Jedro

Zoper izpodbijano sodbo v času, ko je bila izdana, pritožba po določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni bila dovoljena. Vlagatelj je v pritožbi izkazal, da je zoper sodbo v roku vložil ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo, o kateri do dneva objave odločbe Up-991/17 (14.1.2021) še ni bilo odločeno. Predmetna pritožba je bila vložena 1.2.2021 in je zato pravočasna. Hkrati pa to pomeni, da izpodbijana sodba v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča še ni postala pravnomočna, saj o dopustni in pravočasni pritožbi zoper njo še ni bilo odločeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek zoper vlagatelja zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ker naj bi 6.6.2014 ob 17:24 uri v naselju P., kjer je hitrost omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 79 km/h, ustavi na podlagi 4. točke 136. člena Zakona o prekrških zaradi zastaranja pregona in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo vlagateljevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno. Zoper vlagatelja je bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, s katerim mu je bila izrečena globa 500 EUR in 5 kazenskih točk. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila 6.6.2014 ob 17.24 uri v naselju P. prekoračena največja dovoljena hitrost z vozilom, katerega lastnica je pravna oseba T.. in sicer je bila izmerjena hitrost najmanj 79 km/h. Ker se ni ugotovilo, kdo je kritičnega dne vozil vozilo, je za prekršek odgovoren vlagatelj kot odgovorna oseba pravne osebe.

2. Zoper sodbo se pritožuje vlagatelj. V pritožbi najprej meni, da glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, zato bi moralo sodišče postopek ustaviti, saj je potekel zastaralni rok. Podrejeno pa graja sodbo kot nezakonito. Plačilni nalog je bil izdan skoraj leto dni po tistem, ko naj bi bil prekršek storjen, kar je v nasprotju z določbo 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Tudi z nadaljnjim postopanjem je prišlo do posega v pritožnikove pravice, predvsem v pravico do poštenega sojenja in do učinkovitega pravnega sredstva, pa tudi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kršitve so privedle do vsebinsko napačne odločitve, pri čemer je sodišče izpovedi prič protispisno interpretiralo, dveh prič pa ni zaslišalo kljub zavezanosti načelu materialne resnice. Vsi zaslišani so potrdili, da pritožnik ni vozil vozila, temveč ga je vozil eden od delavcev. Na podlagi izpovedi prič je imelo sodišče dovolj podlage za zaključek, da avtomobila ni vozil pritožnik. Razlaga sodišča je arbitrarna in v nasprotju s sodno prakso, po kateri ni treba, da lastnik vozila izkaže, kdo je vozil, saj zadošča že verjetnost. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ustavno sodišče je v zadevi Up-991-17 z dne 17.12.2020 odločilo, da je drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v neskladju z Ustavo. Odločilo je še, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in je bila zoper odločitev pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni odločilo, dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, ki jo lahko vlagatelj ustavne pritožbe vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pritožnik mora v pritožbi izkazati, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo pravočasno vložil na Ustavno sodišče ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe.

5. Zoper izpodbijano sodbo v času, ko je bila izdana, pritožba po določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1 (za katero je bilo zdaj ugotovljeno, da je v nasprotju z Ustavo) ni bila dovoljena. Vlagatelj je v pritožbi izkazal, da je zoper sodbo v roku vložil ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo, o kateri do dneva objave odločbe Up-991/17 (14.1.2021) še ni bilo odločeno. Predmetna pritožba je bila vložena najkasneje 1.2.2021 in je zato pravočasna. Hkrati pa to pomeni, da izpodbijana sodba v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča še ni postala pravnomočna, saj o dopustni in pravočasni pritožbi zoper njo še ni bilo odločeno.

6. Po šestem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 42. člena ZP-1 postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, pri prekršku po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP je to po štirih letih od storitve prekrška, oziroma 6.6.2018. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti, tako da je postopek zoper vlagatelja na podlagi 4. točke 136. člena ZP-1 v zvezi s 167. členom ZP-1 zaradi zastaranja pregona ustavilo. Pritožbenemu sodišču se zato z ostalimi pritožbenimi ugovori ni bilo treba ukvarjati.

7. Po četrtem odstavku 144. člena ZP-1 stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.