Jedro

Pritožbeno sodišče je izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo po 178. členu OZ, ne da bi ugotavljalo obstoj prvin civilnega delikta. Tako je ravnalo, ker je menilo, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil. Takšno ravnanje je napačno. Oprostilna kazenska sodba za tožnika ne nadomešča predpostavk civilnega delikta, ki naj bi ga storila toženka, in so pogoj za izrek odškodninske sankcije.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Tožnik je bil ravnatelj A.. Toženka je bila tam zaposlena kot vzgojiteljica.

2.Tožnik je v tej pravdi uveljavljal odškodninsko varstvo zaradi zatrjevanega posega v njegove osebnostne pravice. Vanje naj bi posegla toženka z očitki o spolnem nadlegovanju, manipuliranju in šikaniranju na delovnem mestu ter o uživanju in spodbujanju uživanja alkohola na delovnem mestu.

3.Očitke te vrste naj bi toženka naslovila na več fizičnih in pravnih oseb, med drugim tudi državnim ustanovam in medijem. O tem naj bi spregovorila tudi v oddaji Preverjeno na televizijskem programu POP TV in A kanal.

4.Tožnik meni, da je z lažnivimi obtožbami posegla v njegovo čast in dobro ime, zato v tej pravdi uveljavlja denarni odškodninski zahtevek ter v zahtevku ubeseden preklic izjav z opravičilom (tekst), ki naj ga toženka sporoči sedemintridesetim subjektom, ki so v zahtevku poimensko navedeni.

Odločitev sodišča prve in druge stopnje

5.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je sicer, da se je večina postopkov, ki jih je toženka sprožila zoper tožnika, končala v njegov prid. Tako tudi kazenski postopek, v katerem je bila izdana oprostilna sodba. Kljub temu je nato ugotavljalo relevantno dejansko stanje, zlasti je presojalo vprašanje protipravnosti toženkinega ravnanja. Sodišče prve stopnje je izrecno izhajalo s stališča (32. točka obrazložitve), da ni vezano na oprostilno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil tožnik oproščen kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (prvi odstavek 197. člena Kazenskega zakonika). Pri tem se je sklicevalo na 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po dokaznem postopku je nato ugotovilo, da je tožnik ravnal deliktno s stališča odškodninskega prava - grobo in nedopustno je posegel v toženkino osebnost in spolno nedotakljivost. Toženka zato ni ravnala nedopustno. Tožnik ni izkazal, da bi ga krivo ovadila. Tudi televizijski prispevek, v katerem je toženka nastopila, je bil namenjen le resni kritiki pomembne družbene dejavnosti ter ni nastal na njeno pobudo. Šlo je za dovoljeno kritiko razmer v domu, ki so bile po ugotovitvah sodišča prve stopnje neurejene, ne pa za napad na tožnikovo osebnost, ki bi imel zaničevalni namen. Sodišče je zaključilo, da toženka z izpodbijanjem odpovedi delovnega razmerja na delovnem sodišču, prijavami tožnika Komisiji za obravnavo, preprečevanje in odpravo posledic mobinga, Inšpektoratu RS za šolstvo in šport, Policijski upravi Maribor, Varuhu človekovih pravic ter z vložitvijo kazenske ovadbe ni ravnala protipravno, ampak je uresničevala pravice, ki ji jih podeljuje pravo. Prijave je podala in sporočila poslala z namenom zaščite svojih pravic in pravic otrok ter mladostnikov v domu, zanje pa je imela dejansko podlago v ravnanju tožnika. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da do okrnitve tožnikovega ugleda zaradi toženkinih ravnanj ni prišlo, nastanka pravno priznane škode pa ni izkazal.

6.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je njegovemu nedenarnemu odškodninskemu zahtevku ugodilo. Toženko je tako zavezalo k preklicu izjave in k opravičilu.

7.Takšno odločitev je oprlo na nosilno stališče, ki ga je razvilo v 9. - 12. točki obrazložitve. Njegovo bistvo je, da odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje ter da je pravdno sodišče vezano na oprostilno kazensko sodbo. Razlogi sodišča prve stopnje so po stališču pritožbenega sodišča "zaradi učinkovanja domneve nedolžnosti oziroma vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo napačni. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje" (12. točka obrazložitve).

Sklep o dopustitvi revizije

8.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 45/2025 z dne 16. 4. 2025 dopustilo revizijo tožene stranke glede naslednjega vprašanja:

Ali bi sodišče druge stopnje moralo pri izrečeni obveznosti sporočitve teksta tožene stranke, z vsebino in subjekti iz točke I. izreka sodbe, presojati tudi nadaljnje elemente odškodninskega delikta zaradi izključitve protipravnosti oz. nedopustnosti ravnanja tožene stranke?

Navedbe strank v revizijskem postopku

Navedbe toženke v reviziji

9.Toženka v reviziji, ki je bolj ali manj prepis predloga za njeno dopustitev, v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ne obstaja protipravnost. Tožnik ne razpolaga z obsodilno kazensko sodbo v smislu vezanosti civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo po 14. členu ZPP. Za realizacijo te oblike nepremoženjske škode bi moralo sodišče druge stopnje presojati tudi ostale elemente odškodninske odgovornosti, z nadaljnjimi elementi odškodninskega delikta se sploh ni ukvarjalo in je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik bi namreč moral dokazati toženkino ravnanje, ki je imelo namen razžalitve in oškodovanja njegove časti in dobrega imena, torej njen zaničevalni namen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (34. točka obrazložitve), da je toženka ravnala z namenom zaščite svojih pravic, iz vsebine podanih izjav pa izhaja, da je njihov namen v predstavitvi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi je želela doseči sankcioniranje kršitev.

Navedbe tožnika v odgovoru na revizijo

10.Tožnik meni, da je nesporno, da je žrtev toženkinih ravnanj, saj je dokazni postopek več kot potrdil, da je toženka podajala neresnične in izmišljene navedbe; sodišče prve stopnje pa je bilo na njeni strani. Tožnik pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča o pomenu oprostilne sodbe, toženki očita, da je zlorabljala pravice in ga javno očrnila. Prijave niso bile namenjene zaščiti toženkinih pravic, ampak maščevanju. Predlaga, naj se revizija zavrne. Če pa bo ugotovljeno, da pritožbeno sodišče ni presojalo elementov odškodninskega delikta zaradi izključitve protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja, s čimer se tožnik sicer ne strinja, je mogoče tožbenemu zahtevku tudi zgolj delno ugoditi. Vsaj v tistem delu, ki ga zajema oprostilna kazenska sodba (torej glede spolnega nadlegovanja in šikaniranja na delovnem mestu) je opravičilo povsem upravičeno.

Presoja Vrhovnega sodišča

11.Revizija je utemeljena.

12.V revizijskem postopku je izpodbijan tisti del sodbe, s katerim je bilo toženki naloženo, da na izrecno določene naslove pošlje sporočilo, ki zajema preklic njenih izjav o tožniku ter opravičilo. Vsebina takšnega izpolnitvenega ravnanja ustreza nedenarni odškodninski sankciji iz 178. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

13.Tak zahtevek je utemeljen, če oškodovanec dokaže naslednje prvine civilnega delikta:

-škodljivo dejstvo oziroma ravnanje;

-poseg v osebnostne pravice oškodovanca;

-vzročno zvezo med (izjavnim) ravnanjem in prizadetostjo osebnostnih pravic ter

-protipravnost škodljivega (izjavnega) ravnanja, ki zajema tudi ustavnopravni test kolidirajočih pravic; vsak poseg v ugled določene osebe namreč ni nedopusten, meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb.

14.Pritožbeno sodišče sodbe, s katero je toženki naložilo nedenarno odškodninsko sankcijo, ni oprlo na poprejšnjo ugotovitev in presojo, da so zaradi njenega protipravnega ravnanja podane pravkar naštete prvine civilnega delikta. Še več: v izpodbijani sodbi ni razlogov o prav nobeni izmed zgoraj naštetih prvin civilnega delikta. Pritožbeno sodišče napravi le neobrazložen preskok s stališča, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil, v spremembo sodbe sodišča prve stopnje, torej v izrek sankcije tožnici (za poprej neugotovljeno pravno kršitev). Tudi če bi bilo stališče o vezanosti na oprostilno kazensko sodbo pravilno (o tem vprašanju revizija ni bila predlagana niti dovoljena, zato se vrhovno sodišče z njim ne ukvarja), ugotovitev, da je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen, za ugoditev tožbenemu zahtevku zoper toženko ne zadošča, kar revidentka utemeljeno izpostavlja. Niti vezanost na kazensko oprostilno sodbo (o tam obravnavanih dejanjih tožnika) ne bi vzpostavila ali nadomestila prvin civilnega delikta, ki so po 178. členu OZ predpostavka, da je mogoče toženki pripisati odškodninsko odgovornost (za njena dejanja, na katera se kazenska sodba ne nanaša) ter ji naložiti odškodninsko sankcijo. Ob tem in ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, tožnik pa tudi ni izkazal nastanka pravno priznane škode, je o razlogih, ki utemeljujejo odločitev pritožbenega sodišča za ugoditev tožbenemu zahtevku, mogoče le ugibati.

15.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se torej glasi: pritožbeno sodišče bi moralo presojati prvine odškodninskega delikta ter svojo odločitev opreti na poprejšnjo ugotovitev in presojo, da je bil tožnik zaradi toženkinega nedopustnega (protipravnega) izjavnega ravnanja prizadet v svoji ustavnopravno varovani osebnostni sferi.

Odločitev o reviziji

16.Ker je pritožbeno sodišče izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo iz 178. člena OZ ne da bi pri tem ugotovilo obstoj prvin civilnega delikta, je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je spodnja premisa sodniškega silogizma ostala nepopisan list, je podan položaj iz drugega odstavka 381. člena ZPP. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku mora pritožbeno sodišče o pritožbi odločiti ob pravilni uporabi določb OZ o odškodninski odgovornosti in pri tem upoštevati zgoraj predstavljena materialno pravna izhodišča.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

17.Odločitev o stroških je oprta na pooblastilo iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo z večino glasov. Proti sta glasovala sodnika mag. Matej Čujovič in Tomaž Pavčnik. Slednji je podal odklonilno ločeno mnenje (sedmi odstavek 324. člena ZPP), ki se mu je pridružil sodnik mag. Matej Čujovič. Sodnica Katarina Parazajda je podala pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1Prim. sodba VSRS II Ips 117/2014.

***********************************

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE KATARINE PARAZAJDA

Povezava na PDF dokument

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA TOMAŽA PAVČNIKA, KI SE MU PRIDRUŽUJE VRHOVNI SODNIK mag. MATEJ ČUJOVIČ

Povezava na PDF dokument

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 178

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.