Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke.

Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po pravni podlagi utemeljen v obsegu 30 %, soprispevek tožnika znaša 70 %.

2. Zoper navedeno vmesno sodbo se pritožujejo tožnik in obe toženki.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), vztraja, da je prva toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo. Pri presoji, ali se je škodni dogodek zgodil na strmini oziroma na kakšni strmini, sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja in izpovedi priče A. A. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bil teren spolzek in drseč, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Podana je tudi krivdna odgovornost prve toženke. Izpodbijana sodba je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da bi delodajalec tožnika moral seznaniti z osnovami za varno in zdravo delo v gozdu, pa tega ni storil, po drugi strani pa zaključuje, da tožnik ni ravnal v skladu s pravili o varnem in zdravem delu. Če je ugotovilo, da tožnik ni dobil nobenih navodil, niti osnovnih navodil za delo v gozdu, mu ni mogoče očitati, da ni ravnal v skladu s pravili o varnem delu v gozdu, saj za ta pravila sploh ni vedel. Tožniku nihče ni razložil, kako ravnati v gozdu, naročeno mu je bilo le, da mora nositi na kup veje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnal samovoljno in v nasprotju z navodili nadrejenih, ni pravilen. Tožniku tega ni mogoče očitati, saj za kakršnakoli pravila ni vedel. Iz izpovedi prič tudi ni razvidno, kakšna navodila so dali tožniku. Nihče ni rekel tožniku, naj se ne premikajo drevesa in naj se nosijo le že odžagane veje. Navaja še, da bi se nesreča lahko preprečila, če bi bil tožnik pravilno obut. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prva toženka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil seznanjen vsaj z osnovami za varno in zdravo delo v gozdu. Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, je bilo enostavno in nezahtevno in po mnenju prve toženke ni zahtevalo dodatnega seznanjanja. Tožnik je takšna enostavna in nezahtevna dela že opravljal. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku prva toženka ni zagotovila primernih čevljev za delo. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo le na podlagi izpovedi tožnika, ni pa upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika, da je tožnik nosil čevlje Alpina za hribovite razmere. Da je imel tožnik obute te čevlje, nobena od prič ni zanikala. Ti čevlji imajo vse lastnosti, ki jih navaja izvedenec, zato so primerna obutev za delo, ki ga je tožnik opravljal. Izvedenec tega niti ni preverjal, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sicer pa je za primerno obutev treba šteti tudi gradbeno obutev. Tožnik je škodo utrpel zgolj zaradi svojega samovoljnega ravnanja izven delovnih nalog, ki so mu bile podeljene. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma dosodi višji delež tožnikovega soprispevka. Priglaša pritožbene stroške.

5. Druga toženka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da tožnik ni izkazal mesta škodnega dogodka in načina nastanka škodnega dogodka in poškodbe. Meni, da je poškodba tožnika nastala izključno zaradi samovoljnega in napačnega ravnanja tožnika samega. Izpostavlja, da je tožnik očitno vedel, kako mora delo opraviti, saj je sam izpovedal, da se mu je zdel bolj smiseln premik celega drevesa kot, da bi se ga predhodno razžagalo in nato po delih nosilo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati pravila varnega in zdravega dela v gozdu, saj v konkretnem primeru ni šlo za delo v gozdu. Navaja, da tudi morebitna dodatna navodila ne bi preprečila poškodbe, saj jih tožnik ne bi upošteval. Sodišče prve stopnje ni navedlo, katere delovne opreme prva toženka ni zagotovila in zakaj bi bila takšna opustitev v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo. Sicer pa je tožnik zaščitno obutev imel zagotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in na katere opozarjajo pritožbe, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo na podlagi 315. člena ZPP odločalo o podlagi odškodninskega zahtevka tožnika za povračilo škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 2. 3. 2019. Tega dne je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožniku odrejeno delo nošenja posekanih debel in vej različnih debelin z območja čiščenja brežine v ozadju hladilnega stolpa B. Odnesti so jih morali na zbirno mesto, kjer bi jih nato natovorili na tovornjak. Tožnik je bil na dan škodnega dogodka zaposlen pri prvi toženki, ta pa je imela svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

9. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter prva odstavka 131. in 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) presodilo, da je prva toženka krivdno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo v obsegu 30 %. Hkrati je presodilo, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka soprispeval v obsegu 70 %.

10. V pritožbi druga toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal, kje in na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka. Da je do škodnega dogodka – padca tožnika – prišlo na brežini na začetku hladilnega stolpa bloka ... B, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi prič A. A., C. C. in D. D. Tožniku pa ni bilo treba dokazati točne mikrolokacije mesta padca, saj to za presojo odgovornosti prve toženke in tožnika ni potrebno. Ne drži niti nekonkretizirana navedba, da tožnik ni dokazal, kako je prišlo do škodnega dogodka, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in prič C. C. in D. D. ugotovilo, da je tožnik v želji premakniti podrto drevo povlekel za eno od njegovih vej, ta se je odlomila, tožnik pa je padel po brežini navzdol. 11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, ne predstavlja nevarne dejavnosti in s tem podlage za objektivno odškodninsko odgovornost prve toženke (drugi odstavek 131. člena OZ). Objektivna odgovornost se nanaša na tiste stvari in dejavnosti, ki so že same po sebi tako nevarne, da opravičujejo poostreno odgovornost. Nevarne so tiste dejavnosti, ukvarjanje s katerimi predstavlja povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ni mogoče povsem izključiti. Opravilo, pri katerem se je poškodoval tožnik, ni takšno. Če je izvedeno na pravilen način, ni povezano z nobenim večjim tveganjem za nastanek škode. Ob tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da brežina ni bila tako strma, da bi gibanje po njej zaradi prenašanja posekanih debel in vej predstavljalo povečano nevarnost nastanka poškodb. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedi zakonitega zastopnika prve toženke in prič C. C., A. A. in D. D., ki so skladno izpovedali, da je šlo za blago brežino in da je bila brežina bolj strma šele višje, kjer pa niso delali. Da ni šlo za nevarno brežino, izhaja celo iz izpovedi tožnika samega (hrbtna stran list. št. 102). Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi s temi ugotovitvami ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Izvedenec je v prvem odstavku 3. točke mnenja (list. št. 212) – tj. del, ki ga pritožba izrecno izpostavlja – namreč opisal konfiguracijo celotne brežine, v nadaljevanju mnenja pa je opisal strmino brežine, kjer je po izjavah prej omenjenih prič ob ogledu prišlo do tožnikovega padca, in ta opis je skladen z izpovedmi prič, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve. Glede na navedeno ni podana niti smiselno uveljavljana bistvena kršitev 8. člena ZPP niti ni dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik je v postopku še trdil, da je bil teren, na katerem je delal, spolzek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer zaslišalo tožnika in pričo C. C., vendar ugotovitev o tem dejstvu v sodbi ni sprejelo. Zaradi tega pa ni utemeljen tožnikov pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ali morebiti celo očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj glede na način nastanka škodnega dogodka dejstvo, ali je bil teren spolzek ali ne, ni bistveno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jim nobena od pritožb ne nasprotuje) namreč izhaja, da je tožnik padel, ker se je odlomila veja drevesa, za katero je vlekel, da bi premaknil drevo, in ne zato, ker bi mu zdrsnilo.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik ob padcu nosil gradbene čevlje in da ti ne predstavljajo primerne obutve za delo, ki ga je tožnik takrat opravljal. Da je tožnik nosil gradbene čevlje in ne Alpininih čevljev za hribovit teren, sta izpovedala tožnik in priča A. A., prav tako pa tudi zakoniti zastopnik, ko je bil zaslišan (hrbtna stran list. št. 105), čeprav je med izpovedjo prej omenjene priče izjavil, da je imel Alpinine čevlje. Gradbeni čevlji pa po mnenju izvedenca za varstvo pri delu niso primerni za delo, ki ga je tožnik opravljal. Sicer pa tudi, če bi prva toženka dokazala, da je tožniku zagotovila Alpinine čevlje, s tem še ne bi dokazala, da je tožniku zagotovila primerno delovno obutev. Izvedenec je namreč pojasnil, kakšne lastnosti mora imeti primerna obutev za delo, ki jo je tožnik opravljal. Prva toženka ni ne trdila (v tem delu predstavljajo njene pritožbene navedbe nedovoljeno pritožbeno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP) ne dokazala, da je obutev znamke Alpina, ki naj bi jo tožnik po njenih navedbah nosil, takšne standarde dosegala. Kljub temu pa to protipravno ravnanje prve toženke, to je, da tožniku ni zagotovila primerne delovne obutve, ne daje podlage za njeno odškodninsko odgovornost, saj vzročna zveza v tem delu ni podana (ne izhaja niti iz navedb tožnika niti iz zaključkov sodišča prve stopnje), na kar utemeljeno opozarja druga toženka. Kot že prej pojasnjeno, tožnik ni padel, ker bi mu zdrsnilo, ampak je padel, ker se je odlomila veja drevesa, za katero je vlekel, da bi premaknil drevo. Zato ni bistveno, kakšno obutev je ob tem nosil. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da bi se nesreča lahko preprečila, če bi bil primerno obut, vendar pa te navedbe ne konkretizira, niti je ni v postopku pred sodiščem prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da delo, ki ga je tožnik opravljal, spada med enostavna in nezahtevna dela, za katera se ne zahteva dodatna usposobljenost za delo v gozdovih. Ker pa gre po ugotovitvi izvedenca za dela, ki se sicer izvajajo tudi pri delu v gozdu in pri tem nastajajo primerljiva tveganja za poškodbe kot pri običajnem delu v gozdu, je treba tudi pri takšnih delih upoštevati pravila varnega in zdravega dela v gozdu. Glede na takšno mnenje izvedenca je neutemeljena pritožbena navedba druge toženke, da ker ni šlo za delo v gozdu, ni treba upoštevati pravil varnega in zdravega dela v gozdu. S temi pravili bi prva toženka tožnika po pravilni presoji sodišča prve stopnje morala seznaniti, zlasti, ker je tožnik to delo opravljal prvič, in ker ga ni, je podana protipravnost njenega ravnanja. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) mora delodajalec z namenom zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu izvajati potrebne ukrepe, med drugim vključno z obveščanjem in usposabljanjem delavcev. Obveznost dajanja potrebnih navodil delodajalca izhaja tudi iz 9. in 19. člena ZVZD-1. Tožnik zaradi opustitve prve toženke ni opravljal dela po navodilu delavca na delovišču, ki opravlja delo sečnje in izdelave drevja, ni upošteval načina pravilne spravitve podrte drevnine in prepovedi gibanja v nevarnih območjih. Tožnik ni dobil nobenih dodatnih konkretnih navodil o tem, na kakšen način mora delo opravljati, kar bi bilo ob dejstvu, da je to delo prvič opravljal, nujno.

14. V pritožbi prva toženka pavšalno navaja, da je tožnik takšna enostavna in nezahtevna dela že opravljal in da naj bi to celo izhajalo iz dokaznega postopka. V resnici je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno: da je takšno delo opravljal prvič. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo treba pri konkretnem tožnikovem delu upoštevati pravila varnega in zdravega dela v gozdu, s katerimi tožnik ni bil seznanjen niti za delo v gozdu ni bil usposobljen in ga je opravljal prvič, ni mogoče slediti pritožbeni navedbi prve toženke, da je šlo za tako enostavna opravila, da dodatna navodila niso bila potrebna. Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke. Ali bi tožnik dodatna navodila, če bi mu bila dana, dejansko upošteval ali ne, pa v tem sporu ni bistveno niti to ne vpliva na presojo vzročne zveze.

15. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tudi tožnik sam prispeval k nastanku škode, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da je tožnikovo ravnanje v večji meri kot ravnanje prve toženke povzročilo nastanek škodnega dogodka. Ta presoja temelji na ugotovitvi, da tožnik ni upošteval navodila, ki mu je bilo dano oziroma da se je lotil dela, ki ni sodilo v okvir naloge, ki mu je bila odrejena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik samovoljno, brez da bi za to imel navodilo in brez da bi se predhodno posvetoval o drugačnem načinu dela, lotil premikanja nerazžaganega podrtega drevesa z vlečenjem ene od njegovih vej. Iz izpovedi tožnika, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, izhaja, da se mu je zdel premik celega drevesa v dani situaciji bolj smiseln kot to, da bi ga prvotno razžagali in nato po delih odnesli. To pomeni, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, da se je tožnik zavedal navodila, ki ga je dobil glede naloge, ki jo je moral opraviti, a se je odločil, da bo ravnal drugače. Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.

16. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede soprispevka tožnika nima nasprotij v razlogih sodbe, da se sodbe zaradi tega ne bi dalo preizkusiti (in bi bila končno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V resnici tožnik tega sodišču prve stopnje niti ne očita, ampak očita zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek vidi v tem, da je tožnik ravnal v nasprotju s tistim navodilom oziroma nalogo prve toženke, ki ga/jo je prejel in bil z njim/njo očitno seznanjen, tj. prenašanjem že razžaganega drevja. Sodišče prve stopnje ne očita tožniku, da je ravnal v nasprotju s pravili oziroma navodili, s katerimi ni bil seznanjen (ker ga z njimi prva toženka ni seznanila). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je določena navodila tožnik vendarle prejel (v tem delu ne sledi njegovi izpovedi oziroma navedbam), a je ravnal v nasprotju z njimi. To pa ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljena je tožnikova pavšalna pritožbena navedba, da iz izpovedi prič izhaja, da ni jasno, kakšno navodilo je tožnik dobil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič A. A., C. C. in D. D. pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku navodilo dano in znano. Da je dobil nejasna navodila, pa tožnik v postopku niti ni zatrjeval. 17. Ker niso podani niti s pritožbami uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

18. Ker stranke s pritožbami niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP).