Jedro

Potrebo preživninske upravičenke predstavlja pridobitev visokošolske izobrazbe na področju, na katerem bo lahko celovito uresničila svoje sposobnosti, nagnjenja in želje. Način zadovoljitve takšne potrebe pa je odvisen od pridobitnih zmožnosti njenih staršev.

Okoliščina, da ima preživninska upravičenka nepremično premoženje v vrednosti 15.000,00 EUR, ki se prodaja, v povezavi z njeno dolžnostjo, da glede na svojo že izpostavljeno delovno zmožnost, polnoletnost in pridobljeno izobrazbo prve bolonjske stopnje z ustrezno proaktivnostjo tudi sama poskrbi za pokrivanje svojih potreb, v skladu z ustaljeno sodno prakso razbremenjuje starše dolžnosti, da potrebe polnoletnega otroka zagotavljajo z nesorazmernimi napori oziroma da se v korist otroka odrekajo in omejujejo pri svojih potrebah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 400,00 EUR zviša za 150,00 EUR (na 550,00 EUR), - v II. točki izreka pa tako, da se znesek 238,29 EUR zviša za 89,74 EUR (na 328,03 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 52,03 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki tečejo do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki dolžnost plačevanja mesečne preživnine od 14. 10. 2011 v višini 400,00 EUR, in sicer do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke v 15-ih dneh po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, in to v zneskih, določenih s sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem obvestilu pristojnega CSD, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. V presežku, do zahtevanih 850,00 EUR mesečne preživnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 238,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča v zavrnilnem delu se brez izrecnega navajanja pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku v celoti, tj. v višini 850,00 EUR mesečne preživnine, toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Opozarja, da toženec ni ugovarjal temelju zahtevka, niti višini mesečnih potreb, ki jih je navajala tožnica – tako tistim, ki so bile opredeljene za študij v tujini, kot tudi ne tistim, ki so bile opredeljene za študij v Sloveniji. Ugovarjal je zgolj, da glede na svoje premoženjsko stanje ni sposoben plačevati zahtevane preživnine. Tudi sodišče prve stopnje je v tč. 8 obrazložitve izrecno navedlo, da toženec smiselno ugovarja zgolj postavkam, ki so povezane z bivanjem in šolanjem tožnice v Švici. Meni, da za pravdne postopke glede določitve preživnine polnoletnih otrok ne velja določba 408. člena ZPP, zato je sodišče vezano na določbe 7., 212. in 214. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z bistvenim zniževanjem s strani tožnice zatrjevanih in s strani toženca priznanih mesečnih potreb po uradni dolžnosti kršilo vse navedene določbe ZPP v škodo tožnice. Ker je višina mesečnih potreb osnova za določitev preživnine in porazdelitev bremena preživljanja med oba starša, je bila posledično prisojena bistveno nižja preživnina, kot bi bila ob upoštevanju citiranih določil ZPP, ki jih je sodišče prve stopnje obšlo. Že zaradi takšne kršitve sodišča je potrebna razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. Dodaja pa, da je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje posebej navedla, da bo predložila dokazila o posameznih stroških, če bodo sporni. Ker niso bili, višine stroškov glede na 212. člen ZPP tudi ni posebej dokazovala. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju tudi zmotno uporabilo določbi 103. in 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).(2) Tako je zmoten zaključek, da toženec ni dolžan pokrivati stroškov študija v Švici, za katerega naj bi se tožnica odločila samovoljno in neupoštevajoč premoženjske razmere staršev. Sodišče se po njenem mnenju sploh ni opredelilo do podrobnih in konkretnih navedb tožnice, kako je prišlo do njene odločitve za nadaljevanje študija v tujini in ne v Sloveniji, čemur so botrovale predvsem njene prejšnje življenjske razmere, v katere je bila prisiljena zaradi tožnikove kariere, njeno znanje tujih jezikov, ki bi ga z nadaljnjim študijem v Švici poglobila, boljše možnosti za poklicno kariero v tujini ipd. Ker se sodišče do takšnih odločilnih dejstev ni opredelilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožnica povzema razloge za svojo odločitev, da študira v tujini ter poudarja, da so zmožnosti toženca, da jo preživlja, nadpovprečno dobre, saj prejema plačo v višini 2.300,00 EUR (in ne 2.200,00 EUR, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje), ima nadstandardno vozilo ter nepremičnine v lasti. Obremenjen je le s preživninsko obveznostjo v višini 300,00 EUR, ki se bo iztekla januarja 2013, medtem ko ostale obremenitve niso upoštevne, tudi ne nenamenske kreditne obveznosti ter limiti, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prekomerna poraba za lastne potrebe namreč ne znižuje preživninske obveznosti toženca. Glede na nadpovprečne zmožnosti je torej toženec dolžan kriti tudi nadstandardne potrebe tožnice, če študij v Švici opredelimo kot nadstandarden. V zvezi s takšnim stališčem citira odločbe II Ips 394/96, II Ips 278/97 ter VSL IV Cp 3316/2011. Meni tudi, da je zmotno sklicevanje sodišča na 129. člen ZZZDR, saj to določilo omejuje višino preživnine glede na zmožnosti preživninskega zavezanca. Zmožnosti toženca so torej merilo za določitev oziroma omejitev preživnine navzgor tako v primeru priznanja stroškov študija v Švici, kot v primeru priznanja stroškov v Sloveniji. Zgolj podrejeno tožnica podrobno izpodbija tudi oceno sodišča prve stopnje o višini stroškov mesečnih potreb, ki bi jih imela tožnica s študijem v Sloveniji. Meni namreč, da je glede na dejstvo, da tudi študij v Ljubljani zanjo predstavlja študij izven kraja stalnega bivanja, ta ocena podana bistveno prenizko. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec odgovarja na vročeno pritožbo in sodišču druge stopnje predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov z odgovorom na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi kot polnoletna hči toženca vtožuje preživnino v višini 850,00 EUR mesečno, sklicujoč se na redni študij arhitekture, ki ga opravlja v Švici. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnica v Veliki Britaniji že pridobila diplomo prve bolonjske stopnje iz smeri fizika, kakor tudi ne dejstvo, da ji je bila takšna diploma priznana s strani Univerze v Ljubljani ter da se je tožnica v istem študijskem letu vpisala tudi v redni študijski program medicinske fizike na Fakulteti za fiziko in matematiko Univerze v Ljubljani. V pritožbenem postopku je tudi neizpodbijana ugotovitev sodišča, da tožnica študija na ljubljanski fakulteti ne opravlja, saj živi v Švici, kjer opravlja študijske obveznosti na univerzi v Lausanni, smer arhitektura.

6. Kar tožnica izpodbija v pritožbi, pa je zaključek sodišča prve stopnje, da ji toženec ni dolžan kriti potreb življenja v Švici, temveč (zgolj) potrebe življenja, če bi študirala v Ljubljani, ker naj bi ji kot polnoletnemu otroku ne bil dolžan zagotavljati preživljanja z nesorazmernimi napori. Meni, da takšno stališče ni v skladu s 129. členom ZZZDR, v skladu s katerim bi moralo sodišče o preživnini odločati glede na njene dejanske potrebe, tj. glede na njen študij v Švici, višina, do katere jih mora toženec pokrivati, pa bi bila odvisna od njegove materialne in pridobitne zmožnosti.

7. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, saj morajo biti potrebe otrok sorazmerne materialnim in pridobitnim zmožnostim preživninskih zavezancev. Povedano zelo poenostavljeno: vsak otrok ima potrebo po obleki. Kakšno obleko pa so mu v enakih dejanskih okoliščinah dolžni zagotavljati starši, je odvisno od njihovih materialnih in pridobitnih zmožnosti. V kompleksnejših okoliščinah, kakršne so podane v obravnavanem primeru, je torej treba upoštevati, da je zaključek o višini skupnih potreb preživninskega upravičenca prvenstveno odvisen od individualizacije potreb otroka in šele v naslednjem koraku od ocene njihove višine. V zvezi s prvim navedenim „korakom“ tožnica v pritožbi ponavlja argumente, da je njena želja po študiju v tujini logična posledica njenega dotedanjega življenjskega sloga od 15. leta dalje, ki si ga ni sama izbrala in ki ji ga mora toženec smiselno omogočiti tudi v nadaljevanju. Pojasnjuje, da je toženec delal deset let v tujini, zaradi česar je tudi tožnica živela v tujini, tam študirala, si pridobila znanje tujih jezikov, ki bi ga še poglobila s študijem v Švici, s tem pa pridobila tudi boljše možnosti za poklicno kariero v tujini. Glede na v pritožbenem postopku neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica ponovno vpisala prvo stopnjo bolonjskega študija zaradi želje po študiju arhitekture, ter upoštevajoč okoliščino, da je prvo bolonjsko stopnjo pridobila v Veliki Britaniji, pred tem pa je srednjo šolo opravljala v Belgiji., osnovno šolo pa v Sloveniji., sodišče druge stopnje ocenjuje, da tudi ob upoštevanju s strani tožnice izpostavljenih okoliščin njenega izobraževanja in življenja v tujini, ne izhaja takšna njena povezanost oziroma spojenost s tujim okoljem, ki bi narekovala zaključek, da predstavlja zanjo študij v tujini potrebo per se . Takšne navezanosti na določeno tuje okolje tožnica pravzaprav niti ne zatrjuje, temveč je iz zgoraj povzetih ugotovitev o tem, da je v srednješolskih letih živela v Belgiji, prvo bolonjsko stopnjo opravila v Veliki Britaniji, sedaj pa opravlja študij v Švici, jasno, da je zamenjala že več življenjskih okolij in z nobenim izmed njih ni spojena na poseben, izključujoč način.

8. Njeno potrebo predstavlja pridobitev visokošolske izobrazbe na področju, na katerem bo lahko celovito uresničila svoje sposobnosti, nagnjenja in želje. Način zadovoljitve takšne potrebe pa je odvisen od pridobitnih zmožnosti njenih staršev. Četudi je tožnica prvo bolonjsko stopnjo na področju fizike že pridobila, je zatorej sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta ji starša vendarle dolžna finančno omogočiti ponovni vpis prve bolonjske stopnje, a tokrat druge smeri, tj. arhitekture, saj predstavlja takšna izbira študija prav odraz njenih želja in nagnjenj (v tem smislu je sodišče prve stopnje tudi sledilo stališču, ki ga je sodna praksa že zavzela npr. v zadevi II Ips 236/2003). Ali bo tožnica takšen študij opravljala v tujini ali v Sloveniji, kjer trenutno živita oba njena starša, pa predstavlja vprašanje načina oziroma modalitete uresničenja takšne potrebe, ki je pogojena s preživninskimi zmožnostmi tožničinih staršev. Ravno takšno stališče pa izhaja iz razlogov odločb v zadevah II Ips 394/96, II Ips 278/97 in VSL IV Cp 3316/2011, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi.

9. Zgolj dejstvo, da je tožnica z bivanjem v tujini pridobila znanje tujih jezikov, ki bi ga lahko z nadaljnjim študijem v tujini poglobila, ter dejstvo, da bi na takšen način morebiti lahko dobila boljše možnosti za kariero v tujini, namreč še ne utemeljuje ugotovitve, da je s tujim okoljem tako povezana, da nadaljnji študij v tujini dejansko predstavlja del njenih potreb kot celovite osebe. Ker po drugi strani toženec ne službuje več v tujini, v Slovenijo se je vrnil brez prihrankov, tožničina mati pa je brezposelna, je torej tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb tožnice o njenem dosedanjem življenju v tujini treba zaključiti, da financiranje tožničinega študija arhitekture v Švici (ki naj bi po njenih lastnih navedbah stal približno 18.000,00 EUR letno – glej trditve na list. št. 3 sodnega spisa) presega materialne in pridobitne zmožnosti njenih staršev. Kar pa seveda ne izključuje, da si bo tožnica kot polnoletna in študirana oseba takšen študij v tujini lahko omogočila tudi z lastnimi napori v smeri zagotavljanja ustreznih sredstev.

10. Razloge o okoliščinah, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, tj. o njenem življenju in izobraževanju v tujini, je upoštevalo in se do njih opredelilo že sodišče prve stopnje, kar je razvidno zlasti iz obrazložitve v točkah od 4 do vključno 7 izpodbijane sodbe. Tožničina pravica do izjave zato ni bila kršena. Ker pa tožnica sodbi sodišča prve stopnje v zvezi s takšnimi pritožbenimi ugovori izrecno očita pomanjkanje razlogov in posledično kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, velja zgolj pojasniti, da takšne okoliščine ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev, temveč zgolj dokazno pomembna oziroma indična dejstva, šele katerih konsistenten sklop omogoča sklepanje na pravno odločilna dejstva, tj. v konkretnem primeru na potrebe tožnice. Ker se kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nanaša zgolj na odločilna dejstva, tj. tista, ki tvorijo oziroma zapolnjujejo elemente objektivnega dejanskega stanu zadeve, takšna kršitev že iz navedenega razloga v obravnavanem primeru ne more biti podana.

11. Tožničini pritožbi pa je vendarle treba pritrditi v delu, v katerem opozarja na kršitev razpravnega načela pri ugotavljanju potreb tožnice, če bi študirala arhitekturo v Ljubljani. V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor iz razmerij med starši in otroki, v katerih sodišče skladno s 408. členom ZPP oficiozno ugotavlja dejstva zaradi zagotovitve otrokove koristi. Tožnica kot polnoletna oseba, nad katero ni podaljšana roditeljska pravica, ni otrok v smislu 406. člena ZPP. V določbi II. odst. 406. čl. ZPP je določeno, da so spori iz razmerij med starši in otroki (zgolj; op. sodišča) spori o preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica. ZPP tudi izrecno navaja, da zgolj te osebe šteje za „otroke“, katerih pravice in interese je treba tekom postopka zavarovati po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da gre v obravnavani zadevi za (redni) premoženjski spor med polnoletno hčerko in očetom, v katerem je skladno s 7. in 212. členom ZPP mogoče odločati zgolj na podlagi dejstev, ki so jih stranke vnesle v postopek s svojimi trditvami.

12. Tožnica sicer nepravilno opozarja, da je bila višina potreb tožnice, če bi študirala v Sloveniji, med strankama v celoti nesporna. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjal, da se je s tožnico pogovarjal o študiju v tujini ter ji pojasnil svojo finančno situacijo, ki mu tega ne omogoča. Pojasnil ji je tudi, da bi ji z večjimi napori lahko omogočil študij arhitekture, vendar v Sloveniji, kjer bi tožnica lahko živela v njegovem službenem stanovanju, kjer bi imela na razpolago sobo in prehrano, poleg tega pa tudi potrebno mesečno žepnino (glej trditve na hrbtni strani list. št. 9 sodnega spisa). Tožnica je v pripravljalni vlogi, ki je sledila odgovoru na tožbo, takšne trditve toženca prerekala, češ da med njima ni bilo nikdar govora o tem, da bi v primeru študija v Ljubljani živela pri tožencu in da bi tudi v Sloveniji njene potrebe znašale 1.200,00 EUR mesečno, tj. 500.00 EUR iz naslova najemnine in režijskih stroškov, ter ostalo iz naslova prehrane, obleke, obutve, šolskih potrebščin in prevoza domov ter mestnega prevoza. Iz povzetih trditev pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje je torej razvidno, da toženec ostalim stroškom ni ugovarjal, da pa je bila višina stroškov za najemnino in režijske stroške sporna tudi v zvezi z bivanjem tožnice v Ljubljani Ugotovitev sodišča prve stopnje v tč. 8 izpodbijane sodbe, da je toženec smiselno ugovarjal zgolj postavkam, ki so povezane z bivanjem in šolanjem tožnice v Švici (na katero se sklicuje tožnica v pritožbi), zato ni pravilna. Med strankama je bila – kot že pojasnjeno – sporna višina 500,00 EUR, kolikor je tožnica ovrednotila svoje potrebe iz naslova najemnine in režijskih stroškov v Ljubljani, zatrjevanih 700,00 EUR iz naslova prehrane, obleke, obutve, šolskih potrebščin in prevoza domov ter mestnega prevoza pa je bilo neprerekanih.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi oficioznih pooblastil potrebe iz naslova najemnine in režijskih stroškov znižalo na 200,00 EUR mesečno, saj naj bi toliko po splošno znanih okoliščinah znašali najem in stroški v zvezi z najemom sobe s sostanovalcem v Ljubljani. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo ugovarjano in s strani tožnice neprerekano dejstvo, da ima toženec v Ljubljani v najemu službeno stanovanje, v katerem lahko omogoči tožnici bivanje v svoji sobi (takšno dejstvo je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi pooblastila iz 355. člena v zvezi s smiselno uporabo četrte alineje 358. člena in prvim odstavkom 347. člena ter ob upoštevanju ureditve iz drugega odstavka 214. člena ZPP), pri čemer bi takšna namestitev – ob odsotnosti drugačne želje tožnice – po oceni sodišča druge stopnje sicer tudi ustrezala njenim študijskim potrebam. Zaradi tožničine želje živeti ločeno od toženca sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 131.a člena ZZZDR (v skladu s katerim lahko tisti, ki ima pravico do preživnine, iz pomembnih razlogov zahteva, naj se mu plačuje v denarju) in upoštevajoč sodno prakso (glej odločbo II Ips 183/2000 in II Ips 823/2006) navkljub tožničini možnosti živeti skupaj s tožencem (in načelni možnosti preživninskega zavezanca, da sam izbere način zagotavljanja preživnine), le-tej ne more odreči denarne preživnine iz naslova najemnih in režijskih stroškov.(3) Vendar pa je tožnica iz tega naslova – ravno zaradi tako ugotovljene možnosti živeti skupaj s tožencem, za katerega ni bilo ugotovljeno, da je kriv za odsotnost tožničine želje živeti v skupnem gospodinjstvu – upravičena le do tolikšnega zneska preživnine, kolikor bi ga bil dolžan plačevati toženec, če bi tožnica živela pri njem. Stroški bivanja tožnice pri tožniku v njegovem najemniškem stanovanju pa po oceni sodišča druge stopnje ob upoštevanju splošno znanih dejstev o povprečni višini obratovalnih stroškov in uporabi pooblastila iz 216. člena ZPP ne bi presegali 70,00 EUR mesečno, saj bi vključevali zgolj povečanje tistih obratovalnih stroškov stanovanja, katerih višina je odvisna od števila oseb v stanovanju (navedeno pa predstavlja kvečjemu strošek vode, elektrike in komunalnih storitev; vsi ostali (morebitni) priključki (telefonski, internetni) pa toženca kot najemnika bremenijo, četudi v stanovanju biva sam). Glede na to, da so ostale druge potrebe tožnice v višini 700,00 EUR tekom postopka – kot že pojasnjeno – neprerekane, znašajo torej mesečne potrebe tožnice skupaj z najemnino in režijskimi stroški 770,00 EUR. Toženec pa jih je po oceni sodišča druge stopnje iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju, dolžan kriti do višine 550,00 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da so pridobitne zmožnosti toženca – ki kot sekretar, zaposlen na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor v Direktoratu za mednarodne zadeve v Ljubljani, zasluži 2.200,00 EUR mesečno – vendarle precej višje od preživninskih zmožnosti matere tožnice, ki je brezposelna. Vztrajanje tožnice, da je toženčev mesečni osebni dohodek višji, je neutemeljeno in tudi sicer nekonkretizirano, saj določno ne izpodbija ugotovitev sodišča o vsebini predložene plačilne liste za mesec oktober 2011 ter potrdila ministrstva z dne 22. 2. 2012 o višini toženčeve plače za obdobje od septembra 2011 do januarja 2012, iz katerih dejansko izhaja povprečni mesečni dohodek toženca v višini 2.200,00 EUR, kakor tudi dejstvo, da v tem obdobju ni prejel izplačil iz naslova dnevnic, kar je ugovarjala tožnica tekom postopka. Sodišče druge stopnje pa je upoštevalo tudi, da je toženec glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje lastnik šestih parcel v katastrski občini x. (Občina Č.) v izmeri 3.000 m2 in delovne barake, katerih skupna vrednost je bila leta 2010 na podlagi 10. člena Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin ocenjena na 2.700,00 EUR, ter da je lastnik osebnega vozila BMW 520d, letnik 2008 (na kar posebej opozarja tožnica v pritožbi).

15. Sodišče druge stopnje sprejema tudi neizpodbijane dejanske zaključke sodišča prve stopnje o izdatkih toženca, vsebovane v 11. točki obrazložitve sodišča prve stopnje, pri čemer ne sledi pavšalnemu materialnopravnemu ugovoru tožnice, da takšni izdatki oziroma obremenitve dohodka (brez navedbe kateri(e)) niso upoštevni, saj predstavljajo nujne in po višini razumne življenjske stroške, deloma pa predstavljajo obveznost toženca zaradi dolžnosti preživljanja bivše zakonske partnerice. Izjemo predstavlja zgolj kreditna obveznost v višini 170,00 EUR mesečno, za katero tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pridobitnih zmožnosti toženca, saj toženec potrebe oziroma namena takšne zadolžitve ni konkretiziral tako, da bi sodišče lahko preizkusilo utemeljenost njene prednosti pred obveznostjo vzdrževanja polnoletne hčerke pri svojem rednem študiju (navedel je zgolj, da je kredit najel »iz osebnih razlogov za kritje nepredvidljivih stroškov iz zdravstvenih in družinskih razlogov«, kar pa ni zadostno substancirano oziroma samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da je takšna obveznost prednostna pred preživninsko obveznostjo do tožnice). Prav tako v okviru presoje materialnih in pridobitnih zmožnosti toženca ni mogoče upoštevati negativnega salda na toženčevem osebnem računu v višini 1.000,00 EUR, saj razlogi za koriščenje limita v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bili ugotovljeni, nepopolnost ugotovitve dejanskega stanja v tem delu pa v pritožbenem postopku ni grajana. Upoštevnosti takšnega dejstva pri ugotavljanju materialnih zmožnosti toženca zato ni mogoče preveriti ali ocenjevati.

16. Ob upoštevanju tako ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnosti toženca, kakor tudi neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o materialnih in pridobitnih zmožnosti matere tožnice v točki 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje – ki je sicer brezposelna, a pridobitno sposobna – ter upoštevajoč polnoletnost, delovno zmožnost in tožničino pridobljeno izobrazbo prve bolonjske stopnje, zaradi česar mora tožnica po svojih močeh tudi sama prispevati k svojemu preživljanju, tožencu ob ugotovljenih potrebah tožnice v višini 770,00 EUR ni mogoče prisoditi višje mesečne preživninske obveznosti od 550,00 EUR. V skladu s 123. členom ZZZDR namreč dolžnost preživljanja otrok bremeni oba starša in četudi je mati tožnice kot brezposelna oseba vključena v progam samozaposlovanja, v katerem zaenkrat še ne dosega nobenih dohodkov in jo dejansko vzdržuje njena mati (do 31. 1. 2013 pa prispeva k njenemu preživljanju z mesečim zneskom v višini 300,00 EUR tudi toženec), navedeno še ne utemeljuje zaključka, da zanjo ne obstaja dolžnost, da se ustrezno dodatno potrudi za pridobivanje sredstev, s katerimi bo po svojih zmožnostih zadovoljevala potrebo po rednem študiju svoje polnoletne hčerke. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo okoliščin (tožnica v pritožbi jih tudi ne navaja), ki bi materi tožnice takšno dodatno aktivnost preprečevale. Četudi je dolžnost preživljanja polnoletnih otrok zrelativizirana, je bilo namreč v sodni praksi že večkrat pojasnjeno, da morajo starši vendarle „storiti vse, kar je od njih mogoče razumno pričakovati, da polnoletnemu otroku omogočijo pridobiti tako izobrazbo, ki bo skladna z otrokovo nadarjenostjo in z njegovimi umskimi in telesnimi sposobnostmi“ (II Ips 236/2003). Ker je prvo sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve za preživljanje zoper toženca izhajalo ravno s takšnega stališča, bi bilo zato v nasprotju z načelom pravičnosti (v katerega je med drugim vgrajen princip enakosti) ter ustavno in zakonsko določeno dolžnostjo (ki je hkrati tudi pravica) staršev, da preživljajo svoje otroke v okviru celostne skrbi za njihov zdrav in skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR) ter za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo (drugi odstavek 103. člena ZZZDR), če bi sodišče z istega izhodišča ne izhajalo tudi pri upoštevanju porazdelitve preživninskega bremena med obema staršema.

17. Prisojo višje preživninske obveznosti toženca preprečuje tudi neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnica nepremično premoženje v vrednosti 15.000,00 EUR, ki se prodaja. Takšna okoliščina v povezavi z dolžnostjo tožnice, da glede na svojo že izpostavljeno delovno zmožnost, polnoletnost in pridobljeno izobrazbo prve bolonjske stopnje z ustrezno proaktivnostjo tudi sama poskrbi za pokrivanje svojih potreb, v skladu z ustaljeno sodno prakso razbremenjuje starše dolžnosti, da potrebe polnoletnega otroka zagotavljajo z nesorazmernimi napori oziroma da se v korist otroka odrekajo in omejujejo pri svojih potrebah.

18. Dejstvo zniževanja plač v javni upravi, na katerega se sklicuje toženec v odgovoru na pritožbo, v obravnavani zadevi ni upoštevno, saj je potrditvah samega toženca nastalo po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, odločitev v pravdnem postopku pa lahko temelji zgolj na stanju zadeve do zaključka glavne obravnave (t.i. časovne meje pravnomočnosti).

19. Glede na pojasnjeno je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo in prisojeno mesečno preživnino v višini 400,00 EUR zvišalo na 550,00 EUR (355. člen ZPP).

20. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede njihove odmere v višini 507,00 EUR za tožnico (toženec stroškov ni priglasil) se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in specifikacijo stroškovnika v spisu, glede na višji uspeh tožnice po spremembi odločitve (tožnica je zahtevala preživnino v višini 850,00 EUR, po spremembi je uspela z zahtevkom v višini 550,00 EUR, zato je njen uspeh 64,70-odstoten, toženčev pa 35,30-odstoten) pa je tožnici v skladu z načelom uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) prisodilo 328,03 EUR (tj. 64,70-odstotkov od 507,00 EUR odmerjenih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje). Ker toženec stroškov pred sodiščem prve stopnje ni priglasil, je torej sodišče druge stopnje stroškovno odločitev iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici pred spremembo prisojeni znesek v višini 238,29 EUR zvišalo na 328,03 EUR.

21. V pritožbenem postopku je tožnica izpodbijala zavrnilni del odločitve v višini 450,00 EUR, uspela pa je za 150,00 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh v postopku s pritožbo 33,33-odstotni oziroma enotretjinski. V takšnem deležu ji je sodišče druge stopnje skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP tudi prisodilo odmerjene pritožbene stroške. Le-ti glede na Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT)(4) in priglašene stroškovne postavke ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela v višini 1.350,00 EUR (5) znašajo 156,10 EUR (110,40 EUR iz naslova nagrade za postopek po tar. št. 3210, 19,68 EUR iz naslova materialnih izdatkov za stranko po tar. št. 6002 (saj stroškov iz tega naslova v presežku do zneska 22,08 EUR, do kolikor bi bila upravičena po navedeni tar. št., ni priglasila, sodišče pa je tudi glede stroškovne odločitve vezano na zahtevke strank) ter 26,02 EUR iz naslova DDV od vsote predhodnih zneskov). Tožencu je tako glede na 33,33-odstotni pritožbeni uspeh tožnice naložilo plačilo 52,03 EUR (tj. 156,10 EUR x 0,3333) stroškov v postopku s pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. (1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(3) Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 183/2000 tako med drugim navaja: „Osamosvojitev v tem pomenu je slejkoprej lahko tehten razlog, da otrok zahteva preživnino v denarju, kadar živi ločeno od staršev in če so seveda sploh podani pogoji za izpolnjevanje njihove preživninske obveznosti zaradi šolanja otrok.“

(4) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(5)Tožnica je namreč na pritožbi zmotno označila vrednost izpodbijanega dela kot znesek 2.550,00 EUR (tj. enako kot vrednost spornega predmeta) in posledično zmotno priglasila vrednost odvetniških storitev, saj je odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala zgolj v zavrnilnem delu, tj. za 450,00 EUR mesečne preživnine, kolikor znaša razlika med zahtevano mesečno preživnino v višini 850,00 EUR in s sodbo sodišča prve stopnje prisojeno mesečno preživnino v višini 400,00 EUR. Ker se po ZOdvT vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek 21. člena ZOdvT), kar za preživnino ni; ZST-1 pa v 23. členu določa, da se v sporih o pravici do zakonite preživnine ali o terjatvi posameznih zneskov zakonite preživnine izračuna vrednost za plačilo takse tako, da se seštejejo dajatve za tri mesece, razen če se ne zahteva preživnina za krajši čas; je torej v obravnavani zadevi, v kateri tožnica vtožuje preživnino za daljši čas od treh mesecev, vrednost v pritožbi izpodbijanega dela 1.350,00 EUR, tj. 3 x 450,00 EUR).