Jedro

Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi: sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode. Če in kolikor tega ne more zanesljivo ugotoviti, odloči o tožbenem zahtevku upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

1. Tožnik se je poškodoval pri delu za zavarovanca toženke, ko mu je pri privezovanju blaga na prikolici tovornjaka spodrsnilo in je padel z višine na tla. Tožnik je utrpel: zlom glavice radiusa na obeh komolcih, zlom zadnjega roba acetabuluma in desne pogačice.

2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 14.490,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke podana, tožnikov soprispevek pa znaša 30 %. Ker tožnik predujma za izvedbo tega dokaza ni založil (153. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, vendar pa je ocenilo, da to v obravnavanem primeru ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče je skladno z načelom proste presoje dokazov ocenilo izvedene dokaze (predloženo medicinsko dokumentacijo, izvedensko mnenje invalidske komisije in izpovedbo tožnika) in tako ugotovilo posledice škodnega dogodka. Kot je pojasnilo, ni sledilo zgolj tožnikovi subjektivni oceni, ampak je njegovo trditveno podlago objektiviziralo tako, da je samo v luči izkustvenih pravil vsakdanjega življenja ocenjevalo intenziteto in trajanje telesnih bolečin, nevšečnosti v procesu zdravljenja ter duševne bolečine zaradi strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Tožniku je priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 8.500,00 EUR, strahu 1.200,00 EUR in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000,00 EUR. Odškodnine za skaženost ni priznalo. Upoštevajoč ugotovljen soprispevek oškodovanca je sodišče prisojeno odškodnino ustrezno znižalo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da opustitev založitve predujma za izvedenca avtomatično ne pripelje do zavrnitve zahtevka, temveč samo, če sodišče presodi, da se brez strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ne da ugotoviti ali razjasniti določenega dejstva in niti delno odločiti o denarni odškodnini za posamezne oblike pravno priznane nepremoženjske škode. Presodilo je, da je odmerjena višina odškodnine ustrezno objektivizirana in je na spodnji meji prisojenih odškodnin v podobnih zadevah.

**Dopuščeno vprašanje in bistvo navedb v revizijskem postopku**

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 316/2016 z dne 19. 1. 2017 dopustilo glede pravnega vprašanja, ali lahko sodišče odloči o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo brez pridobitve izvedenskega mnenja v zadevah, v katerih je za odločanje potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). Meni, da ni bilo pravilno postopanje nižjih sodišč, ko sta odločili o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki pripada tožniku iz obravnavanega škodnega dogodka, brez pridobitve strokovnega mnenja izvedenca medicinske stroke. Nižji sodišči sta kljub temu, da je obravnavani primer relativno zapleten (ne gre za bagatelno zadevo), uporabili prosto presojo dokazov. Gre za hujšo poškodbo, v zvezi s katero je potrebna pomoč izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je edina strokovno usposobljena oseba, ki lahko razmeji poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku, in ki lahko objektivno potrdi, kakšne bolečine je tožnik čutil v posameznem obdobju zdravljenja, kakšen strah je utrpel in kakšne so trajne posledice, ki izhajajo (le) iz tega dogodka. Zgolj subjektivne navedbe tožnika ne zadostujejo, da bi sodišče lahko na podlagi izkustvenih pravil odločilo o višini odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je prestopilo meje odločanja tudi na področju presoje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ni upoštevalo ugovora toženke, da je treba upoštevati tudi druga tožnikova obolenja (npr. degenerativne spremembe) in poškodbe, ki so bile pri tožniku prisotne že pred obravnavanim škodnim dogodkom. Brez izvedbe dokaza z izvedencem ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Namen izvedbe dokaza z izvedencem je, da se izvede, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dejstvo je, da sodišče pri težjih poškodbah nima ustreznega strokovnega znanja, zato ne more odločati po načelu proste presoje dokazov. Drugačno stališče bi pomenilo, da tudi v bodočih odškodninskih pravdah ni potrebno dokazovanje z izvedencem medicinske stroke. Prakse Vrhovnega sodišča RS glede tega vprašanja ni, iz sodne praske višjih sodišč (npr. VSL II Cp 1909/2011, VDSS II Psp 230/2016, VSC Cp 652/2009) pa izhaja, da brez izvedenca sodišče v takšnih primerih ne more odločiti.

7. Revizija je bila tožniku vročena, vendar nanjo ni odgovoril. **Presoja Vrhovnega sodišča**

8. Revizija ni utemeljena.

9. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Bistvo dopuščenega vprašanja je v procesni pravilnosti ugotavljanja nepremoženjske škode brez izvedenca medicinske stroke.

10. V obravnavanem primeru je sodišče opustilo izvedbo dokaza z izvedencem, ker tožnik ni založil predujma za izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP).1 Nadaljevanje citirane zakonske določbe se glasi, da v „tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila zneska, potrebnega za stroške.“

11. Citirano zakonsko besedilo je tu nerodno2, a hkrati dovolj odprto za razlago, ki je skladna z načelom kontradiktornosti. Če sodišče predlaganega dokaza ne izvede, ker stranka ni založila potrebnega predujma, je namreč podan identičen položaj, kot če ta dokaz sploh ne bi bil predlagan. Opustitev založitve predujma v pravdnem postopku zato ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu s postulatom proste presoje dokazov oceniti izvedene dokaze in odločiti o (vsaj delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka. Šele v primeru, če po izvedbi ostalih dokazov ne more zanesljivo (z ustreznim dokaznim standardom) ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)3. 12. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Izvedenec je tako specifičen pomočnik sodišča, a v skladu z razpravnim načelom je njegovo (ne)angažiranje odvisno od strank. Pri vsaki dokazni oceni so potrebna določena abstraktna pravila življenjskih izkušenj, elementarna, splošno znana pravila določenih strok ali celo znanosti. Vsa ta pravila, ki so potrebna za sojenje, sodnik v večini primerov pozna in jih tudi zna uporabiti. Kadar pa njihovo poznavanje presega splošno razgledanost, si pomaga z izvedencem. Kdaj bo potreben izvedenec, je tako v presoji sodišča. Predmet dokazovanja z izvedencem so abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj4 in njihova aplikacija na konkreten primer in sicer – kar je tu bistvenega pomena – v sferi ugotavljanja dejstev.

13. Strokovno znanje izvedenca medicinske stroke je na načelni ravni potrebno, če sodišče lahko ugotovi dejstva zgolj ob uporabi medicinsko objektiviziranih meril oziroma pravil medicinske stroke. Odgovor na vprašanje, ali gre pri ugotavljanju vsebine in obsega nepremoženjske škode iz 179. in 182. člena OZ vselej za dejstva, ki jih je mogoče ugotoviti le z izvedencem, je na dlani. Ne gre. Prvič že zato ne, ker je treba dokazovati le tista dejstva (bolj dosledno: trditve), ki so sporna (214. člen ZPP).5 Drugič pa ne zato, ker ni vsako dejstvo iz sklopa nepremoženjske škode takšno, da bi bilo za njegovo ugotovitev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

14. Zgolj primeroma: to, koliko operacij je oškodovanec prestal in koliko časa je trajala hospitalizacija, koliko fizioterapij, rentgenskih slikanj in ambulantnih pregledov je moral opraviti, koliko časa je trajal bolniški stalež in podobno, je mogoče ugotoviti tudi iz medicinske dokumentacije. Glede doživljanja strahu in glede trpljenja zaradi skaženosti je na načelni ravni dokaz z zaslišanjem oškodovanca povsem ustrezen dokaz. Ali bo z njegovo izvedbo zadoščeno tudi dokaznemu standardu iz 215. člena ZPP, pa je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Navsezadnje pa niti pri dejstvih, ki utemeljujejo obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ni mogoče kar a priori reči, da je ta dejstva mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca medicinske stroke.

15. Navedeni ilustrativni primeri jasno kažejo, da je potreba po izvedencu torej odvisna (a) od narave konkretnega dejstva in (b) njegove spornosti.

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

16. Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi: sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP) zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg (vsaj nekaterih) oblik nepremoženjske škode. Če in kolikor tega ne more zanesljivo ugotoviti, odloči o tožbenem zahtevku upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

17. Kaj pomeni tak odgovor z vidika revidentkinega prizadevanja za spremembo izpodbijane sodbe? Prav nič, kajti revidentka skozi celotno revizijo zgolj permutira apriorno stališče, da bi moralo sodišče zahtevek avtomatično zavrniti zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem. Takšno stališče je, kot je bilo obrazloženo, napačno. Za uspeh v revizijskem postopku bi morala revidentka namreč utemeljiti, katerega dejstva nižji sodišči (zaradi izostalega dokaza z izvedencem) nista ugotovili z zadostnim dokaznim standardom (215. člena ZPP).

18. Tega ni storila. Edino, kar v tej smeri trdi je, da naj bi sodišče spregledalo ugovor toženke, da je treba upoštevati tudi druga tožnikova obolenja (npr. degenerativne spremembe) in poškodbe, ki so bile pri tožniku prisotne že pred obravnavanim škodnim dogodkom, saj brez izvedbe dokaza z izvedencem ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Vendar pa ne pove, ali in kje je ta ugovor zastavila, kakor tudi tega ne, ali je to uveljavljala v pritožbenem postopku ter, ali je pritožbeno sodišče tovrstnen pritožbeni očitek v celoti obšlo. Šele tak očitek bi bil namreč sploh lahko predmet vsebinskega revizijskega preizkusa, v katerem Vrhovno sodišče v mejah dopuščenega vprašanja preizkuša pravilnost sodbe sodišča druge stopnje.

19. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh deli tudi njena zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) ima zaradi drugačne narave odločanja strožjo določbo. Kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem, in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma, se šteje, da je predlog za postopek umaknil (prvi odstavek 36. člena ZNP). 2 Besedilo je vsebinsko enako kot besedilo drugega odstavka 262. člena ZPP, kjer sodišče presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ne pride na zaslišanje ali da ne želi izpovedovati. Vendar je tam to pravilo posledica pravila iz prvega odstavka 262. člena ZPP, kjer je določeno, da stranke ni dopustno siliti k zaslišanju. 3 Primerjaj: Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 28. 4 Povzeto po: Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 474-475. 5 Revidentka v utemeljitev svojega nosilnega apriornega procesnega stališča ponuja argumentacijo, da bi ob stališču nižjih sodišč lahko v prihodnosti sodišča izdajala celo zamudne sodbe o zahtevkih v zvezi z nepremoženjsko škodo. Odgovor Vrhovnega sodišča na takšno argumentacijo je, da bodo sodišča zamudne sodbe seveda izdajala, kakor so jih tudi doslej – kar je tudi edino prav, saj so trditve o vsebini in obsegu nepremoženjske škode povsem običajne trditve o pravno relevantnih dejstvih. Če jih nasprotna stranka (molče) priznava, potem jih seveda ni treba dokazovati.