Jedro

Uporabnik sme v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni IPS v spornem obdobju izpolnjevali pogoje, kot jih zahteva 167. člen ZUTD.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 8.324,67 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranke, da ji plača glavnico v višini 20.718.373,01 EUR ter zakonske zamudne obresti od posamičnih glavničnih zneskov, kot je to razvidno iz predloga tožbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v celoti.

2.Zoper to sodbo se je po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje številnih prič. Vsi ti dokazni predlogi so bili ustrezno substancirani. V zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje priče A. A., pritožba poudarja, da je tožeča stranka ustrezno pojasnila, zakaj to pričo predlaga in kaj bo ta priča tudi izpovedala. V tej zvezi pritožba opozarja na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 385/2016. Ker sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ni kršilo le določbe pravdnega postopka, temveč tudi ustavno pravico tožeče stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v smeri, da je ključna pomanjkljivost pogodb po odkupu terjatev nedoločenost terjatve, ki je bila predmet odkupa. Res je, da končna minimalna vrednost v trenutku sklepanja posla ni bila znana in je šlo za tvegan posel. To pomeni, da je končna vrednost odvisna od dejanske iztožljivosti predmeta pogodb. Pogodbeni stranki sta soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od omenjene zunanje spremenljivke. Pritožba opozarja na določbo prvega odstavka 38. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz samih pogodb izhaja način, kako določiti terjatev, ki je predmet pogodb, in tudi kupnino ter stroške. Šlo je za prenos celotne terjatve do tožene stranke. Do tega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka se je v predmetnem postopku v povezavi z izračunom prikrajšanja v celoti sklicevala na oceno cenilca B. B., ki jo je predložila v sodni spis. V povezavi z lastnim prikrajšanjem je tožeča stranka med drugim uveljavljala: - strošek, ki bi ga imela tožena stranka v primeru najema delavcev v skladu z zakonom; - plačilo tržne cene storitev oziroma zagotovljenega dela; - stroške, ki so jih I. imeli v zvezi z delavci, zaposlenimi pri I. izključno zaradi dela pri tožencu (zdravniški pregledi, varstvo pri delu, usposabljanja, bolniška, delovna oprema, regres, poškodbe, strošek obračunavanja plač, nadure, potni stroški); - koristi, ki jih je imela tožena stranka, ne pa provizije kot posrednik; - prikrajšanje pravnega prednika tožnika v deležu 40 % od vrednosti prometa oziroma plačil na podlagi pogodbe med posameznim I. in toženo stranko. Tudi v tej zvezi pritožba opozarja na postopkovne kršitve. Nadalje pritožba opozarja na določbo 190. člena OZ, ker je šlo v konkretnem primeru za nične pogodbe, v posledici česar med pogodbenimi strankami ni več pogodbenega razmerja. Tožena stranka je dolžna povrniti svoje koristi, saj so bila dela zanjo v celoti opravljena. S tem je podana tudi premoženjska korist tožene stranke. Prav tako je podano tudi prikrajšanje I, ki so za toženo stranko dejansko opravili storitve. Tožena stranka je bila tista, ki je izkoristila lahkomiselnost, neizkušenost in dejansko odvisnost I. in si je pri tem zase izgovorila očitno nesorazmerno korist. Zmotni so tudi zaključki sodišča, da je tisti subjekt, ki mu je pravno varstvo namenjeno, delavec. I. so bili prikrajšani za razliko med dogovorjeno ceno in tržno ceno, ki bi jo lahko dobili. V tej zvezi pritožba opozarja na izračun, ki ga je opravil njen cenilec v zvezi s prikrajšanjem.

3.Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka v obdobju med 2015 in 2019 sklenjene podjemne pogodbe z dvanajstimi gospodarskimi družbami, pri čemer pa se ta pogodbena razmerja niso izvajala na način, kot ga opredeljujejo določbe od 619. do 648. člena OZ. Po vsebini je šlo pri vseh teh pogodbah za nezakonito posredovanje delovne sile. Takšen poslovni model poslovanja je bil nezakonit, ker se omenjene gospodarske družbe (izvajalke prekladalnih storitev v k. l. : v nadaljevanju I.) s posredovanjem delovne sile sploh ne bi smele ukvarjati, tožena stranka pa tega posredovanja ne bi smela sprejemati. Uporabnik sme namreč v skladu z drugim odstavkom 166. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena ZUTD in je vpisan v register ali evidenco. V konkretni pravdi nobena pravdna stranka niti ni trdila, da bi omenjeni I. v spornem obdobju izpolnjevali pogoje kot jih zahteva 167. člen ZUTD.

7.Specifičen poslovni model tožene stranke, pri katerem so aktivno sodelovali omenjeni I., pa ne kaže le na navideznost pogodb po opravljanju podjemnega dela, temveč po oceni pritožbenega sodišča še posebej kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja tožene stranke in omenjenih I. na škodo delavcev teh I. Pri tem poslovnemu delu govorimo o eksternalizaciji delovnih razmerij, ki se prenašajo na zunanje izvajalce, pri čemer dejanski delodajalec ohrani odločilen vpliv na dejavnost formalnega delodajalca in njegovo zaposlovanje ter vsebino delovnih razmerij. Dejanski delodajalec se je z zlorabo omenjenega poslovnega modela izognil sklenitvi pogodb o zaposlitvi z delavci omenjenih I. Zato je treba pojem delodajalca po drugem odstavku 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) pojmovati v smislu, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. Zaradi nezakonitega poslovnega modela so bili delavci I. prikrajšani pri pravicah in uveljavljanju le teh. Ti delavci so bili v spornem obdobju (v času obstoja delovnega razmerja pri I.) prikrajšani pri prejemkih iz delovnega razmerja (prenizke plače in drugi prejemki), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča so zato omenjene podjemne pogodbe nične, upoštevaje ob tem pravne norme, ki so bile kršene in intenzivnost posega v splošne in posamezne interese. Ravnanje pogodbenih strank pa ni bilo le nezakonito, marveč tudi nemoralno (prvi odstavek 86. člena OZ). Nobenega dvoma tudi ni, da so bili tudi prikriti posli (posredovanje delovne sile) neveljavni (drugi odstavek 50. člena OZ).

8.V obravnavani zadevi tožeča stranka iz naslova neupravičene obogatitve od tožene stranke ni uveljavljala vrnitve tistega, kar je prejela po nični pogodbi (prvi odstavek 87. člena OZ), temveč je trdila, da je tožena stranka omenjenim I. plačala 40 % premalo (plačila so predstavljala le plačilo plač delavcem I.) in je zato tožeča stranka, glede na plače in druge prejemke delavcev tožene stranke, kot pravna naslednica teh , upravičena do povračila te neplačane razlike iz naslova prenizke plače in drugih prejemkov.

9.V tej zvezi pritožbeno sodišče najprej pripominja, da naša zakonodaja pri nedopustnih pogodbah šteje kondikcijske zahtevke nepoštene stranke za nedopustne in jim ne daje pravnega varstva (drugi odstavek 87. člena OZ). To velja toliko bolj tudi za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve tožene stranke glede na prikrito pravno podlago (tudi posredovanje delovne sile predstavlja v konkretnem primeru pravno neveljavne posle). Tožnik je namreč trdil, da mu mora tožena stranka plačati razliko do višine agencijskih cen, ker je bila tožena stranka za razliko med plačanimi in agencijskimi cenami obogatena. Vendar pa omenjeni I. niso imeli statusa agencije in niso izpolnjevali zakonskih zahtev namenjenih varstvu delavcev (spričo česar so bile tudi pogodbe nične). Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo in tehtno oceno sodišča prve stopnje, da bi v konkretnem primeru plačilo terjatve iz tožbenega zahtevka pomenilo obid prisilnih predpisov, zaradi katerih so pogodbe nične.

10.Pritožbeno sodišče se prav tako v celoti pridružuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, da če je bila tožena stranka v konkretnem primeru obogatena, je bila obogatena na račun delavcev I., pri čemer ni nobenega dvoma, da omenjeni I. premalo plačanih plač in drugih prejemkov tem delavcem tudi niso povrnili. Tožena stranka je sicer tem delavcem odgovorna za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri I. (prenizke plače in drugi prejemki). Uporabnik je namreč pri agencijskem delu subsidiarno odgovoren za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo (šesti odstavek 62. člena ZDR-1). Vendar pa odgovornost uporabnika ne pomeni klasične odškodninske odgovornosti, temveč je enaka odgovornost delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. To prikrajšanje (v obdobju, ko so bili delavci zaposleni pri I. in so delo dejansko opravljali za uporabnika) je zato treba obravnavati tudi v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja. Na ta način bo toženi stranki (uporabniku) naložena izpolnitev prav tiste obveznosti do delavca, ki se ji je z zlorabo skušala izogniti.

11.Omenjeni I. (in tedaj tožnica kot pravna naslednica) torej iz naslova neupravičene pridobitve sploh niso bili prikrajšani; bodisi neposredno, bodisi posredno (ker delavcem kot izvorno prikrajšanim osebam niso zagotovili nadomestila tega prikrajšanja), zato je je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna in zakonita (prvi odstavek 190. člena OZ). I. torej na račun koristi, ki jo je imela tožena stranka, sploh niso bili prikrajšani, temveč so to korist skozi bistveno nižje plače prevalili na svoje delavce. Kar zadeva I., ki so imeli med napotenimi delavci tudi osebe, ki niso bile v delovnem razmerju z I., pa je tožbeni zahtevek itak povsem neutemeljen (prvi odstavek 153. člena ZUPD in prvi odstavek 59. člena ZDR-1).

12.Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so vse pogodbe o odkupu terjatev pomanjkljive, ker v njih sporne terjatve sploh niso določene. Predmet prodajne pogodbe (prvi odstavek 441. člena OZ) pa je bistvena sestavina prodajne pogodbe. V omenjenih pogodbah o odkupu terjatev sploh ni nominalno določena, prav tako pa ni opredeljena s kriteriji, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Zaradi tega je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da prodajalci in kupci sploh niso vedeli, katere terjatve prodajajo oziroma kupujejo. Iz teh razlogov (tudi sporna pravica mora biti določena oz. določljiva) je bilo treba (pomanjkanje aktivne legitimacije) tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

13.Že zaradi vseh opisanih razlogov, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič. Poleg tega je glede prič, ki jih ni zaslišalo, sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, da te osebe sploh niso neposredno sodelovale pri sklepanju pogodb o odkupu terjatev oziroma pogodb o odstopu terjatev. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca oziroma dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., saj sta bila dokaza predlagana v zvezi s samo višino terjatve iz tožbenega zahtevka. V tej zvezi pritožbeno sodišče posebej opozarja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi v okviru procesnega gradiva sploh ni uveljavljala povrnitve tistih stroškov, ki so jih I. sami imeli v zvezi s svojimi delavci, upoštevaje ob tem, da so I. vsa prejeta plačila od tožene stranke iz naslova podjemnih pogodb tudi zadržali. Zato se obravnavana pritožba ne more uspešno sklicevati na stroške, ki so jih I. imeli v zvezi z delavci, zaposlenimi pri I. izključno zaradi dela pri tožencu (zdravniški pregledi, varstvo pri delu, usposabljanja, bolniška odsotnost, delovna oprema, regres, strošek obračunavanja plač, nadure, potni stroški).

14.Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

15.Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 8.324,67 EUR (za odgovor na pritožbo 11.250 odvetniških točk, administrativni stroški za opravljanje odvetniške storitve v višini 122,50 odvetniških točk in 22 % DDV).

1Šlo je za družbe z omejeno odgovornostjo: C., Č., D., E., F., G., H., I., J., K., L. in M.

2Tudi glede družbe K. tožnik ni dokazal tega pogoja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 23 obrazložitve sodbe. Teh ugotovitev obravnavana pritožba niti ne posebej izpodbija.

3VSRS sodba in sklep VIII Ips 19/2022.

4Nadomestila plač, stroški dodatnega pokojninskega zavarovanja, delodajalčevi prispevki, regres, povračila in drugi stroški, vse glede na izračune neupravičene obogatitve, kot so razvidni iz prilog tožeče stranke - cenitev cenilca B. B.

5Glej VSRS sodba in sklep VIII Ips 19/2022.

6Četudi je bila tožena stranka okoriščena.

7Zgolj pravna kvalifikacija ne zadostuje.

8Razen priče A. A., glede zaslišanja katerega je bil dokazni predlog zavrnjen, ker sploh ni bil substanciran, česar obravnavana pritožba ne uspe uspešno izpodbiti.