Tudi če se upošteva izpovedbe teh prič, ki določen prispevek toženke potrjujejo, česar pa niti tožnik ni v celoti negiral, pa to po oceni tožnika še nikakor ne more biti podlaga za zaključek, da naj bi bil prispevek zakoncev pri tem enakovreden. Tožnik je nasprotno zatrjeval, da je bil njegov prispevek glede na vse okoliščine bistveno večji in o tem bi še moralo sodišče opredeliti z ustrezno dejansko in pravno oceno, kar pa je opustilo. Enako po njegovem mnenju velja tudi glede gradnje samega poslovno stanovanjskega objekta v letih od 2003 do 2006. Tožnik izpostavlja, da ni nič minimiziral prispevka toženke v zvezi s tem, pač pa je trdil, da je bil njegov prispevek tudi pri tem večji, kar je tudi opisal v okviru svoje izpovedbe, ki jo v tem delu v pritožbi tudi povzema in v zvezi z njo sodišču prve stopnje ponovno očita, da je sploh ni dokazno ocenilo. Sodišču prve stopnje v zvezi s temi okoliščinami tudi še očita, da sploh ni ocenilo izpovedi priče P. F., ki je potrdil, da je tožnik tudi sam opravil veliko del pri gradnji, predvsem pa tudi, da je tudi v tem delu izkazalo pretirano naklonjenost toženki, saj je med razloge sodbe povzelo zgolj njeno izpovedbo v zvezi s tem in zgolj to, torej tisto, kar gre v korist njej, upoštevalo in dokazno ocenilo, medtem ko so bile izpovedbe tožnika povsem prezrte. Ne glede na to, da je dokazni postopek pokazal, da je bila tudi toženka še pred zaposlitvijo pri njem v manjšo pomoč tožniku pri opravljanju njegove dejavnosti, nato pa je bila tam tudi zaposlena, pri čemer je skrbela predvsem za administracijo in se ukvarjala tudi s prodajo vozil, za kar je prejemala plačo, po mnenju tožnika tudi ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da so bili prispevki zakoncev v tem pogledu in finančni vložki v zvezi z gradnjo poslovno stanovanjskega objekta enakovredni. Nenazadnje sodišče tega niti na zaključuje, saj navaja, da sta finančna sredstva prispevala oba. Izpostavlja pa, da se ne bi smelo spregledati njegove bistveno večje vloge, saj je bil nosilec dejavnosti, za katero je predhodno ustvaril vse pogoje, dobro ime, znanje, krog strank, nenazadnje pa tudi pogoje za možnost zaposlitve toženke, ki pa je bila nato zaposlena in je za svoje delo, ki ga poudarja sodišče, prejemala plačo. Tudi če je bila toženka kot zaposlena vključena v takšno poslovanje tožnika, pa tega po mnenju tožnika ni mogoče enačiti z vlogo in prispevki slednjega, kot nosilca dejavnosti in nenazadnje tudi odgovornosti v zvezi s tem. Prav tako ni moč enačiti prispevka pri vodenju administrativnih pisarniških del s celodnevnim angažmajem tožnika pri opravljanju temeljne servisne dejavnosti, ki je ustvarjala dohodek. Nenazadnje je tožnik tudi vsa pisarniška dela opravljal v celoti sam, predno se je v podjetju zaposlila tudi toženka, ki je nato to prevzela, kar je dokazni postopek tudi pokazal (priča T. T.), ki je tudi pokazal, da je bil tožnik vseskozi „garač“, ki je celotno življenje posvetil delu. Pri tem povzema in se sklicuje na izpovedi prič S. M., T. T., J. G., A. P. in B. Š.. Tožnik ponuja svoj zaključek, da je bil glede na vse povedano prispevek tožnika kot podjetnika pri zagotovitvi sredstev za gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta gotovo bistveno večji od prispevka toženke in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni mogoče trditi, da bi en zakonec v okviru podjetja delal manj kot drugi ter, da je bila vloga toženke v času zaposlitve v s.p. tožnika zgolj nekoliko manjša od tožnikove. Po njegovem mnenju namreč pravilna presoja vseh okoliščin narekuje presojo različnosti vlog v znatnejši meri. Zaključek o primerljivosti obsega dela strank v okviru podjetja tako po njegovem mnenju ne more držati ob tem, da sodišče prve stopnje poudarja tudi domnevno večjo vlogo toženke pri skrbi za otroka in gospodinjstvo. Tudi takšna domnevna vloga toženke po njegovem mnenju namreč ne more izničiti bistveno večjega prispevka tožnika v okviru podjema, ki je bil ključen za ustvarjanje dohodkov, iz katerih se je lahko gradilo. Ob tem pa tožnik še izpostavlja, da je dokazni postopek tudi kar zadeva domnevne skrbi toženke za otroke in gospodinjstvo potrdil trditve tožnika, da slednja niti pri tem ni bila tako skrbna, kakor je zatrjevala sama in zaključuje sodišče prve stopnje. Tudi v tem delu po njegovem mnenju sodišče prve stopnje ni napravilo celovite dokazne ocene vseh dokazov in pomembnih izpovedb prič glede tega sploh ni ocenilo. Sodišče navaja zgolj branje pravljic otrokom in obiskovanje govorilnih ur ter kasnejšo skrb za šolske obveznosti, poleg tega pa tudi, da je otroke zjutraj v vrtec vozil tožnik, ponje pa je hodila toženka. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da se ne opredeli do drugačnih izpovedi tožnika in prič M. L. ter F. Š., ki jih v pritožbi tudi deloma povzema. Vse povedano po prepričanju tožnika, tudi upoštevajoč ugotovitve sodišča pod tč. 58 obrazložitve sodbe, pomeni, da bi bilo potrebno delež tožnika na skupnem premoženju pravilno oceniti v višjem obsegu od prisojenih 55/100, vsaj še za dodatnih 10/100, torej na 65/100, za toženko pa 35/100. Glede deležev na skupnem premoženju pa tožnik sodišču prve stopnje še očita, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Tožnik je vseskozi uveljavljal višji delež in sicer v višini 3/4 ali 25/100. Torej je tožnik zahteval ugotovitev, da se njegov delež zviša za 25/100. Sodišče je zahtevku delno ugodilo za 5/100 in ga ugotovilo v deležu 55/100 celote, v zavrnilnem delu pa je nato razsodilo, da se tožnikov zahtevek zavrne v presežku, da znaša njegove delež na skupnem premoženju pravdnih strank še dodatnih 25/100 celote. Torej glede na zahtevek tožnika izhaja, da bi ga sodišče zavrnilo v celoti, tožnik pa ni uveljavljal, da naj bi bil njegov delež 80/100 celote.

V zvezi z zahtevkom po tožbi toženke pa tožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je njenemu zahtevku ugodilo glede zalog - rezervnih delov, razvidnih iz verodostojne listine z dne 20. 12. 2008, ki je sestavni del sodbe. V zvezi s to odločitvijo tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje vseskozi zastopalo stališče, zlasti kar zadeva ugotavljanja denarnih sredstev na računih strank po zahtevku tožnika, da je potrebno skupno premoženje strank ugotoviti po stanju na dan prenehanja skupnosti dne 3. 9. 2008, z razlogi sodbe pa ni pojasnjeno, zakaj je v primeru zalog sodišče ravnalo drugače in jih je ugotovilo kot skupno premoženje po stanju, ki je brez dvoma po datumu prenehanja skupnosti strank. Po mnenju tožnika tudi to samo še potrjuje vseskozi izraženo stališče tožnika o nekonsistentnem in neenakopravnem obravnavanju obeh strank. Namreč skupno premoženje naj bi bile zaloge po stanju v času, ki je za več kot eno četrtletje kasnejše od časa prenehanja skupnosti. Nikakor pa ni moč trditi, da naj bi bilo stanje zalog ob takšnem časovnem zamiku identično, ker se lahko dnevno spreminja, pač odvisno v katerem trenutku se napravi nabava, v kakšnem obsegu in kako se zaloge porabljajo. To je sodišče povsem spregledalo, zato sodba po mnenju tožnika ne vsebuje prepričljivih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti v medsebojnem nasprotju. Sodišče namreč navaja, da je listino A36 štelo za zadosten dokaz, da so zaloge, ki so razvidne iz verodostojne listine z dne 20. 12. 2008, ki so sestavni del sodbe, na dan razpada njune skupnosti obstajale, čeprav na več drugih delih sodbe med razlogi navaja, da je skupnost strank razpadla dne 3. 9. 2008 in ne šele 20. 12. 2008, pri čemer pa navedena listina ne izkazuje stanja zalog na dan 3. 9. 2008 in česa takšnega niti toženka v nasprotni tožbi ni trdila. Sodišče je to neskladje sicer opazilo, vendar ga je zanemarilo z navedbo o načinu ugotavljanja zalog enkrat letno za nazaj, zato je ta podatek štelo za verodostojen. Po mnenju tožnika ge za povsem nelogično in nepravilno sklepanje brez vsakršne podlage. Zaloge se ne ugotavljajo za nazaj, temveč se s popisom zalog ugotavlja stanje na točno določen dan štetja, zato je mogoče šteti podatek v takšni listini kot verodostojen la na tisti dan, ko je bilo stanje zalog ugotovljeno. Nikakor pa to ne pomeni, da je bilo identično stanje zalog tudi tri in pol mesece pred tem ali v takšnem obdobju kasneje, ko pa se stanje ni ugotavljalo in niti s to listino ni z ničemer izkazano. V podjetju se stanje zalog dnevno spreminja in glede na obseg poslovanja tožnika v tistem času je bilo lahko stanje zalog v tako dolgem obdobju pred nastankom navedene listine tudi bistveno drugačno. Po mnenju tožnika gre ponovno zgolj za nekonsistentnost ravnanja sodišča, ko je bilo v vseh zgoraj pritožbeno izpostavljenih pogledih izrazito in neobičajno naklonjeno toženki. Glede na to, da je sodišče zaloge kot del skupnega premoženje ugotovilo po stanju na dan 20. 12. 2008, torej nesporno po prenehanju življenjske skupnosti strank, se tožnik sprašuje, kako je mogoče, da sodišče ni stanja na isti časovni trenutek ugotavljalo tudi glede drugih delov skupnega premoženja strank, to je skupnih denarnih sredstev. Tudi tu se po njegovem mnenju pokaže, da gotovo ne drži tisto, kar v zvezi s tem navaja sodišče med razlogi svoje sodbe pod tč. 17 svoje obrazložitve, češ da je pri ugotovitvi obsega skupnega premoženja sodišče upoštevalo identično časovno izhodišče (konec skupnosti), pri čemer pa naj bi uporaba pravne podlage (oz. materialnih določb) za postavljene trditve pravdnih strank zahtevala ugotavljanje določenih dejstev iz časovno različnih obdobij. Sodišču prve stopnje tudi v tem delu očita, da ni pravilno dokazno ocenilo in upoštevalo tozadevnih trditev tožnika, da zaloge niso „štimale“, da je bila zaloga samo računalniška, saj se računi niso izdajali, zaloge pa so ostajale, kar je po njegovem mnenju potrdila tudi priča B. H., katerega izpoved v tem delu tožnik v pritožbi tudi povzame. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da njegove izpovedi ni pravilno razumelo in upoštevalo, saj je dalo poudarek temu, da je ta priča povedala, da ni bilo nobenih odpisov zalog, kar pa se ne izključuje z izpovedbo tožnika samega. Izpostavlja še, da je tudi več prič potrdilo, da so po izvedbi storitve v delavnici prejeli za plačilo zgolj nek ročno izpisan listek, storitve pa so nato plačevali z gotovino. Tudi vseh teh dokazov pa po mnenju tožnika sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo oziroma jih v dokazno oceno sploh ne vključilo, zaradi česar je bilo tudi glede tega dela zatrjevanega skupnega premoženja dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Ob zaključku pritožbe pa se tožnik pritožuje tudi glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, saj je le-ta odvisna od odločitve sodišča o glavni stvari. V primeru razveljavitve sodbe v izpodbijanih delih glede glavne stvari pa je posledično seveda potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka v celoti.

4. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) pa sodno odločbo izpodbija v 5. alineji točke I.1 izreka (denarna sredstva pravdnih strank), v točki I.2. (deleži pravdnih strank na skupnem premoženju), v točki IV.1 izreka (vlaganja v presežku 14.256,35 EUR), v točki IV.2. izreka (vrednost zalog-rezervnih delov), v točki IV.3 izreka (deleži pravdnih strank na premoženju), v točki IV.4 (delno za 18.829,46 EUR) ter posledično v točki 2. sklepa (odločba o stroških), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni v smislu njenih pritožbenih navedb, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanih delih razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi toženka najprej v bistvenem povzame vsebino izpodbijane sodne odločbe, nato pa opozarja, da je napačna obrazložitev sodbe pod točko 5. glede pravočasnosti tožbe, ki jo je po napotitvenem sklepu vložila toženka, saj meni, da je bila njena tožba v skladu z napotitvenim sklepom vložena pravočasno, v roku 30 dni po pravnomočnosti napotitvenega sklepa. V zvezi z odločitvijo glede višine denarnih sredstev na dan razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca finančne stroke, toženka opozarja, da je k denarnim zneskom, ki so bili na dan 3. 9. 2008 na računih pravdnih strank in ki so bili na ta dan predmet depozitov skupaj z obrestmi, sodišče prve stopnje prištelo še zneska, ki sta bila prenakazana na toženkin račun dne 4. 9. 2008, z utemeljitvijo, da je očitno, da takšnega zneska toženka ni mogla zaslužiti v enem dnevu, po drugi strani pa je pri financiranju zadnje adaptacije v N. uporabilo druga merila kot v konkretnem primeru in štelo, da toženka ni uspela dokazati, da je bila adaptacija financirana iz sredstev skupnega premoženja, ko je tudi vendar več kot očitno, da tožnik ni razpolagal s tako visokimi sredstvi kot so bili stroški adaptacije ( preko 35.000,00 EUR), toliko bolj ob dejstvu, da je delal v mehanični delavnici z izgubo. Na ta način je sodišče za obdobje po 3. 9. 2008 uporabilo za stranki dvojna merila, kar je po njenem mnenju nedopustno. Toženka izpostavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da znaša višina denarnih sredstev iz naslova bančnih depozitov – prihrankov, ki predstavljajo skupno premoženje 12.586,34 EUR (znesek 99.586,34 EUR – kupnina za stanovanje 87.000,00 EUR), poleg tega pa še denarna sredstva na računu toženke dne 4. 9. 2008 2.000,00 EUR in 1.650,00 EUR, izpodbijana sodba pa pod točko 93. obrazložitve navede, da je zahtevek za 1.650,00 EUR, ki je bil nakazan na toženkin račun 4. 9. 2008, neizkazan, saj je ta znesek že upoštevan v mnenju izvedenca finančne stroke. Kljub temu pa iz izreka sodbe pod 5. alinejo točke I.1 izhaja drugače. Dejansko je ta znesek, ki je bil na dan 3. 9. 2008 še vezan, torej upoštevan tudi pod depoziti v okviru zneska 99.586,34 EUR, sproščen dne 4. 9. 2009, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ta znesek dvakrat upoštevalo, oz. je obrazložitev v tem delu za toženko neustrezna v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nasprotje v izreku pa toženka izpostavlja tudi glede točke II.1, zadnja alineja s točko I.1, zadnja alineja. Znesek skupnega premoženja prav tako ne znaša 103.236,34 EUR, saj je del tega zneska kot skupno premoženje v višini 87.000,00 EUR spremenil obliko skupnega premoženja (kupnina za stanovanje, ki nesporno predstavlja skupno premoženje). Glede na ugotovitev sodišča, da spada v skupno premoženje iz naslova denarnih sredstev-depozitov na dan 3. 9. 2008 znesek 99.586,34 EUR (kar sodišče pravilno povzema iz mnenja izvedenca finančne stroke), je po mnenju toženke potrebno ugotoviti, da je v tem znesku zajet tudi znesek 11.200,00 EUR, ki predstavlja seštevek zneskov 4.000,00 EUR in 7.200,00 EUR, ki ju v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče šteje kot del skupnega premoženja v obliki vlaganj v nepremičnino v ... v letih 2008/2009 in to kljub dejstvu, da je toženka tekom postopka trdila, da je ta dva zneska tožniku nakazala sredi julija 2009 zaradi groženj s strani tožnika. Če sodišče šteje ta dva zneska v skupno premoženje, potem sta po mnenju toženke sodila v depozite, ugotovljene na dan 3. 9. 2008 v višini 99.586,34 EUR. Tudi v tem delu zato toženka sodišču prve stopnje očita neskladje med izrekom pod točko I.1, zadnja alineja in III. 1, predzadnja alineja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Glede deležev na skupnem premoženju (točka I.2 izreka in točka IV.3 izreka izpodbijane sodbe) pa toženka izpostavlja, da je v izreku izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku C. K., kateri je uveljavljal višji delež na skupnem premoženju (75/100) in mu priznalo 55/100, toženki D. K. pa 45/100 (točka I.2. Izreka), v nadaljevanju pa je pod točko II. 2. zavrnilo tožbeni zahtevek C. K. v presežku za 25/100 celote. Ob takšni odločitvi sodišča v izreku izpodbijane sodbe bi tožbeni zahtevek C. K. torej znašal 80/100 celote na skupnem premoženju, česar pa tožnik ni zahteval, to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje odločalo v tem delu zahtevka C. K. preko njegovega tožbenega predloga. Sodišče je pri odločanju vezano na tožbeni predlog strank, v nasprotnem primeru pa gre za kršitev načela dispozitivnosti in posledično za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav tako pa se je sodišču pri odločanju o tožbenih zahtevkih pravdnih strank glede njunih deležev na skupnem premoženju pripetilo neskladje med različnimi točkami izreka, kar tudi je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, iz razloga, ker je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter v nadaljevanju tudi razlogi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sicer pa se toženka s samo odločitvijo glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju ne strinja. Čeprav ima še določene pomisleke, pa toženka kljub temu sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze dne 1. 9. 1990 do dne 3. 9. 2008. Sodišču prve stopnje očita, da je pri določitvi deležev materialno pravo (določilo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR) v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačnih zaključkov zmotno uporabilo. Sodišču očita, da pri ugotovitvi oziroma zaključku, da gre primerjava dohodkov v obdobju od 2000-2008 v korist tožnika, ni upoštevalo dejstva, da je bila toženka zaposlena v tožnikovem s.p., torej v družinskem podjetju, ter da je bila višina prispevkov za tožnika, na podlagi katerih je sodišče izračunalo njegove dohodke, določena na podlagi dobička, ustvarjenega v prejšnjem letu. Pred letom 2000 in po letu 2008 so se plačevali za tožnika le minimalni prispevki, saj je bilo to po zakonu dopustno. Ker je šlo za družinsko podjetje, sta se zakonca zaradi bilanc odločala skupno, kakšna plača bo prikazana in izplačana toženki. Sodišču prve stopnje toženka očita, da je netočna oziroma protispisna njegova ugotovitev, da podjetje v letu 2000, 2004 in 2005 ni imelo dobička, oz. je bil dobiček 0, saj iz podatkov IBON in AJPES izhaja, da je bil dobiček v letu 2004 10.918,00 EUR, v letu 2005 pa 11.725,00 EUR. Tudi v letu 2000 je bil ustvarjen dobiček. Iz podatkov ZPIZ za leto 2005 in 2006 je za tožnika razvidna višja prispevna stopnja, ki je obračunana na podlagi dobička iz preteklega leta (drugače povedano, če bi bil torej dobiček 0, se prispevna stopnja ne bi povečala). Res pa je, da je za leta 2000, 2004 in 2005 bila osnova za dohodnino iz dohodka iz dejavnosti zaradi vlaganj oz. investicij 0,00 EUR, kar pa je računovodsko gledano nekaj drugega. Da so bila vlaganja v tem obdobju, tudi izhaja iz dokaznega postopka. V začetku leta 2000 je prišlo do podpisa pogodbe s KIO, kar je pomenilo, da so bile investicije neizbežne. Ugotovitev sodišča glede dohodkov pravdnih strank za obdobje 2000-2008 je tako po mnenju toženke nepravilna in pomanjkljiva. Toženka nadalje sodišču prve stopnje pri izračunu prispevka vsakega zakonca očita nepreglednost, ki vodi v nerazumevanje razlogov sodbe ter posledično v kršitev določb postopka, saj meni, da se zato sodbe ne da ustrezno preizkusiti, kar pa vpliva na ustavno zagotovljeno pravico stranke do pravnega sredstva-pritožbe, ki je v tem delu okrnjena. V nadaljevanju pritožbe toženka povzema ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje glede dohodkov tožnika po posameznih obdobjih, tudi v zvezi z delom v tujini, v zvezi z dodatnim delom iz naslova zavarovalništva pri .... in v zvezi z delom na črno in pri tem soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je dohodek iz dela na črno brez znatnega vpliva pri prispevkih zakoncev na deležih skupnega premoženja. Takšna ugotovitev je pravilna, saj je dokazni postopek dokazal, da tožnik ni delal na "fuš" toliko kot je zatrjeval, ob njegovih študijskih obveznostih, ob rednem delu (razen v obdobju od 1994 do 1997, ko je bil brezposeln) in ob gradbenih delih glede ustvarjanja skupnega premoženja, pri katerih je pomagala tudi toženka. Sodišču prve stopnje pa očita, da je na drugi strani premalo upoštevalo, da je toženka v celoti sama skrbela za gospodinjstvo in za vzgojo in varstvo obeh hčera in na ta način dodatno pomagala tožniku, da je lahko ustvarjal skupno premoženje oz. delal. Prav tako tudi meni, da sodišče prve stopnje v zvezi z določbo 2. odstavka 59. člena ZZZDR ni upoštevalo dejstva, da je prezaposlitev toženke v letu 2000, ko je pustila zelo dobro službo v... in se zaposlila pri tožniku, predstavljala skupno odločitev zakoncev, vse z namenom, da se razširi dejavnost, torej da se začne s prodajo avtomobilom, kar se je zgodilo že v začetku leta 2000 in ne šele v letu 2005 (takrat se je odprl nov salon), kot sodišče po njenem mnenju napačno ugotavlja v izpodbijani sodbi. Toženka izpostavlja, da je vodila vsa dela v zvezi s prodajo vozil vse od leta 2000 dalje, delala vsakodnevno preko delovnega časa, enako tudi tožnik, ki je vodil dela v mehanični delavnici. Nadalje še tudi izpostavlja, da je kljub svoji redni službi, vodenju gospodinjstva in skrbi, varstvu in vzgoji obeh hčera (dokazni postopek je pokazal, da je bilo vse to pretežno v njeni domeni), pomagala tudi pri izgradnji delavnice ter kasneje organizirala gradnjo salona in stanovanjske hiše. Toženka v nadaljevanju pritožbe ponavlja še svoje trditve glede prihrankov, s katerimi je razpolagala v času, ko je spoznala tožnika (1987/1988) in vztraja pri tem, da če prihrankov ne bi vlagala v nepremičnino v ..., bi ob sklenitvi zakonske zveze teh prihrankov imela zagotovo za 20.000,00 DEM, tako pa je polovico tega zneska vložila v urejanje mansardnega stanovanja. Sodišču prve stopnje toženka očita, da s tem, ko je zavrnilo njen dokazni predlog o opravi poizvedb na njenem računu pri ... pred sklenitvijo zakonske zveze, oz. na dan 1. 1. 1988, dejanskega stanja glede njenega posebnega premoženja ni popolno razjasnilo. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je imela toženka 10.000,00 EUR posebnega premoženja, da je polovico tega zneska vložila v opremo v mansardnem stanovanju v ..., polovico pa prispevala za nakup zemljišča v ..., kar vse vpliva na velikost njenega deleža na skupnem premoženju. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista ločevali med poslovnim in zasebnim premoženjem in sta se oba v poslu maksimalno angažirala, torej enako prispevala, čeprav je bil dohodek toženke v obdobju od 2000 do 2008 po podatkih ZPIZ nižji od tožnikovega. Meni pa, da je ob tem, ko je ugotovilo, da je bil osebni angažma v obdobju od 2000 do 2008 dokaj primerljiv, sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikov višji finančni prispevek. Toženka tudi ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje v delu, v katerem le-to vidi določen vidnejši razkorak pri nematerialnih prispevkih pravdnih strank v času med 1997 in 2000, ko je tožnik ustvaril dobro ime svojega s.p., meni namreč da sodišče zmotno tožniku pripisuje zasluge za uspešnost s.p., da je zmotno zaključilo, da je njegovo uspešno delo omogočilo dodatno zaposlitev toženke, ker to iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Toženka še izpostavlja, da je bila ona tista, ki se je ukvarjala s prodajo, to je popolnoma drugo dejavnostjo od tiste, ki jo je tožnik opravljal v mehanični delavnici. S prodajo avtomobilov se je prenehalo po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, kar kaže na to, da je bila toženka glavni motor dela s.p., ki se je ukvarjal s prodajo. Po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank je tožnik sam (brez soglasja toženke) oddal poslovni prostor (avtosalon) v najem in se s to dejavnostjo ni več ukvarjal. Po njenem mnenju pa iz dokaznega postopka tudi še izhaja, da je prav toženka poleg dela v zvezi s prodajo avtomobilov v popoldanskem času tudi dobavljala material za delavnico (stran 28 in 38 prepisov z dne 22. 10. 2015). Zato je po njenem mnenju napačno stališče sodišča, da bi naj bil prispevek tožnika z osebnim vložkom v mehanično delavnico od 1997 do 1999 znatno večji od toženkinega, glede na njeno zaposlitev pri ... kar je omogočilo njeno prezaposlitev v s.p. Dobro ime za dejavnost prodaje avtomobilov gre po njenem mnenju pripisati toženki. Nelogično tudi je, da bi tožnik kot dober avtomehanik ustvaril dobro ime za prodajo vozil, kot po njenem mnenju zmotno razmišlja sodišče prve stopnje. Gre za dve povsem ločeni dejavnosti. Tržno žilico pa je imela toženka, torej je njen prispevek pri ustvarjanju dobrega imena s.p. vsaj enak tožnikovemu. Toženka še meni, da iz dokaznega postopka izhaja, kar pa sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je toženka še v času, ko je bila zaposlena v ..., pred zaposlitvijo v s.p., torej v konkretnem obdobju 1997-1999, po svoji službi redno prihajala v mehanično delavnico, velikokrat z obema hčerama, dobavljala material za delavnico, odvažala določene dele k drugim izvajalcem, vse za potrebe delavnice (stran 28 in 38 prepisov z dne 22. 10. 2015), kar pomeni, da je v obdobju, kateremu sodišče pripisuje vidnejši razkorak med nematerialnimi prispevki pravdnih strank v korist tožnika, poleg svoje redne službe ter skrbi za dom in družino, praktično vsakodnevno prihajala v mehanično delavnico ter pomagala tožniku na način, kot je lahko, torej dobavljala material in rezervne dele, vozila k drugim izvajalcem v popravilo določene avtomobilske dele, jih vozila nazaj v delavnico in podobno. Toženka zato ocenjuje, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da se večji osebni prispevek tožnika v trajanju dveh let, upoštevajoč celotno 18 letno obdobje, rezultira v večjem prispevku tožnika na celokupnem skupnem premoženju za 5/100, ne izhaja iz dokaznega postopka in je nepravilna. Opozarja še na to, da je tožnik v s.p. pred 1999 delal sam, po razpadu skupnosti pravdnih strank pa prav tako sam. Le vmes, ko je bila v s.p. zaposlena tudi toženka, je imel zaposlenega enega ali dva mehanika oz. mehanika T. od leta 1999 dalje. Dokazni postopek je tudi pokazal, daje bil odnos tožnika do zaposlenih izredno slab. S prodajo vozil se tožnik nikoli ni ukvarjal. Toženka sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno pojasnilo, v čem vidi tožnikov osebni prispevek z ustvarjanju dobrega imena družinskega podjetja, ki se je v letih 2000 do 2008 ukvarjalo pretežno s prodajo vozil, kar vse je počela toženka (celotna prodaja vozil, pisarniško delo, priprava dokumentacije za računovodski servis, nabava potrošnega materiala za mehanično delavnico, čiščenje pisarniških prostorov), saj sta dobro ime družinskega podjetja ustvarjala oba zakonca in nikakor ni bil prispevek tožnika toliko večji, da bi vplival na velikost njegovega deleža na skupnem premoženju, kot to po njenem mnenju zmotno zaključuje sodišče. Sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je premalo upoštevalo dejstva, da je toženka s skrbjo za tako finance s.p. kot privatne finance bistveno prispevala k povečanju skupnega premoženja (toženka je redno vezala sproščena sredstva in na ta način, ko so bile obresti na depozite ugodne, povečevala vrednost njunega premoženja), pa tudi, da bi pri okoliščinah, ki vplivajo na velikost deleža toženke, moralo upoštevati, da so njeni starši prispevali celoten les za ostrešje obeh objektov v ..., tako poslovno stanovanjskega objekta kot tudi delavnice s skladiščem, kar je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku.

Glede vlaganja oz. povečanja vrednosti nepremičnine parc. štev. 328/6 k.o. ... pa toženka najprej povzame svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, nato pa izpostavlja, da je zatrjevala tudi vlaganja v to nepremičnino v obdobju 2006-2008 (zamenjava kritine in peči), čemur tožnik ni oporekal, izvedenec gradbene stroke pa je ta vlaganja ovrednotil na 6.840,40 EUR. Sodišču prve stopnje toženka očita, da teh vlaganj, čeprav so bila med strankama nesporna, v prisodilnem delu njenega zahtevka ni upoštevalo in je višina vlaganj kot skupno premoženje prenizko dosojena (4. alineja točke III. 1 izreka). Glede vlaganj v to nepremičnino v času 2008-2009, pa opozarja, da je izvedenec gradbene stroke vrednost vlaganj v mansardo, ki so se izvajala v omenjenem obdobju, ocenil na 35.677,65 EUR ter da je sama trdila, da so se vsa ta vlaganja v celoti financirana iz skupnih denarnih sredstev. Soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da teh vlaganj tožnik ni mogel pokriti iz rednega zaslužka. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka uspela dokazati, da je tožniku iz skupnih sredstev za izgradnjo mansarde nakazala 4.000,00 EUR in 7.200,00 EUR, ter da je v strošek obnove stanovanja šteti tudi predračun ... v znesku 2.718,27 EUR, da je toženki uspelo izkazati, da so se vlaganja v tem obdobju krila iz skupnih sredstev v znesku 13.918,27 EUR, kar predstavlja 33% od po izvedencu ugotovljenih skupnih vlaganj, pa sodišču prve stopnje očita, da je napačen in ne izhaja iz dokaznega postopka, saj je toženki uspelo dokazati, da ni res, kar je trdil tožnik, da je obnovo kril sam iz sredstev rednega poslovanja glede na to, da je v letu 2015 ustvaril le za 3.735,00 EUR dobička, v letu 2009 je imel celo izgubo. Tako je po mnenju toženke odločitev sodišča, da je ta investicija oz. vlaganja pokrita iz skupnih sredstev le do 33%, napačna. Toženka nadalje še opozarja, da je izvedenec gradbene stroke v mnenju zapisal, da je tržna vrednost nepremičnine zaradi izvedenih vlaganj višja za 17.405,00 EUR (v ta izračun so poleg vlaganj v obdobju 2008-2016 zajeta tudi nesporna vlaganja v obdobju 2006-2008 v višini 6.840,40 EUR), zato je izračun sodišča, ko je odstotek, ki ga je ugotovilo kot odstotek, ki je bil ugotovljen pri kritju vlaganj v letu 2008-2009 (po razpadu življenjske skupnosti) očitno uporabilo tudi za vlaganja v letih 2006-2008, ki so bila nesporno 100 % izvedena v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Po takšnem napačnem izračunu je znesek 5.743,65 EUR (ki predstavlja 33% od 17.405,00 EUR) napačno izračunan, saj je odstotek, gledano na celotna s strani izvedenca ugotovljena vlaganja drugačen (ne 33% ampak višji). Ob tem pa toženka še dodaja, da sicer le predpostavlja, da je sodišče tako preračunalo višino vlaganj, ki je povečala tržno vrednost nepremičnine v ..., saj ta del izračuna po njenem mnenju ni ustrezno obrazložen in se ga zato v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tudi sicer pa je po njenem mnenju odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna, saj meni, da je uspela dokazati, da so se vlaganja po 3. 9. 2008 plačala iz sredstev skupnega premoženja, ker tožnik drugih virov prihodkov kot iz poslovanja mehanične delavnice niti ni imel niti jih ni zatrjeval, njegova trditev, da je adaptacijo kril iz tekočega poslovanja mehanične delavnice, pa se je pokazala kot neutemeljena. Sodišču prve stopnje toženka očita, da je v tem delu, še zlasti z zaključkom, da ji ni uspelo dokazati, da se je renoviranje oz. adaptacija v obsegu cca 35.000,00 EUR realizirala iz skupnih denarnih sredstev, izdalo sodbo presenečenja, saj je sama tekom postopka ves čas kot datum razpada njune življenjske skupnosti štela junij 2009, kot je prvotno zatrjeval tudi tožnik in je zato štela, da se je mansarda v ... renovirala iz skupnih sredstev in posledično, da ji tega ni potrebno posebej dokazovati. Zaradi izdaje sodbe presenečenja ji je bila onemogočena pravica do izjave ter zatrjevanja zanjo pravno relevantnih dejstev v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ob tem pa izpostavlja še svojo trditev, da je bil med zakoncema v septembru 2008 sklenjen ustni dogovor, da se bo tožnik preselil v ... in da se bo predhodno mansardno stanovanje v celoti renoviralo iz sredstev skupnega premoženja. Iz tega razloga je po njenem mnenju ugotovitev sodišča, ki rezultira v ugoditvi zahtevku toženke za 5.743,65 EUR in zavrnitvi zahtevka za 14.256,35 EUR, napačna in protispisna.

Glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne njen tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vrednost zalog-rezervnih delov (točka IV.2.) in na dajatveni zahtevek v točki IV.4. (za izplačilo 28.829.46 EUR, pritožbeno sporno 18.829,46 EUR), pa toženka nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka, da zgolj delna delitev skupnega premoženja ne predstavlja primarnega pristopa za celovito rešitev premoženjskih razmerij med zakonci (točka 96.) Ob tem izpostavlja dejstvo, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno (z izpovedjo tožnika samega in mehanika P. F.), da so bile te zaloge po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank odprodane, torej jih ni več, oz. je dejansko stanje drugačno kot izhaja iz verodostojne listine, ki je priloga izpodbijani sodbi. Glede ta takšne ugotovitve dejanskega stanja je odločitev sodišča prve stopnje po mnenju toženke v tem delu izpodbijane sodbe napačna, saj bi po njenem mnenju to dejstvo moralo upoštevati kot tisto posebno okoliščino, ki omogoča delno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku in najprej ugotoviti vrednost zalog-rezervnih delov (toženka je vtoževala le njeno knjigovodsko vrednost) in potem v skladu z ugotovljenimi deleži vsakega od zakoncev ugoditi dajatvenemu zahtevku toženke. Prav tako bi po njenem mnenju kot posebno okoliščino moralo upoštevati tudi dejstvo, da so zaloge-rezervni deli po naravi stvari in po opravljanju tožnikove dejavnosti namenjene le enemu zakoncu.

Toženka se v zaključku svoje pritožbe posledično pritožuje tudi glede odločbe o stroških. Izpostavlja, da je sodišče o stroški postopka odločilo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, pri tem pa uspeh pravdnih strank ugotovilo zmotno. Meni namreč, da je njen uspeh precej večji od uspeha tožnika. Tožnik je delno uspel z zahtevkom glede deležev na skupnem premoženju, le delno glede višine denarnih sredstev (od zatrjevanih 225.155,31 EUR le glede zneska 16.236,34 EUR), propadel je glede zahtevka za delnice, toženka pa je delno uspela glede zahtevka za vlaganja ter glede obsega za zaloge-rezervne dele v celoti, ni pa uspela glede deležev na skupnem premoženju in glede dajatvenega zahtevka.

5. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila. V odgovoru se zavzema za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Tožnika pa na pritožbo toženke ni odgovoril. 6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

8. V tej pravdni zadevi sta obe pravdni stranki, ki sta bivša zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila dne 1. 9. 1990, razvezala pa sta se na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 606/2009 z dne 2.4.2010, vsaka s svojo tožbo zahtevali ugotovitev obsega skupnega premoženja in deleža na njem. Tožnik je na skupnem premoženju uveljavljal višji delež in sicer 3/4 delež, toženka pa je trdila, da je njun delež na skupnem premoženju enak, torej takšen kot se domneva z zakonom. Tožnik je višji delež utemeljeval s trditvami, da je pred začetkom življenjske skupnosti s toženko uredil stanovanje na podstrešju v domači stanovanjski hiši v ... iz svojih dohodkov in z lastnim delom ter s pomočjo prijateljev in sorodnikov, pri čemer toženka ni sodelovala, tudi sicer pa je bila manj angažirana pri aktivnostih tekom njunega skupnega življenja, medtem ko se je tožnik tako z delom kot tudi z zaslužki v tujini in popoldanskim delom angažiral pri nakupu zemljišča za gradnjo avtomehanične delavnice v ..., ki jo je nato gradil v lastni režiji in z lastnim delom ob pomoči sorodnikov in prijateljev, medtem ko toženka pri gradnji ni sodelovala. Trdil je tudi, da toženka v tožnikovem s.p. ni bila posebej aktivna in motivirana pri delu, pred tem pa, ko je delala v ..., pa je vseskozi imela nizko plačo. V zvezi z obsegom skupnega premoženja pa je trdil, da poleg premoženja, glede katerega v nepravdnem postopku, ki se vodi zaradi delitve skupnega premoženja, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da spada v njuno skupno premoženje, v skupno premoženje spadajo tudi delnice ... in delnice ..., vse kupljeno na ime toženke iz sredstev skupnega premoženja, pa tudi vsa denarna sredstva na hranilnih vlogah na ime toženke, obstoječa v času prenehanja njune življenjske skupnosti, pri čemer je najprej trdil, da je njuna življenjska skupnost, ki se je po njegovih trditvah začela šele s sklenitvijo zakonske zveze dne 1. 9. 1990, prenehala v juniju 2009, kasneje pa je trdil, da je prenehala že 3. 9. 2008. Toženka pa je tekom tega postopka trdila, da poleg premoženja, ki nesporno spada v njuno skupno premoženje, v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi vsa vlaganja skupnih sredstev v tožniku do 1/2 solastno nepremičnino v R. v višini 20.000,00 EUR, prav tako pa tudi zaloge- rezervni deli, razvidni iz verodostojne listine ..., C. K. . z dne 20. 12. 2008, katerih vrednost znaša 37.658,92 EUR, zahtevala pa je tudi izplačilo svojega deleža vrednosti zalog in vlaganj v solastniški delež tožnika na nepremičnini v ..., skupaj v višini 28.829,46 EUR. Glede trajanja njune življenjske skupnosti pa je toženka trdila, da je le-ta obstajala od sredine leta 1988 (pred sklenitvijo zakonske zveze kot zunajzakonska skupnost) do junija 2009. 9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama pred poroko ni obstajala, v točki 27. obrazložitve je zaključilo, da je življenjska skupnost pravdni strank imela pričetek dne 1. 9. 1990, t.. s sklenitvijo zakonske zveze, v točki 29. obrazložitve pa še, da je njuna življenjska skupnost prenehala dne 3. 9. 2008. V točkah od 31. do 63. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotavljalo vse okoliščine pomembne za določitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju in pri tem zaključilo, da tožnikova ureditev stanovanja pred poroko na podstrešju domače stanovanjske hiše ne vpliva na velikost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju in se ne upošteva kot njegov večji prispevek k nastajanju skupnega premoženja, enako je zaključilo tudi glede zatrjevanih prihrankov, ustvarjenih pred zakonsko zvezo, ki jih je tožnik vložil v nakup razne opreme mehanične delavnice, ki je še vedno v uporabi, ugotovilo je še, da so v obdobju 1990-1997 tožnikovi redni dohodki (v višini 6.097,34 EUR + 45,97 EUR), med katerimi je sodišče upoštevalo tudi prihodke iz naslova pogodbenega dela pri Primat d.o.o., dosegali približno 30% prihodkov toženke (15.126,82 EUR + 6.408,94 EUR), v obdobju od 1998-2008 pa so toženkini redni prihodki (63.581,39 EUR) dosegali cca 76% tožnikovih prihodkov (83.650,96 EUR), nadalje je še ugotovilo, da se je tožnik v prvem obdobju nahajal dvakrat po tri mesece v tujini, skupaj torej pol leta in da je z delom v tujini zaslužil okoli 3.000,00 DEM mesečno, po odštetju stroškov bivanja v tujini in kupnine za motor pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik v prvem obdobju s tem zaslužkom toženkinim prihodkom približal še z dodatnimi 7.700,00 EUR. Nadalje je zaključilo, da četudi je bilo dohodkov iz naslova pogodbenega dela pri družbi Primat d.o.o. več, kot jih je sicer sodišče prve stopnje upoštevalo že v okviru rednih zaslužkov tožnika, in so se ti nanašali tudi na druga obdobja, pa jih tožnik ni izkazal, poleg tega pa je pri njihovem ustvarjanju sodelovala tudi toženka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še dohodek tožnika iz naslova svojega popoldanskega dela in sicer v obdobju od 1990-1994 v višini nekaj manj kot 1.000,00 EUR, v obdobju od 1994-1997, dokler tožnik ni odprl svojega s.p. pa še zaslužek cca 5.700,00 EUR. Sklepno je tako ocenilo, da so bili dohodki obeh pravdnih strank v obdobju od 1990-1998 tako primerljivi. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da tožnik ob začetku zakonske zveze ni imel prihrankov, toženka pa jih je imela še okoli 5.000,00 DEM (2.550,00 EUR), kar je kot del njenega posebnega premoženja prispevala h kupnini 40.000,00 DEM za zemljišče v ..., preostanek kupnine, ki ni bil krit s prihodki tožnika iz naslova dela v tujini in popoldanskega dela, pa sta pravdni stranki pokrili s prihranki iz naslova njunih rednih dohodkov, pri tem je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da so biki denarni vložki pravdnih strank v nakup zemljišča primerljivi, nekoliko višji denarni prispevek toženke pa izvira iz naslova njenega posebnega premoženja – prihrankov, poleg večje angažiranosti za skrb za družino in gospodinjstvo, ki je sodišče ni materializiralo. Glede gradnje delavnice v ... (1994-1997) je sodišče ugotovilo, da sta se pri gradnji angažirali obe pravdni stranki, pomagali pa so jima tudi sorodniki in znanci ter prijatelji, veliko pa je pomagal tudi tožnikov oče, pri čemer pa je šlo za pomoč obema takratnima zakoncema, ob tem pa je še zaključilo, da ravno zato, ker je šlo za pomoč obema, na njegov višji delež na skupnem premoženju ne more vplivati dejstvo, da se je vsem, ki so pomagali, tožnik (ne pa tudi toženka) oddolžil s protiuslugami. V zvezi z gradnjo poslovno stanovanjskega objekta (2003-2006), ki se je gradil preko izvajalcev in ne več udarniško, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so finančna sredstva izvirala iz prihodkov obeh pravdnih strank in iz njunih skupnih aktivnosti pri ustvarjanju skupnega premoženja, ob tem pa je še ugotovilo, da je bila pomoč toženke v s.p. tožnika od leta 2000, ko se je pri njem zaposlila, nadpovprečna v primerjavi s pričakovanim delom zaposlene, s čimer je prispevala k temu, da je tožnikov s.p. dobro posloval. Nadalje je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da si je tožnik v času od jeseni 1997 do januarja 2000, ko se je pri njem na njegovo idejo zaposlila tudi toženka, začel ustvarjati dobro ime, ki ga je nato tudi ohranjal, zaradi česar se njegov doprinos k ustvarjanju skupnega premoženja iz naslova s.p. ni odražal le na njegovi plači in plači zaposlenih, torej tudi toženke, temveč tudi na povečanju premoženja, s katerim je opravljal podjetniško dejavnost, do leta 2000 pa je takšen doprinos pripisalo le tožniku, pri čemer je upoštevalo, da se je njegova podjetnost kazala tudi v tem, da je kontinuirano kupoval orodje in opremo, ki jo je nato uporabljal v okviru svoje mehanične dejavnosti, od leta 2000 dalje pa si je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi toženka prizadevala k dobremu poslovanju s.p., zato je tudi njen prispevek večji, kot kaže zgolj njena plača in ga je mogoče približati obsegu prispevka tožnika, ki ga je kot podjetnik ustvarjal z opravljanjem podjetniške dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako sklepno zaključilo, da je bil njun prispevek v smislu osebnega angažmaja v obdobju od 2000 do konca življenjske skupnosti v septembru 2008, ko sta največ ustvarila, dokaj primerljiv, medtem ko je bil tožnikov finančni prispevek v primerjavi s toženkinim nekoliko višji (za cca 25%), vidnejši razkorak pa je ugotovilo tudi pri nematerialnih prispevkih pravdnih strank v času med 1997 in januarjem 2000, ko je v prvi vrsti tožnik ustvarjal dobro ime svojega s.p., pred tem pa je bil tožnik tisti, ki je bil občasno brez zaposlitve, upoštevalo pa je tudi, da bila toženka tista, ki je s skrbjo za dva majhna otroka pretežno skrbela za preživetje, za družino in gospodinjstvo, tudi v času, ko je bil tožnik odsoten zaradi pridobivanja zaslužka. Zaključilo je še, da zatrjevana vlaganja tožnika v skupno nepremičnino po razpadu njune življenjske skupnosti zaradi odsotnosti soglasja toženke na višino deležev obeh pravdnih strank ne vpliva. Ker je bila pomoč sorodnikov pri delu in pri lesu v zvezi z vlaganji v mansardno stanovanje v R. izvršena v času od 1988 do 1990, ko torej življenjska skupnost pravdnih strank še ni obstajala, tudi te pomoči sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri ugotavljanju višine deležev obeh zakoncev. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da vse te ugotovitve dajejo podlago za ugotovitev višjega deleža tožnika na skupnem premoženju, vendar v minimalnem obsegu, zato je ocenilo tožnikov delež na 55/100, toženkinega pa na 45/100. Glede obsega skupnega premoženja, ki ga je ugotavljalo v točkah od 64. do 94. obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da poleg premoženja, za katerega je bilo že pred tem postopkom nesporno, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, v skupno premoženje spadajo tudi vlaganja v solastniški delež tožnika na nepremičnini na naslovu ... v času od 2006-2008 in v času od 2008 do 2009 v skupni višini 5.743,65 EUR, zaloge-rezervni deli, ki so razvidni iz verodostojne listine ..., C. K. z dne 20. 12. 2008 (pri čemer vrednosti le-teh v pravdi ni ugotavljalo in je v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek toženke, saj bin ugoditev takšnemu zahtevku predstavljala delno delitev skupnega premoženja, karv pa v obravnavanem primeru ni sprejemljivo), pa tudi denarna sredstva na računih obeh pravdnih strank na dan razpada njune skupnosti 3.9. 2008 v višini 99.586,34 EUR, zmanjšane za kupnino za stanovanje na naslovu ... v višini 87.000,00 EUR, torej razlika v višini 12.586,34 EUR ter denarna zneska v višini 2.000,00 EUR in 1.650,00 EUR, nakazana na račun toženke dne 4. 9. 2008. Glede zavrnitve dajatvenega zahtevka toženke (na račun njenega deleža iz naslova vlaganj v tožniku solastni del nepremičnine v ... in iz naslova obstoječih zalog tožnikovega s.p.) je v točki 95. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ta takšen zahtevek v pravdi neutemeljen, saj bi ugoditev takemu zahtevku pomenilo zgolj delno delitev skupnega premoženja, ki pa ne predstavlja primernega pristopa za celovito rešitev premoženjskih razmerij med zakonci, saj bi se le-to delno delilo v pravdi, delno pa v nepravdnem postopku.

O pritožbah obeh pravdnih strank zaradi zavrnitve dokaznih predlogov:

10. Neutemeljen je očitek toženke, da zaradi zavrnitve njenega dokaznega predloga z opravo poizvedb na njenem računu pri ... na dan 1. 1. 1988, dejansko stanje glede njenega posebnega premoženja ni popolno razjasnjeno. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno v točkah 15. in 53. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da teh poizvedb ni opravilo iz razloga, ker sta pravdni stranki v življenjsko skupnost vstopili šele s poroko dne 1. 9. 1990, torej več kot dve leti in pol kasneje, kar jasno pomeni, da podatki o denarnih sredstvih na računu toženke na dan 1. 1. 1988 ne morejo dokazovati njenih prihrankov na dan sklenitve zakonske zveze, ki je predstavljal tudi začetek njune življenjske skupnosti. Tudi sicer pa je toženkin očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede njenih prihrankov povsem nekonkretiziran, saj ne pojasni, katerega že pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrjevanega dejstva sodišče prve stopnje zaradi neoprave poizvedbe ni ugotovilo oziroma ni pravilno ugotovilo. Toženka je pred sodiščem prve stopnje namreč trdila zgolj to, da je imela že na dan 1. 1. 1988 določene prihranke, da je veliko prihranila tudi v času do sklenitve zakonske zveze dne 1. 9. 1990 in da je te prihranke vlagala v nepremičnino v R. (N.). To, da je imela toženka določene prihranke že pred poroko, pa tudi na dan poroke, ter da je nekaj teh prihrankov porabila za nakup stanovanjske opreme, pa je sodišče prve stopnje v točki 53. obrazložite izpodbijane sodbe tudi ugotovilo. Trditve, da bi imela, če prihrankov ne bi vlagala v nepremičnino v N., ob sklenitvi zakonske zveze teh prihrankov zagotovo za 20.000,00 DEM, ter da je polovica tega zneska vložila v urejanje mansardnega stanovanja, pa je toženka prvič navajala šele v pritožbi. Ker toženka ni navedla prav nobenega razloga, iz katerega bi izhajalo, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), predstavljajo ta dejstva v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, toženka pa ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitev dejanskega stanja iz razloga, ker teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo zaradi neizvedbe dokaza.

11. Neutemeljena, pa tudi povsem pavšalna je pritožba tožnika v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo še preostalih z njegove strani predlaganih prič M. K., F. R. in I. K., A. I., V. H., R. V., A. K., A. D., P. Č., A. C., M. H., M. Š., G. N, T. N., D. S., J. Š. in A. C., saj tožnik ne konkretizira točno, katerih po strankah v tem postopku zatrjevanih dejstev sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe teh dokazov ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Ne zadoščajo namreč le splošne pritožbene navedbe tožnika, da so bile te priče predlagane v zvezi z vprašanjem presoje deležev strank na skupnem premoženju, t.j. glede njunega prispevka k nastanku, povečanju in ohranitvi skupnega premoženja, da je bila vsaka od teh prič predlagana za zaslišanje za ugotavljanje v tem postopku pravno relevantnih dejstev, da je treba upoštevati, da je dokaz z zaslišanjem prič nepredvidljiv dokaz ter, da so bile tudi aktivnosti, ki jih je tožnik v svojem življenju v dalj časa trajajoči zakonski zvezi s toženko izvedel v nastajanje skupnega premoženja nadpovprečne velike in bi zato moralo sodišče prve stopnje temu nakloniti potrebno skrbnost in spoštovanje ter okoliščine v zvezi s tem ugotoviti celovito, brez konkretne navedbe dejstev, t.j. okoliščin in aktivnosti, pomembnih za presojo prispevka k nastajanju in ohranitvi skupnega premoženja, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, pa zaradi neizvedbe teh dokazov niso bila ugotovljena oziroma so bila ugotovljena zmotno.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje pojasnilu sodišča prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe, da natančnost oziroma pravilnost izvršenega dela toženke pri delovnih obveznostih v okviru tožnikovega s.p. ni predmet tega postopka in da zato zatrjevane nepravilnosti, tudi če bi se izkazale za potrjene, ne morejo vplivati na oceno o prispevkih zakoncev k ustvarjanju oz. ohranjanju skupnega premoženja, še zlasti glede na to, da se ni zatrjevalo namerno slabo izvedeno delo. Povedano drugače, pravilen je zaključek sodišča prve stopnje v isti točki obrazložitve, da (ne)natančnost oziroma (ne)pravilnost dela toženke kot zaposlene v tožnikovem s.p. ne predstavlja pravno relevantnih dejstev za ugotavljanje prispevka pravdnih strank in posledično višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Ker pravno nepomembnih dejstev ni potrebno ugotavljati, tudi izvedba dokazov za njihovo ugotavljanje ni potrebna, kot to v isti točki obrazložitve pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ko navaja razloge, zaradi katerih v zvezi s temi dejstvi ni zaslišalo predlaganih prič predstavnika prvotnega računovodskega servisa ..., predstavnika sedanjega računovodskega servisa ...., pa tudi davčne inšpektorice S. K.. Okoliščino, da tožnik v tožbenem zahtevku ni zajel tudi morebitne pasive skupnega premoženja, ki bi jo lahko predstavljale tudi (neplačane) izrečene globe zaradi nepravilnega dela toženke, je sodišče prve stopnje navedlo zgolj kot nek dodatni razlog za zavrnitev prej omenjenih dokaznih predlogov, ki pa ni bil niti primaren niti odločilen razlog za zavrnitev teh dokaznih predlogov, zato se do pravilnosti takšnega stališča sodišča prve stopnje in do pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na to okoliščino, pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

13. Priča S.K. je bila, kot to pritožbeno izpostavlja tudi tožnik, predlagana kot priča tudi v zvezi s trditvami tožnika, da listina „vrednosti zalog“ ni verodostojna listina, vendar je tudi to dejstvo v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povsem pravilno označilo za nebistveno, pravno nepomembno, zaradi česar je bila izvedba tega dokaza tudi zaradi ugotavljanja tega dejstva povsem pravilno zavrnjena, saj tožnik, kar pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, te priče ni predlagal oziroma vsaj ni pojasnil, kako bi lahko ta priča kot davčna inšpektorica, ki ne preverja dejanskega stanja, potrdila neverodostojnost samih podatkov o zalogah, ki se na tej listini nahajajo, tega, da naj bi davčna inšpektorica preverjala dejansko stanje zalog, pa ne trdi niti v pritožbi, v kateri zgolj vztraja pri predlogu za zaslišanje te priče, zato se tudi v tem delu njegova pritožba izkaže za povsem neutemeljeno.

14. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza s pridobitvijo zdravstvenega kartona toženke. Ta dokaz je tožnik predlagal v dokaz svojih trditev, da toženka zaradi kožne alergije ni mogla opravljati nobenih del. Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da je ta dokaz neprimeren, ker sama alergija kot taka še ne odraža dejanskega vpliva na vsakdanje življenje in prispevke toženke v skupnem življenju pravdnih strank. Povedano drugače, z zdravstvenim kartonom bi lahko tožnik dokazoval zgolj obstoj bolezni, t.j. alergije, ki pa med pravdnima strankama ni bila sporna, saj toženka alergije ni zanikala, ne pa tudi dejanskega vpliva te bolezni na vsakdanje življenje (aktivnosti, delo,...) in prispevke toženke v skupnem življenju pravdnih strank. Zavrnitev tega dokaznega predloga, ki je torej povsem ustrezno obrazložena in tudi pravno pravilna, tako ni arbitrarna in ne predstavlja osebnega mnenja sodišča prve stopnje, kot to zmotno trdi tožnik v svoji pritožbi, posledično pa s tem postopanjem tožniku sodišče prve stopnje tudi ni kršilo njegove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva pravic. Neutemeljeno tožnik ob tem sodišču prve stopnje tudi očita, da bi ga moralo predhodno opozoriti, da takšen predlog šteje za prekomeren oziroma neustrezen dokaz in da ga ni pozvalo, naj za ugotavljanje istih dejstev predlaga druge dokaze, saj je tožnik (enako pa tudi toženka) v zvezi s prispevki pravdnih strank v njunem vsakdanjem skupnem življenju predlagal tudi druge povsem ustrezne dokaze (denimo zaslišanje strank in prič), ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo, zato s strani sodišča prve stopnje ni bilo nobene potrebe po dodatnih pojasnilih glede ustreznosti predlaganega dokaza in po pozivih na ustrezne dokaze.

15. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker ni pridobilo podatkov o prometu gibanja sredstev na računih do vložitve tožbe, temveč jih je pridobilo le za obdobje ugotovljenega razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, torej na dan 3. 9. 2008, saj je sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da je tako ravnalo iz razloga, ker je obseg skupnega premoženja ugotavljalo na dan razpada življenjske skupnosti. Sicer drži navedba tožnika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje določena razpolaganja strank ugotavljalo tudi za čas po ugotovljenem razpadu življenjske skupnosti, ne drži pa, da je zgolj za denarna sredstva vztrajalo pri ugotavljanju stanja na dan prenehanja skupnosti, zato so neutemeljeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje v korist toženke in na škodo tožnika pravdni stranki obravnavalo neenako, da je preferiralo toženko v razmerju do tožnika in da mu je s takšnim postopanjem kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je ugotavljalo tudi določena dejstva, določene okoliščine in določena razpolaganja strank po ugotovljenem razpadu njune življenjske skupnosti. Vprašanje, ali je bilo ugotavljanje teh dejstev materialno pravno upravičeno in pravilno, pa je stvar tega pritožbenega preizkusa in bo o tem več govora v nadaljevanju te sodbe.

O pritožbah glede odločitve sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje spadajo tudi vlaganja v višini 5.743,65 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine parc. št. 328/6 k.o. ...:

16. Pravdni stranki niti ne izpodbijata zaključka sodišče prve stopnje, da vlaganja v to nepremičnino, ki so bila izvršena pred sklenitvijo zakonske zveze, t.j. v letih od 1988 - 1. 9. 1990, ne sodijo v skupno premoženje pravdnih strank.

17. Ni pritrditi toženki, da zanjo predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja iz razloga, ker je sama ves čas postopka kot datum razpada življenjske skupnosti pravdnih strank štela junij 2009, kot je prvotno zatrjeval tudi tožnik in da je zato tudi štela, da se je mansarda v ... (v obdobju 2008 do 2009) renovirala iz skupnih sredstev, ter da ji posledično tega ni potrebno posebej dokazovati. Čeprav je tožnik v tožbi res trdil, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla šele junija 2009, pa je nato že v odgovoru na tožbo toženke začel trditi, da je junija njuna življenjska skupnost razpadla formalno, dejansko pa že 3. 9. 2008, ko je toženki povedal, da se bo razvezal. Že od vložitve tožnikovega odgovora na tožbo toženke je bila tako toženka seznanjena s tem, da med pravdnima strankama obstaja spor tudi o datumu prenehanja njune življenjske skupnosti, o tovrstnih navedbah tožnika se je imela tekom postopka pred sodiščem prve stopnje možnost izjaviti, to možnost pa je tudi izkoristila, zato zaključek sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla že 3. 9. 2008, zanjo ne more predstavljati takšnega presenečenja, da bi se izpodbijana sodba lahko označila za sodbo presenečenja, posledično pa z izdajo takšne sodbe tudi ni prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

18. Toženka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot nesporno med strankama ugotovilo renovacijo te nepremičnine v času od 2006 do 2008, ko se je v hiši zamenjala stara strešna kritina z novo z zračnim mostom in na novo uredila kurilnica (peč), saj tem navedbam toženke tožnik ni oporekal, prav tako pa pravdni stranki tudi nista nasprotovali oceni izvedenca gradbene stroke S. B., ki je vrednost te renovacije ovrednotil s 6.840,40 EUR po stanju na dan 3. 9. 2008 (točka 71. izpodbijane sodbe), vendar pa te renovacije kasneje pri vrednotenju vlaganj v solastniški delež tožnika na tej nepremičnini kot skupnega premoženja pravdnih strank, ni upoštevalo, saj je, kot je to razvidno iz točke 76. obrazložitve izpodbijane sodbe, pri ugotavljanju višine vlaganj upoštevalo zgolj zadnjo renovacijo, ki se je vršila po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank v obdobju 2008-2009 iz skupnih sredstev pravdnih strank, ko je ugotavljalo, da stroški renovacije iz tega obdobja, ki so se financirali iz skupnega premoženja pravdnih strank (skupno 13.918,27 EUR), predstavljajo 33% vseh stroškov, ki jih je za obe renovaciji skupaj izvedenec ovrednotil na 42.517,05 EUR. Glede na po izvedencu ugotovljeno večvrednost te nepremičnine zaradi vlaganj vanjo v višini 17.405,00 EUR, pa je nato ugotovilo, da 33% te večvrednosti nepremičnine znaša 5.743,65 EUR, kar je po zaključku sodišča predstavljalo skupna vlaganja obeh pravdnih strank v nepremičnino v .... Toženka ima tako prav, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti skupnih vlaganj pravdnih strank v nepremičnino v N. upoštevati (tudi) vrednost renovacije v obdobju pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank, t.j. v obdobju 2006-2008. Vrednost te renovacije je, kot je to v izpodbijani sodbi v točki 71. obrazložitve ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, znašala 6.840,40 EUR, kar predstavlja 16% vseh stroškov, ki jih je za obe renovaciji skupaj izvedenec ovrednotil na 42.517,05 EUR. Glede na po izvedencu ugotovljeno večvrednost te nepremičnine zaradi vlaganj vanjo v višini 17.405,00 EUR, je tako zaključiti, da 16% te večvrednosti nepremičnine znaša 2,784,80 EUR oziroma 1.392,40 EUR, če se upošteva večvrednost tožnikovega do 1/2 solastniškega deleža te nepremičnine.

19. V tem delu odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi pa je utemeljena tudi pritožba tožnika. Sicer ni pritrditi tožniku, da je bil v tem delu tožbeni zahtevek toženke neustrezen, nejasen, nekonkretiziran in kot tak nesposoben za obravnavanje, da ni zadosti identificiran, posledično pa je takšen tudi izrek izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na vlaganja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bil tožbeni zahtevek dovolj jasen in konkretiziran, saj iz njega jasno izhaja vrednostna opredelitev vlaganj, pa tudi, da gre za vlaganja v solastniški delež tožnika na točno določeni nepremičnini. Nobene potrebe ni, da bi bila že v samem zahtevku in v izreku sodbe vlaganja opredeljena opisno tako, da bi bilo že iz izreka sodbe vidno, katera vlaganja so vključena in iz katerega časovnega obdobja, je pa vse to natančno opredeljeno v tožbenih navedbah toženke in tudi v razlogih izpodbijane sodbe, kar vse omogoča identifikacijo zahtevka tudi iz vidika učinkov razsojene stvari.

20. Prav tako tudi ni pritrditi tožniku, da se ne ve, v katerem obdobju so bila opravljena vlaganja pod A, da ni jasno, do kdaj v letu 2008 so bila opravljena, ker je navedeno zgolj obdobje 2006 do 2008, saj je iz tožbenih navedb toženke, navedb tožnika2, pa tudi iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno, da obdobje A zajema obdobje od leta 2006 do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank (t.j. do 3. 9. 2008), obdobje B pa obdobje od razpada njune življenjske skupnosti dalje.

21. Pritrditi pa je tožniku, da obstaja nasprotje v izreku sodbe in v razlogih sodbe v delu, v katerem sodišče prve stopnje v izreku v 5. alineji točke točke III./1. ugotavlja, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi vlaganja v višini 5.743,65 EUR v tožniku solastni delež nepremičnine parc. št. 328/6 k.o. ..., v točki 76. obrazložitve izpodbijane sodbe pa ugotavlja, da ta znesek predstavlja vlaganja obeh pravdnih strank v (celotno) nepremičnino v .... Glede na to, da znaša tožnikov solastniški delež na tej nepremičnini, kar je med pravdnima strankama nesporno, 1/2, druga polovica pa je v (so)lasti tožnikove matere, ki je toženka ni zajela s tožbo, bi se, na kar pravilno opozarja tudi tožnik v pritožbi, to moralo ustrezno odražati tudi v izreku sodbe. To nasprotje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki bi jo lahko v skladu s 347. členom ZPP odpravilo pritožbeno sodišče samo tako, da bi odpravilo to nasprotje v izpodbijani sodbi. Je pa moralo pred tem opravilom presoditi še preostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na ta del odločitve sodišča prve stopnje.

22. Pri tem pa je ocenilo, da tožnik tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje za vlaganja v obdobju B, ki so bila izvršena po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, ugotovilo, da so bila ta delno opravljena iz skupnih sredstev pravdnih strank (prihranki) in sicer v višini 13.918,27 EUR (od tega prenakazili toženke v višini 7.200,00 EUR in 4.000,00 EUR dne 27. 7. 2009 in dne 8. 7. 2009 ter plačilo po predračunu ... z dne 4. 10. 2008 v višini 2.718,27 EUR), da je za znesek 13.918,27 EUR ugotovilo, da imajo zneski vir v skupnih sredstvih zakoncev. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi njuna denarna sredstva na računih, obstoječa na dan razpada življenjske skupnosti 3. 9. 2008 v višini 3.901,75 EUR, pa tudi vsi prihranki – depoziti na hranilnih vlogah pri banki na ime pravdnih strank, obstoječi v trenutku razpada njune življenjske skupnosti dne 3. 9. 2008 v skupni višini 99.586,34 EUR, je na mestu očitek tožnika, da je zneske v skupni višini 13.918,27 EUR sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo dvakrat, enkrat kot denarna sredstva oziroma depozite na računih, drugič pa kot vlaganja v solastniški delež tožnika na nepremičnini, čeprav je šlo zgolj za spremembo oblike skupnega premoženja po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, ne pa za neko dodatno skupno premoženje. Ker je bila torej renovacija v obdobju 2008 do 2009 (delno) financirana iz skupnih denarnih sredstev pravdnih strank, obstoječih že na dan razpada njune življenjske skupnosti in kot taka ugotovljena kot skupno premoženje v obliki denarnih sredstev na računih in depozitih pravdnih strank, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi vlaganja v solastniški delež tožnika na nepremičnini v ..., izvršena po razpadu njune življenjske skupnosti. S takšno odločitvijo pa je, kot to pravilno opozarja tudi tožnik v pritožbi, sodišče prve stopnje obseg skupnega premoženja ugotavljalo v zelo različnih časovnih okvirih, namesto, da bi celoten obseg skupnega premoženja ugotavljalo na dan razpada življenjske skupnosti (t.j. 3. 9. 2008). V praksi se sicer zgodi, da v času odločanja kakšnega predmeta, ki sodi v skupno premoženje in je v času razpada življenjske skupnosti obstajal, ni več oziroma je spremenil svojo obliko. V takem primeru je sicer dopustno kot del skupnega premoženja uveljavljati novo oziroma drugo obliko tega premoženja, v katero se je prvotno premoženje spremenilo, vendar zgolj drugo obliko, ne pa hkrati tudi njene prvotne oblike, kot se je zgodilo v tem konkretnem primeru.

23. Ker že iz zgoraj navedenih razlogov vlaganja v solastniški delež tožnika na nepremičnini v ... v zvezi z renovacijo po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank (obdobje B, v času od 2008 do 2009) ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo še do preostalih obširnih pritožbenih navedb tožnika, s katerimi je izpodbijal odločitev sodišča, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo tudi ta vlaganja (napačna določitev % vlaganj, ki so bila financirana iz skupnih denarnih sredstev, kršitev razpravnega načela, prekoračitev tožbenega zahtevka, kršitev pravice do enakega varstva pravic in uporaba dvojnih meril pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja pravdnih strank).

24. V izvedenih dokazih pa tudi nima opore pritožbena navedba toženke, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o trm, da se ta renovacija financira iz sredstev skupnega premoženja, zato je neutemeljena.

25. Čeprav je toženka torej utemeljeno opozorila, da renovacija iz obdobja 2006-2008 ni bila upoštevana pri ugotavljanju višine vlaganj v tožnikov solastniški delež nepremičnine v N. kot skupnega premoženja pravdnih strank, pa zaradi utemeljenosti pritožbe tožnika glede renovacije v letih 2008 do 2009, njena utemeljena pritožba ni rezultirala v spremembi sodbe v njeno korist. Renovacija v obdobju A (v času od 2006 do 2008) je bila namreč v primerjavi s tisto v obdobju B (po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank od 2008 do 2009) precej nižja, saj je bila vrednost vložka denarnih sredstev vanjo ocenjena le na 6.840,04 EUR, večvrednost nepremičnine pa je zaradi tega vložka skupnih sredstev pravdnih strank znašala le 2.784,80 EUR, kot je bilo to že predhodno obrazloženo, oziroma 1.392,40 EUR, upoštevaje dejstvo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada le solastniškemu deležu tožnika (t.j. 1/2) ustrezna vrednost vlaganj na celotni nepremičnini.

26. Glede na vse zgoraj povedano je pritožbeno sodišče glede vlaganj pravdnih strank v solastniški delež tožnika na nepremičnini v N. obema pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP v 5. alineji točke III./1. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, nadaljnji pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu pa je zavrnilo.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede denarnih sredstev na računih pri bankah in glede prihrankov – depozitov pri bankah:

27. Ni pritrditi tožniku, da je glede te odločitve o višini prihrankov - depozitov na hranilnih vlogah na ime pravdnih strank v trenutku razpada življenjske skupnosti sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je tožnik utemeljeval z navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu medsebojno nasprotujoč, kar pa ne drži. Iz ugodilnega dela izreka v tem delu namreč ne izhaja zgolj to, kar trdi tožnik v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikovemu zahtevku ugodilo v višini 99.586,34 EUR, saj je že v izreku, kar nenazadnje povzema tudi tožnik sam v pritožbi, nato od takšne vrednosti takoj odštelo kupnino za stanovanje v višini 87.000,00 EUR3 in ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje zgolj denarna sredstva, ki jih predstavlja razlika v višini 12.586,34 EUR. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom iz naslova denarnih sredstev na računih pri banki in prihrankov – depozitov na hranilnih vlogah pri banki kljub temu, da je kot skupno premoženje pravdnih strank uveljavljal tudi nepremičnino, stanovanje v C., na naslovu ..., ki je bilo nesporno kupljeno iz teh skupnih prihrankov pravdnih strank, uveljavljal skupaj znesek 215.951,32 EUR, sodišče prve stopnje s tem, ko je v zavrnilnem delu zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo za prihranke - depozite v višini 203.364,98 EUR, ni zagrešilo prav nobenega nasprotja med obema deloma izreka, saj je seštevek ugodilnega in zavrnilnega dela še vedno 215.951,32 EUR in ne 302.951,32 EUR, izrek izpodbijane sodbe pa ustrezno upošteva tudi soglasje pravdnih strank, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi stanovanje v.., čeprav je bilo le-to kupljeno po razpadu njune življenjske skupnosti glede na to, da je bilo kupljeno iz skupnih prihrankov pravdnih strank, ki so obstajali že v času razpada njune življenjske skupnosti.

28. Neutemeljeni so očitki toženke, da so razlogi izpodbijane sodbe v točki 93. obrazložitve, kjer je sodišče pojasnilo, da je zahtevek za 1.650,00 EUR, ki je bil nakazan na toženkin račun 4. 9. 2008, neizkazan, neustrezni v tolikšni meri, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, ter da je glede tega zneska sodišče prve stopnje zagrešilo nasprotje v izreku izpodbijane sodbe v peti alineji točke I.1. in v zadnji alineji točke II. 1., ker je isti denarni znesek upoštevalo dvakrat, najprej je tožbenemu zahtevku tožnika za ta znesek ugodilo nato pa ga je še zavrnilo. V ugodilnem in zavrnilnem delu tožbenega zahtevka namreč nista vsebovana ista denarna zahtevka. Kot izhaja iz pete alineje točke I.1., je sodišče prve stopnje k skupnim denarnim sredstvom pravdnih strank, obstoječih na dan 3. 9. 2008, (poleg denarnega zneska 2.000,00 EUR) res prištelo še znesek 1.650,00 EUR, nakazana na njen transakcijski račun dne 4. 9. 2008, v zadnji alineji točke II. 1. pa ni zavrnilo tega denarnega zneska, temveč je zavrnilo zahtevek tožnika v delu, ki se je nanašal na denarni znesek 1.652,24 EUR, nakazan na transakcijski račun toženke istega dne. Takšen izrek sodbe pa je povsem skladen tudi z razlogi izpodbijane sodbe v točki 93., v kateri je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je šlo pri znesku 1.652,24 EUR, ki je bil nakazan na račun toženke dne 4. 9. 2008, za sprostitev depozita na toženkin račun, ki je že upoštevan v okviru depozitnih sredstev, za preostala dva zneska v višini 1.650,00 EUR in 2.000,00 EUR, ki sta bila istega dne nakazana na račun toženke, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ju toženka ni mogla prihraniti sama in da zato spadata v skupno premoženje pravdnih strank. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako tudi iz tega razloga ni podana.

29. Ker je bilo predhodno že obrazloženo, da renovacije nepremičnine v N., ki se je vršila po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank v obdobju 2008 do 2009, ni mogoče upoštevati kot vlaganj skupnih sredstev v solastniški delež tožnika na tej nepremičnini in da zato tudi ne sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, so neutemeljeni tudi očitki toženke, da sta zneska 4.000,00 EUR in 7.200,00 EUR, za katera je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da so bila vložena v omenjeno renovacijo iz skupnih denarnih sredstev oziroma prihrankov – depozitov pravdnih strank, obstoječih na dan 3. 9. 2008, v obsegu ugotovljenega skupnega premoženja pravdnih strank upoštevana dvakrat, enkrat kot skupna denarna sredstva na računih oziroma kor skupni prihranki – depoziti na računih in enkrat kot del kupnih vlaganj v tožnikov solastni delež nepremičnine v ..., posledično pa zaradi spremenjene odločitve v zvezi z vlaganji v to nepremičnino tudi ni več podano nasprotje v izreku izpodbijane sodbe pod zadnjo alinejo točke I.1. in predzadnjo alinejo točke III. 1., kar bi sicer predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

30. Pritožbeno sodišče je že saniralo zmotno uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je zaključilo, da vlaganje skupnih sredstev v solastniški delež tožnika na nepremičnini v ... v zvezi z renovacijo te nepremičnine po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, zato so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki tožnika o neenaki obravnavi pravdnih strank v tem postopku, ker sodišče prve stopnje ni enako kot je storilo za ta vlaganja ravnalo tudi pri ugotavljanju skupnih prihrankov po depozitnih pogodbah, sklenjenih po razpadu njune življenjske skupnosti.

31. Že sodišče prve stopnje je v točki 90. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da vsi depoziti, na katere se je v vlogi z dne 8. 3. 2017 skliceval tožnik, sedaj pa se nanje sklicuje tudi v pritožbi, predstavljajo depozite, za katere je bila vezava sklenjena po 3. 9. 2008, torej po razpadu življenjske skupnosti in jih zato ni mogoče šteti kot skupna, glede na postavljene trditve in tožbeni zahtevek pa pri njih ne gre za pravno pomembna dejstva. Pravilno je ob tem obrazložilo, da je tožnik sam zatrjeval, da so depoziti in prihranki obstajali že na dan 3. 9. 2008 in so se po tem datumu obnavljali, ob neobstoječih trditvah, da so prihranki na dan 3. 9. 3008 obstajali tudi v gotovini, je tako povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so ta denarna sredstva tako lahko obstajala le kot prihranki na TRR obeh pravdnih strank ali kot vezani depoziti, obstoječi na ta dan. Ker gre torej pri depozitih, sklenjenih po 3. 9. 2008 za pravno nepomembna dejstva, jih v tem postopku ni bilo potrebno ugotavljati, posledično pa s tem, ko jih ni ugotavljalo, sodišče prve stopnje ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot mu očita tožnik v pritožbi.

32. Višino denarnih sredstev na računih pravdnih strank na dan razpada življenjske skupnosti (3. 9. 2008) in višino prihrankov - depozitov, obstoječih na isti dan, je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca finančne stroke S. L., ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča svoje mnenje z dne 16. 1. 2017, ki ga je na predlog obeh pravdnih strank dne 1. 8. 2017 še ustrezno popravil in dopolnil, popolno, celostno in zadosti prepričljivo, da se je sodišče prve stopnje nanj lahko oprlo. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 16. do 18. izpodbijane sodbe, je izvedenec sledil nalogi, ki mu jo je dalo sodišče prve stopnje, ustrezno je pojasnil, zakaj ni upošteval depozitov, sklenjenih po 3. 9. 2008, t.j. zato ker mu sodišče takšne naloge ni odredilo, natančno je pojasnil tudi število obstoječih depozitov na dan 3. 9. 2008 in njihovo višino, obstoječim depozitom na dan 3. 9. 2008 in njihovi višini (enako pa velja za denarna sredstva na računih pravdnih strank pri banki) pa tožnik niti ni oporekal, vztrajal je le pri tem, da bi se moral izvedenec opredeliti tudi do depozitov, za katere so bile pogodbe sklenjene po 3. 9. 2008. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, to pa tudi ni pritožbeno izpodbijano, da je prišlo do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank dne 3. 9. 2008, je povsem pravilno njegovo stališče v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe, da zato ni mogoče skupnega premoženja ugotavljati tudi za čas do junija 2009, kot je to menil tožnik in zaradi česar je tudi vztrajal, da se pri ugotavljanju višine denarnih sredstev in prihrankov – depozitov upoštevajo tudi depoziti, za katere so bile pogodbe sklenjene po 3. 9. 2008. Ker pravdni stranki, kot je to bilo predhodno že obrazloženo, nista podali nobenih (konkretnih) trditev o tem, da naj bi poleg denarnih sredstev na računih in prihrankov v obliki depozitov, na ta dan razpolagali še s prihranki v obliki gotovine, je sodišče prve stopnje v točkah 88. do 90. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da so skupno premoženje pravdnih strank na dan razpada njune življenjske skupnosti lahko predstavljala le skupna denarna sredstva na vseh računih obeh pravdnih strank v skupni višini 3.951,83 EUR ter depoziti, ki so bili vezani pred 3.9. 2008, sproščeni pa po tem datumu, skupaj z obrestmi pa so znašali 99.586,34 EUR. Kaj se je s temi sproščenimi depoziti dogajalo kasneje, pa za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, zato tožnik neutemeljeno vztraja pri svojih trditvah, da je bilo skupnih prihrankov na dan razpada življenjske skupnosti še več in da le-teh izvedenec ni pravilno ugotovil, saj je izvedenec povsem natančno pojasnil, kateri prihranki – depoziti so na dan razpada življenjske skupnosti obstajali. Tožnik se ne more uspešno sklicevati niti na navedbe toženke, ki naj bi po njegovem mnenju priznavala, da je bilo na dan razpada njune življenjske skupnosti skupnih prihrankov, ki imajo vir v skupnem življenju pravdnih strank, bistveno več in sicer najmanj za 152.037,00 EUR, da je priznaval določene depozite, za katere so bile sklenjene pogodbe po 3.9. 2008, kot skupna sredstva prihrankov, saj spregleda pomembno dejstvo, da je toženka vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje vztrajala pri tem, da je njuna življenjska skupnost razpadla šele v junij 2009, tako višina denarnih sredstev na računih pravdnih strank kot tudi obstoječi depoziti in njihova višina pa je bila takrat lahko bistveno drugačna od tiste na dan 3. 9. 2008. 33. Ker je bilo izvedensko mnenje izvedenca finančne stroke po njegovi dopolnitvi upoštevaje nalogo, ki mu jo je dalo sodišče prve stopnje, jasno, popolno in ustrezno obrazloženo, se izkažejo za neutemeljene vse obširne nasprotne pritožbene navedbe tožnika, katerih bistvo je predvsem v tem, da se izvedenec finančne stroke ni opredelil tudi do depozitov, sklenjenih po 3. 9. 2008, ki pa so glede na podano trditveno podlago pravdnih strank za odločitev v tej zadevi pravno nepomembni. Neutemeljeni so posledično tudi očitki tožnika tako o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede višine skupnih denarnih sredstev pravdnih strank na dan razpada njune življenjske skupnosti, kakor tudi njegovi očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev oprlo na takšno pomanjkljivo oziroma neobrazloženo izvedensko mnenje, ki se ne opredeli do depozitov, sklenjenih po 3. 9. 2008, kršilo določilo 3. odstavka 253. člena ZPP, s tem, ko ni določilo novega izvedenca finančne stroke, ki bi izdelal v tem smislu popolno in obrazloženo izvedensko mnenje, pa tudi določilo 2. odstavka 254. člena ZPP. S temi očitki zatrjevani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. ostavka 339. člena ZPP nista podani prav tako pa tudi ni pritrditi tožniku, da mu je s takšnim postopanjem, ko ni določilo novega izvedenca finančne stroke, odvzelo možnost in pravico obravnavanja pred sodiščem in posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo, da tudi eventuelno novemu izvedencu finančne stroke iz že predstavljenih razlogov ne bi postavilo drugačne naloge, kot jo je naložilo izvedencu Srečku Lavrenčiču. Povedano drugače tudi drugemu izvedencu ne bi naložilo naloge, da se opredeli še do depozitov, sklenjenih po 3. 9. 2008, kar pa je edini cilj, ki ga tožnik dejansko zasleduje s svojim dokaznim predlogom za določitev novega izvedenca finančne stroke.

34. Višina denarnih sredstev na računih pravdnih strank in višina njunih prihrankov – depozitov, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, se je tako, kot je bilo to že večkrat izpostavljeno, predvsem s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotavljala na dan, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot dan razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, t.j. na dan 3. 9. 2008, zato so za odločitev v tej zadevi pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe tožnika, v katerih izpostavlja lastne navedbe, pa tudi navedbe toženke, o višini prihrankov v juniju 2009 in o zmanjševanju skupnih prihrankov po septembru 2008 zaradi vlaganj v nepremičnino v k.o. N., za razne druge investicije in plačevanja stroškov zavarovanja. S temi navedbami, ki se nanašajo na kasnejše obdobje, tožnik tako tudi ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca finančen stroke, posledično pa z njimi tudi ne more uspešno izpodbijati ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, temelječih na izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke, o višini denarnih sredstev na računih in prihrankov – depozitov na dan razpada življenjske skupnosti. Ker gre torej za pravno nepomembna dejstva, sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do teh navedb pravdnih strank in ni dokazno ocenilo vseh dokazov, še zlasti pa izpovedi toženke, ki naj bi te navedbe dokazovali, ni kršilo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kot mu to zmotno očita tožnik v pritožbi. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja tožnik, pa ni podana.

O pritožbi tožnika glede zalog-rezervnih delov, razvidnih iz verodostojne listine z dne 20. 12. 2008, ki je sestavni del sodbe:

35. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v primeru zalog ugotavljalo skupno premoženje po stanju, ki je po datumu prenehanja skupnosti strank in da tega, zakaj je pri zalogah ravnalo drugače od stališča, ki ga je sicer zastopalo, da je potrebno skupno premoženje ugotoviti po stanju na dan prenehanja skupnosti (3. 9. 2008), ni pojasnilo. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 84. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je glede na to, da se takšen popis zalog pripravlja le konec leta, listino na A36 (t.j. listine z dne 20. 12. 2008) štelo za zadosten dokaz za toženkine navedbe, da so zaloge oz. rezervni deli, ki so razvidni iz verodostojne listine ..., C. K. z dne 20. 12. 2008, ki so sestavni del sodbe, na dan razpada njune skupnosti obstajali. To pa pomeni, da je v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi to skupno premoženje pravdnih strank sodišče prve stopnje povsem očitno ugotavljalo po stanju na dan razpada njune skupnosti.

36. Pritožbene navedbe, v katerih tožnik izpostavlja svoje trditve in izpoved ter posamezne dele izpovedi kot priče zaslišanega B. H. v zvezi s stanjem zalog, dnevnim spreminjanjem stanja zalog, še zlasti pa v delu, v katerem je izpovedal o tem, da zaloge niso bile točne in da zato listino z dne 20. 12. 2008 ni mogoče dokazovati stanja zalog na dan razpada skupnosti pravdnih strank, pa predstavljajo lastno videnje rezultata dokazovanja in lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa tožnik ne more uspešno vzbuditi dvoma v pravilnost skrbne, temeljite in analitične dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Na razloge dokazne ocene, kot jih je v zvezi s tem skupnim premoženjem pravdnih strank v izpodbijani sodbi navedlo sodišče, se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ob zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija, da se je popis zalog delal le enkrat letno, t.j. ob koncu leta, da nič od materiala na tem popisu ni šlo na odpis, pa tudi da je nekaj zalog še ostalo, kar je sodišče prve stopnje povzelo v točki 84. obrazložitve izpodbijane sodbe iz izpovedi tožnika, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča takšen popis zalog – rezervnih delov sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo za verodostojen in ustrezen dokaz obstoja oz. stanja zalog na dan razpada življenjske skupnosti pravdnih strank, saj toženka kakšnega ustreznejšega dokaza za dokazovanje tega skupnega premoženja niti ni imela.

O pritožbi toženke zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe glede vrednosti zalog-rezervnih delov in glede zahtevka za izplačilo 28.829,46 EUR, pritožbeno sporno 18.829,46 EUR (točki IV.2. In IV.4.):

37. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje v točki 85. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so predmet skupnega premoženja, katerega obseg v pravdi ugotavlja sodišče, zaloge (t.j. točno določene stvari), ne pa njihova vrednost, ki se v pravdi ne ugotavlja, ter da bi zato ugoditev takšnemu zahtevku toženke, enako pa velja tudi za ugoditev njenemu zahtevku za izplačilo deleža na tem premoženju v denarju, pomenilo zgolj delno delitev skupnega premoženja, ki pa ni sprejemljiva. Takšen pristop, ko bi se opravila zgolj delna delitev skupnega premoženja, kot je to natančneje pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 96. obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč ne predstavlja primernega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakonci, saj bi se na takšen način skupno premoženje delilo delno v pravdi, delno pa v nepravdnem postopku, pri čemer pa je primarno nepravdni postopek, ki je v tem konkretnem primeru že bil sprožen, trenutno pa je prekinjen ravno zaradi tega pravdnega postopka, tisti postopek, ki je prvenstveno predviden za delitev skupnega premoženja. Sodna praksa je sicer res dopuščala in še dopušča tudi delitev skupnega premoženja že v pravdi, vendar le v primeru, ko s tem soglašata obe pravdni stranki, ali pa so podane kakšne posebne okoliščine primera, ki takšno postopanje opravičujejo. Zgolj dejstvo, ki ga sicer v pritožbi navaja toženka, da so zaloge po razpadu življenjske skupnosti že bile odprodane, pa upoštevaje dejstvo, da zaloge niso edino premoženje, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi opravičevala zgolj delno delitev skupnega premoženja v pravdi.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede deležev na skupnem premoženju:

38. Obe pritožbi sicer pravilno opozarjata na to, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da znaša delež tožnika na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank 55/100, delež toženke pa 45/100, nato pa je zavrnilo tožbenega zahtevka tožnika v presežku, da znaša njegov delež na celotnem skupnem premoženju pravdnih strank še dodatnih 25/100 celote, prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je le ta zahteval, da se ugotovi, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 3/4 oziroma 75/100, delež toženke pa 1/4 oziroma 25/100. Gre pa za kršitev, ki jo pritožbeno sodišče lahko odpravi samo z ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, če bo to potrebno tudi po tem, ko se bodo preizkusile tudi preostale pritožbene navedbe pravdnih strank v zvezi z določitvijo deležev na skupnem premoženju.

39. Tožnik sam v pritožbi izpostavlja, da je toženka v svojih trditvah navajala, da je imela prihranke pred sklenitvijo zakonske zveze in da naj bi bilo teh prihrankov za 10.000,00 DEM, pa tudi da so bili prihranki vloženi v nepremičnino v R., čemur pa je toženec tekom postopka nasprotoval, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, koliko prihrankov je toženka dejansko imela in za kaj so se le-ti porabili, ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank in ni kršilo razpravnega načela (določil 7. in 212. člena ZPP), kot mu to zmotno očita tožnik v pritožbi, s temi pritožbeni navedbami tožnika smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

40. Neutemeljeni so očitki toženke o nepreglednosti izpodbijane sodbe, ki vodi v nerazumljivost razlogov sodbe, ki se je ne da preizkusiti in posledično v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in v kršitev pravice do pravnega sredstva. Izpodbijana sodba ob temeljitem branju ni nepregledna oziroma nerazumljiva do te mere, da se njenih razlogov ne bi dalo preizkusiti, kar nenazadnje dokazuje tudi toženka sama s svojo pritožbo, v kateri se povsem konkretno opredeljuje do vseh zaključkov in razlogov sodišča prve stopnje, določenim pritrjuje, zopet druge pa z lastnimi argumenti izpodbija, kar priča o tem, da toženki tudi pravico do pravnega sredstva z izpodbijano sodbo ni bila kršena.

41. Toženka sodišču prve stopnje smiselno očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, ki jo utemeljuje z navedbami, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da podjetje tožnika v letu 2000, 2004 in 2005 ni imelo dobička, oziroma je bil dobiček 0, saj iz podatkov IBON in AJPES izhaja, da je bil dobiček v letu 2004 10.918,00 EUR, v letu 2005 pa 11.725,00 EUR, da pa je res bila za leta 2000, 2004 in 2005 osnova za dohodnino iz dohodka iz dejavnosti zaradi vlaganj oziroma investicij 0,00 EUR, kar pa je računovodsko gledano nekaj drugega. Zatrjevana kršitev pa ne predstavlja protispisnosti kot kršitve iz 15. točke 339. člena ZPP. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. Česa takega pa toženka sodišču prve stopnje niti ne očita oziroma takšna napaka v pravilnosti prenosa podatkov iz listinskega gradiva ne obstaja, saj je sodišče prve stopnje v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je upoštevalo, da so podatki FURS, ki temeljijo na posebnih pravilih zaradi odmere davkov, namenjeni prvenstveno davčnim postopkom, zato zneskov razvidnih iz dohodninskih odločb oz. podatkov za skupno obdobje 1997 do 2008 (C25-C35), ki se nanašajo na dobiček oz. dohodek iz dejavnosti ni upoštevalo kot prihodkov tožnika, ob tem pa je še dodatno pojasnilo, da mu gredo ti podatki ZPIZ celo v korist, glede na podatke FURS, ki za leta 1997, 1998, 2000, 2004 in 2005 izkazujejo dobiček v višini 0,00 EUR, v točki 41. obrazložitve pa je povsem korektno povzelo tudi podatke o tožnikovem dobičku iz naslova opravljanja s.p., razvidne iz podatkov IBON, med drugim tudi pritožbeno izpostavljena podatka za leti 2004 in 2005. Toženka s svojimi pritožbenimi navedbami sodišču prve stopnje tako dejansko ne očita protispisnosti, temveč kritizira njegovo dokazno oceno, saj je v točkah 36. in 41. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je za ugotavljanje dohodkov tožnika in opravo primerjave prihodkov obeh pravdnih strank izhajalo prvenstveno iz podatkov ZPIZ, ki jih je glede na trditve pravdnih strank dopolnjevalo tudi s podatki FURS, ni pa upoštevalo tožnikovega dobička iz naslova opravljanja s.p., razvidnih iz podatkov IBON, pri čemer je tudi navedlo razloge, zakaj teh podatkov za ugotavljanje teh dejstev ni upoštevalo.

42. Pritožbene navedbe tožnika, da bi upoštevaje minimalno najemnino za bivanje štiričlanske družine v tujem najetem stanovanju v višini 300,00 EUR mesečno znašali stroški bivanja v petnajstih letih, t.j. doba bivanja družine pravdnih strank v stanovanju tožnikovega posebnega premoženja, 54.000,00 EUR, prav tako pa tudi njegove navedbe, da bi upoštevaje povprečno urno postavko 15 do 17 mark in mesečno količino opravljenega dela 300 ur za delo v tujini njegov dohodek za takšno količino dela znašal 4.800,00 DEM mesečno ter da mu je tako po odštetju vseh stroškov ostalo med 3.000,00 in 3.500,00 DEM mesečno, predstavljajo v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, saj tožnik v pritožbi ni navedel razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navajati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne more upoštevati in se do njih tudi ne bo posebej opredeljevalo. Enako velja tudi za pritožbene navedbe toženke, da bi imela, če svojih prihrankov ne bi vlagala v nepremičnino v ..., imela ob sklenitvi zakonske zveze prihrankov za 20.000,00 DEM, pa tudi za njene pritožbene navedbe, da je v obdobju 1997-1999, kateremu sodišče pripisuje vidnejši razkorak med nematerialnimi prispevki pravdnih strank v korist tožnika, po svoji službi redno prihajala v mehanično delavnico, velikokrat z obema hčerama, dobavljala material za delavnico, odvažala določene dele k drugim izvajalcem, vse za potrebe delavnice (stran 28 in 38 prepisov z dne 22. 10. 2015), kar pomeni, da je v tem obdobju poleg svoje redne službe ter skrbi za dom in družino, praktično vsakodnevno prihajala v mehanično delavnico ter pomagala tožniku na način, kot je lahko, torej dobavljala material in rezervne dele, vozila k drugim izvajalcem v popravilo določene avtomobilske dele, jih vozila nazaj v delavnico in podobno.

43. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri ugotavljanju večjega prispevka tožnika k nastanku skupnega premoženja ni mogoče upoštevati ureditve stanovanja na podstrešju v domači stanovanjski hiši v ..., saj v obdobju, v katerem se je dogradila mansarda, pravdni stranki nista bili v dejanski življenjski in ekonomski skupnosti, kar pomeni, da takrat skupno premoženje še ni nastajalo in se zatrjevani višji delež na tem delu premoženja, tudi če bi bil ugotovljen, ne more odražati v ustrezno višjem deležu na celotnem premoženju. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnjemu stališču sodišča prve stopnje, da pri določitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju ni mogoče upoštevati niti opisane rešitve stanovanjskega problema in omogočanja bivanja v takšni nepremičnini, ki je sicer imelo za posledico manjše stroške, ki bi bili sicer povezani z reševanjem stanovanjskega problema. Čeprav sta zakonca na ta račun, ker sta imela rešeno stanovanjsko vprašanje, lahko privarčevala več in hitreje in sta zato lahko ustvarila več skupnega premoženja, kot bi ga sicer, pa se zatrjevani manjši stanovanjski stroški ne morejo odražati v večjem deležu tožnika na skupnem premoženju. Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi nakup razne opreme mehanične delavnice, za katero je tožnik trdil, da je še vedno v uporabi in je omogočala pridobivanje sredstev v času zakona, čeprav je bila nabavljena s prihodki na podlagi tožnikovega preteklega dela, ne more predstavljati prispevka, na podlagi katerega bi lahko tožnik uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, je pa sodišče prve stopnje pri opredelitvi prispevkov pravdnih strank ustrezno upoštevalo tožnikovo angažiranost oz. podjetnost pri ustvarjanju skupnega premoženja, povezano s sodobno opremo delavnice oziroma popoldanskim delom, za kar je bilo potrebno določeno orodje. Drugačna stališča tožnika v pritožbi so po oceni pritožbenega sodišča zmotna, saj oprema mehanične delavnice, ki glede na trditve pravdnih strank očitno še obstaja, ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank.

44. Po oceni pritožbenega sodišča je pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 54. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ne more biti tožnikov delež večji na račun njegovih trditev, da se je vsem, ki so pomagali pri gradnji delavnice v ... (v obdobju od 1994 do 1997), oddolžil s protiuslugami, kar za toženko naj ne bi veljalo, saj je še vedno šlo za pomoč obema. Drugačno stališče tožnika v pritožbi, da predstavljajo te protiusluge njegov večji osebni angažma h gradnji delavnice in s tem tudi k ustvarjanju skupnega premoženja, je pravno zmotno tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi toženka pomagala pri gradnji delavnice, poleg tega pa je predhodno v točki 51. obrazložitve izpodbijane sodbe prav za to obdobje ugotovilo tudi bistveno večji prispevek toženke pri skrbi za dva otroka, saj se je v oktobru 1994 pravdnima strankama rodila starejša hči, v septembru 1997 pa še mlajša hči in je toženka ob pretežni odsotnosti tožnika preko dneva morala prevzeti večino skrbi zanju in prav ta njena skrb je tudi dejansko omogočila tožniku, da se je sam sploh lahko toliko angažiral pri izgradnji delavnice, pa tudi pri delu na črno. Ker je torej sodišče prve stopnje ocenilo, da trditve o protiuslugah tožnika za pomoč pri gradnji delavnice niso pravno odločilne za ugotovitev deležev na skupnem premoženju, mu teh dejstev sploh ni bilo potrebno ugotavljati, zato so posledično neutemeljeni tudi vsi očitki tožnika o tem, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temi dejstvi povsem prezrlo izpovedi prič I. K., A.P. in F. Š., ki so potrdile njegove navedbe o tem, da je pomoč odsluževal in da je iz tega razloga tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z gradnjo delavnice ugotavljalo tako angažma tožnika samega, kot tudi toženke, prav tako pa tudi pomemben obseg pomoči sorodnikov in znancev, pa tudi tožnikovega očeta pri tem, ki je bila namenjena obema zakoncema, po drugi strani pa je za to obdobje ugotovilo tudi večjo skrb tožnice za dva otroka in gospodinjstvo, so povsem neutemeljeni tudi očitki tožnika, da sodišče prve stopnje teh prispevkov ni ugotavljalo, da se do njih ni opredelilo in jih vrednotilo.

45. V zvezi z gradnjo samega poslovno stanovanjskega objekta v letih od 2003 do 2006, je sodišče prve stopnje v točki 55. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, da se je le-ta gradil že preko izvajalcev in ne več udarniško. Ugotovilo pa je tudi tako angažma tožnika kot tudi toženke pri gradnji, pri čemer pa ni zanemarljiva tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v tem času predvsem toženka tista, ki je morala usklajevati družinske in delovne obveznosti, zato se tožnik v pritožbi povsem neutemeljeno zavzema za ugotovitev njegovega večjega prispevka h gradnji tega objekta. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da sodišče prve stopnje glede tega sklopa dejstev ni dokazno ocenilo izpovedi priče F. P., saj je to pričo predlagala toženka in sicer za dokazovanje njenih trditev o tem, katera dela je sama opravljala pri firmi tožnika4, ne pa za dokazovanje angažmaja pravdnih strank pri gradnji tega objekta.

46. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi starši toženke prispevali les za ostrešje obeh objektov v ..., zato se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo ta prispevek upoštevati pri določitvi deleža pravdnih strank na skupnem premoženju. Pa tudi, če bi bil ta prispevek ugotovljen, na delež ne bi mogel vplivati, saj se bi takšna pomoč staršev štela kot pomoč obema zakoncema. Je pa sodišče prve stopnje v točki 62. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da pomoči sorodnikov pri delu in pri lesu v zvezi z vlaganji v mansardno stanovanje v ... v času od 1988 do 1990, ki jo je zatrjevala toženka, glede na to, da je šlo za čas, ko njuna življenjska skupnost še ni obstajala, četudi je bila tekom dokaznega postopka izkazana, ni moglo vrednotiti pri ugotavljanju višine deležev obeh zakoncev, za kar se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema.

47. Povsem pavšalni in neutemeljeni so očitki tožnika, da sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih je ocenilo prispevke oziroma deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, ni napravilo celovite dokazne ocene vseh dokazov, vsakega dokaza zase in v razmerju z drugimi dokazi, saj sploh ne pojasni, katerih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi dokazno ocenilo oziroma naj jih ne bi ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zgolj splošna navedba, da naj bi pri tem šlo za njegovo izpoved, za katero je njegov očitek, da je sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo, glede na razloge izpodbijane sodbe očitno neutemeljen, saj se je do njegove izpovedi sodišče prve stopnje opredeljevalo pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj posebej, pri tem pa jasno zapisalo, ali je njegovi izpovedi sledilo in razloge, zakaj ji ni sledilo, če ji ni sledilo, in izpoved zaslišanih prič, ki so potrjevale njegove izpovedbe, namreč še ne omogoča pritožbenega preizkusa. S temi pritožbenimi navedbami tožnika smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

48. Obširne pritožbene navedbe obeh pravdnih strank v zvezi z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje podalo svojo oceno o prispevkih oziroma deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, predvsem pa glede dohodkov pravdnih strank po posameznih obdobjih in glede nematerialnih prispevkov obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja, v katerih tako tožnik kot tudi toženka izpostavljata posamezne listinske dokaze, lastni izpovedi, posamezne dele izpovedi zaslišanih prič, poudarjata svojo lastno verodostojnost, izpodbijata verodostojnost drug drugega in zaslišanih prič, izpostavljata domnevne neskladnosti v izpovedi posameznih strank in prič, pa tudi domnevne neskladnosti med njihovimi izpovedbami in vsak po svoje očitata sodišču prve stopnje, da bi moralo bolj kritično presojati izpovedi druge stranke in posameznih prič, ter vsak po svoje razlagata tudi pomen izvedenih listinskih dokazov in uradno pridobljenih podatkov (predvsem o dohodkih), predstavljajo njuni lastni dokazni oceni izvedenih dokazov in njuno videnje rezultata oz. uspeha dokazovanja ter izražajo njuno nestrinjanje s samo dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar vse predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan.

49. Z lastnima enostranskima dokaznima ocenama, z nasprotovanjem določenim izvedenim dokazom oziroma izpostavljanjem neverodostojnosti določenih izvedenih dokazov (npr. tožnik z nasprotovanjem in minimiziranjem dokazne vrednosti izpovedi toženke in priče T. J. v zvezi s prihranki toženke v času sklenitve zakonske zveze), s sklicevanjem zgolj na posamezne dokaze in posamezne dele izvedenih dokazov z zaslišanjem pravdnih strank in prič v postopku (tožnik z izpostavljanjem delov svoje izpovedi ter izpovedi prič I. K. in F. P. v zvezi z obsegom dela v tujini in zaslužkom pri delu tujini, z izpostavljanjem delov svoje izpovedi in izpovedi prič M. L., I. K., M. M., F. P. in D. O. v zvezi z vsakodnevnim priložnostnim delom), ter posameznih listinskih dokazov in njihovih delov, s čimer izpostavljata zgolj to, kar je njima v korist, prezreta pa celoto, tožnik in toženka ne moreta vzbuditi dvoma v pravilnost obširne, poglobljene, prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V izogib ponavljanju se na razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 50. Na podlagi takšne vestne, obširne, poglobljene, analitične in življenjsko logične dokazne ocene je sodišče prve stopnje povsem pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva v zvezi s prispevki pravdnih strank k nastajanju in ohranjanju skupnega premoženja, pomembna za določitev deležev pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju pravdnih strank, ki jih je v bistvenem delu pritožbeno sodišče že povzelo v točki 9. obrazložitve te odločbe. Sodišče prve stopnje je tako dokazno podprto ugotovilo, da so v obdobju 1990-1997 tožnikovi redni dohodki (v višini 6.097,34 EUR + 45,97 EUR), med katerimi je sodišče upoštevalo tudi prihodke iz naslova pogodbenega dela pri Primat d.o.o., dosegali približno 30% prihodkov toženke (15.126,82 EUR + 6.408,94 EUR), v obdobju od 1998-2008 pa so toženkini redni prihodki (63.581,39 EUR) dosegali cca 76% tožnikovih prihodkov (83.650,96 EUR), da se je tožnik v prvem obdobju nahajal dvakrat po tri mesece v tujini, skupaj torej pol leta in da je z delom v tujini zaslužil okoli 3.000,00 DEM mesečno, ter da se je po odštetju stroškov bivanja v tujini in kupnine za motor tožnik v prvem obdobju s tem zaslužkom toženkinim prihodkom približal še z dodatnimi 7.700,00 EUR, da je pri ustvarjanju tožnikovih dohodkov iz naslova pogodbenega dela pri družbi ... sodelovala tudi toženka, da je tožnik ustvarjal še dohodek iz naslova svojega popoldanskega dela in sicer v obdobju od 1990-1994 v višini nekaj manj kot 1.000,00 EUR, v obdobju od 1994-1997, dokler tožnik ni odprl svojega s.p. pa še zaslužek cca 5.700,00 EUR, da tožnik ob začetku zakonske zveze ni imel prihrankov, toženka pa jih je imela še okoli 5.000,00 DEM (2.550,00 EUR), kar je kot del njenega posebnega premoženja prispevala h kupnini 40.000,00 DEM za zemljišče v ..., preostanek kupnine, ki ni bil krit s prihodki tožnika iz naslova dela v tujini in popoldanskega dela, pa sta pravdni stranki pokrili s prihranki iz naslova njunih rednih dohodkov, da so bili denarni vložki pravdnih strank v nakup zemljišča primerljivi, nekoliko višji denarni prispevek toženke pa izvira iz naslova njenega posebnega premoženja – prihrankov, poleg večje angažiranosti za skrb za družino in gospodinjstvo, ki je sodišče ni materializiralo, da sta se pri gradnji delavnice v ... angažirali obe pravdni stranki, pomagali pa so jima tudi sorodniki in znanci ter prijatelji, veliko pa je pomagal tudi tožnikov oče, pri čemer pa je šlo za pomoč obema takratnima zakoncema, da se je poslovno stanovanjski objekt (2003-2006), gradil preko izvajalcev in ne več udarniško, da so finančna sredstva za to gradnjo izvirala iz prihodkov obeh pravdnih strank in iz njunih skupnih aktivnosti pri ustvarjanju skupnega premoženja, da je bila pomoč toženke v s.p. tožnika od leta 2000, ko se je pri njem zaposlila, nadpovprečna v primerjavi s pričakovanim delom zaposlene, s čimer je prispevala k temu, da je tožnikov s.p. dobro posloval, da si je tožnik v času od jeseni 1997 do januarja 2000, ko se je pri njem na njegovo idejo zaposlila tudi toženka, začel ustvarjati dobro ime, ki ga je nato tudi ohranjal, zaradi česar se njegov doprinos k ustvarjanju skupnega premoženja iz naslova s.p. ni odražal le na njegovi plači in plači zaposlenih, torej tudi toženke, temveč tudi na povečanju premoženja, s katerim je opravljal podjetniško dejavnost, do leta 2000 pa je takšen doprinos pripisalo le tožniku, pri čemer je upoštevalo, da se je njegova podjetnost kazala tudi v tem, da je kontinuirano kupoval orodje in opremo, ki jo je nato uporabljal v okviru svoje mehanične dejavnosti, od leta 2000 dalje pa si je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi toženka prizadevala k dobremu poslovanju s.p., zato je tudi njen prispevek večji, kot kaže zgolj njena plača in ga je mogoče približati obsegu prispevka tožnika, ki ga je kot podjetnik ustvarjal z opravljanjem podjetniške dejavnosti, da je bil tako njun prispevek v smislu osebnega angažmaja v obdobju od 2000 do konca življenjske skupnosti v septembru 2008, ko sta največ ustvarila, dokaj primerljiv, medtem ko je bil tožnikov finančni prispevek v primerjavi s toženkinim nekoliko višji (za cca 25%), da je bila toženka ves čas življenjske skupnosti pravdnih strank zaposlena, tožnik pa je bil pred odprtjem s.p. občasno brez zaposlitve, da je bila toženka tista, ki je s skrbjo za dva majhna otroka pretežno skrbela za preživetje, za družino in gospodinjstvo, tudi v času, ko je bil tožnik odsoten zaradi pridobivanja zaslužka, pa tudi v času, ko je začel ustvarjati dobro ime.

51. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je glede na vse te dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 59. člena ZZZDR, ko je zaključilo, da prispevka pravdnih strank k njunem skupnem premoženju nista enaka in ko je zato posledično delež tožnika na skupnem premoženju ocenilo na 55%, delež toženke pa na 45%. Sodišče prve stopnje je v točki 31. obrazložitve pravilno pojasnilo izhodišča za določitev deležev na skupnem premoženju in med drugim tudi pravilno izpostavilo, da v sporu, o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca, sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, skrb za varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Teh izhodišč pa sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. Čeprav je bil tožnikov dohodek v obdobju 1998, ko je odprl svoj s.p., pa do razpada življenjske skupnosti pravdnih strank dne 3. 9. 2008, res nekaj višji (25%) od toženkinega, pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da gre za podjetniško premoženje družinske dejavnosti, kjer je bila od leta 2000 dalje zaposlena tudi toženka, da sta bila oba zakonca v tem obdobju zelo delovna, da je toženka tožniku v njegovi firmi ves čas pomagala po svojih najboljših močeh že v obdobju, ko pri njem še ni bila zaposlena, ta oblika pomoči pa je bila od leta 2000 dalje, ko se je toženka v firmi tožnika tudi zaposlila, nadpovprečna v primerjavi s pričakovanim delom zaposlene, zaradi česar je njen finančni prispevek vendarle večji kot kaže njena plača, pa tudi da je bilo toženkino sodelovanje pri dejavnosti tožnikovega s.p. nadpovprečno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v njeni domeni poleg pisarniškega dela za celotni s.p. tudi zastopanje in prodaja avtomobilov v salonu, ki je prav tako pripomoglo na eni strani k večjemu dohodku tožnika in na drugi strani k povečanju skupnega premoženja pravdnih strank. Višji dohodek tožnika v drugem obdobju življenjske skupnosti pravdnih strank ob tem, ko je bil v prvem obdobju le-te dohodek zakoncev primerljiv, tako iz navedenih razlogov ne more rezultirati v višjem deležu tožnika na skupnem premoženju, še zlasti, če se pri tem upošteva še po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je v prvem obdobju toženka v nakup zemljišča, na katerem se je kasneje gradila delavnica, vložila tudi posebno premoženje v višini cca 5.000,00 DEM (cca 2.550,00 EUR), kar je predstavljalo 12,50% kupnine (40.000,00 DEM) za to zemljišče. Enako pa velja tudi za ugotovljen nekoliko večji doprinos tožnika v okviru njegove samostojne dejavnosti v času med 1997 in januarjem 2000, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje le tožniku pripisati doprinos k ustvarjanju skupnega premoženja iz naslova s.p. z ustvarjanjem in ohranjanjem dobrega imena na trgu v času, ko toženka pri njem še ni bila zaposlena, saj je sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja tudi toženka, premalo upoštevalo dejstvo, da je (tudi) za ta čas ugotovilo, da je toženka ob redni zaposlitvi in pomoči tožniku v njegovi firmi v pretežni meri skrbela še za gospodinjstvo in dve hčerki. Ta njen prispevek pa je po oceni pritožbenega sodišča povsem primerljiv z večjim prispevkom in angažmajem tožnika v dejavnosti s.p. Ker je pogoj za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju zakoncev ali občutno višji dohodek ali pa občutno večji angažma enega od zakoncev, ki rezultira v večjem obsegu skupnega premoženja, pa še to le ob predpostavki, da je preostala skrb za skupnost obeh zakonskih partnerjev izenačena, je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 59. člena ZZZDR) tako zaključiti, da je v tem konkretnem primeru delež obeh pravdnih strank na njunem ugotovljenem skupnem premoženju enak in znaša 50/100. 52. Pritožba tožnika, ki se zavzema še za svoj 10% večji delež na skupnem premoženju, se ob povedanem tako izkaže za neutemeljeno, utemeljeni pritožbi toženke pa je bilo iz navedenih razlogov ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremeniti v točkah I.2., v drugem odstavku točke IV./1. in v točki IV./3. izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, ni pa bilo potrebno spreminjati sodbe v točki II. 2., saj je ob spremembi ugodilnega dela izpodbijane sodbe glede deležev, odločitev v zavrnilnem delu postala pravilna.

53. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede na naravo spora ocenilo, da pri določitvi uspeha strank v postopku v tem primeru, ko sta obe stranki uspeli s svojimi zahtevki le delno, pretehta okoliščina, da sta pravdni stranki na podlagi vloženih tožb v celoti uredili medsebojna sporna razmerja glede obsega skupnega premoženja in deležev, in da je zato ob uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP primerno, da vsaka stranka nosi polovico stroškov postopka. Temu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, zato ostaja kljub delni (vendar le v manjšem obsegu) spremembi sodbe sodišča prve stopnje odločitev sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi enaka in se v tem delu obe pritožbi pravdnih strank v skladu s z 2. točko 365. člena ZPP zavrnete kot neutemeljeni in v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (t.j. v točki 2.) potrdi.

54. Pritožbeno sodišče glede na to, da sta pravdni stranki s pritožbama uspeli le delno in v manjši meri, ocenjuje, da je v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP najbolj ustrezno, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške (toženka tudi stroške odgovora na pritožbo tožnika).

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Tožnik tako renovaciji v obdobju 2006 do 2008 niti ni oporekal, za renovacijo v obdobju 2008 do 2009 pa je izrecno navajal, da v tem času življenjska skupnost med pravdnima strankama ni več obstajala, da se v tem času skupna sredstva niso pridobivala in so torej sredstva, ki jih je tožnik vlagal v obnovo, bila plasirana iz tekočih sredstev poslovanja njegovega s.p. 3 Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka nesporno, da je iz prihrankov, ki so obstajali v času razpada njune življensjke skupnosti, toženka kupila nepremičnino, stanovanje v Celju, za katero sta obe pravdni stranki soglašali, da zato, ker je bilo plačano iz njunih skupnih prihrankov spada v njuno skupno premoženje. 4 Do izpovedi priče F. P. glede teh dejstev pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in jo tudi dokazno ocenilo v točki 57. obrazložitve izpodbijane sodbe.