Jedro

Iz 46. člena ZBPP izhaja, da je trenutek pravnomočnosti sodne odločbe oziroma tistega dela te odločbe, ki se nanaša na stroške postopka, trenutek, ko terjatev do povračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo. S tem trenutkom namreč preide na Republiko Slovenijo pravica, da stroške, ki jih je odmerilo sodišče, izterja od nasprotne stranke, kolikor jih je dolžna poravnati, kot tudi pravica, da razliko med temi stroški in dejansko izplačanimi stroški iz brezplačne pravne pomoči izterja od upravičenca do brezplačne pravne pomoči, kolikor so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

S trenutkom sklenitve sodne poravnave je v obravnavanem primeru tožnica pristala na to, da bo sama nosila svoje stroške postopka. Ker so bili ti stroški pred tem založeni iz naslova brezplačne pravne pomoči in ker je s trenutkom sklenitve sodne poravnave na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila teh sredstev, to pomeni, da je od takrat dalje tožnica brez pravne podlage razpolagala z zneskom vnaprej založenih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, torej je bila od tega trenutka za ta znesek neupravičeno obogatena. Sodišče zato ugotavlja, da je zahtevek tožene stranke do tožnice po svoji naravi kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da za njegovo uveljavitev velja splošni zastaralni rok po 346. členu OZ, torej petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 160/2002 z dne 30. 9. 2015 odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da je tožnica dolžna v roku 15 dni po prejemu sklepa vrniti začasno založena sredstva prejete brezplačne pravne pomoči v višini 1.963,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnila, da je bila tožnici z odločbo opr. št. Bpp 160/2002 z dne 23. 12. 2002 v pravdni zadevi, ki jo je sprožila zoper A. in se je vodila pri Okrožnem sodišču v Kopru pod opr. št. P 579/99, odobrena redna brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja, sestave vlog in oprostitve plačila stroškov postopka.

2. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa ugotavlja, da sta v pravdnem postopku tožnica in A. sklenila poravnavo, ki je postala pravnomočna dne 23. 3. 2004. Tožnica je na podlagi sklenjene poravnave pridobila stanovanje št. ... v stanovanjski stavbi na ... in brezplačen šestmesečni najem stanovanja št. 7 v stanovanjski stavbi na ..., vse v ... Poleg tega je tožnica po sklenjeni poravnavi pridobila odškodnino za adaptacijo stanovanja, odškodnino po zamudni sodbi v zadevi opr. št. P 341/2003 ter stroške po tej sodbi, kar pomeni, da je v pravdnem postopku uspela. Dogovorjeno je bilo tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka ugotavlja, da so bili iz tožnici odobrene brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku dne 23. 2. 2004 poravnani stroški izvedenca in dne 29. 4. 2004 stroški odvetnika, vse v skupni višini 1. 963,51 EUR. Tožena stranka je na podlagi teh ugotovitev in skladno z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z izpodbijanim sklepom odločila, da mora te stroške poravnati tožnica, saj je v pravdnem postopku uspela in pridobila premoženje. Terjatev je namreč s sklenitvijo sodne poravnave, s katero je bilo dogovorjeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, prešla na Republiko Slovenijo.

4. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi uvodoma povzema odločitev tožene stranke ter nato ugotavlja, da je njen zahtevek za vračilo založenih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči zastaral. Skladno s prvim odstavkom 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vse terjatve, ki so ugotovljene s pravnomočno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa, zastarajo v desetih letih. Zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni določeno drugače. Ker je sodna poravnava, ki jo je sklenila tožnica, postala pravnomočna dne 23. 3. 2004, to pomeni, da je takrat pričel teči zastaralni rok, v katerem je bila tožena stranka upravičena zahtevati vrnitev založenih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči. Glede na to, da je izpodbijani sklep izdala šele dne 30. 9. 2015, to pomeni, da je njen zahtevek zastaral. Tožena stranka sodišču predlaga, da ugotovi, da je terjatev tožene stranke zastarala in sklep zavrže. Tožena stranka naj tožnici tudi povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v obravnavanem primeru za tek zastaralnega roka ne upošteva določba 356. člena OZ, saj terjatev tožene stranke na vračilo založenih denarnih sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči ni nastala s sodno poravnavo, pač pa šele z izdajo izpodbijanega sklepa. Po prepričanju tožene stranke se je pri odločanju potrebno opreti na uporabo določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Terjatev, ki jo je z izdajo izpodbijanega sklepa vzpostavila tožena stranka proti tožnici, ima naravo denarne nedavčne obveznosti in je zato pri razlagi zastaralnega roka potrebno analogno uporabiti določbe ZDavP-2. Po določbi 125. člena tega zakona zastaralni rok za terjatev tožene stranke še ni potekel, saj je bila vzpostavljena šele z izdajo izpodbijanega sklepa in je torej zastaralni rok pričel teči šele sedaj. Denarne nedavčne obveznosti so sicer nezastarljive. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. 46. člen ZBPP določa, da so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona, stroški sodnega postopka. Te stroške mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Višino in obseg stroškov, ki jih je dolžna povrniti, določi sodišče, ki odloča v zadevi. 48. člen ZBPP določa tudi obveznosti upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ki v postopku delno ali v celoti uspe ter na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobi premoženje oziroma dohodke. V takem primeru je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka, oziroma je bil od nje izterjan. Ta zakonska določba posebej ureja dolžnosti upravičenca do brezplačne pravne pomoči v primeru, ko sklene sodno poravnavo. Takrat velja, da je dolžan povrniti Republiki Sloveniji polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave.

8. V obravnavani zadevi sta tožnica in tožena stranka soglasni, da je bila tožeči stranki z odločbo tožene stranke opr. št. Bpp 160/2002 z dne 23. 12. 2002 dodeljena brezplačna pravna pomoč v pravdni zadevi, ki jo je sprožila zoper A. Prav tako sta soglasni, da sta pravdni stranki v tej zadevi sklenili sodno poravnavo, ki je postala pravnomočna dne 23. 3. 2004, da je tožnica po tej poravnavi pridobila premoženje in da je bil sestavni del poravnave dogovor pravdnih strank, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Soglasni sta tudi, da ZBPP ne določa roka, v katerem je dopustno od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terjati povrnitev sredstev, ki so bila iz tega naslova vnaprej založena za sodni postopek. Nasprotujeta pa si glede vprašanja, od katerega trenutka dalje teče zastaralni rok in kakšen zastaralni rok je treba upoštevati. Tožnica namreč trdi, da prične zastaralni rok teči s trenutkom sklenitve sodne poravnave ter da je zastaralni rok splošni zastaralni rok po določbi 356. člena OZ, medtem ko tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je terjatev nastala šele z izdajo izpodbijanega sklepa, da gre za denarno nedavčno obveznost in da je zato pri vprašanju zastaranja treba upoštevati določbe ZDavP-2. 9. Sodišče se pridružuje mnenju tožeče stranke, da je začetek teka zastaralnega roka vezan na pravnomočnost sodne odločbe (torej tudi sodne poravnave), s katero je bilo odločeno o stroških pravdnega postopka. Iz 46. člena ZBPP namreč izhaja, da se s sodno odločbo odloči tako o tem, kdo je dolžan plačati stroške pravdnega postopka, kot tudi določi njihovo višino in način plačila. Iz zakonske določbe nadalje izhaja, da o teh stroških v primeru, ko so predhodno založeni iz naslova brezplačne pravne pomoči, odloči sodišče tudi po uradni dolžnosti in to takrat, ko jih stranka, ki je do njih upravičena, ne priglasi. Iz take dikcije zakona je torej jasno, da je trenutek pravnomočnosti sodne odločbe, oziroma tistega dela te odločbe, ki se nanaša na stroške postopka, trenutek, ko terjatev do povračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo. S tem trenutkom namreč preide na Republiko Slovenijo pravica, da stroške, ki jih je odmerilo sodišče, izterja od nasprotne stranke, kolikor jih je dolžna poravnati, kot tudi pravica, da razliko med temi stroški in dejansko izplačanimi stroški iz brezplačne pravne pomoči izterja od upravičenca do brezplačne pravne pomoči, kolikor so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče zato ne soglaša z mnenjem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je terjatev do tožnice nastala šele z izdajo izpodbijanega sklepa, prav tako tudi ne z mnenjem, da ima ta terjatev naravo denarne nedavčne obveznosti in da zato zanjo veljajo pravila ZDavP-2. Sodišče ob tem izpostavlja, da je v izpodbijani odločbi tožena stranka sicer zavzela drugačno stališče, saj je navajala, da je terjatev prešla na Republiko Slovenijo s sklenitvijo sodne poravnave, kar je vsebinsko enako mnenju sodišča. 10. Sodišče meni, da je terjatev tožene stranke, da od upravičenca do brezplačne pravne pomoči terja povrnitev izplačanega zneska, ko so za to izpolnjeni pogoji, po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Tako stališče je bilo že sprejeto v sodbah Upravnega sodišča RS opr. št. II U 376/2015 z dne 14. 10. 2015 in opr. št. IV U 52/2015 z dne 16. 9. 2015. Po določbi 190. člena OZ je namreč vsak, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti. S trenutkom sklenitve sodne poravnave je v obravnavanem primeru tožnica pristala na to, da bo sama nosila svoje stroške postopka. Ker so bili ti stroški pred tem založeni iz naslova brezplačne pravne pomoči in ker je s trenutkom sklenitve sodne poravnave na Republiko Slovenijo prešla terjatev do povračila teh sredstev, to pomeni, da je od takrat dalje tožnica brez pravne podlage razpolagala z zneskom vnaprej založenih stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči, torej je bila od tega trenutka za ta znesek neupravičeno obogatena. Sodišče zato ugotavlja, da je zahtevek tožene stranke do tožnice po svoji naravi kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da za njegovo uveljavitev velja splošni zastaralni rok po 346. členu OZ, torej petletni zastaralni rok. Tožnica je sicer menila, da je treba upoštevati zastaralni rok, ki velja za judikatne terjatve, torej desetletni zastaralni rok, kar pa za obravnavani primer ne velja. S sodno poravnavo, torej sodno odločbo, namreč ni bilo določeno, da mora tožnica toženi stranki povrniti založena sredstva iz brezplačne pravne pomoči, pač pa je bilo o tem odločeno šele s sedaj izpodbijanim sklepom, vendar pa več kot deset let po tem, ko je terjatev nastala.

11. Sodišče ugotavlja, da je terjatev tožene stranke do tožnice zastarala, saj je ni uveljavljala v petletnem roku po njenem nastanku in je zato tožbi tožnice ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica.