Jedro

O vprašanju, ki ga kot pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prave oziroma za razvoj prava preko sodne prakse izpostavlja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni B. V. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 23039/2013 z 2. 6. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 294. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1 in v zvezi s 54. členom KZ-1. Obsojencu je bila izrečena kazen tri leta zapora in tristo dnevnih zneskov denarne kazni, to je 9.825,00 EUR, ki jo je bil obsojenec dolžan plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe.

2. Obsojenec je dne 15. 2. 2015 vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka oziroma spremembo pravnomočne sodbe na podlagi 416. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki jo je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom I Ks 23039/2013 z 19. 10. 2015 kot neutemeljeno zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 23039/2013 z 2. 12. 2015 pritožbi obsojenca kot neutemeljeni zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker so bili dokazi, na katerih temelji pravnomočna sodba, pridobljeni s kršitvijo pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave in informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave (pravica do varstva osebnih podatkov). Sodišči nista upoštevali niti odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13 z 3. 7. 2014 niti sodb Sodišča Evropske unije v zadevi v zadevi C 293/12 in C 594/12 z 8. 4. 2014 o neveljavnosti Direktive 2006/24/ES z 15. 3. 2006. Zatrjevani procesni kršitvi utemeljuje z zatrjevanjem o nerazumljivosti, pomanjkljivosti in nejasnosti zaključkov nižjih sodišč, kolikor se ti nanašajo na posredovanje prometnih podatkov iz billing ali komercialnih baz, zaključkov o tem, da Ustavno sodišče z omenjeno odločbo ni poseglo v 149.b člen ZKP, zaključkov o uporabi neselektivno hranjenih podatkov iz baze, ki že s svojim obstojem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, zaključkov o neupoštevanju teže, vrste in načina storitve kaznivega dejanja ter predpisane kazni kot meril za dopustnost posega v posameznikovo pravico do zasebnosti, ter zaključkov o dovoljenosti testa sorazmernosti, ki je glede na navedeno ustavno odločbo nedopusten in nezakonit. Sodišči se po navajanjih vložnika tudi nista opredelili do dejstva, da sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa spremeni in dovoli zahtevano obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka I K 23039/2013, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je sodna praksa dejansko štela, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti tudi zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila zahteva za obnovo postopka zavržena ali zavrnjena, kljub temu pa je v konkretnem primeru vlagatelj prezrl, da ni podan eden izmed razlogov za obnovo iz 410. člena ZKP, predvsem pa niso navedena kaka nova dejstva ali predloženi novi dokazi, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev. Neveljavnost dokazov, na katero se sklicuje vlagatelj zahteve, ni razlog za obnovo postopka in v tej zvezi tudi sklep, s katerim se obnovi ne ugodi, ne more postati predmet obravnave v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Ta razlog je bilo mogoče uveljavljati le v prejšnjih fazah kazenskega postopka, kar je vlagatelj zahteve tudi storil. Meni, da so bili vsi prikriti preiskovalni ukrepi izvedeni v skladu z zakonom, tudi tisti, ki naj bi pomenili poseg v informacijsko zasebnost obsojenca. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato mogoče nasprotovati že iz načelnih razlogov, saj pri odkrivanju hujših kaznivih dejanj, kakor je bilo v tej zadevi, nikakor ne gre za obsojenčevo zasebnost, pač pa za kriminalna dejanja, ki nikakor ne posegajo v človekovo intimno sfero, kakor to skuša prikazati vlagatelj zahteve. Soglaša z razlogi, ki jih je navedlo višje sodišče v izpodbijanem sklepu, posebej na strani 4, kjer je navedlo, da Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ni mogoče razlagati tako, da je potrebno hranjene podatke, pridobljene v kazenskem postopku od operaterjev, uničiti in da jih sodišče ne bi smelo uporabiti kot dokaz. Pri tem se sklicuje tudi na že navedeno ustavno odločbo, v kateri je obrazloženo, da sta lahko v določenih primerih hramba in kasnejša uporaba prometnih podatkov primeren način za preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj, kjer imajo prav ti podatki pomembno podporno nalogo pri zbiranju dokazov v okviru preiskave kaznivih dejanj. Sodišči po njegovem mnenju ustrezno opozarjata, da je šlo za osredotočeno preiskavo in za zadostno raven suma, da so bili razlogi za preiskovanje podani in pri tem uporabljena tudi prikrita preiskovalna sredstva in ukrepi. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. 5. Obsojenec se v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ne strinja s tožilčevimi navedbami in zaključki. Vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka po 416. členu ZKP zavrnilo z utemeljitvijo, da odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/13 z 3. 7. 2014 o razveljavitvi 162. do 169. člena ZEKom-1 v določbe kazenskega materialnega prava (med drugim v določbi, ki opredeljujejo zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1 in hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1, katerih storitev je bil pravnomočno obsojen B. V.), ni posegla, prav tako ni posegla v določbo 149.b člena ZKP; razveljavljene določbe ZEKom-1 pa tudi niso predpis, na katerega bi se skliceval kazenski materialni zakon v svoji blanketni dispoziciji.

9. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu pritrdilo tudi nadaljnji presoji sodišča prve stopnje, da ukrep iz prvega odstavka 149.b člena ZKP, ki je bil podlaga za pridobivanje dokazov, ki so podlaga za pravnomočno sodbo, izpolnjuje merila glede pridobivanja in hrambe prometnih in nekaterih lokacijskih podatkov in da ta ukrep ne predstavlja neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe prometnih podatkov, ker morajo organi pregona za odreditev in izvršitev ukrepa razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju oziroma pripravah ali organiziranju kaznivega dejanja ter da se lahko ukrep odredi in izvrši le na določeno komunikacijsko sredstvo. V nadaljevanju še ugotavlja, da iz odredb preiskovalnega sodnika, v katerih je družbam telekomunikacijskih storitev naložil posredovanje podatkov o odhodnih in dohodnih zvezah določenih mobilnih telefonskih številk, in sicer glede posamezne številke o IMEI številkah mobilnih aparatov, v katere je bila ustavljena SIM kartica z navedeno številko, o naročnikih telefonskih številk, ki se bodo pojavile na izpisu zvez za to številko ter podatke o baznih postajah, preko katerih je bila postavljena zveza z njo, izhaja, da so bili zahtevani podatki za določeno časovno obdobje in da so bili ob tem podani razlogi za sum, da so uporabniki telefonskih številk, med njimi obsojeni B. V., izvršili kazniva dejanja velike tatvine, storjene v hudodelski združbi. Navedeno po presoji sodišča druge stopnje tudi pomeni, da so bili ukrepi odrejeni in izvršeni za točno določena komunikacijska sredstva in za določeno časovno obdobje, raziskovale pa so se tatvine več tovornih vozil, torej so bili pridobljeni podatki namenjeni razjasnitvi dejanskega stanja kaznivih dejanj in zagotovitvi dokazov, ki bodo nujno potrebni v bodočem kazenskem postopku ter predvsem izsleditvi storilcev kaznivih dejanj. Že tedaj je bil podan utemeljen sum, da so storilci člani hudodelske združbe, ki se ukvarja z izvrševanjem kaznivih dejanj velike tatvine, kar pomeni, da navedeni ukrepi glede na način storitve in težo kaznivih dejanj, kot tudi zanje predpisano kazen, ne pomenijo nesorazmernega posega v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do njegove komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

10. Kot pomembno pravno vprašanje, ki zahteva odgovor Vrhovnega sodišča ter pomeni v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno kršitev ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti po 37. členu ter varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave, izpostavlja obsojenčev zagovornik vprašanje zakonitosti dokazov, ki temeljijo na podatkih o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju pridobljenih na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pred objavo sodbe SEU in odločbe Ustavnega sodišča in v zvezi s tem uveljavlja bistveni kršitvi kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem, ki ga kot pomembno pravno vprašanje v tej zadevi izpostavlja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti že večkrat presodilo, in sicer je pojasnilo, da določba 149. b člena ZKP (na podlagi katere lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju, da pristojnemu organu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve (količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena, prometni podatki), če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju) ni bila razveljavljena; Ustavno sodišče pa tudi ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, na podlagi katere podatke, pridobljene po prvem odstavku 149.b člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do njihovega uničenja; takojšen izbris podatkov pa je z omenjeno odločbo naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1. 12. Nadalje je Vrhovno sodišče v zvezi z zakonitostjo na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP pridobljenih podatkov še pojasnilo, da hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, ne pomeni vnaprejšnje, nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1, oziroma drugače, ukrep, ki je bil (zakonito) odrejen na podlagi 149.b člena ZKP ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1; za odreditev in izvršitev ukrepa pa morajo organi kazenskega pregona razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju (prvi odstavek 149.b člena ZKP); ker pa se ukrep lahko odredi in izvrši le glede na določeno komunikacijsko sredstvo, tudi ni mogoče trditi, da ni osredotočen (drugi odstavek 149.b člena ZKP).(1)

13. V obravnavanem primeru sta sodišči v skladu s pravnimi naziranji Vrhovnega sodišča pravilno presodili, da so bile odredbe za izvedbo ukrepa pridobitve podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju v vseh primerih izdane v skladu s prvim in drugim odstavkom 149.b člena ZKP, omejene so bile na določen ozek krog oseb oziroma identificirano komunikacijsko sredstvo (določene telefonske številke) ter izvršene v razumni zvezi z namenom tega ukrepa, tj. odkrivanjem, preiskovanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj oziroma s splošnim ciljem zagotavljanja javne varnosti. Tudi Ustavno sodišče v 23. točki odločbe z 3. 7. 2014 (kot SEU v svoji odločbi) poudarja, da je boj proti hudim kaznivim dejanjem temeljnega pomena za delovanje pravne države, vendar tak cilj, čeprav temeljnega pomena, sam po sebi ne more opravičevati neomejenega posega v človekove pravice, kar je bil razlog za razveljavitev določil ZEKom-1, ki so predvidevala preventivno (vnaprejšnjo) neselektivno hrambo vseh tovrstnih podatkov vseh uporabnikov za 8 oziroma 14 mesecev za podatke v zvezi z javno dostopnimi telefonskimi storitvami ter zaključili, da izvedba ukrepa ni bila nesorazmerna s posegom v obsojenčeve človekove pravice.

C.

14. O vprašanju, ki ga kot pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prave oziroma za razvoj prava preko sodne prakse izpostavlja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je kot je že bilo omenjeno, Vrhovno sodišče večkrat presodilo; drugih odprtih pravnih vprašanj pa obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpostavlja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

15. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka temelji na 98.a v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

(1) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 96848/2011 z 26. 5. 2010, I Ips 4980/2011 z 9. 6. 2015, I Ips 62213/2011 z 9. 7. 2015, I Ips 30062/2010 z 23. 7. 2015, I Ips 32448/2015 z 15. 10. 2015 in druge.