Jedro

Zavarovanka svoje delo opravlja na delovnem mestu pomivalka v kuhinji ter pomožna dela iz gostinske stroke, pri tem delu pa je potrebno tudi dvigovanje bremen nad višino ramen (pospravljanje posode, sprejemanje blaga ipd.). Ker v spornem obdobju tega ni bila zmožna, je pravilna presoja, da se odpravijo odločbe toženca, da je zavarovanka zmožna za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 11. 9. 2007, v odločbi toženke z dne 21. 8. 2007 je v 1. odst. izreka odpravilo ugotovitev, da je zavarovanka A.Š. od 25. 8. 2007 do 25. 9. 2007 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Odpravilo je odločbo toženke z dne 15. 10. 2007 in z dne 24. 9. 2007, nadalje odločbo z dne 9. 1. 2008, v odločbi z dne 18. 12. 2007 pa v 1. odst. izreka odpravilo ugotovitev, da je zavarovanka A.Š. od 25. 12. 2007 dalje zmožna za delo (1. toč. izreka). Ugotovilo je, da je bila zavarovanka A.Š. začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 25. 8. 2007 do 13. 1. 2007 ter od 25. 12. 2007 do 15. 3. 2009 (2. toč. izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 2.339,19 EUR (3. toč. izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo ugotovitev iz dokončno zaključenega invalidskega postopka in je nepravilno ugotavljajo, ali je bila zavarovanka v spornem obdobju začasno nezmožna za ustrezno delo z ugotovljenimi omejitvami. Začasna nezmožnost za delo v obravnavanem primeru se lahko ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti, torej v okviru omejitev iz dokončne invalidske odločbe z dne 20. 6. 2005 in 12. 12. 2006 in po spremenjeni odločbi ZPIZ-a po reviziji z dne 3. 9. 2007, ki so upoštevale zavarovankino zdravstveno stanje. Toženka vztraja, da je bila zavarovanka v celotnem spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami, skladno z odločbami ZPIZ-a. V 2. toč. izreka izpodbijane odločbe ni navedeno, za kakšno delo je zavarovanka A.Š. nezmožna. Temveč je samo ugotovitev, da je začasno zavarovanka A.Š. nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 25. 8. 2007 do 13. 12. 2007 ter od 25. 12. 2007 do 15. 3. 2009 tako, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je pri izpodbijani odločitvi, v ponovljenem postopku, upoštevalo odpravo odločbe ZPIZ-a z dne 12. 12. 2006 in z dne 3. 9. 2007 v drugem sodnem postopku, ki se vodi pod opr. št. Ps 2438/2007 z dne 22. 10. 2010, pri čemer toženka meni, da kasneje nastala stanja ne morejo imeti vpliva na odločitev za nazaj in je tako pritožba toženke utemeljena. Sodišče prve stopnje nepravilno zaključuje, da med ugotovljenimi omejitvami za delo na drugem ustreznem delovnem mestu ni navedene tudi omejitve dvigovanja bremen nad višino ramen. Sodišče se je na podlagi take ocene postavilo na stališče, da je zavarovanka sicer trajno zmožna dvigovati bremena nad višino ramen, in da prepoved dvigovanja bremen nad višino ramen predstavlja utemeljen razlog za ugotovitev njene začasne nezmožnosti za delo. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju s tem, kar so tekom postopka izpovedale priče, predvsem zavarovank sama in izvedenci, predvsem pa je ta ugotovitev sodišča v nasprotju z že navedenimi odločbami ZPIZ-a iz katerih nedvoumno izhaja, da ima zavarovanka kot invalid III. kategorije pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto brez dvigovanja bremen nad 8 kg, kar pomeni, da gre za trajno in ne morda za začasno oviro pri delu.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam toženke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke v celoti zavrne in potrdi izpodbijano prvostopenjsko sodbo. Meni, da je bilo v sodnem postopku nesporno ugotovljeno, da zavarovanka v spornem obdobju ni bila sposobna za pridobitno delo v polnem delovnem času, saj je osebni zdravnik zavarovanke ocenil, da bi bilo potrebno bolniški stalež podaljšati, in je zato podal ustrezni predlog toženki, specialist fiziater je izdal dva izvida iz katerih je razvidno, da je bila groba moč desnice pri zavarovanki evidentno reducirana, gibljivost v desni rami pa praktično blokirana. Pri zavarovanki je bil ugotovljen kronični kalcifirajoči proces, ob tendinah RM desne rame in utesnitev v desnem ramenskem sklepu ter je bila predlagana nujna fizikalna terapija in stalež. Lečeči fiziater in izvedenec sta v sodnem postopku podala ugotovitve in zaključke, iz katerih izhaja, da zavarovanka s fiziatričnega vidika ni bila sposobna za pridobitno delo in tako v tem smislu prvostopni sodbi ni mogoče ničesar očitati. Nadalje meni, da odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne ureja pravnega položaja, ki je bil identičen tistemu v tem postopku. V zadevi, ki je bila predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem RS, odločba ZPIZ ni bila razveljavljena že v postopku pred ZPIZ. V tisti zadevi ugotovitve in zaključki osebne zdravnice, lečečega fiziatra ter izvedenca v pravdi tudi niso nasprotovale ugotovitvam v odločbi toženke. V konkretnem primeru pa je dejansko stanje bistveno drugačno, izdanih je bilo več odločb ZPIZ-a, čeprav so te različno urejale položaj zavarovanke. Zavarovanka v konkretnem primeru v spornem obdobju ni bila zmožna za delo po nobeni izmed odločb ZPIZ. Zavarovankino stanje je bilo takšno, da je objektivno bil potreben bolniški stalež, saj je poleg številnih drugih zdravstvenih težav (diabetes, glikemija) trpela tudi zaradi utesnitve v desnem ramenskem sklepu in je imela blokirano gibljivost v desni rami, predpisana je bila fizioterapija in tako ni bila zmožna opravljati delovnih nalog v polnem delovnem času. V danem primeru tudi ne gre za trajno stanje, ko to zmotno navaja toženka, saj je lečeči fiziater izrecno pojasnil, da je v obdobjih, ko so težave v mirovanju, zavarovanka zmožna za delo. Kar je potrdil tudi izvedenec v sodnem postopku, ki je zavzel stališče, da gre v tem obsegu za začasno nezmožnost za delo. Tudi stališče toženke, da bi moralo sodišče v 2. toč. izreka sodbe podrobno pojasniti, za katero delo zavarovanka ni zmožna je napačno in v nasprotju s sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb toženke glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo zavarovanke A.Š. za poln delovni čas od 25. 8. 2007 do 13. 12. 2007 ter od 25. 12. 2007 do 15. 3. 2009. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločilo že s sodbo opr. št. Ps 2619/2007 z dne 29. 1. 2010 ter zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je Višje delovno ni socialno sodišče s sklepom opr. št. Psp 220/2010 z dne 26. 5. 2010 pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi sklepa je pritožbeno sodišče menilo, da je sodišče prve stopnje pri oceni dejanskega stanja spregledalo dva izvida lečečega specialista fiziatra z dne 10. 5. 2007 in 16. 7. 2007 in je tako potrebno dokazni postopek dopolniti, z zaslišanjem zdravnika M.Š., ki je izdal oba izvida, dodatno naj se zasliši izvedenka fiziatrinja, od tožeče stranke pa pridobi opis del, ki jih je zavarovanka opravljala po dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 3. 9. 2007 ter nato ponovno odloči. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti in s pomočjo zaslišanja lečečega fiziatra ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Po mnenju izvedenca nevrologa je bila zavarovanka v spornem obdobju zmožna za delo, prav tako po mnenju izvedenke diabetologinje, ob pogoju, da je imela možnost merjenja glikemije. Sodišče je v zvezi s tem ocenilo, da je tožnica takšno možnost imela ter, da dejstva, da navedena omejitev ni bila posebej zapisana v invalidski odločbi ne vpliva na delazmožnost zavarovanke. Sodišče je zaslišalo lečečega fiziatra, ki je izpovedal, da je zavarovanko obravnaval prvič 10. 5. 2007, ko je navajala težave z rameni, predvsem z desnim ramenom in je v statusu desne rame ugotavljal omejeno gibljivost in bolečino. Predpisal ji je fizikalno terapijo in stalež. Po opravljeni fizioterapiji je prišla na kontrolo dne 16. 7. 2007, ko je ugotavljal, da bistvenega izboljšanja ni bilo. Izpovedal pa je tudi, da se z vprašanjem zmožnosti zavarovanke za dvigovanje bremen nad višino ramen ni ukvarjal. Se pa težave, kot jih ima zavarovanka dajo reševati z občasnimi staleži, če pride do izbruha teh težav. Če so zadeve v mirovanju potem je zavarovanka zmožna za delo v okviru omejitev, ki jih ima kot invalidka III. kategorije invalidnosti. Izvedenka fiziatrinja dr. H.B. pa je na podlagi obeh izvidov lečečega fiziatra z dne 10. 5. 2007 in z dne 16. 7. 2007 izrecno izpovedala, da zavarovanka v spornem obdobju ni bila zmožna za delo z dvigovanjem nad višino ramen in sicer za celotno sporno obdobje in bi zanjo ves čas morala veljati omejitev dvigovanja bremen nad višino ramen. Menila je, da v odločbi ZPIZ z dne 3. 9. 2007 ta omejitev manjka. Če zavarovanki ne bi bilo potrebno dvigovati bremen nad višino ramen, bi bila za delo, po odločbi ZPIZ-a, sposobna.

Ob tako ugotovljenem zdravstvenem stanju zavarovanke A.Š. je potrebno upoštevati, da je zavarovanka imela v času izdaje dokončnih odločb toženke status delovnega invalida III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lažje delo, brez pogostega pripogibanja, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, v dobro klimatiziranem okolju, v dopoldanskem času, z možnostjo dietne prehrane s polovico polnega delovnega časa od 1. 12. 2006 dalje, kar je bilo z odločbo ZPIZ z dne 3. 9. 2007 v reviziji spremenjeno tako, da je bila zavarovanka še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, to je fizično lažje delo, brez pogostega pripogibanja, brez dvigovanja bremen nad 8 kg, v dobro klimatiziranem okolju, v dopoldanskem času, z možnostjo dietne prehrane, s polnim delovnim časom. S tem, da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji te odločbe, torej od 1. 10. 2007 dalje.

Upoštevaje navedeno preostalo delovno možnost zavarovanke opisano pod prejšnjo točko je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju izpovedi izvedenke fiziatrinje, pravilno odločilo, da je potrebno odpraviti odločbe toženke, navedene v točki 1 izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ter pravilno ugotovilo, da je bila zavarovanka A.Š. začasno nezmožna za delo zaradi bolezni tudi od 25. 8. 2007 do 3. 12. 2007 ter od 25. 12. 2007 do 15. 3. 2009. Iz opisa delovnega mesta zavarovanke, kakor ga je podala tožeča stranka je razvidno, da zavarovanka opravlja delo na delovnem mestu pomivalke, kamor spadajo predvsem vsa dela pomivalke v kuhinji ter pomožna dela iz gostinske stroke, pri tem pa se upoštevajo tudi omejitve, navedene v dokončni odločbi ZPIZ z dne 3. 9. 2007. Pri teh delih, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je potrebno tudi dvigovanje bremen nad višino ramen, kot na primer pri pospravljanju posode na police, stojala oz. v omare, pri sprejemanju blaga, pri sortiranju blaga v skladišču, itd. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje začasno nezmožnost zavarovanke za delo ni ugotavljajo za tista dela za katera je bilo z odločbo ZPIZ-a ugotovljeno, da ga je zavarovanka še sposobna opravljati.

Protispisna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da med ugotovljenimi omejitvami za delo na drugem ustreznem delovnem mestu ni navedene tudi omejitve dvigovanja bremen nad višino ramen. Takšne omejitve dokončna odločba ZPIZ z dne 3. 9. 2007 nima.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je sklenilo, da tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama, saj z njim ni bistveno doprinesla k rešitvi zadeve.