Jedro

Vročanje fizični osebi po določbi 4. in 5. odstavka 142.člena v zvezi s 1. odstavkom 141. člena ZPP je po sami dikciji zakona mogoče le na naslovu prebivališča fizične osebe, ne pa tudi na naslovu delodajalca te fizične osebe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točko II razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma postopanje.

V ostalem se pritožba zavrne in izpodbijani sklep v točki I izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ugovor proti sklepu o izvršbi pa zavrglo.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da je predlagal vrnitev v prejšnje stanje zato, ker je zaradi nepravilnega vročanja zamudil rok za vložitev ugovora. Nepravilno vročanje je po dolžnikovem mnenju upravičen razlog, zaradi katerega je mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Nadalje dolžnik v pritožbi navaja, da je možnost vročanja na delovnem mestu le subsidiarna, torej je mogoče vročati na delovnem mestu le, ko je vročanje na naslovu stalnega bivališča neuspešno. Na naslovu stalnega dolžnikovega bivališča pa vročanje ni bilo niti poskušano. Res je, da se na naslovu M v Ljubljani nahajajo poslovni prostori, vendar pa dolžnik ni navedel, da jih on uporablja, sodišče pa tudi ni raziskalo, ali se nahajajo na tem naslovu dolžnikovi poslovni prostori. Skratka po mnenju pritožbe bi moralo sodišče sodno pisanje vročiti dolžniku prvo na naslovu njegovega prebivališča, če to ne bi bilo mogoče pa v njegovi službi.

Pritožba je delno utemeljena.

V 1. odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku je določeno, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Iz navedene določbe izhaja, da je nujna predpostavka za dovoljenost oziroma utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje zamuda roka. Glede na trditve v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in v pritožbi, da dolžnik ni pravočasno vložil ugovora proti sklepu o izvršbi zato, ker mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen pa ta osnovna predpostavka za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje ni podana. Če namreč drži dolžnikova trditev, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen, potem roka za vložitev ugovora ni zamudil. Rok za vložitev ugovora namreč teče od dneva pravilne vročitve sklepa o izvršbi. Glede na spredaj navedeno je zato prvo sodišče z izpodbijanim sklepom dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, upoštevajoč njegovo vsebino, utemeljeno zavrnilo v točki I izreka sklepa.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s stališčem dolžnika, da mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen. Iz vročilnice pri list.št. 4 izhaja, da naj bi bil dolžniku sklep o izvršbi vročen na podlagi 5. odstavka

142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dne 6.4.2005 na naslovu M v Ljubljani. Za navedeno zadevo pomembne določbe o vročanju vsebuje Zakon o pravdnem postopku v 139. do 142. členu. Tako je v 2. odstavku

139. člena določeno, da se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje, ali pa na sodišču, če je naslovnik tam. V nasprotju s stališčem pritožbe pritožbeno sodišče meni, da so vsi navedeni načini vročanja, v stanovanju, na delovnem mestu tistega, ki se naj mu vroči pisanje, ali na sodišču, če je naslovnik tam, enakovredni. Tako lahko sodišče vroči sodno pisanje naslovniku tudi na njegovem delovnem mestu, če ga vročevalec tam najde, oziroma na njegovm delovnem mestu na način, kot je določen v

2. odstavku 140. člena ZPP (če se ga na delovnem mestu ne najde, z vročitvijo pisanja osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če ta to hoče sprejeti). Vendar pa prvo sodišče ni dolžniku vročilo sklepa o izvršbi niti na njegovem delovnem mestu osebno, niti v roke osebi, ki je na istem delovnem mestu zaposlena. Sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, ali je dolžnik v poslovnih prostorih v Ljubljani zaposlen. Kaj takšnega dolžnik v dosedanjih vlogah tudi ni potrdil. Sodišče je dolžniku vročilo sodno pisanje po določbi 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP v zvezi s 141. členom ZPP. Gre za tako imenovano fikcijo vročitve, ki pa predstavlja subsidiaren način vročanja, torej izjemo od običajnega načina vročanja neposredno naslovniku oziroma njegovim družinskih članom ali sodelavcem. Določbe o fiktivnem vročanju je treba že zaradi varovanja temeljne procesne pravice stranke, da je seznanjena s potekom postopka, razumevati restriktivno. V 1. odstavku 141. člena ZPP je določeno, da če vročitev po prejšnjem členu (nadomestna vročitev) ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti (v danem primeru je šlo za vročanje po pošti) pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno kje je pisanje in rok, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročanje fizični osebi po določbi 4. in 5. odstavka 142. člena v zvezi s 1. odstavkom 141. člena ZPP je torej po dikciji zakona in po mnenju pritožbenega sodišča mogoče le na naslovu prebivališča fizične osebe, ne pa tudi na naslovu delodajalca te fizične osebe. Da bi prvo sodišče sklep o izvršbi vročalo dolžniku na naslovu njegovega prebivališča pa vsaj iz dosedanjih podatkov spisa ne izhaja. Tako je pravilnost vročitve sklepa o izvršbi dolžniku v konkretnem primeru najmanj dvomljiva, s tem pa nedvomno vsaj preuranjena odločitev prvega sodišča o zavrženju njegovega ugovora.

Iz spredaj navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu, v katerem je prvo sodišče dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi zavrglo, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje oziroma nadaljnji postopek. Če bo sodišče ugotovilo, da vročitev sklepa o izvršbi ni bila opravljena v skladu z zakonom, bo postopalo po določbi 3. odstavka 142. člena ZIZ in potrdilo o izvršljivosti sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti razveljavilo, opravilo vročitev sklepa o izvršbi oziroma odločalo o dolžnikovem ugovoru proti sklepu o izvršbi.