Jedro

Ker je s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek za plačilo 6.510.590 SIT zoper toženo stranko po podlagi utemeljen, zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe ni mogoče razpravljati o vprašanjih, ki sodijo v podlago zahtevka, se pravi tudi ne o tem, ali tožena stranka odgovarja za celotno obveznost, ki je predmet zahtevka (o katerega podlagi je odločeno s pravnomočno vmesno sodbo) ali samo za njen del.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnikom plačati 60 % od zneska 4.540.259 SIT v treh letih po obrestni meri v višini 3 % (tako kot je določeno s prisilno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Mariboru dne 16.6.1998 - opr. št. St 43/98). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnikom povrniti 1.257.910 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo dajatveni del sodbe. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da zaradi pravnomočnosti vmesne sodbe ni več mogoče razpravljati o podlagi zahtevka ter da je zato nepomembno, da ni podana odgovornost ne za prvotno prvo toženo stranko niti za prvotno tretjo toženo stranko.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (vendar tega revizijskega razloga ne obrazloži) in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da z vmesno sodbo z dne 12.5.1999 ni bilo pravnomočno odločeno o podlagi zahtevka, saj je bila ta sodba delno razveljavljena, tožbena zahtevka zoper preostali toženi stranki (I. in SGP ...) pa zavrnjena. Tako je ostala zgolj pravnomočna vmesna sodba zoper toženo stranko, da je tožbeni zahtevek utemeljen glede podlage, ne določa pa solidarne odgovornosti. Solidarna odgovornost je namreč mogoča samo med več dolžniki. Pravnomočna vmesna sodba določa tako samo odgovornost tožene stranke, ne pa vrste odgovornosti. Pravila o solidarni odgovornosti (414. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker ni solidarne odgovornosti samo enega dolžnika. Zaradi pravnomočne vmesne sodbe pa odgovornost tožene stranke še ne more postati izključna. To pomeni, da tožena stranka odgovarja samo za tisti del obveznosti, ki se nanaša na njo. Ker je tako odgovornost tožene stranke deljiva, bi bilo treba ugotoviti delež oziroma obseg njene odgovornosti.

Revizija ni utemeljena.

Smisel vmesne sodbe je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali uveljavljani zahtevek sploh obstaja in da se s tem prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku (315. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Le na ta način vmesna sodba doseže svoj namen, ki je v razlogih ekonomičnosti, namreč, da sodišče preden se spusti v ugotavljanje višine, dokončno in nespremenljivo ugotovi, ali zahtevek po temelju sploh obstaja. Z vmesno sodbo je treba zato odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, kakor tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tudi če toženec določenih ugovorov pred izdajo vmesne sodbe ni podal, pa se ti ugovori nanašajo na temelj zahtevka, teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja o znesku ne more več uveljavljati. V tem je t. i. prekluzijski učinek vmesne sodbe in sodišče je pri odločanju o znesku, ker se ne more več spuščati v vprašanja, ki sodijo v temelj zahtevka, vezano na vmesno sodbo. V postopku odločanja o znesku, potem ko je bila izdana vmesna sodba, lahko sodišče obravnava le vprašanja in upošteva le ugovore, ki se nanašajo zgolj na višino zahtevka.

Ko je tako, je brez pomena revizijsko oporekanje učinkom pravnomočne vmesne sodbe, s katero je ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko K. d. o. o., po podlagi utemeljen. Pri tem nič ne spremeni dejstvo, da sta bili poleg te stranke toženi še I. d. d., L. in SGP ... d. d. in to na solidarno plačilo zneska 6.510.590 SIT, vmesna sodba pa je postala pravnomočna samo glede tožene stranke K. d. o. o. Bistveno je, da je s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek za plačilo 6.510.590 SIT zoper to stranko (K. d. o. o.) po podlagi utemeljen in da zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe zato ni mogoče razpravljati o vprašanjih, ki sodijo v podlago zahtevka, se pravi tudi ne o tem, ali tožena stranka odgovarja za celotno obveznost, ki je predmet zahtevka (o katerega podlagi je odločeno s pravnomočno vmesno sodbo), ali samo za njen del. Res je, da "ne more obstajati solidarna odgovornost samo enega dolžnika". Vendar v tem primeru sploh ne gre za solidarno odgovornost - pravnomočna vmesna sodba se namreč nanaša samo na toženo stranko (K. d. o. o.). Z njo je ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek, s katerim zahtevajo tožniki od tožene stranke K. d. o. o. plačilo zneska 6.510.590 SIT, po podlagi utemeljen. S tem, ko so zahtevali plačilo tega zneska ne samo od te stranke, ampak solidarno še od dveh drugih, niso v ničemer omejili odgovornosti katerekoli od toženih strank (vsak dolžnik solidarne obveznosti namreč odgovarja upniku za celo obveznost - prvi odstavek 414. čl. ZOR), in je zato ne omejuje niti vmesna sodba - pa čeprav je postala pravnomočna le v delu, ki se nanaša na toženo stranko K. d. o. o. Solidarna odgovornost (katere smisel je v varstvu upnika) namreč ne pomeni oženja odgovornosti, ampak nasprotno, njeno subjektivno širitev. Objektivno (realno - glede predmeta obveznosti) ostane nespremenjena, subjektivno pa je širša, ker za isto obveznost (različne so lahko le modalitete) odgovarja več dolžnikov - po načelu vsi za enega, eden za vse.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. ZPP).