24. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., trenutno na prestajanju kazi zapora v ZPKZ Z. pri V. na seji senata dne 24. oktobra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 381/99 z dne 25. 1. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 137/99 z dne 24. 9. 1999 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo spoznalo pritožnika za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: KZ) in mu za to kaznivo dejanje določilo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Upoštevalo je še kazen pet mesecev zapora, ki je bila pritožniku določena s pogojno obsodbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Celju št. K 58/95 z dne 7. 7. 1997, in pogojno obsodbo preklicalo. Poleg tega je sodišče upoštevalo tudi kazen eno leto zapora, ki je bila pritožniku izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 210/98 z dne 15. 1. 1999 in mu z izpodbijano sodbo izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu, od 23. 3. 1999 dalje.

2.Pritožnik se v obširni ustavni pritožbi sklicuje na razloge, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi 16. 3 2000. Predvsem naj bi bilo po njegovem mnenju v postopku nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj očitanega kaznivega dejanja ne bi storil, ter nepravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Podane naj bi bile številne kršitve Ustave in določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP).

3.Prvostopno in drugostopno sodišče naj bi napačno uporabili določbi 4. in 15. člena KZ in s tem kršili materialno pravo.

4.Kršitev procesnega prava naj bi bila po navedbah pritožnika podana z naslednjimi kršitvami določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP): prvega in drugega odstavka 1. člena, 2. člena, 3. člena, 11. člena, četrtega odstavka 12. člena, 15. člena, prvega in tretjega odstavka 16. člena, prvega in drugega odstavka 17. člena in drugega odstavka 18. člena ZKP. Pritožnik zatrjuje kršitve 1., 5. in 8. člena Ustave, kot kršitve ustavnih pravic pa navaja kršitev 14., 18., 19., 20., 21., 22., 23., 25., 27., 28., 29., 32., in 34. člena Ustave. Posebej pritožnik obrazloži kršitev tretje alinee 29. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Kršitev naj bi bila podana s tem, ko ni smel biti prisoten pri zaslišanju obremenilnih prič pri preiskovalnem sodniku. Obsojen naj bi bil brez kakršnihkoli materialnih dokazov, saj naj bi policija v številnih opravljenih hišnih preiskavah nikoli ne našla sledi kaznivih dejanj, povezanih z očitanim kaznivim dejanjem. Na sodišču naj bi bile zaslišane neverodostojne priče, ki naj bi krivo pričale. Poleg tega naj ne bi imel pravice do vpogleda v celotni spis. Zato naj bi bila po navedbah pritožnika podana tudi kršitev in sicer prvega odstavka in točke b) in d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Prav tako naj bi bila podana kršitev 1., 5., 8. in 13. člena EKČP. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb in "brezkompromisno rehabilitacijo".

5.Po določbi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ustavna pritožba se lahko vloži, ko so izčrpana redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva. Ustavno sodišče lahko izjemoma odloči o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

6.Zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek , ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP), o kateri odloča Vrhovno sodišče. Iz ustavne pritožbe je razvidno, da je pritožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, vendar jo je, kot izhaja iz poizvedb, opravljenih v kazenski pisarni Vrhovnega sodišča, vložil isti dan kot ustavno pritožbo, to je dne 16. 3. 2000. Iz tega izhaja, da postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti še teče, zato procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev še ni podana. Pritožnik pa v ustavni pritožbi ne predlaga izjemne (predčasne) obravnave in tudi ne uveljavlja razlogov za obravnavanje ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, Ustavno sodišče samo pa jih v okoliščinah primera tudi ni ugotovilo. Ustavno pritožbo je bilo zato treba zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk