Jedro

Čeprav dolžnik ne razpolaga z dovolj sredstvi oziroma zadostnim premoženjem, iz katerega bi se upnik lahko takoj v celoti poplačal, ker upnikova terjatev presega obseg dolžnikovih sredstev po bilanci stanja, samo na podlagi tega ni mogoče šteti, da je podana nevarnost bodoče uveljavitve upnikove terjatve. Dolžnik je z navedbami v ugovoru ter nadaljnjih vlogah uspel izkazati, da se njegov obseg poslovanja in s tem tudi sredstev vseskozi povečuje ter da s tega vidika uveljavitev upnikove terjatve v prihodnosti ne bo nič bolj otežena ali onemogočena, temveč se lahko ob nadaljevanju poslovanja kot ga je imel dolžnik v preteklosti, možnost poplačila upnikove terjatve v prihodnosti celo poveča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegov izrek poslej glasi: Ugovoru dolžnika se ugodi, sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju Z 9/2014 z dne 25. 4. 2014 se razveljavi in se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

V zemljiški knjigi se pri nepremičninah parc. št. ..., ... in ... vse k. o. … - P. pri dolžniku solastnem deležu ... izbriše predznamba zastavne pravice ter se razveljavijo tudi vsa ostala opravljena izvršilna dejanja (rubež premičnin in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet).

Upnik mora dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 3.295,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka paricijskega roka dalje.

Upnik krije sam svoje stroške ugovornega postopka.” Upnik mora dolžniku povrniti pritožbene stroške v znesku 811,40 EUR, v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka paricijskega roka dalje.

Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep z dne 25. 4. 2014, s katerim je na predlog upnika izdalo predhodno odredbo zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve po neizvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 442/1999 z dne 3. 3. 2014 v znesku 172.972,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2001 ter pravdnih stroškov v znesku 3.227,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 dalje do plačila, in sicer s prepovedjo organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt transakcijski račun, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je izdalo predhodno odredbo, s predznambo zastavne pravice na nepremičninah parc. št. ..., ... in … vse k. o. ... - P., last dolžnika do ... ter z rubežem dolžnikovih premičnin in vpisom rubeža v register, če se ta vodi, pri čemer je za izvršitelja določilo M. B. iz C.(prva točka izreka). V drugi točki izreka sklepa pa je dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 861,81 EUR ugovornih stroškov v roku 8 dni po vročitvi sklepa, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo okoliščin na njegovi strani, oziroma da je na pravilno ugotovljene okoliščine napačno apliciralo pozitivno zakonodajo, in da prihaja izpodbijani sklep glede navajanja pogojev za izdajo predhodne odredbe sam s sabo v nasprotje. V nadaljevanju izpostavlja posamezne zaključke izvedenca, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v ..., ... in … točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz njih izhaja, da redno poravnava svoje obveznosti do bank, da je imel ugodno bonitetno oceno, da doslej ni bil v blokadi ter da je solidno in uspešno podjetje na dolgi rok, kar kaže na to, da bo njegovo finančno stanje na dolgi rok dobro, da izterjava ne bo otežena, oziroma da ne bi bila nič bolj otežena, kot je otežena zaradi izjemno visoke domnevne terjatve upnika že sama uveljavitev predhodne odredbe. To pa pomeni, da bo v prihodnosti uveljavitev terjatve upnika lažja kot sedaj. Sodišču prve stopnje očita, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, da je njegov izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter da so razlogi izpodbijanega sklepa sami s seboj v nasprotju. Bonitetna ocena mu je padla izključno zaradi izdane predhodne odredbe. Nesmiselno, nelogično in neživljenjsko je navajanje, da zaradi sedanje nelikvidnosti, ki je posledica izdane predhodne odredbe, obstaja bojazen, da bo uveljavitev terjatve upnika otežena oziroma onemogočena. Iz izpodbijanega sklepa nikjer ne izhaja, koliko naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala vrednost hladilnice, čeprav se sodišče prve stopnje decidirano sklicuje na to, da vrednost hladilnice ne dosega zneska maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje povsem spregleda, da upnik ne razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki bi potrjevala tudi višino njegove zatrjevane terjatve. Tako je povsem deplasirano in nepreverljivo navajanje, da terjatev upnika znaša preko 2 milijona EUR in da bi moral on že sedaj razpolagati s takšnim premoženjem, da predhodna odredba ne bi bila potrebna. Meni, da bi sodišče prve stopnje lahko vsaj delno omililo izdano predhodno odredbo in dovolilo zavarovanje na premičnine in nepremičnine, ne pa tudi na transakcijski račun, kar mu onemogoča poslovanje, in kar lahko v skrajni posledici privede do njegovega uničenja. Prav tako je možno, da se bo tekom časa izkazalo, da terjatev upnika sploh ne obstoji.

3. Upnik je po pooblaščencu vložil odgovor na pritožbo, vendar prepozno. Kot izhaja iz uradnega zaznamka na list. št. ... spisa, je bila dolžnikova pritožba poslana upnikovemu pooblaščencu z dopisom z dne 9. 7. 2014. V njem je bil upnik poučen, da lahko v 8 dneh od prejema dopisa odgovori na pritožbo. Pritožba je bila upnikovem pooblaščencu vročena preko sistema za elektronsko vročanje 14. 7. 2014; odgovor na pritožbo pa je upnikov pooblaščenec vložil po elektronski poti šele 22. 8. 2014. V času od 15. 7. do 15. 8. so sicer v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) sodne počitnice, v času katerih procesni roki praviloma ne tečejo, razen v nujnih zadevah, naštetih v drugem odstavku 83. člena ZS. Ker med nujne zadeve štejejo tudi postopki zavarovanja, med katerega spada ta postopek, bi moral upnik na pritožbo odgovoriti najkasneje do 22. 7. 2014. Zato je njegov odgovor na pritožbo, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo po elektronski poti šele 22. 8. 2014, prepozen. V skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ pa se prepozen odgovor na pritožbo ne upošteva.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi odstavek 257. člena ZIZ določa, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6.Kot izhaja iz druge točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izdalo predhodno odredbo zato, ker je upnikova terjatev tako visoka, da celovita ocena gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi upnikovih navedb v predlogu za izdajo predhodne odredbe ugotovilo, da niti dolžnikova sredstva, kot izhajajo iz bilance stanja, niti obseg njegovega poslovanja niti čisti dobiček v izkazu poslovnega izida ne dosegajo vrednosti upnikove terjatve.

7. V ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi je dolžnik obširno izpodbijal ugotovitve sodišča prve stopnje glede izkazane (objektivne) nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, in sicer z navedbami, da so se njegovi čisti prihodki od prodaje zvišali iz 1,452.344,00 EUR v letu 2012 na 1,668.365,00 EUR v letu 2013, da se je zvišal tudi dobiček iz poslovanja iz 34.141,00 EUR v letu 2012 na 39.742,00 EUR v letu 2013 in da se je povečalo število zaposlenih iz povprečno 6,23 v letu 2012 na 12 delavcev v letu 2013. Prav tako so se povečala sredstva v bilanci stanja, in sicer iz 1,637.765,00 EUR na 1,728.946,00 EUR v letu 2013, od tega so se povečale tako zaloge sadja kot zaloge trgovskega blaga in tudi kratkoročne poslovne terjatve do kupcev. Povečala so se denarna sredstva iz 193.612,00 EUR konec leta 2102 na 308.500,00 EUR konec leta 2013. Povečal se je kapital in znaša 1,171.242,00 EUR. Ima pa tudi rezerve iz dobička iz preteklih let v višini 819.672,00 EUR. Iz leta 2012 na leto 2013 je prenesel dobiček v višini 181.633,00 EUR, kar kaže, da nima namena izogibati se plačilu terjatev, saj v tem primeru ne bi kapitalsko krepil podjetja. Zmanjšal je finančne obveznosti do bank iz 70.408,00 EUR v letu 2012 na 33.674,00 EUR v letu 2013. Ima sicer obveznosti do dobaviteljev v višini 423.181,00 EUR, vendar ima tudi terjatve do kupcev v višini 488.554,00 EUR. V zvezi z nepremičninami, na katerih je bila dovoljena predznamba zastavne pravice, je dolžnik v ugovoru navedel, da je na njih hladnilnica, katere vrednost po cenitvenem poročilu cenilca E. K. na dan 30. 12. 2010 znaša 1,310.000,00 EUR. Na tej hladnilnici ima največji dobavitelj B. J. sicer maksimalno hipoteko 1,500.000,00 EUR, vendar je njegova trenutna terjatev le 26.634,32 EUR in ni nikoli presegla 350.000,00 EUR. Zato ni nobene nevarnosti, da se upnik ne bi mogel poplačati iz te nepremičnine. Upravičen je še do nepovratnih sredstev iz strukturnih skladov Evropske unije v višini 51.637,50 EUR in 38.250,00 EUR za investiciji v opremo za predelavo in sušenje v višini 114.750,00 EUR ter opremo za notranji transport v višini 85.000,00 EUR, da je že investiral 52.460,00 EUR in da bo ministrstvo, če ne bo uresničil investicij, zahtevalo vračilo denarja.

8. Upnik je v odgovoru na ugovor poudaril, da kljub ustvarjanju dobička iz poslovanja dolžnik njegove terjatve ne bi mogel poplačati niti v 68 letih, da je povečanje dolžnikovega obsega poslovanja premajhno, da bi zadoščalo za poplačilo celotne terjatve in da se hkrati s povečanjem prihodkov očitno zvišujejo tudi odhodki. Prav tako je nasprotoval oceni vrednosti hladilnice in poudaril, da je ta obremenjena z maksimalno hipoteko.

9. Izvedenec ekonomske stroke M. P., ki mu je sodišče prve stopnje na predlog dolžnika določilo nalogo, da poda oceno o gospodarskem oziroma finančnem stanju dolžnika, ter zaključek, ali so pri dolžniku izkazane takšne likvidnostne težave, ki kažejo na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve, je v svojem Izvedeniškem mnenju poudaril, da je bilo poslovanje dolžnika vseskozi stabilno in v trendu rahle rasti ter da je dolžnik nadpovprečno uspešno podjetje v svoji panogi, da je imel nadpovprečno raven velik presežek denarnih in likvidnih sredstev, da je ves čas beležil presežek poslovnih terjatev nad obveznostmi, da sredstva v skupnem znesku kažejo na stabilno raven sredstev, da ima dolžnik nizko stopnjo odvisnosti od zunanjih virov, da ima minimalne finančne obveznosti glede na obseg poslovanja in da obveznosti vseskozi zmanjšuje, zaradi česar je njegova zadolženost nekritična ter kaže na njegov izvrsten položaj v primerjavi z njegovo panogo. Dolžnik je po mnenju izvedenca solidna, nezadolžena in likvidna družba. Da gre za nadpovprečno dobro družbo kaže tudi dejstvo, da je dolžnik v izrazitem investicijskem ciklusu in da je celo uspel na natečaju za pridobite finančnih sredstev iz evropskih strukturnih skladov. Prav tako naj bi po bonitetni oceni dolžnikova maksimalna vzdržna zadolženost znašala 910.000,00 EUR, od tega pa ima izkoriščenih le 70.408,00 EUR in s tem potencialno razliko do maksimalne zadolženosti približno 840.000,00 EUR. Izvedenec je zaključil, da gre za solidno, uspešno in likvidno podjetje, ki je sedaj v blokadi zgolj zaradi potencialne obveznosti, ki jo vtožuje upnik, pri čemer je ta obveznost tako visoka, da bi tudi veliko večja podjetja in celo holdingi imela težave z njenim plačilom takoj ter v enkratnem znesku.

10. Ob tako povzetih navedbah iz Izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dolžnik solidno, uspešno in likvidno podjetje. Toda ta ocena se nanaša na čas pred izdajo predhodne odredbe, zaradi realizacije izpodbijanega sklepa pa se je dolžnik znašel v težavah. Čeprav je potrebno upoštevati likvidnost oziroma nelikvidnost dolžnika, pa zgolj podana likvidnost pred izdajo predhodne odredbe ni edini kriterij, oziroma sploh ni relevanten kriterij za odločanje v tovrstnih zadevah, če je upnikova terjatev tako visoka, da je tudi siceršnje uspešno poslovanje dolžnika ne more pokriti. V zvezi z nepremičninami je sodišče prve stopnje zaključilo, da tudi če bi bila vrednost hladilnice 1,310.000,00 EUR, kot izhaja iz cenitvenega poročila na dan 30. 12. 2010, (pri čemer je izvedenec navedel, da je realna tržna vrednost nekje med knjigovodsko 427.730,00 EUR in 1,310.000,00 EUR), to ne nudi upniku zadostnega varstva za poplačilo njegove terjatve, ker je ta nepremičnina obremenjena z maksimalno hipoteko v korist B. J. do višine 1,500.000,00 EUR. Pri tem pa ni pomembno (čeprav je morda res), da dolžnik trenutno dolguje B. J. le 26.634,32 EUR, saj je pomembno stanje v prihodnosti, ki se dnevno spreminja. Po zaključkih sodišča prve stopnje je glede na višino terjatve ustrezno tudi zavarovanje z zastavno pravico na premičninah, ki jih je zarubil izvršitelj v skupni višini 144.700,00 EUR. V zvezi z izračunom višine terjatve glede zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je to predmet odločanja o pritožbi zoper sodbo in ne postopka z ugovorom zoper sklep o predhodni odredbi.

11. Glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami dolžnika, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, ker si sodišče prve stopnje najprej postavi nalogo, da ugotovi določene okoliščine, pomembne za izdajo predhodne odredbe, nato pa si samo odgovori na vprašanja. Tudi izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč mogoče jasno razbrati zaključke sodišča prve stopnje, ki so vodili do odločitve o zavrnitvi dolžnikovega ugovora, čeprav bi povzetek navedb iz Izvedeniškega mnenja kazal na drugačno odločitev. Pri tem ne gre za zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ, temveč za to, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotne dejanske in materialnopravne zaključke.

12. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe dolžnika, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da upnik ne razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki bi potrjevala tudi višino njegove zatrjevane terjatve, saj je prav obstoj nepravnomočne in neizvršljive sodne odločbe, ki se glasi na denarno terjatev, pogoj za izdajo predhodne odredbe. Da takšna odločba obstaja, pa med strankama sploh ni bilo sporno. Sodišču se pri izdaji predhodne odredbe niti ne sme postavljati vprašanje, ali terjatev upnika obstoji in v kakšni višini, saj je dovolj, da upnik izkaže obstoj ustrezne odločbe, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva. Pri ugotavljanju, koliko naj bi po nepravnomočni sodbi prve stopnje znašala dolžnikova obveznost do upnika, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo za preračun višine zakonskih zamudnih obresti verificiran program Vrhovnega sodišča RS. Tudi izvedenec je v Izvedeniškem mnenju pojasnil, da je realnejši izračun zakonskih zamudnih obresti, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, kot tisti, ki ga je predložil dolžnik, in ki ga je zanj pripravila banka X. d. d. (točka III.5.2. na list. št. 70). V zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnika, da iz izpodbijanega sklepa nikjer ne izhaja, koliko naj bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašala vrednost hladilnice, čeprav se sodišče prve stopnje potem decidirano sklicuje na to, da vrednost hladilnice ne dosega zneska maksimalne hipoteke, pa je treba poudariti, da glede na zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, ni potrebno ugotavljati točne vrednosti hladilnice v okviru cit. postopka.

13. Soglašati pa je treba s pritožbenimi navedbami dolžnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo okoliščin na njegovi strani oziroma da je na tako (nepravilno) ugotovljene okoliščine tudi nepravilno apliciralo pozitivno zakonodajo, med drugim s tem, ko je zavzelo stališče, da bi moral že sedaj razpolagati s takšnim premoženjem, ki bi presegalo znesek upnikove terjatve, da predhodna odredba ne bi bila potrebna, kot tudi z dolžnikovim izpostavljanjem posameznih navedb izvedenca v Izvedeniškem mnenju.

14. Iz Izvedeniškega mnenja res izhaja zaključek izvedenca pod točko IV.2. (list. št. 74 spisa), da je z vidika višine upnikove terjatve do dolžnika jasno, da so pri dolžniku izkazane takšne likvidnostne težave, ki kažejo na nevarnost za upnikovo bodočo uveljavitev terjatve. Vendar pa je izvedenec tudi menil, da bi se s pametnim dogovarjanjem lahko sicer cvetoče podjetje (dolžnik) obdržalo, ker ima lepo možnost rasti in razvoja, kar se kaže v poslovanju v zadnjih treh letih. To bi prav tako moralo biti v interesu upnika, ki bi v takšnem primeru dobil večji izplen iz spora, kot če bi bil dolžnik uničen. Za pravilno razumevanje cit. izvedenčevega zaključka je treba izpostaviti navedbe izvedenca v točki III.4.8. Izvedeniškega mnenja (list. št. 69 spisa). V njej je izvedenec v zvezi z navedbami upnika v odgovoru na ugovor, da dolžnik pri prikazovanju svojega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja v bilancah ni upošteval svoje obveznosti do njega, pojasnil, da gre za izvenbilančne postavke, ki jih družba, do katere obstaja terjatev, ni dolžna upoštevati v bilancah ter da se pri presoji bonitete za ugotovitev sposobnosti vračila določene obveznosti vedno gleda boniteta brez upoštevanja v njej ciljnega pokrivanja obveznosti. Prav tako je izvedenec v točki III.1.3. Izvedeniškega mnenja (list. št. 59 spisa) pojasnil, da je sam dobiček res veliko prenizek, da bi se v razumnem roku poplačala upnikova terjatev, vendar to drži le, če se gleda dobiček kot izolirano kategorijo, torej če bi se terjatev poplačevala le iz dobička. To pa ne drži, saj je treba gledati na celotno zmožnost odplačevanja dolgov. K temu je izvedenec v točki III.1.13 Izvedeniškega mnenja (list. št. 63 spisa) dodal, da so trditve upnika, da bo zaradi izkazanega slabega premoženjskega stanja dolžnika uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena, resnične le deloma in v manjši meri, saj je več postavk, ki govorijo o tem, da gre pri dolžniku za solidno, nezadolženo, likvidno družbo, ki je v blokadi le zaradi predhodne odredbe, izdane na predlog upnika. V točki III.4.3. Izvedeniškega mnenja (list. št. 68 spisa) je izvedenec sicer potrdil, da dolžnik niti z enoletnim prihodkom ne more poplačati upnikove terjatve, vendar je pri tem poudaril, da ima dolžnik poleg tekočih rezultatov poslovanja tudi akumulirano premoženje in bi lahko upnikovo terjatev pokrival sukcesivno, saj bo sicer sledil njegov propad. Nadalje je še pomemben podatek iz bonitetne ocene, da je maksimalna vzdržna zadolženost dolžnika nekaj čez 910.000,00 EUR, dejanska zadolženost dolžnika na dan 31. 12. 2013 (pravilno 2012) pa je bila 70.409,00 EUR (dolgoročne finančne obveznosti) in je tako potencialna razlika do polne zadolženosti 840.000,00 EUR.

Izpostavljenim ugotovitvam iz Izvedeniškega mnenja je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo in po mnenju pritožbenega sodišča zmotno sledilo le končnemu zaključku (za kar se je sicer zavzemal tudi upnik v četrtem odstavku vloge z dne 24. 6. 2014 na list. št. 96 a spisa, v kateri je podal pripombe na Izvedeniško mnenje). Res se ocena izvedenca, da gre za uspešno, likvidno in solidno podjetje, opira na podatke o poslovanju dolžnika v preteklosti. Toda le na podlagi podatkov iz preteklosti je mogoče ocenjevati, kakšno bo poslovanje dolžnika v prihodnosti. Vsi podatki, ki jih je zbral in v Izvedeniškem mnenju navedel izvedenec, kažejo na to, da bo dolžnik tudi v bodoče uspešno posloval, zlasti ob upoštevanju izkazanega investiranja v osnovna sredstva in opremo. Nobenih podatkov namreč ni o tem, da bo dolžnikovo stanje v prihodnosti slabše. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnik ne zmore poravnati upnikove terjatve v enkratnem znesku, ni mogoče šteti, da je podana nevarnost za uveljavitev upnikove terjatve na ta način, da bi bilo potrebno zavarovanje s predhodno odredbo. Namen predhodne odredbe je zavarovati bodočo uveljavitev nepravnomočno prisojene terjatve, kadar obstoji nevarnost, da se bo dolžnikovo premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje v prihodnosti poslabšalo. V takem primeru predhodna odredba nudi upniku varstvo, da se bo lahko poplačal vsaj iz tistega premoženja in sredstev, ki obstojijo v trenutku izdaje predhodne odredbe, ker je v prihodnje pričakovati, da bo dolžnikovo premoženjsko stanje še slabše. V obravnavani zadevi pa podatki o dolžnikovem poslovanju kažejo prav na nasproten trend, to je na izboljševanje njegovega premoženjskega in finančnega stanja, kolikor mu bo omogočeno nadaljnje normalno poslovanje, ki pa ga izdana predhodna odredba onemogoča, in ki bi lahko privedla celo do njegovega uničenja, čeprav je sicer solidno, uspešno ter likvidno podjetje, ki vseskozi povečuje svoj obseg poslovanja, ustvarja dobiček in izvaja še dodatne investicije. Tudi če je v tej zadevi šteti za izkazano, da dolžnik ne razpolaga z dovolj sredstvi oziroma zadostnim premoženjem, iz katerega bi se upnik lahko takoj v celoti poplačal, ker upnikova terjatev presega obseg dolžnikovih sredstev po bilanci stanja, samo na podlagi tega ni mogoče šteti, da je podana nevarnost bodoče uveljavitve upnikove terjatve. Dolžnik je z navedbami v ugovoru ter nadaljnjih vlogah uspel izkazati, da se njegov obseg poslovanja in s tem tudi sredstev vseskozi povečuje ter da s tega vidika uveljavitev upnikove terjatve v prihodnosti ne bo nič bolj otežena ali onemogočena, temveč se lahko ob nadaljevanju poslovanja kot ga je imel dolžnik v preteklosti, možnost poplačila upnikove terjatve v prihodnosti celo poveča. 14. Glede na tako stanje stvari je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Zaradi ugoditve dolžnikovemu ugovoru je bilo treba razveljaviti opravljena izvršilna dejanja (vpis predznambe zastavne pravice ter rubeža premičnin in denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet) ter ponovno odločiti o stroških ugovornega postopka. Ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče dolžnikovemu ugovoru ugodilo, so bili v zvezi z ugovornim postopkom nastali stroški dolžnika vsekakor potrebni, prav tako pa je šteti, da mu jih je z vložitvijo predloga za izdajo predhodne odredbe in vztrajanjem pri predhodni odredbi neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

15. Pritožbeno sodišče je dolžniku kot potrebne stroške ugovornega postopka poleg nagrade pooblaščencu za redno pravno sredstvo – ugovor po tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 686,40 EUR, priznalo še stroška za obrazloženi vlogi z dne 27. 5. 2014 in 18. 6. 2014 po tar. št. 3466 ZOdvT, vsakič po 514,80 EUR, saj so bile navedbe dolžnika v teh vlogah pomembne za odločitev v zadevi, z vlogo z dne 18. 6. 2014 pa je dolžnik tudi podal svoje pripombe na prejeto Izvedeniško mnenje. Pritožbeno sodišče je dolžniku priznalo še strošek davka na dodano vrednost, ki ga je dolžnikov pooblaščenec priglasil v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi v višini 151,00 EUR, pavšalni znesek za administrativne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, sodno takso za ugovor 30,00 EUR in strošek predujma za izvedenca v višini 1.378,96 EUR. Skupaj odmerjeni dolžnikovi stroški ugovornega postopka tako znašajo 3.295,96 EUR in jih je upnik dolžan povrniti dolžniku v roku osmih dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka paricijskega roka dalje. Upnik pa krije svoje stroške ugovornega postopka sam, saj se je njegov predlog za izdajo predhodne odredbe izkazal za nepotrebnega, in ker so bili vsi stroški, ki so mu nastali v zvezi s predlogom za izdajo predhodne odredbe in ugovornim postopkom nepotrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).

16. Kot pritožbene stroške je pritožbeno sodišče priznalo dolžniku strošek nagrade pooblaščencu za pritožbo po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 686,40 EUR ter sodno takso v višini 125,00 EUR, skupaj torej 811,40 EUR (šesti odstavek 38. člena ZIZ ter prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Tudi te stroške je upnik dolžan povrniti dolžniku v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka paricijskega roka dalje, ter kriti sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je bil tudi ta njegov strošek nepotreben, zlasti glede na dejstvo, da je bil odgovor na pritožbo vložen prepozno in je kot tak neupošteven.